Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



09.07.2015
Abigor - Supreme Immortal Art (Instrumental 1997)

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Abigor so se ponovno pojavili na mojem glasbenem radarju leta 2014, in sicer s še zmeraj aktualnim studijskim albumom Leytmotif Luzifer. To omenjam zato, ker so me predhodno uspeli navdušiti le z albumom Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity), medtem ko se na preostali del njihove diskografije nabira elektronski prah na trdem disku mojega računalnika. Z izdajo instrumentalne različice svojega četrtega albuma Supreme Immortal Art, čeprav le v digitalni obliki, pa band k omenjeni okoliščini ne prispeva ravno veliko olja na ogenj, ki bi me dodatno zagrel k poslušanju le-te.
Po odličnem Leytmotif Luzifer mi je resnično uganka, zakaj je bandu njihovega kova potreben takšen korak. Kaj band ob poplavi dobrih in odličnih albumov, ki so zaradi spleta tako rekoč dosegljivi vsakomur, resnično misli, da bo tale nezmiksana različica brez klaviatur komur koli kar koli pomenila? Razen morda največjim vročičnežem, ki otrdijo ob vsaki glasbeni novici okoli banda.
Upam, da tovrstne izdaje sčasoma, če ne kar takoj, postanejo preteklost. Tega nihče ne rabi.

Dejan
07.07.2015
Neurotech - Stigma

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Ne morem si pomagati, da ne bi. Ne morem si pomagati, da ne bi prisluhnil albumu, EP-ju ali singlu, ki nosi ime Neurotech, pa čeprav vem, ali pa sem vsaj dodobra prepričan v to, da je Wulf tako zelo stopil v svet elektronike, da mu skorajda nočem več slediti. Zahvaljujoč lastni trmi in majhnim korakom, ki jih dela Wulf, pa sem tudi na četrtem studijskem albumu Stigma uspel najti nekaj trenutkov, zaradi katerih bom albumu tudi v prihodnje ob določenem razpoloženju namenil trenutke svoje pozornosti.
Uvodni instrumental, naslovni komad Stigma, me je sprva s svojo poppish/dance obarvano naravo vrgel v vode, ki jih nisem želel okusiti. Toda nato sem zaslišal Fear the Fear in zatem še Of Adversity, ki sta me presenetila z relativno surovimi kitarskimi udarci, ki sem jih pogrešal recimo na predhodniku Infra Versus Ultra. Stigma torej niso samo zasanjane, počasne, baladne ali romantične elektronske melodije, ki pred oči prikličejo zvezde in širno vesolje, temveč tudi prizemljeni in direktni kitarski riffi, ki ne samo sledijo elektroniki, temveč posameznim komadom oziroma albumu v celoti dodajo kontrast, po katerem Neurotech dejansko slovi.
Seveda je plesnih ritmov na Stigmi kar dosti, zaradi česar si znam kakšen komad (recimo Brighten) predstavljati tudi iz zvočnikov katere koli diskoteke, medtem ko njeni obiskovalci sploh ne vedo, na kakšne ritme se dejansko gibljejo. Toda po drugi strani je ta poppish elektronika fino pomešana s tistimi poznanimi, s pomočjo klaviatur proizvedenimi techno ritmi iz osemdesetih, s čimer je komadom vcepljena trdna osebnost, ki jo je Wulf ustvaril pred nekaj leti.
Za konec pa si je Wulf s To Theta State privoščil še zaključni elektronski instrumental epskih razsežnosti. Ta, poenostavljeno rečeno, outro predstavlja s svojimi več kot enajstimi minutami skupek različnih faset Wulfove elektronske romantičnosti in zaključi album na povsem nepričakovan način.

Dejan
06.07.2015
Kripl - Ruševine preteklosti

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Pet let delovanja, trije studijski izdelki. Vsaj tako se reče, ker če se ne motim, Kripli niso videli studia niti enkrat od blizu. Oba demo posnetka (Adelsberg Frost in De Profundis) in aktualni prvenec Ruševine preteklosti so nastali v bandovem vadbenem prostoru, brez kasnejšega miksanja ali popravljanja s »fotošop« opremo. To, kar so gospodje zaigrali, to slišimo tudi na ploščku. Bolj starošolsko ne gre, od tega načela pa trojica glasbeno tudi tokrat ni odstopila niti za milimeter. Ali kot se je izrazil moj sogovornik: »Obituary z malo bolj kosmatim zvokom.«
V slogu največjih bandov, ki so to postali zato, ker so nekoč pomembno vplivali na razvoj glasbene scene, se tudi Kripl »kot pijanec plota« držijo primarnega, na prvem demu Adelsberg Frost zastavljenega black metala, ki je ravno dovolj unikaten, da je (vsaj v slovenskem prostoru) postal prepoznaven za uho. Toda ker gre pri recenzirani izdaji za njihov prvi celovečerec, ki po dolžini komajda za deset minut prekaša demo posnetke, so si Postojnčani zaželeli še pravega, za svoje razmere pompoznega intra in outra. Zaradi že omenjene podobnosti s predhodnima izdajama je treba Ruševinam preteklosti posvetiti kar nekaj aktivnih poslušanj, s čimer boste dvignili meglo v ušesih in zaslišali hipijevsko sonce sedemdesetih prejšnjega stoletja med uvodnimi kitarskimi linijami v komad Obstoj ali med psihedelično omotičnim vodilnim ritmom komada Potuha.
Pri Kriplih je manj dejansko več, zato tudi album dejansko ne ponuja veliko več. Kljub temu da naslov Ruševine preteklosti diši po kakšni bolj kompleksni zgodovinski razpravi, so njegova glasba in besedila povsem enostavna. Tako kot dejstvo, da je levi liberalizem samo dober in desni nacionalizem samo slab. Je tako?

Dejan
03.07.2015
Graveworm - Ascending Hate

Leto izida: 2015 pri založbi AFM Records

Po treh silno (pod)povprečnih studijskih celometražcih sem počasi opustil upanje, da bodo Graveworm še kdaj izdali kaj vsaj delno zanimivega. Oznanitev še enega generično naslovljenega albuma Ascending Hate s še bolj generično naslovnico nekaj mesecev nazaj gotovo ni nakazovala, da bi se negativni trend po dobrih desetih letih (od ploščka (N)Utopia) obrnil na bolje. Vrnitev Stefana Unterpertingerja, enega izmed ustanovnih Stefanov – pardon, članov –, v letu 2012 (po več kot devetletni odsotnosti) je sicer povrnila nekaj upanja, da bo z njim prišla nazaj tudi kvalitetnejša glasba, vendar je žal njegov prihod sovpadal z odhodom dolgoletne klaviaturistke Sabine Mair, katere aranžmaji v glasbi Graveworm še zdaleč niso imeli tako zelo nepomembne vloge. Začuda pa izpraznjenega mesta klaviturista (vsaj uradno) ni zapolnil nihče in kazalo je, da bo na Ascending Hate prvič v zgodovini banda ta instrument manjkal. Pri marsikateri drugi zasedbi bi bilo to prejkone pozitivno, toda ne v primeru Graveworm, kjer so simfonični vložki vedno predstavljali enega izmed temeljev njihove glasbe.
K sreči pa že prvi komad, ki sliši na ime The Death Heritage, pokaže, da so klaviature še vedno enako pomemben člen glasbe Graveworm kot nekoč (čeprav še vedno nisem prepričan, kdo je to mesto na koncu zapolnil). Pri omenjenem prvem komadu lahko tudi vidimo, da se Graveworm na vse pretege trudijo (za razliko od zadnjih treh albumov, ko poslušalec ni imel tega občutka), da bi priklicali nazaj vsaj nekaj trenutkov stare slave, kar pa jim skozi celotni plošček občasno tudi uspe (npr. zlasti začetek pesmi Downfall Of Heaven ali pa v zaključnem komadu Nocturnal Hymns, Pt. II (The Death Anthem) ter še nekaterih drugih trenutkih ploščka). Kljub vsem vloženim naporom pa je vseeno videti, da so Graveworm po dobrih dveh desetletjih delovanja že precej upehani, in ne več tako navdahnjeni kot nekoč. Produkcijsko se sicer Ascending Hate bistveno ne razlikuje od predhodnikov, je pa pri večini komadov zaslediti več melodičnih kitarskih vložkov, za kar sklepam, da je zaslužen predvsem povratnik Unterpertinger. Seveda pa je še vedno najbolj prepoznavni del Graveworm vokal Stefana Fiorija, ki kot vselej suvereno prehaja med globokimi growli in kričečim vreščanjem. Tudi tokrat pa Graveworm postrežejo s priredbo, in sicer se lotijo komada Runaway zasedbe Bon Jovi, ki pa ga ne bi želel vrednotiti, saj samih priredb nikoli nisem jemal kot preveč resen del njihove glasbe.
Graveworm sicer še niso tam, kjer so končali pred desetimi leti (in resnici na ljubo vprašanje, če sploh še kdaj bodo), vendar pa Ascending Hate predstavlja njihov najbolj spodoben izdelek v zadnjem desetletju in bo vsaj malce popravil slab okus, ki so ga pustili predhodni trije albumi.

Nejc
02.07.2015
Vigilance - Hounds of Megiddo

Leto izida: 2015 pri založbi Dying Victims Productions

Pisalo se je leto 2010, ko so se rodili postojnski Vigilance. Band se je ob rojstvu zapisal heavy metalu, pridno delal in vadil ter svoj trud kronal s kakovostnim prvencem Queen of the Midnight Fire – vsaj tako je zapisal Tilen. Osebno sem namreč band zaradi žanrske nevšečnosti povsem spustil mimo svojega metalskega radarja, zaradi česar sem bil nad spomladansko novico, da se je band vrgel v bolj razburkane vode, izredno pozitivno presenečen. Čeprav albuma takrat sploh še nisem slišal. Očitno sem »na vodi« čutil, da bo band tudi v drugačnem okolju uspel ustvariti dobro glasbo.
Ker prvenca ne poznam, seveda ne morem govoriti o kakršni koli izvirnosti. Pri drugem albumu je slika dvojno drugačna: poznam album in žanr, bandu pa je kljub nasičenosti in starosti speed metal scene uspelo albumu podeliti osebno noto. Vigilance so namreč na prefinjen način združili (njim tipične?) heavymetalske prvine (beri: v glavnem gre za kitarske solaže) s tipičnimi speed/black metal ritmi, ki so v anale ekstremne glasbe povzdignili bande, kot so Bathory in kompanija. Slednje najdemo celo na Hounds of Megiddo s priredbo komada Sacrifice.
V tem slogu se album tudi začne: udarno, hitro in poznano. Iz tega razloga me je prvih nekaj minut skrbelo, da sem se morda prenaglil, prehitro veselil in da je band s čaščenjem prastarih časov povsem pihnil mimo, saj je vse skupaj zvenelo prekleto podobno kakšni priredbi. Toda potem se kvartet iz Postojne obrne proti lastni zgodovini in začne podirati meje med žanroma/žanri, nakar začne album resnično zabavati. Torej ne samo zaradi žanrske všečnosti, temveč tudi zaradi ustvarjene dodane vrednosti. Le-to pa priporočam, da jo natančneje spoznate sami.

Dejan
30.06.2015
Caïna - Setter of Unseen Snares

Leto izida: 2015 pri založbi Broken Limbs Recordings

Multiinstrumentalist Andrew Curtis-Brignell je v začetku leta svojemu že tako zavidanja vrednemu opusu, ki ga je marljivo gradil v zadnjem desetletju, dodal svoj šesti dolgometražec. Setter of Unseen Snares je prvi album, ki ga Britanec ni produciral sam, temveč je to delo prepustil kolegu Joeju Claytonu (No Studio). Poleg bolj udarne in izpiljene produkcije je zanimiv tudi drzen preskok iz pretežno ambientalno-atmosferičnega post-metala, post-rocka ter ambientalnega elektro drona (skoraj vsak naslednji album se je precej razlikoval od prejšnjega) v bolj surove black metalske aranžmaje s pridihom panka. O teh vplivih se je Curtis-Brignell lani razgovoril v intervjuju, poleg tega pa je z javno podporo ženskam oz. feminizmu v metalu še pokazal, da gotovo ni samosvoj le v ustvarjanju, temveč tudi v razmišljanju znotraj scene. Javna razprava je nato nekako dosegla višek, ko je Erik Wunder zaradi agresivnih opazk na omenjeno temo iz zasedbe Cobalt odpustil dolgoletnega kolega Phila McSorleyja.

Konceptualni album o propadu človeštva, ki mu grozi ogromen asteroid – od tod torej motiv na naslovnici – v uvodu odpre odlomek pričanja Matthewa McConaugheyja v vlogi kriminalista Rusta iz HBO-jeve nadaljevanke True Detective, ki govori o tem, kako bi se morali ljudje kot anomalija v naravnem razvoju vrst prenehati razmnoževati. Po tem, kar sledi uvodu, postane hitro jasno, da so riffi in tudi posamezne pesmi med seboj toliko razgibani, da komadi kljub pogostemu hitremu bobnanju ne delujejo monotono, vmes pa se najde tudi nekaj umirjenih ambientalnih pasaž. Nič se ne vleče in dobre pol ure dolgi plošček še prehitro mine tudi po ničkolikem poslušanju. Dodatno globino Andrew dosega z minimalistično rabo izredno nizkih klaviaturskih zvokov, ki so razen občasnega zborovskega petja skriti globoko v ozadju in se dopolnjujejo z nevpadljivim, a mogočnim ruženjem bas kitare. Čeprav je Curtis-Brignell v preteklosti že sodeloval z gostujočimi glasbeniki (tokrat sta harsh vokal prispevala Michael Ribeiro ter Vice Martyr), se je prvič od ustanovitve studijskega solo projekta zasedbi Caïna pridružil še en uradni član, in sicer Laurence Taylor, ki s čutnostjo v svojem petju takoj preusmeri pozornost nase v skoraj šestnajstminutni pesmi Orphan. Slednja je zadnja in edina pesem na drugi strani ploščka, ki se od drugih razlikuje tudi po tem, da se že rahlo spogleduje s folk metalom v stilu Panopticon. Poleg tega deluje Orphan s svojo umirjenostjo in petjem kot nasprotni pol petim natempiranim, razmeroma kratkim komadom na prvi strani ploščka. Od slednjih je najbolj pomenljiv ravno istoimenski Setter of Unseen Snares, za njim pa ne zaostajajo dosti niti ostale pesmi. Po poslušanju I am the Flail of the Lord mi na primer refren »It's blasphemy!« po mislih odzvanja še naslednjih nekaj dni.

Brez recikliranja samega sebe in s poseganjem po nekaterih tipičnih black metalskih elementih, spretno vpetih v šest izredno poslušljivih komadov, je nastal album, ki se takoj vtisne v spomin in se ga hote ali nehote stežka otreseš. Setter of Unseen Snares je vsekakor vreden svojega denarja.

Aleksandra

19.06.2015
Gorgoroth - Instinctus Bestialis

Leto izida: 2015 pri založbi Soulseller Records

Gorgoroth od začetka junija dalje strašijo peklensko podzemlje s svojim devetim (desetim, če upoštevam še Under the Sign of Hell 2011) studijskim izdelkom, ki nosi naslov Instinctus Bestialis. V slogu užaljene in prevarane žene, ki se po razpadlem zakonu odloči za »total makeover«, Infernus po ločitvi tudi v drugo ne nameni nobene pozornosti polpretekli zgodovini, temveč se kvečjemu ozira še dlje nazaj v preteklost, ko je še kot samski fantič v družbi vaških prijateljev zganjal hudiča po lastni volji in ustvarjalnosti.
Ker pa je Infernus kot odrasel gospod srednjih let dojel, da se ne more celo življenje valjati po umazaniji in zganjati v modernem času zvočno neprebavljivih vragolij, so njegovi izleti v glasbeno otroštvo v sedanjosti pustili le sledi direktnih in enostavnih srednje hitrih ritmov, medtem ko je zvok po subjektivnih ocenah najčistejši do zdaj. Vsaj ko se ga navadiš. Poleg tega Instinctus Bestialis nič več ne cvili kot majhen dojenček, ki je iz vzgojnih in razvojnih razlogov ostal brez dudice, temveč zveni bolj kot kričeča mati, ki sicer s popačenim, a vendarle še zmeraj razločnih glasom verbalno udriha po svojem naraščaju. In kaj mu sporoča? Da so hudič, Satan, Lucifer, Kralj podzemlja in vsi njegovi otroci najvišje božanstvo, h kateremu naj bi stremele vse njegove črne ovčice. Ali nekaj podobnega. Dejansko se nisem preveč poglabljal v ta del albuma, saj se ob okoli 150-krat izrečeni/slišani besedi Satan vedno znova le nasmejim mladostniško nerazvitemu besedilnemu umu.
Predvidevam pa, da je taisti um odgovoren tudi za glasbo, zaradi česar se albumu resnično splača posvetiti ustrezen čas in energijo, ki sta potrebna, da človek za fasado deravega otročička dejansko prepozna zrelo vsebino, okoli katere se splača zgubljati besede. Uvodni Radix Malorum sicer nakaže, da naj bi bil Instinctus Bestialis mladenič vihrave narave, toda v nadaljevanju z Ad Omnipotens Aeterne Diabolus, Come Night ali Burn in His Light kmalu na plano udarijo premišljene ideje, s katerimi Infernus na svoj lasten, neolepšan način (beri: brez šminke za skrivanje posledic najstniških mozoljev) v glasbo Gorgoroth vpelje nekaj rockerskih elementov, ki v zadnjih letih očitno vplivajo na blackmetalsko dogajanje.
Definitivno album, ki se v zadnjih tednih upravičeno zmeraj znova znajde v mojem predvajalniku.

Dejan
18.06.2015
High On Fire - Luminiferous

Leto izida: 2015 pri založbi eOne Music

Od dveh spin-offov dandanes že kar legendarnih ameriških stonerjev Sleep sem vedno bolj preferiral Cisnerosov projekt Om kot pa Pikeov power trio High On Fire. Meditativna umirjenost prvih mi je bila nekako vedno bližje od surovega »southern« zvoka drugih. Kljub temu pa o glasbeni kvaliteti High On Fire ne gre dvomiti. Pod palcem imajo že šest kakovostnih celometražcev in Luminiferous tako predstavlja že njihov sedmi studijski LP.
Album nam v slabi uri postreže z devetimi komadi, med katerimi kot navadno prevladujejo tisti bolj hitrega tempa, temelječi na stonersko in sludgersko obarvanih klasičnih heavymetalskih riffih, ki jih spremlja Pikeov renčeči, motörheadovski vokal. Ob poslušanju hitrejših skladb na albumu sem dobil občutek, da bi se v živo odlično vklopile v poznopopoldanski ambient poletnih open-air festivalov, ko je še vedno dovolj svetlo in vroče ter s tem idealno za norenje ob takšni glasbeni podlagi.
V drugi polovici albuma pa najdemo tudi nekaj bolj umirjenih delov, ki so sicer za surovo prezenco High On Fire morda nekoliko neznačilni, vendar se odlično vklapljajo v celoto ploščka in razbijejo potencialno monotonost zaporednega nizanja pesmi hitrejšega tempa. V mirnejših elementih High On Fire, s Pikeom na čelu, pogosto asociirajo na glasbo »botrov« sludgea Crowbar, kar je vsekakor mišljeno kot kompliment. Čeravno dolgoletni oboževalci najbrž nad to idejo ne bi bili najbolj navdušeni, bi High On Fire v bodoče lahko premislili o albumu, na katerem bi prevladovale tovrstne pesmi bolj umirjenega tipa.
V vsakem primeru pa bodo zvesti fani banda z Luminiferous zagotovo zadovoljni, saj prinaša točno to kar High On Fire ustvarjajo zadnjih petnajst let: surov zvok s suvereno izvedbo in ravno pravšnjo mero svežine, da njihova glasba za poslušalce ostaja še naprej zelo relevantna. Obenem pa kljub skoraj uri dolžine Luminiferous mine zelo hitro in tako znova in znova kliče k vnovičnemu poslušanju.

Nejc
16.06.2015
Malthusian - Below the Hengiform (EP)

Leto izida: 2015 pri založbi Invictus Productions

Nedavno je irski četverec obelodanil svoj prvi EP, od katerega sem si glede na njihove prve tri pesmi z dema MMXIII precej obetala. Njihov bolj atmosferični black/death metal z zadosti vpadljivimi riffi se mi je namreč kaj hitro ugnezdil v uho.
Below the Hengiform tega v sebi nima. Drugačna produkcija ni vedno slabost, a v tem primeru je moteča, saj je v primerjavi z demom plehka. Malthusian s »cele« pol minute krajšim studijskim izdelkom tokrat ne prepričajo, saj mu manjka prepoznavnosti, koherence. Zaradi produkcije zbledijo za odtenek bolj razgibane vokalne linije, bolj razglašeno zveneče kitare izzvenijo zadušeno, tako da oba elementa s sicer zanimivim potencialom preprosto ne prideta do izraza. Pri prvi pesmi se Malthusian držijo varnega srednjega tempa, medtem, ko je drugi komad nepovezano hitrejši. Pogrešam nekakšno rdečo nit, kot jo na demu ustvarjajo na primer z udarnim prehodom iz zvočnega kaosa pesmi The Mother's Blade na naslednji Hallucinogen. Namesto tega na EP-ju najdemo tri samostojne, povsem korektne pesmi, a je že po prvem poslušanju jasno, da so Irci tokrat posegli po bolj ali manj preverjenih riffih in ritmih. Edina izjema je bolj orientalsko zastavljeni, čeprav okorno umeščeni riff v Forms Become Vapor, zadnji in najkrajši od treh novih pesmi.
Ne le zaradi visokih pričakovanj, tudi po nekajmesečnem premoru se v aktualno izdajo preprosto ne morem vživeti. EP je poslušljiv, a se z demom ne more kosati. Se pa Irci dosledno držijo tematike o distopični prihodnosti človeške vrste in upam, da bodo v prihodnje tudi v glasbenem smislu našli svoj glas.

Aleksandra


15.06.2015
Apocalyptica - Shadowmaker

Leto izida: 2015 pri založbi Eleven Seven Music

Finska zasedba Apocalyptica je ena izmed tistih precej edinstvenih v svetu alternativne oz. metal glasbe. Nekoč trio, potem kvartet čelistov. Pred 10 leti se jim je uradno pridružil še bobnar Mikko Siren, lansko leto pa vokalist Franky Perez. Shadowmaker je osmi studijski album banda, na katerega smo čakali 5 let. Seveda skupina vmes ni počivala. Po obsežni svetovni turneji predhodnika Worlds Collide so se podali v ustvarjanje projekta Wagner Reloaded, ki je izšel kot live album, njegovo odrsko uprizoritev pa so tudi večkrat uprizorili in predvajali. Zasedba je že od samih začetkov, ko so v večini preigravali priredbe Metallice, pokazala, da imajo veliko idej in prav vse so različne. Tako smo lahko poslušali odlične instrumentalne komade, redno pa so k sodelovanju vabili tudi različne bobnarje, kitariste in vokaliste. Predvsem na razkritje slednjih smo vsi ponavadi nestrpno čakali. Zato je bila odločitev za rednega vokalista, vsaj zame, precej neprijetna novica oz. poteza. In tako kot nove skupine se tudi novega albuma v večini ne da primerjati s starimi albumi, s staro Apocalyptico. Tako brez problema potegnem črto in novi album označim kot nov začetek, novo poglavje, novo Apocalyptico, ki bo prinesla tudi nove poslušalce, nekaj starih pa morda celo pustila na drugi strani črte.
Ob prvem poslušanju albuma sem ga želela skritizirati do onemoglosti. Morda je bilo krivo veliko razočaranje, da so na Shadowmakerju zgolj 4 instrumentalni komadi (pa še od teh je eden kratek intro). V ostalih 8 pa so vključili novega vokalista. Album otvori intro I-III-V Seed Of Chaos, ki sprva napoveduje dosti značilen, morda celo mračen album zasedbe. Pa vendar to napoved kar hitro prekine Cold Blood. Komad, ki je meni osebno eden slabših na albumu. Enostavno zveni preveč kot ceneni alter-rock, ki pa sicer dobro uspe na komercialnih tleh. Naslovni Shadowmaker se morda za nekaj procentov od tega odmakne, predvsem zaradi razgibanosti. V skorajda osemminutni pesmi dobijo svoj delež tudi čelisti, vokal pa se umakne. Vrne se elekrična nastrojenost skupine in trši riffi. Tu dobi priložnost za dokazovanje moškosti tudi vokalist, ki pokaže tršo stran svojega petja. Če bi bila večina komadov takšnih, kjer prevladuje napet zvok čel, Franky pa vstopi samo na tistih ključnih točkah, bi bila celotna plata boljša. Vsaj zame. Zopet krajši Slow Burn postavi vokalista na glavno mesto in se vrne v nove vode banda. Sicer je komad v redu, ampak zame preveč komercializiran. Čelisti so zopet postavljeni v ozadje in tega pri Apocalyptici enostavno nisem navajena. No, morda, če je gost na vokalu res nekaj posebnega, a Franky to nažalost ni. In smo prišli do prvega povsem instrumentalnega komada. Reign Of Fear. Slabih sedem minut energičnega preigravanja, električni zvok violončel, ki kar kličejo po navalu adrenalina, norenja in čupanja. Za energičnim noro dobrim komadom »stare« Apocalyptice pride melanholična balada Hole In My Soul. In tale novost je odlična. Globoko čustveno besedilo in bolj kot vse paše romantično ozadje čelistov. Perfektno. Še en izmed bolj posebnih komadov pa je House Of Chains. Veliko groova, občutek breakdowna in veliko bolj moderen pristop k celotnemu komadu. Tako instrumental kot vokal zopet pokažeta tršo stran. Ponovno dozo energije prinese drugi instrumentalni komad Riot Of Lights. Ta je tokrat bolj moderen, odsekan, večja količina efektov daje občutek elektronske glasbe. Come Back Down pa je eden izmed tistih, ki ga brez pomislekov preskočim. Povprečno, generično, že slišano. Edini plus so čela v ozadju, sicer pa mi gre komad čez eno uho notri, čez drugo ven. Ravno tako hitro gre mimo Sea Song (You Waded Out). Pa vendar je bolj razgiban in zanimiv zaradi trdih in odsekanih ritmov, ki tokrat služijo namesto melodije. Počasen, a precej močen komad. Najboljše pa pride na koncu, in tudi tokrat je tako. Prvi je komad, ki sem ga čakala. Klasična Apocalyptica, ki balado razvije v odlično epsko stvaritev, ki te odpelje v drugo dimenzijo. Skorajda osemminutni Till Death Do Us Part je absolutno vrhunec Shadowmakerja. Najbolša pesem, ki bi jo lahko poslušala v nedogled. Čeprav daje občutek, da poslušaš več komadov, so prehodi tako elegantni in povezani, da me to niti ne zmoti. Za več kot odličen zaključek pa poskrbi malo manj kot desetminutna balada Dead Man´s Eyes. Melanholično, pa vendar zelo energično, sprva s poudarkom na vokalu, ki ga potem prevzame instrumentalni del, ki tudi zaključi in spravi komad v lepo celoto.
Album, ki sem ga sprva težko pričakovala, potem pa z vsakim novim vokalnim komadom bolj prezirala, se je pokazal za niti ne tako slabega. Seveda se ne bi branila več instrumentalnih komadov, sploh takšnih, kot je Till Death Do Us Part. Apocalyptica je z začetkom novega poglavlja v karieri pokazala, da lahko ustvarja tudi z enim vokalistom, pa vendar upam, da ne bo ščasoma ta edinstvena skupina postala nekaj generičnega, brez instrumentalnih komadov. Mislim, da se bo veliko glede tega pokazalo tudi na njihovih koncertih in že letos jih lahko 14. oktobra vidite v Kinu Šiška.

Tina


Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
01.08.2015
Lambrusco Open Air 2
Italija, Scandiano (RE), Agriturismo Bosco del Fracasso
02.08.2015
Armored Saint, Mystic Prophecy, Midriff, Skullwinx
Nemčija, München, Backstage
03.08.2015
Madball, Lionheart, Only Attitude Counts, Demonwomb
Avstrija, Dunaj, Szene
04.08.2015
Biohazard
Nemčija, München, Backstage
04.08.2015
Agalloch, Crown
Nemčija, München, Backstage
05.08.2015
Biohazard, Bloodshed Remains
Avstrija, Dunaj, U4
05.08.2015
Brutal Assault 2015
Češka, Josefov
06.08.2015
Party.San Open Air 2015
Nemčija, Obermehler bei Schlotheim
06.08.2015
Madball, Crushing Caspars, Amplified Hate, Bloodshed Remains
Nemčija, München, Backstage
06.08.2015
Brutal Assault 2015
Češka, Josefov
07.08.2015
Party.San Open Air 2015
Nemčija, Obermehler bei Schlotheim
07.08.2015
Fosch Fest 2015
Italija, Bagnatica (BG)
07.08.2015
Brutal Assault 2015
Češka, Josefov
07.08.2015
Sauzipf Rocks 2015
Avstrija, Döbriach, Millstättersee
07.08.2015
Elvenking, Mist, Black Pope, Alogia
Gradišče ob Soči (Gradisca d’Isonzo)
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid