Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



27.01.2015
Brezno - Kri

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Domača folk metal zasedba Brezno je ena izmed zadnjih, ki je lansko leto izdala studijski album. Nekateri pravijo, da najboljše pride na koncu. Kar se tiče slovenskih izdaj, ki sem jim namenila čas lansko leto, je Kri definitivno ena izmed najboljših, če ne celo najboljša. Za vse tiste, ki zasedbe ne poznate, je morda pomemben podatek, da so fantje in dekleti na slovenskem metalskem bojišču od leta 2007. Vmes so zamenjali kar nekaj članov, najbolj burna pa je bila verjetno menjava vokalistke. Leta 2010 so v originalni zasedbi (če me spomin ne vara) izdali EP Viharnik, ki so ga posneli v studiu v Medvodah. Zakaj to omenjam? Poleg spremembe članov, so se Brezno odločili tudi za drzno potezo in album v celoti posneli in ustvarili sami. Kot glasbena producenta sta se preizkusila basist/vokalist Mitja Usenik ter bobnar Matej Hrustek, pri snemanju pa je imel poleg Mitje glavno besedo kitarist Luka »Lux« Žnideršič, ki se je zasedbi pridružil leta 2011. Za miks in mastering je prav tako poskrbel Mitja, tako da vsaj Brezno razbijajo mit, da basisti tako ali tako ne delajo nič. Poleg glasbenega dela pa se je band odlično izkazal tudi z ustvarjanjem grafične podobe ovitka in knjižice, v kateri boste našli tudi besedila vseh komadov. Ta so seveda v slovenščini, kot se tudi (vsaj) za band take zvrsti spodobi.
Torej, hitra primerjava Viharnika in Krvi? Kot noč in dan, ali obratno, odvisno, kaj imate raje. Res je, da je minilo kar nekaj let in da bi verjetno tudi plošček, posnet v studiu, zvenel veliko boljše kot EP, pa vendar so potrebne vse pohvale fantom in dekletoma, ki so opravili odlično delo. Ne le perfektna obdelava zvoka, temveč tudi odlično vmešavanje vseh simfoničnih/klaviaturskih delov, ki vas bodo morda popeljali v svet Gospodarja prstanov, Igre prestolov, Skyrima, Vikingov ali pa svojega posebnega domišljijskega sveta. Mene definitivno so. Ne samo, da sem v pesmih velikokrat slišala Ensiferum (predvsem njihovo začetno ustvarjanje – in ta kritika je zelo pozitivna), v glavi sem dobila tudi slike bojišč in tako okrnjene kot neokrnjene narave. Odlično! Kar se tiče samih komadov, pa Kri ponuja štiri instrumentalne pesmi (intro, outro in dva interluda) ter osem vokalno-instrumentalnih. V nebo, Žanjica in Glasnik so preurejeni ter na novo posneti (lahko ste jih slišali že na Viharniku, a so tokrat izjemno boljši); Bitka, Dolina pogubljenih, Solze, Krst ter Izdana legija pa so povsem novi, slišali pa ste jih seveda lahko na katerem izmed njihovih koncertov. Vseh komadov ne bom posebej razčlenjevala, a se mi vseeno zdi več kot vredno izpostaviti dva. Prvi je balada Solze. Skorajda petminutna tragiromantična mojstrovina vas bo pustila (pozitivno) pretresene ob prav vsakem poslušanju. Ne le odlične melodije in naraščanje napetosti v pričakovanju razpleta, temveč bo tudi vokalna združitev vokalistke Sare Jeremić in basista Mitje v vas pustila željo po večkratnem poslušanju. Drugi presenetljivo dober pa je skorajda osemminutni Krst, kjer se vokalista izkažeta tako posamezno kot združeno. Da pa ne bom hvalila le vokalistov, je pri dotični skladbi potrebno pohvaliti tudi kitarsko soliranje in samo sestavo komada, ki pove odlično zgodbo. Za le-to pa si boste morali vzeli čas in prisluhniti albumu.
Če potegnem črto skozi celoten izdelek, bom rekla le nekaj. Poslušala sem ga verjetno že vsaj petnajstkrat, pa še ga bom. Skoraj vedno se najde kakšna malenkost za negativno kritiko, tokrat pa moram narediti izjemo. Resda smo vsi mislili, da bomo morali na album čakati tako dolgo, kot čakamo na karkoli od Wintersun, pa vendar je zasedba dobila Kri dovolj hitro, da ni umrla. Ali pa smo Kri dovolj hitro dobili vsi mi? Kakorkoli, poklon si zasluži vsak izmed članov, jaz pa končujem pisanje v upanju, da bo zasedba ostala dovolj trdna in zmagala vse bodoče bitke, da bomo lahko v roke dobili še kakšen album.

Tina
22.01.2015
Redwood Hill - Collider

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Danci Redwood Hill so na sceni relativno svež in širšemu občinstvu manj poznan band. Le dobro leto in pol od izdaje prvenca Descender nam ponujajo nov celometražni izdelek, ki tokrat sliši na ime Collider. Ime ploščka je še kako primerno, saj na njem res pride do »trka« dveh zvočnih usmeritev, izčiščenega post-metala na eni ter temačnejšega blackened sludgea na drugi strani. Slednja kombinacija sicer na sodobnem metalskem prizorišču ni noben unikum, pa vendar kljub temu Redwood Hill uspejo dodati neki lasten »spin« k mešanici omenjenih zvokov. Collider tako nima pričakovane umazane produkcije, niti ne posega po pretirani agresiji, temveč se bolj zanaša na nekakšno zrelo sofisticiranost, ki ga dela nekaj posebnega v poplavi podobnih izdaj. S tem uspe bandu narediti tudi pomemben korak naprej v primerjavi s sicer zelo solidnim prvencem, ki je v tem smislu mnogo manj izstopajoč, na trenutke pa tudi precej generičen.
Opozoriti velja, da je vnos blackmetalskih elementov precej manjši, kot bi morda sklepali na prvi pogled. Redwood Hill tako ne moremo stlačiti pod površno oznako t. i. post black metala (kot je bilo ob izdaji prvenca ponekod moč zaslediti), saj so preveč izrazito naravnani na »post-karkoli« kot pa black metal, kar tudi na Colliderju izpade kot pozitivna lastnost, ne šibkost. V določenem kontekstu je morda album celo korak pred svojim časom, kar pa ga bo najbrž žal naredilo tudi manj opaznega med širšo metalsko publiko. Tu mislim predvsem to, da žanrsko pade v neko sivo območje, ki ni preveč privlačno za ljubitelje post-rocka, post-metala ali pa ne nazadnje tudi sludgea, še manj pa za izrazito blackmetalsko »usmerjeno« občinstvo. Za ene bo album tako preveč temačen in premalo eksperimentalen, za druge pa preveč spoliran, alternativen in »corovsko« obarvan. Škoda, kajti osebno bi dejal, da je Collider izpiljen izdelek, ki predstavlja eno večjih pozitivnih presenečenj leta 2014.

Nejc
20.01.2015
Era Of Hate - Fragments Of Reality

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Zasedba Era Of Hate je po že kar nekajletnem delovanju in dveh izdanih EP-jih konec leta 2014 predstavila studijski prvenec Fragments Of Reality. Konec leta 2011 je gorenjsko-primorska naveza dobila končno podobo in že leto zatem so se fantje uspešno predstavili na odrih domačih klubov in festivalov. Snemanje prvenca so zaključili v začetku leta 2014, najava albuma pa jim je pomagala do prvih koncertov v tujini, kjer so ga tudi uspešno predstavili.
Na prvencu je deset komadov, in kljub temu da se zasedba opredeljuje kot mešanica melodic death metala in metalcora, je slednjega v komadih slišati precej malo. Modernost komadom daje melodika, lomljenje ritmov in pa vpeljevanje djenta ter progresije. Samih breakdownov ni veliko, pa tudi moteči niso, saj jih vedno zapolni vokal, ki na celotnem albumu kar dobro izstopa. Vredno je tudi omeniti, da je bil album v celoti posnet v studiu Negligence, tako da kvaliteta ni vprašljiva. Komadi so polni in poslušanje je več kot prijetno in razločno. Škoda je vsak komad posebej razčlenjevati in opisovati, vseeno pa se moram dotakniti nekaterih, ki na albumu tako ali drugače izstopajo. Za začetek je to balada – ja, prav ste prebrali – balada Rest in Peace. Kljub umirjenosti je zasedbi uspelo narediti dovolj razgiban in prav nič dolgočasen komad. Poslušalec je v pričakovanju vrhunca, ki se zgodi šele proti koncu in se spretno nadaljuje v komadu Beyond the Senses' Depth. Tisti, ki ste v zadnjem letu dni band videli na odru, vam je verjetno ta povezava še jasnejša. Slednja pesem je ena tistih bolj zlomljenih in robotskih. Robotska je zaradi ponavljajočih se strukture in ritma. Sicer se ritem vmes za nekaj časa umiri, a se potem zopet vrne na stara pota. Če bi morala označiti najbolj generičen in nezanimiv komad, bi bil to verjetno ta. Precej boljši in razgiban pa je med drugimi All that Could Have Been, ki se giblje od temačnih perzijskih melodij vse do modernejših struktur in vložkov. Komad stoji na večinski podlagi death metala, zato mu le prisluhnite. Kar se tiče modernejšega deathcorovskega dela albuma, izstopa Fractions of What Is Yet to Come. Prehodi med breakdowni, surovostjo in melodičnostjo so odlični, neslišni in postavljeni na primernih mestih. Za razliko od tega pa ima pri Unmasked glavno vlogo kitara in melodija, ki je mnogokrat privlačnejša od vokala. Melodija se v zaključku sicer združi z bobni in poskrbi za rahlo generičen konec. Zadnji komad, ki mu bom namenila še nekaj besed, je Man-Kind, pri katerem je zasedbi v ustaljenem ritmu uspelo najti različne variacije ter povezovanje s kitaro in vokalom. Tako se je morebiten dolgčas spremenil v odličen komad. Proti koncu ga do vrhunca pripelje še kitarska solaža, ki komad zaključi, kot je treba.
Če pogledam na album kot celoto, je precej razgiban, za kar pa večkrat poskrbijo bobni. Mnogi bandi prisegajo na generične ritme in konstantno uporabo dvojnega bas pedala, za razliko od njih pa je bobnar zasedbe Era Of Hate pokazal, da se zna odlično poigravati z različnimi ritmi. Pohvale! Plošček pa ni razgiban le ritmično, ampak tudi stilsko. Ne bom rekla, da se morajo fantje odločiti za en stil ali dva, pomembno pa je, da se mešanje več zvrsti ne spremeni v nekaj neposlušljivega in preveč nasičenega. To mešanje jim zaenkrat kar dobro uspeva, tako da jim dajte priložnost.

Tina
16.01.2015
Poppy Seed Grinder - Promo 2014 (promo)

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Ko slišim ali preberem besede brutal death metal in Češka, z njimi takoj povežem najbolj umazano in sprevrženo obliko metala, ki se plazi pod obličjem našega Sonca. No, Promo 2014 to ni. Pri bandih, kot sta Krisiun ali Mortician, spremljajo besede brutal death metal zmeraj tudi podpomenke, kot so: ultra hitro, agresivno, slamming. No, tudi kot takšni se Poppy Seed Grinder v letu 2014, po slabih dvajsetih letih delovanja, ne predstavijo svojemu poslušalstvu.
Namesto tega je band začrtal povsem svojo pot. Kot prvo je poskrbel za relativno svež in ne že vsem poznan zvok, s čimer že takoj po prvem poslušanju naredi pozitiven vtis. In drugače kot veliko drugih death metal skrajnežev iz taiste dežele uspejo Poppy Seed Grinder vsaj skozi vse tri komade, kolikor traja ta EP/promo/demo, ostati zanimivi, tako da se ne ponavljajo z izvedbo taistega šusa.
Prvi komad recimo obogatijo z breakdowni, manj značilnimi za death metal, ki jih nato nadgradijo s strupenim kitarskim riffom in zaključijo po pankovsko. Pri drugem komadu se vedno in vedno znova obesim na tisti en riff, ki se skozi komad večkrat ponovi, dodatno zanimiv pa postane komad zaradi dvojnega vokala. Poleg tega se brutaliziranje redno pomeša z ravno pravšnjo mero core ritmov, ki vsak komad začinijo z nalezljivim groovom, tako da tudi zadnji ne odstopa od formule: brutal, fast & catchy.

Dejan
15.01.2015
Gnaw Their Tongues - Wir Essen Seelen In Der Nacht (EP)

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Ker sta od zadnjega celovečerca Eschatological Scatology banda Gnaw Their Tongues pretekli že dve leti in pol, me je radovednost gnala k poslušanju aktualnega EP-ja Wir Essen Seelen In Der Nacht (WESIDN v nadaljevanju). Že po prvem poslušanju sem odločitev nemudoma obžaloval, saj zadeva ne zveni niti približno tako dobro kot na začetku omenjeni celovečerec niti nima nobene podobnosti z njim, kaj šele, da bi dosegala kakovost katerekoli od preteklih opaznejših izdaj projekta. Pravzaprav je WESIDN glasbeni ekvivalent roadijevega testiranja različnih instrumentov pred koncertom nekega banda. Roadie preizkusi vsak instrument, navadno zaigra nekaj smiselnih, a nepovezanih tonov, nekajkrat zakriči v mikrofon in potrdi, da je oder pripravljen za nastop. Zamislimo si, da nekdo vse to posname in poskuša zmiksati v glasbeni album. S sodobno tehnologijo in vsaj malce napora bi bilo mogoče dobiti vsaj nekaj približno poslušljivega, v tem primeru pa žal še to ne. Edini približek legitimni glasbeni stvaritvi je morda zadnji komad Droom van de Rattenvreter, pa še ta se skoraj povsem razgubi v hrupnem zvočnem zmazku. Dvomim, da je »skladanje«, snemanje in obdelava tega osemnajstminutnega »eksperimenta« vzela več kot uro dela. Edino pozitivno stvar predstavljajo imena pesmi z naslovnico, ki pa s samo glasbo žal nima(jo) nobene zveze.
Mories, mastermind Gnaw Their Tongues, je sicer znan po svoji plodovitosti in konstantnem produciranju kakovostnega materiala v najrazličnejših projektih, vendar pričujoči EP v njegovem opusu ne bo imel nobene funkcije, razen povsem nepotrebne kvantitativne vloge zavzemanja prostora (še dobro, da je izšel zgolj v digitalni obliki), in je v širšem kontekstu Moriesovega ustvarjanja (k sreči) povsem nereprezentativen. Duše vam sicer ne bo pojedel (kot trdi naslov izdelka), jo bo pa pošteno namučil, če po nesreči poslušate tole stvar. Okus si k sreči lahko popravite z Eschatological Scatology ali skorajda vsakim starejšim izdelkom projekta.

Nejc
14.01.2015
Falloch - This Island, Our Funeral

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records

Dokaj mlada škotska zasedba, ki smo jo pred meseci lahko v živo videli in slišali v ljubljanski Gromki, je tik pred septembrsko turnejo z Lantlôs izdala svoj drugi plošček, ki sliši na ime This Island, Our Funeral. Z njim so Falloch združili nekaj svojih najbolj prepoznavnih elementov, na primer mirnejše pasaže s flavto, z nekaterimi novostmi. Od teh je najbolj očiten nov vokal, saj je Andyja Marshalla na kitari in vokalu predlani zamenjal Tony Dunn in moram reči, da se njegov glas res lepo vključuje v zvočno podobo aktualnega albuma.
This Island, Our Funeral je v primerjavi s prvencem strukturno precej bolje zasnovan. O konceptualnem albumu ravno ne bi mogla govoriti, vendar se šest daljših pesmi kljub nekaj minimalnim premorom in enemu neimenovanemu instrumentalu med seboj vseskozi lepo preliva. Bolj dodelana je tudi produkcija, ki je na že precej profesionalnem nivoju, precej čedna pa je tudi vizualna podoba ploščka. Minimalistično oblikovan bel digipak s prelepimi fotografijami škotske krajine v hladnih barvah priča o resnem in premišljenem pristopu banda do svojega ustvarjanja; za snemanje, miks in oblikovanje albuma je namreč poskrbel kar kitarist Scott McLean, fotografije je posnel njegov brat Don, besedila pa so prispevali skoraj vsi člani banda.
Četudi je plošček precej umirjen, nekatere pesmi, kot na primer Brahan, kažejo izrazite vplive post metala, zlasti v ritem sekciji, določenih kitarskih zvokih in oddaljenem, kričečem vokalu. Našteti elementi sicer ne prevladajo niti v pesmi niti na ploščku nasploh, vendar hkrati niso zanemarljiv element novejše zvočne podobe Falloch. Band se od že znanih žanrskih okvirov ni pretirano oddaljil, le izpilil jih je po svoji meri in dopolnil. Podobno zasnovan je tudi precej bolj razgiban I Shall Build Mountains, ki se nekje na polovici prevesi v bolj zaspano, ambientalno vzdušje, a se še pred koncem prebudi iz dremeža in dokonča v bandovi značilnejši maniri. V precej težkem stilu se plošček nato tudi zaključi z dvanajstminutnim Sanctuary, ki pa nekako ne predstavlja njegovega viška.
Zanimivo je, da je skupina album odprla kar s komadom Tórradh, saj slednji zanjo zveni še najbolj tipično. Je pa iz vrstnega reda pesmi razvidno, da se band žanrsko vse bolj nagiba k post rocku oz. post metalu, a pri tem še vedno ohranja nekaj elementov folk metala. This Island, Our Funeral je bil vsekakor vreden nakupa.

Aleksandra
12.01.2015
Behemoth - Xiądz (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi New Aeon Musick

Neverjetno, da sem trikrat v istem letu recenziral izdelek istega banda. Še bolj neverjetno pa je, da sem pred pisanjem teh vrstic ugotovil, da dejansko zaostajam za eno izdajo. Medtem ko sem poslušal, analiziral, iskal besede in pri tem seveda neznansko užival, je band vrgel na trg še eno studijsko izdajo. Sicer z glasbenega vidika ne gre za nič novega, Behemoth so namreč na eni zgoščenki združili tri pesmi s singla Blow Your Trumpets Gabriel in tri pesmi z EP-ja, katerega kritiko ravnokar berete.
Prvo mesto na EP-ju je zasedel komad Nieboga Czarny Xiądz, ki je nastal med snemanjem albuma Satanist, zato tudi ne preseneča, da ima človek med poslušanjem ves čas občutek, da se v predvajalniku dejansko vrti celovečerec in ne EP. Se pa komad po svoji naravi približa tistim počasnejšim in bolj emocionalnim z albuma.
Na drugem mestu je komad, ki ga bodo (oziroma verjetno so že) vsi dolgoletni ljubitelji banda takoj prepoznali. Gre za na novo posneto različico lastnega komada, Moonspell Rites, ki je bil prvotno izdan na EP-ju And the Forests Dream Eternally. Glede na bandove blackmetalske korenine in na močno blackmetalsko tematiko Satanista sploh ne preseneča, da ta klasika v sveži glasbeni podobi zveni tako zelo dobro.
Nekoliko bolj pa zato preseneti izbor zadnjega komada z naslovom Towards the Dying Sun We March. Ta je namreč nastal med snemanjem Evangeliona. Toda glede na to, kako zelo dobro se komad sklada s preostalima dvema, bi skorajda brez zadržkov lahko trdil, da je band namensko obdržal tale komad v svojem predalu, da ga bi lahko izdal enkrat ob primernejšem trenutku. Po mojem je band dotični komad postavil ob bok pravšnjima dvema.

Dejan
09.01.2015
Krampüs - Humanophobic (promo)

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Na najboljšem koncertu leta 2014 sem prejel tale doma narejen kos plastike, ki vsebuje vsega skupaj samo eno pesem in je bil zapečen samo petkrat oz. v petih izvodih. Zgodba za tem pa je sledeča. Takoj po tistem, ko je bil drugi studijski album Graveyard Blowjob posnet – a še neizdan – je basist/vokalist Bicaj zapustil madžarske Krampüs. Sledila je kadrovska rošada, bandu sta se pridružila dva člana: Szabolcs Hernyák je postal novi basist, Norbert Molnár pa vokalist. Po nekaj mesecih skupnega delovanja je kvartet želel narediti video, a v ta namen ni želel uporabiti starih vokalov, zato se je ponovno odpravil v studio. Krampüs so sprva želeli posneti le vokale za Genetic Disorder, a ker se je ponudila priložnost, so obnovili še Humanophobic.
Slednji komad se torej nahaja na opisanem ploščku, katerega namen je zgolj predstavitev Krampüsove nove postave in zvoka. Dolgemu uvodu navkljub moram povedati, da komad sploh ni nič posebnega, gre za tipično zvočno podobo izdelka, ki kombinira pretežno brutal death metal z redkejšimi grindcore elementi. Sicer je težko govoriti o kakršnem koli presežku, toda znam si predstavljati, da komad na celovečercu skupaj z ostalimi okoli minute in pol dolgimi blitzkrieg napadi deluje povsem prepričljivo.

Dejan
07.01.2015
Ne Obliviscaris - Citadel

Leto izida: 2014 pri založbi Season Of Mist

Ne Obliviscaris so v zadnjih letih poleg someščanov Be'lakor bržkone najbolj prepoznaven avstralski izvozni artikel v svetu ekstremnega metala. Temu se niti ne gre čuditi, saj na sceni dobro zapolnjujejo vrzel, ki ločuje »običajen« progresivni metal od bolj ekstremno obarvanih metalskih podzvrsti. Nekateri jih sicer radi označujejo kot progresivni black metal ali celo blackmetalski odgovor na Opeth, vendar Ne Obliviscaris (tudi) s Citadel dokazujejo, da so tovrstne primerjave povsem iz trte izvite. »Blackmetalskost« je v eklektični žanrski mešanici glasbe (tu lahko slišimo vse od progresivnega metala, melodičnega black metala, death metala do neoklasičnih vplivov in celo odtenkov tehničnega metalcora), ki jo je moč najti na dotičnem ploščku, zgolj eden od naštetih podžanrov, okrog katerih zasedba gradi svoj zvok, in se z mešanico povsem zlije. Citadel je celo izraziteje progresivno kot ekstremno naravnan. Tu imam v mislih predvsem povečano uporabo čistih vokalnih linij, ki so na tej izdaji še opaznejše in na trenutke celo povsem izpodrinejo harsh vokale (opaznejša izjema je morebiti edino komad Pyrrhic, kjer so slednje vokalne linije mnogo izrazitejše). Praktično vsaka pesem vsebuje čiste vokalne dele, ki večinoma služijo kot nekakšen dodaten melodični most med hitrejšimi in počasnejšimi deli pesmi in umirjajo dogajanje znotraj posameznega komada. Sicer izjemna tehnična podkovanost zasedbe tudi tokrat ne zastira in odvrača pozornosti od same strukture pesmi ter tako ni preveč potisnjena v ospredje, kar je vsekakor dobra stvar (če seveda niste ljubitelji raznih tehnicističnih onaniranj). Pesmi so v svoji strukturi sicer precej razgibane in stalno presenečajo, vendar se med seboj na koncu mogoče vendarle premalo opazno razlikujejo.
Citadel je morda celo že kar presenetljivo speven in blagozveneč album (vsaj v podžanru ekstremnega progresivnega metala) in daje vtis, da cilja na (še) širše metalsko poslušalstvo. V primerjavi s prvencem je za skoraj štiriindvajset minut krajši (ustavi se pri dobrih oseminštiridesetih minutah) in tudi s tega vidika za povprečnega poslušalca lažje »prebavljiv«. Naslovi pesmi se bodo morda nekaterim zdeli malenkost preveč pretenciozni (osebno me sicer niso motili), vendar jih je ob poslušanju z lahkoto mogoče odmisliti in se prepustiti toku glasbe. Zahtevnejših progresivnih sladokuscev kot tudi tistih, ki dajejo prednost ekstremnejšim zvrstem, morda zaradi vseh naštetih lastnosti ne bo navdušil, vendar pa bo lahko zasedbi le malokdo očital, da ne gre za plošček nesporne kakovosti.

Nejc
06.01.2015
Calm Hatchery - Fading Reliefs

Leto izida: 2014 pri založbi Selfmadegod Records

Povsem v nasprotju s svojim imenom Calm Hatchery ne preigravajo nič kaj mirne muzike, pač pa rušilni death metal. Poljska, iz katere prihajajo, se že dolgo ponaša s produciranjem izvrstnih primerkov tega glasbenega žanra, med katerimi bi moral vsak ljubitelj težkokovinskih zvokov poznati vsaj Vader in Behemoth. Slednji skupini Calm Hatchery prispevajo tudi nekaj navdiha pri tvorjenju njihove glasbe. Ti vplivi pa na srečo niso tako radikalni, da bi zabrisali njihovo lastno identiteto, kakor se je to zgodilo Hate.
Fading Reliefs je že tretji album te skupine, a na žalost sta El-Alamein in Sacrilege Of Humanity mojim ušesom ostala nepoznana, tako da ne morem kaj dosti povedati o glasbenem razvoju skupine od začetka pa do danes. Je pa jasno, da je Fading Reliefs prežet z obilico orientalsko zvenečih kitarskih melodij, kakršne bi jim zavidali še Nile. Skladbe na albumu so raznolike tako po tempu kakor po tematiki, ki se razpenja med misticizmom, vojnim uničenjem pa do eksistencialističnih vprašanj. Ustrezno s tem so skomponirane tudi skladbe. Osnova je death metal podlaga kompleksnih bobnarskih ritmov in z riffi, povzetimi po floridski šoli in poljski tradiciji. Ti riffi sami po sebi ne izstopajo preveč, saj so dokaj standardni, a vseeno efektivni. Prav tako tudi growli, ki pa imajo ta plus, da jih lahko tudi laik dokaj razločno razume. Nadstandard pa se pojavlja v smislu že omenjenih orientalskih melodij, ki so zaigrane z distorzijo, čistimi kitarami ali eksotičnimi instrumenti kot v Blessing of Mantra in The Eternal Cycle. Navduši tudi baladna In The Midst Of Nothingness, ki s svojim doom ritmom in vključkom izvrstnih, tesnobno zvenečih čistih vokalov kanček spomni na Inner Sanctum od Behemoth.
Ostale skladbe so večinoma bolj običajni death metal rušilci in marši in zato tudi malo manj izstopajoče in manj zapomnljive. Z izjemo Bomben über Warschau. Ta je sinonim za glasbeno bombardiranje: kratek, uničujoč, z enostavno strukturo in ponavljajočim refrenom. Zelo očitno je bil zamišljen in napisan za izvajanje na koncertih. Calm Hatchery so ga na plošček uvrstili kar v dveh verzijah, kar pa se izkaže za balast, saj bi bila ena povsem dovolj, po možnosti zgolj tista v poljskem jeziku. Pri ponavljajočem poslušanju ploščka se tega komada že kar naveličaš in začneš preskakovati. Tako je ironično skladba, na katero so bili zgleda Calm Hatchery najbolj ponosni, postala moteč element na sicer precej dobrem albumu.

Gregor
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
29.01.2015
C4
Ljubljana, Orto Bar
31.01.2015
Metal Assault V
Nemčija, Würzburg, Posthalle
31.01.2015
Winterstrike Fest IX
Ravne na Koroškem, KMKC Kompleks
31.01.2015
Esoteric, Abysmal Grief, Fuoco Fatuo, Assumption
Italija, Brescia, Circolo Colony
01.02.2015
Earth, Black Spirituals, Don McGreevy & Rogier Small Duo
Ljubljana, Kino Šiška
02.02.2015
Sabaton, Delain, Battle Beast
Hrvaška, Zagreb, Tvornica kulture
02.02.2015
Earth, Black Spirituals
Avstrija, Dunaj, Arena
04.02.2015
Inquisition, Archgoat, Ondskapt, Blackdeath
Avstrija, Dunaj, Escape
04.02.2015
Monster Magnet, Bombus
Nemčija, München, Backstage
05.02.2015
Kadilnica Of Death: Deck Janiels, Pyroxene
Ljubljana, Orto Bar
06.02.2015
Sabaton, Delain, Battle Beast
Avstrija, Dunaj, Gasometer
06.02.2015
Monster Magnet, Bombus
Avstrija, Dunaj, Szene
07.02.2015
Majesty, Gun Barrel, Edgedown, Scavanger, Nator, Phantom Lord
Nemčija, München, Backstage
07.02.2015
Florence Black Mass 2015
Italija, Firence, Viper Theatre
07.02.2015
Sedativ, BattleX
Ljubljana, Metelkova, Gromka
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid