Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



30.10.2014
1349 - Massive Cauldron of Chaos

Leto izida: 2014 pri založbi Indie Recordings

To moram povedati kar na začetku. Prav neverjetno se mi namreč zdi, kako enim bandom na videz povsem enostavno uspeva narediti dober album. Če pa poleg tega še pomislim, v kakšnem žanru se 1349 udejstvujejo že skorajda dvajset let – in poleg tega imajo vsi glasbeniki poleg recenziranega še najmanj enega, v katerega so globlje vpleteni – potem je še toliko bolj neverjetno, da jim je ponovno uspelo udariti tako zelo močno in prepričljivo. Medtem, ko se drugi mučijo in na vse kriplje trudijo, da bi naredili hiter, brutalen in hkrati poslušljiv album – in večina pri tem tako zelo pogori, da je kar joj – četverica iz Osla iz rokava strese mogočni Massive Cauldron of Chaos.
Svojega navdušenja sploh ne morem skrivati, saj če bi poskusil, bi se pretvarjal in pri tem bil neiskren. »Meni na ljubo« je band opustil psihedeliko in atmosferiko, ki sicer sploh ni bila tako zelo slaba, ter se vrnil v svet dinamičnih, neizprosnih in catchy komadov. Skozi cel album! Osem pesmi, osem napadov, skoraj štirideset minut obstreljevanja. Glavni krivec, ki poslušalcu komaj da dihati, je seveda spet Frost, ki si je po albumu Satyricon nekje in nekako moral dati duška. Nič kaj drugače oz. nič kaj dosti bolj počasna pa nista niti Archaon na kitari ali Seidemann na basu, čeprav je slednji v slogu žanra dosti manj slišen. Svoj prispevek k raznolikosti in razgibanosti doda še Ravn na vokalih, ki točno ve, kdaj se mora dreti, govoriti z globokim glasom ali po zborovsko popestriti pesem.
Niti en komad ni dolgočasen, vsakega odlikuje ena majhna posebnost, skupna pa jim je na podlagi brutalnosti in zvoka ustvarjena rdeča nit, ki poslušalca ob zatišju na koncu dobesedno prisili k ponovnemu poslušanju. Pa je morda album zaradi svoje nalezljivosti preveč direkten, tako da bi lahko sčasoma začel dolgočasiti? Po mojem ne! Album bi brez težav postavil ob bok kateremu koli od prvih treh iz bandove diskografije, od katerih vsakega posebej po skorajda desetih letih in več še zmeraj izredno rad poslušam. Po drugi strani pa plošček ne ponuja samo zapomljive glasbe, temveč tudi dosti zanimivih detajlov, ki le-tega dodatno obogatijo. Najbolj očitni so recimo izredno dobra solaža (ne povozi ostalih instrumentov, temveč deluje v simbiozi skupaj z njimi) med Mengele's, govorjen refren pri Slaves, deathmetalski uvod v Postmortem, thrasherski quickie z imenom Golem, enslavedovski pridih pri zaključnih Chained in Godslayer. Za konec mi tako ostane le še pobožna želja, da ujamem band v živo med promoviranjem tega bisera črne kovine, nam najbližje se bodo na prihajajoči evropski turneji ustavili v Münchnu.

Dejan

29.10.2014
Pestilential Shadows - Ephemeral

Leto izida: 2014 pri založbi Séance Records

Avstralija kljub precejšnji geografski oddaljenosti od dveh globalno gledano najmočnejših centrov najtežje glasbene zvrsti, Stare celine in Novega sveta torej, vsaj v domeni black metala vedno znova preseneča z močnimi izidi; že samo letos s ploščkoma As the Stars (Woods of Desolation) ter Gone (Autumn's Dawn), mednje pa nedvomno sodi tudi Ephemeral. Četudi si večina zanimivejših projektov deli nekaj vidnejših članov, kljub številnim menjavam v njihovih zasedbah ostajajo slednji tako ali drugače jedro tamkajšnje scene in Pestilential Shadows v tem oziru niso nobena izjema.
Krmilo omenjenega glasbenega projekta tvorita Wraith in Balam, zato morda niti ne preseneča tako zelo, da Ephemeral na prvo žogo zveni kot bolj melodična in mirnejša različica njunega drugega projekta, Nazxul imenovanega. Je pa zanimivo, da takšen vtis vzbuja šele aktualen album, saj so pretekle izdaje žanrsko bolj tradicionalnega zvena in brez nekega lastnega prepoznavnega pečata. So pa Pestilential Shadows zato še vedno zvesti tematski obravnavi smrti, zlasti v navezavi s kugo; tako v imenu banda, naslovih pesmi kot tudi na tokratni naslovnici, na kateri je Balam upodobil razpadajočega konja, ki na hrbtu mukoma prenaša že povsem preperelo človeško truplo, ki ima nase privezano krsto v pokončnem položaju. V povezavi s to podobo se uvodni Throes še kako prilega apokaliptično »obarvanemu« vzdušju na albumu. Kot zatišje pred nevihto intro pripravi bobniče na akustično vihro Mill of Discord, konceptualno rdečo nit pa dalje vleče preostalih pet pesmi, od tega skupaj z outrom Expire plošček za konec okrona desetminutni naslovni Ephemeral. Album odlikuje čistejša in globoka produkcija, aranžmaji so tehnično dokaj preprosti, tako da pride najbolj do izraza ravno atmosfera. Slednja se na primer najbolj poglobi v peti minuti četrtega komada Sorrow of Tongues, tedaj pa tudi edinkrat v ospredje stopi bas kitara. Band me na tej točki konkretneje spomni na Nazxul, predvsem na mirnejši riff pesmi Stain of Harrow s ploščka Iconoclast, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Ephemeral dejansko le počasnejša različica sorodnega banda.
Občutek minljivosti, tako naše kot tega sveta, bo plošček v tri četrt ure globoko usidral v vašo podzavest, zato oznaka »anti-human plague metal«, kakršno si je nadel band, vsebinsko ne bi mogla bolje zrcaliti bistva Pestilential Shadows. V luči lanske desete obletnice delovanja konec oktobra predstavljajo svoj peti album Ephemeral, za pokušino pa so Avstralci javnosti predstavili pesem Mill of Discord, ki ji lahko prisluhnete tukaj.

Aleksandra
28.10.2014
Dickless Tracy - Paroxysm Of Disgust

Leto izida: 2014 pri založbi On Parole Productions

Brežičani Dickless Tracy so izdali svoj četrti studijski album. Album je izšel kot navaden jewelcase, digipack z 20-stransko knjižico in kot ultra redek boxset s figuricami banda, plakatom v velikosti A1, našitkom, zapestnico in nalepko za na avto. Naročila za slednjo verzijo albuma se zbirajo vnaprej neposredno preko bandovega myspace profila, prvim desetim rezervacijam pa bosta priložena še trzalica in bobnarska palica z originalnim podpisom obeh ustanovnih članov. Band sprejema rezervacije samo še do konca meseca, ker se nato odpravlja na šestmesečno svetovno turnejo skupaj z Morbid Angel in Rammstein, v okviru katere bodo nastopili kot headlinerji.

Paroxysm Of Disgust je resnično četrti studijski album brežiških Dickless Tracy, ki se je dolgo časa bolj ali manj udejstvoval kot projekt dveh bratov, medtem ko v današnji postavi kvarteta obstaja zadnja tri leta. Slednja okoliščina – stalna in nespremenjena zasedba z močno skupno vizijo – je tudi glavni dejavnik, ki je pripomogel h glasbeni transformaciji banda. Dickless Tracy nekoč kot neumorni grindcore/death metal band danes z odločnimi argumenti – teh je sedem od enajstih – prisega na prepričevanje z odraslim death metalom. S preostalimi štirimi argumenti pa se še naprej nekako oklepa lastne (pol)pretekle preteklosti in si tako za svojo prihodnost pušča na pol odprta vrata v preteklost, za katera samo sam ve, kdaj in če sploh jih bo zaprl.
Tegla in Cepo sta torej skupaj z »novima« članoma, s katerima sta recenzirani album po slovenskih odrih predstavljala že leta 2012, spremenila glasbo, z njo vred pa deloma tudi zvok. Zanj sicer ne morem trditi, da bi bil na kakršen koli način unikaten in zaradi tega prepoznaven, toda ta je zagotovo dosti bolj prečiščen, kakor je to dandanes značilno za vse večje bande scene. Instrumenti in vokal (Cepo se celo potrudi s približkom clean vokala) so posneti zelo uravnovešeno, nobeden od instrumentov ne zveni prevladujoče, vsakemu je namenjenega enako prostora. Glede na artwork naslovnice in na izbrani naslov albuma bi človek lahko celo trdil, da je zvok prečist, saj bi povprečen death metal poslušalec, ki ne pozna banda, morda pričakoval kaj bolj brutalnega, direktnega, enostavnejšega, hitrega in umazanega.
A to je preteklost oz. nikoli ni bila bandova realnost. Namesto naštetega sedem novih komadov ponuja srednje hiter do počasen, zahteven, kompleksno strukturiran death metal, ki poslušalca s svojo bitjo »sili« k ponovnemu poslušanju. Po n-tem predvajanju se mi je v mislih nekako izoblikovala primerjava z God of Emptiness od Morbid Angel, ki je bil eden prvih, če ne celo resnično prvi death metal komad, ki me je prepričal s svojim karakterjem in ne divjim vedenjem. Velik kompliment, ki ga na tem mestu izrekam bandu, je zlahka mogoče sprevreči tudi v kritiko, da je zaradi enoličnega tempa album dolgočasen. Kot protiargument lahko v tej zvezi navedem preostale štiri komade: trije so na novo posnete pesmi s prvih dveh albumov, četrta Boneyard je priredba kultnih Impetigo, vse štiri pa album začinijo s potrebno dinamičnostjo in raznolikostjo. Opisano pa vendarle ne pomeni, da je možno album kar tako razdeliti na dva dela in da ta dva delujeta kot nepovezani celoti. Ravno obratno. Vseh enajst pesmi – vključno s priredbo – deluje zelo harmonično, enoten zvok in način igranja so skupna rdeča nit vsem komadom, od katerih po mojem mnenju najbolj odstopajo Beautiful yet Deformed, Through the Maze of Lust in Realm of Fools.

Dejan
23.10.2014
Human Putrefaction - Anti Human Nekro Kvlt

Leto izida: 2014 pri založbi Mater Tenebrarum Records

Human Putrefaction je black metal zasedba s Krasa, ki ji je po številnih kadrovskih težavah končno uspelo posneti (kot kvintet) in izdati (kot kvartet) svoj prvenec Anti Human Nekro Kvlt. Mislim, da kaj več predstavitve ta band ne potrebuje, glede na skope objave na spletu pa to tudi ne bi bilo v njegovem interesu.
Zato se bom kar brez ovinkarjenja lotil ploščka, natančneje njegovih ne najbolj prepričljivih momentov. Kot prvo bi izpostavil dolžino nemetalskih komadov. Na albumu se nahajata dva, in sicer Intro – (Devoured Into The Maze Of Agony) in Outro – (Redeemed Trough Post-Agonized Bleeding). S prvim sploh ni nič narobe, ta predstavlja predvsem primeren uvod v black metal album čiste blasfemične narave, medtem ko slednji, zaključni komad vse skupaj le zavleče po nepotrebnem. Sicer povsem razumem bandove namene in motive za njegovo namestitev na konec albuma, a osem minut mizantropije po takšnem albumu je enostavno odveč. Konec koncev je, kot že rečeno, z introm bil narejen dovolj primeren uvod, tik pred udarci Nekrosadista pa band tako ali tako osebno zbiča Jezusa, ker noče ničesar prepustiti naključju.
Druga omembe vredna kritika bi bil generičen zvok, ki onemogoča kakršno koli prepoznavnost v tej smeri. Human Putrefaction žal zvenijo kot vsak drug black metal band, glede na bogoskrunsko tematiko pa zvok sploh ni tako umazan, kot bi lahko bil. Recimo kot pri kolegih Gorge of Cerberus. Ravno obratno, kitare so posnete zelo razločno, na trenutke se sliši celo bas.
Za prehod k pozitivnim stvarem torej ostanejo še tehnika in zapomljivost. Seveda zdaj ne bom pisal o tehničnem black metalu, temveč o strukturi komadov, ki zaradi raznolikosti in menjave tempa izpadejo zelo pestri in zanimivi. Band med številne viharne momente vplete različne srednje hitre dele, ki sicer niso zmeraj najbolj izvirni (beri: so že slišani in sposojeni), a gledano na komad kot celoto delujejo zelo homogeno in naravno.
O zapomljivosti zaradi »težkega gradiva« zaenkrat še ne morem govoriti. Album me ob vsakem poslušanju definitivno zabava (razen nepotrebnega outra seveda), našel sem že tudi svoja najljubša komada (umirjeni Pariah in Land of the Monolith zaradi lead kitare v drugi polovici komada), sicer pa so slišane melodije zaenkrat še bolj kratko živeče in se še ne pojavljajo same od sebe v mojih ušesih, kadar ta niso zaposlena z drugim delom. To še zagotovo pride.

Dejan
21.10.2014
Electric Wizard - Time To Die

Leto izida: 2014 pri založbi Spinefarm Records

Time To Die je eden izmed tistih albumov, o katerih (brez obilice balasta) ni mogoče ravno veliko povedati (še zlasti, če band poznate že od prej). Eden izmed ključnih vzrokov za to je, da na njem Electric Wizard ne ponudijo nič posebno novega ali inovativnega (niti znotraj lastne diskografije). Band tako tudi v osmo demonstrira svoj prepoznaven zvok, ki se giblje v okvirih stonersko obarvanega dooma z retro produkcijo in seveda spodobno mero psihedelije - edini »nov« dodatek k temu je, da vse skupaj zveni malce postano, ploščku namreč manjka predvsem več svežega vetra. Pri tem nimam v mislih nekakšnega larpurlartističnega eksperimentiranja z zvokom, temveč preprosto manj zatekanja k že večkrat uporabljenim formulam iz preteklosti. Na Time To Die najdemo tudi nadpovprečno število t.i. »filerjev«, ki nimajo drugega efekta kot polnjenje prostora in podaljševanja dolžine ploščka. Najti jih je mogoče predvsem v obliki izpetih ali predolgih citatov iz filmov, monotonih instrumentalnih vložkov ali nepotrebnih »droneajočih« podaljševanj posameznih pesmi. Karkoli od tega je v preteklosti skupine delovalo mnogo bolje. Ob prvem poslušanju sem tako dobil splošen vtis, da je celoten album pravzaprav prežet z nekakšno opazno lenobnostjo (od komponiranja dalje), vendar sem na koncu prišel do zaključka, da Electric Wizard niso postali leni, temveč so se preprosto že malo utrudili, čemur pa se po osmih dolgometražnih izdelkih ter več kot dveh desetletjih neprekinjenega delovanja niti ne gre čuditi in tako slednje lahko razumemo kot nekakšno olajševalno okoliščino. Kljub vsemu vendarle ne moremo trditi, da naslov albuma nehote dejansko odraža realno stanje banda, saj imajo fantje in dekle v rokavu gotovo skrit še kakšen adut ali dva. Pričujoči plošček bo tako še največ odobravanja požel zlasti med novimi poslušalci, ki band šele spoznavajo ter tistimi starejšimi, ki so že rahlo dementni in so tako že malce pozabili, kako zvenijo pretekle stvaritve zasedbe.

Nejc
20.10.2014
Cannibal Corpse - A Skeletal Domain

Leto izida: 2014 pri založbi Metal Blade Records

Cannibal Corpse so izdali nov album. Ta izjava je za večino navdušencev nad brutalnim death metalom dovolj, da nemudoma prekinejo s trenutnim delom, pobašejo tisto najnujnejše in se odpravijo v najbližjo/najljubšo specializirano trgovino z bogato ponudbo najpopularnejšega nosilca zvoka v zgodovini glasbene industrije, kjer oči neučakano letijo preko na policah zloženih zgoščenk, dokler končno ne zagledajo predmeta poželenja. Nato sledi ritual, ki ga poznajo samo glasbeni navdušenci: neskončno ponavljanje albuma, dokler se ne izbistrijo najljubši komadi, ki se tu in tam zavrtijo večkrat zapored, preden se album v »normalnem« ritmu ponovno približa n-temu zaključku.
Cannibal Corpse so izdali nov album. In to že trinajsti. Komur predhodnih dvanajst ni dovoljšen dokaz, da je kvintet iz ZDA dovolj trmast in dovolj vztrajen in k sreči tudi še zmeraj dovolj izviren, da isto vajo ponovi še (ja, seveda) trinajstič, naj si končno vbije v glavo, da Cannibal Corpse nikoli ne bodo drugačni. So, kakršni so, in takšni so najbolj všeč sebi in tudi nam. Konec koncev se človek tudi ne zbudi kar tako nekega dne in si reče: »Kako bi bilo fajn, če bi moja najljubša jetrna pašteta, ki jo jem že šestindvajset let, danes imela okus po ribi.« Sicer smo si ljudje različni, kar pomeni, da imajo nekateri radi spremembe, drugi pa spet ne. No, Cannibal Corpse glasbeno zadovoljujejo skomine slednje skupine, zato so pri uvajanju sprememb zelo previdni in počasni. Tako se mi je komaj ob aktualnem albumu prvič porodilo vprašanje: »Kdaj hudiča so Kanibali začeli uporabljati kitarske solaže?« Ja, saj vem, da so jih že prej, vendar pač ne tako zelo očitno; le-te so bile krajše, manj vpadljive in za moj okus tudi manj moteče. Po mojem bi glede na proizvedeno tudi A Skeletal Domain brez težav shajal brez njih, saj se Barrett in O'Brien z njimi ne prebijeta iz globokega povprečja. Druga moteča točka je spoliran zvok. Z ozirom na močno in hitro brutaliziranje bi si pač želel, da izražena agresija pride bolj odločno do izraza tudi z zvokom. A tukaj pač sodobna tehnika tega skorajda več ne »dopušča«.
Glede na ubran uvod in jedrni del ste menda, dragi bralci, do tod že ugotovili, da posamezni komadi ne ponujajo ravno visoke stopnje zapomljivosti – potencialni hit v živo bi znal biti skorajda vsak komad na plošči, medtem ko bi osebno izpostavil Funeral Cremation. Tako, pa nimam kaj dosti več dodati kot: Cannibal Corpse so izdali nov album!

Dejan
17.10.2014
Eluveitie - Origins

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Švicarska zasedba Eluveitie se je letos poleti vrnila s šestim studijskim albumom Origins. V začetku decembra ga bodo predstavili tudi v Sloveniji, zato ne zamudite folk metal dogodka 9. decembra v Kinu Šiška. Na ploščku zasedba predstavi šestnajst komadov, novost pa je tudi nova članica Nicole Ansperger. Origins sicer ne ponujajo nič posebno novega, izstopa pa predvsem komad Call Of The Mountains, kjer kraljuje vokal Anne Murphy. Prav tako ni mogoče reči, da se z Origins vračajo k začetkom svojega ustvarjanja, saj se vračajo k zgodovini svojega ljudstva in opevajo keltsko in galsko mitologijo.
Čeprav so vsi komadi na albumu zelo poslušljivi, pa je res težko najti razliko med omenjenim in Everything Remains (As It Never Was) ter Helvetios. Na vsakem od teh zasedba postreže s tistima dvema ali tremi komadi, ki jih na koncertih publika obožuje, vsi ostali pa so tudi odlični – problem je le, da med poslušanjem koncerta ali diskografije ni povsem jasno, ali si določen komad slišal pred petimi minutami ali pa morda sploh še ne. Splošna instrumentalna podlaga je namreč zelo enolična in povsem primerljiva s kakšnim tradicionalnim melo-death metalom. Vse dodatne frulice, hurdy-gurdy in ostala kopica instrumentov naredijo sicer lepo zaveso nad klasiko, a kaj, ko s časom zveni vse precej enolično, tako ritmično in predvsem vokalno. Seveda so na albumu deli komadov in celo celi komadi, ki jih boste lahko poslušali večkrat, celoto pa priporočam le tistim, ki obožujete in častite Eluveitie in ostale podobne zasedbe. Vsem ostalim, ki jih poznate le bežno in radi poskakujete ob melodijah Inis Mona, Quoth The Raven, Alesia ali A Rose For Epona, pa priporočam poslušanje zgolj dveh komadov iz Origins. Malo tršega in počasnejšega Celtos, kjer odlično sodelujeta Chrigel in Anna. Ob redni podpori frulic vsi ostali instrumenti kar nekako izginejo, v ospredje pa stopita vokala. Še eden od tistih povsem pričakovih uspehov Origins pa je Call Of The Mountains, ki je prvi večjezični komad zasedbe, saj ga ob nakupu posebne izdaje albuma lahko slišite kar v petih jezikih. Anna Murphy bo samo za vas komad v celoti odpela v angleščini, francoščini, italijanščini, v retoromanščini ter v švicarski nemščini. V eni uri boste torej slišali morda dva ali tri komade, ki si jih boste zavrteli še nekajkrat, ostale pa boste vrgli med druge albume in se redno spraševali, kateri komad sploh poslušate.

Tina

16.10.2014
Krieg - Transient

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records USA

Ameriško black metal zasedbo Krieg smo na našem portalu letos že predstavili. N. Jameson, idejni oče za omenjenim imenom, je bil letos namreč zelo aktiven. Pod njegovo taktirko je luč sveta ugledalo kar sedem studijskih izdaj: štirje split posnetki, dva EP-ja, od tega tudi recenzirani Isolation/Transmission, ki je z dvema komadoma napovedal veliki ustvarjalni finale, studijski album številka sedem, Transient.
In v kolikšni meri je album v primerjavi s predhodno izdanim EP-jem presenečenje? V bistvu me je presenetilo samo dejstvo, da je glasba Krieg širšim krogom dejansko postala bolj sprejemljiva in posledično »komercialna«. Toda ne komercialna v slabem pomenu besede, temveč v primerjavi s preteklimi izdajami lažje prebavljiva, saj je poslušalec po koncu albuma zdaj dosti manj izčrpan kot prej. Do določene mere je Transient logično nadaljevanje predhodnika The Isolationist, saj vsebuje več kot dovolj prepoznavnih znakov banda iz preteklosti, ti pa se recimo pokažejo že takoj na začetku z uvodnima Order of the Solitary Road in Circling the Drain. Dodatno potrditev konfuzne, totalno zmešane in razmišljujoče preteklosti med drugim ponujata še Ruin Our Lives in Home proti koncu albuma, ki sta v dobršni meri zgrajena iz nemetalskih elementov.
Protiutež lastni težki glasbeni preteklosti pa ponujata že omenjena komada, ki sta skupna EP-ju in albumu. Najprej se na polovici albuma pojavi To Speak with Ghosts, ki albumu podeli bolj rockersko vzdušje, ki se z Walk with Them Unnoticed dodatno stopnjuje v smeri širše sprejemljivosti in odobravanja, saj konec koncev uporaba elementov groovy black'n'rola kljub vsemu ni povsem nova.
V knjižici albuma The Black House si lahko preberete zgodbo oz. idejo za nastankom albuma, ki jo lahko na kratko povzamem z idejo osebnega čustvenega izražanja skozi glasbo, zaradi česar dotični album od takrat do danes razumem kot avtorjev vrhunec ustvarjanja. Kaj točno ima povedati o aktualnem albumu, nisem iskal na spletu (lastnik originala pa še nisem postal), a zaradi navedenega ne morem trditi, da naj bi bil Transient njegova največja mojstrovina. Brez zadržkov pa lahko trdim, da gre za najbolj zapomljiv in »lahkoten« album do zdaj, ki bo zagotovo nagovoril največ ljudi. V meni je že vzbudil željo po ponovnem in bolj podrobnem poslušanju preostale diskografije.

Dejan
10.10.2014
Holy Moses - Redefined Mayhem

Leto izida: 2014 pri založbi SPV/Steamhammer

Po skorajšnjem koncu je Sabina Classen obudila Holy Moses s skoraj popolnoma novo postavo. Po dveh letih nastopov so se fantje in prva ženska v ekstremnem metalu odločili posneti studijski album. Jim je uspelo? Kakopak.
Komadi so frenzična, ubijalsko nastrojena artilerija »švabskega« thrasha s primesmi modernejših zvrsti (melodeath), kar je nedvomno doprinos novih (mlajših) članov banda. Komadi kljub temu zvenijo neprisiljeno in v dobri stari Holy Moses maniri. Sabina je razjarjena in jezna, v besedilih se kaže ločitev od prejšnjega moža itd., vokal pri skoraj 50-letni nemški metalki nikakor ne pojenja. Brezkompromisno in agresivno. Najsvetlejše točke: Undead Dogs, Liars, Hellhound.
Kultna nemška kruljačica Sabina Classen in njena horda tevtonskih razbijačev ponujata brutalno stvaritev, ki je pravzaprav presenečenje. Po dokaj povprečni Agony of Death (in relativno slabi splošni angleščini) je Sabina z ekipo in novo studijsko kreacijo ponovno v rangu klasičnih Finished with the Dogs in the New Machine of Liechtenstein, a z moderno nadgradnjo in nezmotljivo Holy Moses interpretacijo. Pohvalno!

Tilen
03.10.2014
Rigor Mortis - Slaves to the Grave

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Po tragični smrti legendarnega Mikea Scaccie je prva dolgometražna izdaja banda Rigor Mortis po več kot dvajsetih letih visela v zraku. Fantje so se (po neuspešnem iskanju založbe) odločili zadevo izdati kar sami. Pravilna odločitev, vsak cent od prodaje bo šel izključno v njihove žepe.
Rigor Mortis so v osemdesetih dodobra razorali ameriško metal podzemlje in vplivali na mnoge bande, a so se v hudih poplavah iz začetka devetdesetih, ki so odplavile mnogo bandov, žal znašli sredi toka, ki je odnesel tudi njih. Člani so delovali v različnih glasbenih entitetah, thrash duh Rigor Mortis pa je ostal in fantje so se odločili za zadnji testament. Prej omenjena smrt Scaccie je potek dogodkov prestavila za par let, a njegovo igranje je vključeno na plošči, kljub temu da je postal Flesh for Flies (naslov enega izmed udarnejših komadov).
Corbittovo vokalno izražanje je še vedno »ujeto v času«, agresija in napadalnost sta izraziti in kljub manjšim efektom je slišati, da je človek zares pustil srce v posnetkih. Scaccia se v zadnjih studijskih linijah zapisuje v zgodovino kot eden izmed bolj originalnih kitaristov kovinskega podzemlja, produkcija je čista kot solza, a vendar umazana v najboljšem pomenu besede. Rigor Mortis ostajajo zvesti svojim tematikam (Rain of Ruin, Flesh for Flies, Blood Bath, Ancient Horror, Fragrance of Corpse, Curse of the Draug itd.) in neusmiljeno koljejo skozi celotno minutažo.
Podcenjen in spregledan band, ki bi ob primerni podpori založb zagotovo pustil večji pečat v zgodovini metal glasbe. A vendar: bolje mali pečat kot popolna neznanka. Preverite!

Tilen
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
01.11.2014
Human Putrefaction, Ater Era, Idolatria
Nova Gorica, Mostovna
01.11.2014
Jailbreak - Guns N' Roses Real Tribute, Billy Idol Real Tribute
Kranj, Bazen
02.11.2014
Earthless, The Heavy Minds
Avstrija, Dunaj, Arena
04.11.2014
Overkill, Prong, Enforcer, Darkology
Milano, Live Club
05.11.2014
Spiders, Horisont, Vidunder
Nemčija, München, Backstage
06.11.2014
Spiders, Horisont, Vidunder
Avstrija, Dunaj, Arena
07.11.2014
German Metal Attack III: Grave Digger, Heavatar, Nitrogods, Wolfen.
Nemčija, München, Backstage
07.11.2014
Doom Over Vienna IX
Avstrija, Dunaj, Viper Room
07.11.2014
Noctiferia, Dickless Tracy, Something Small
Velenje, eMCe plac
07.11.2014
Doom Over Vienna IX
Avstrija, Dunaj, Viper Room
08.11.2014
Doom Over Vienna IX
Avstrija, Dunaj, Viper Room
08.11.2014
Doom Over Vienna IX
Avstrija, Dunaj, Viper Room
09.11.2014
Horisont, Spiders, Vidunder
Nova Gorica, Mostovna
10.11.2014
Mount Salem
Italija, Milano, Lo-Fi
11.11.2014
Mount Salem
Italija, Bologna, Freakout Club
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid