Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



18.03.2015
Blind Guardian - Beyond the Red Mirror

Leto izida: 2015 pri založbi Nuclear Blast

Blind Guardian. Slepi, a vendar najvidnejši nemški metal eksport po Accept in Helloween se je iz najdaljšega spanca v svoji karieri prebudil po petih letih.
Blind Guardian nadaljujejo začrtano pot, ki je vse prej kot običajna. Kakopak. Po začetnih speed metal ploščah, ki so redefinirale nemški metal in Blind Guardian dokončno postavile na globalni zemljevid, so po Imaginations from the Other Side in predvsem s prelomno Nightfall in Middle-Earth zavili v bolj epske vode. Daljši in bolj komplicirani aranžmaji ter koncepti pa so band zavili v daljša obdobja počitka, ki med izdajami po navadi trajajo tri do štiri leta, tokrat (kot že omenjeno) kar pet.
Najnovejši BG produkt se tematsko navezuje na klasiko Imaginations from the Other Side, Hansijevo navdušenje nad ogledali torej definitivno ostaja, moje pa je popolnoma deljeno. Album nima direktne niti, komadi so sicer absolutno dodelani, a občutek klasičnosti manjka pri (veliki) večini. The Holy Grail je najbolj »starinski« izdelek na ploščku, medtem ko Sacred Mind in At the Edge of Time (komad, poimenovan po predzadnji studijski izdaji) zadovoljujeta »novejše« poslušalstvo Blind Guardian. Izpostaviti je treba Grand Parade, ki je nedvomno vredna svojega grandioznega imena. Kompozicija vsebuje prav vse zaščitne in klasične elemente skupine, ki pluje po popolnoma svoji struji v razburkanih metal vodah. Ena bolj vprašljivih točk izdelka je orkestracija. Blind Guardian jo od nekdaj (najbolj pogosto v »novejših« 2002– časih) vključujejo v svoje kreacije, pri Beyond the Red Mirror pa je vključitev prepogostih orkestralnih pasaž pri določenih delih težko prebavljiva (At the Edge of Time), saj zasenči celotno metal ozadje, ki ga proizvajajo kitare in bobni. Na srečo se omenjeni lapsus ponovi le parkrat na plošči. Celotna zvočna slika je sicer sinhrona, a bobni ponovno zvenijo preveč umetno, preveč malenkostno, preveč monotono. Thomen Stauch je definitivno bil steber in temelj strukture Blind Guardian, ki se vse od njegovega odhoda pred desetimi leti malenkostno krha. Definitivno manjka del duha, ki so ga BG imeli s Thomnom. Vseprisotne so odlične, nezgrešljive Olbrichove lead melodije, ki so pravzaprav dodatna vokalna linija, podkrepljene z njegovim zaščitnim wah-wahom, ki je nepogrešljiv. Zares ena izmed bolj zaščitnih točk katerega koli metal banda v zadnjih 25 letih.
Celoten produkt je definitivno vreden poslušanja (v celoti!). V primerjavi z večino bandov Blind Guardian ostajajo v prvih bojnih linijah ustvarjanja na popolnoma svoj način.

Tilen
12.03.2015
Leviathan - Scar Sighted

Leto izida: 2015 pri založbi Profound Lore Records

Po tem, ko je Jef Whitehead (mož za projektom Leviathan, bolje znan pod psevdonimom Wrest) po smrti muze »razpustil« (tega sicer nikoli ni uradno potrdil, je pa v intervjujih dokaj jasno povedal, da je projekt bolj ali manj končan) stranski projekt Lurker Of Chalice (LOC v nadaljevanju), sem bil prepričan, da je z istoimenskim LOC celovečercem dosegel svoj končni kreativni vrhunec. Toda že naslednji Leviathan album Massive Conspiracy Against All Live je nakazal, da Wrest še zdaleč ni izčrpal svoje kreativnosti ter da je bil LOC vse prej kot zgolj srečno naključje. Temu pa so sledila precej razburkana leta v Wrestovem zasebnem življenju, ki so rezultirala v izrazito osebno inspiriranem albumu True Traitor, True Whore, ki sicer ni bil povsem slab, a je vseeno pričal o tem, da Wrest z Leviathan postaja bolj kot ne le še kaotična senca kreativnega vizionarja izpred nekaj let. Slednjemu albumu je sledilo daljše zatišje, ki za nas, oddaljene opazovalce ni vlivalo prav veliko upanja v Wrestovo kreativno revitalizacijo. Toda dobra tri leta kasneje so se obeti začeli obračati in Wrest je napovedal novo ploščo Leviathan. Pričakovanja so spet pričela rasti in naposled smo dobili svež Leviathan plošček z imenom Scar Sighted.
Zakaj tako dolg uvod? Scar Sighted je rezultat akumulacije opisanih okoliščin in dogodkov ter nenazadnje Wrestovega osebnega doživljanja le teh. Vendar, če je predhodnik omenjenega ploščka (True Traitor, True Whore) deloval kot precej impulziven, nedodelan, celo ihtav in že kar malce prisiljen izdelek, je Scar Sighted vse prej kot to. Scar Sighted že od prve minute nakaže, da je projekt LOC v Wrestovi zavesti še kako živ. Miren, a srh zbujajoč ambientalen intro se prevesi v udarno uvodno skladbo, ki je nekakšna deathmetalsko začinjena različica vplivov Deathspell Omega s prepoznavnim Leviathan pristopom. Album se sicer od udarnih in agresivnih začetkov začne korak za korakom prevešati v bolj umirjen, atmosferičen, a hkrati tudi temačnejši drugi del, ki ponovno obudi nekatere LOC elemente v novi luči (oziroma bolje rečeno kar temi). Glavna odlika samega albuma je poleg subtilne dovršenosti in dinamike njegova žanrska neumestljivost, neznačilnost, saj gre za vse prej kot klasičen predstavnik black metala. Album je v primerjavi z bolj »ortodoksnim« black metalom dokaj eksperimentalno orientiran, a hkrati zelo poslušljiv. Wrest obenem še vedno dokazuje, da je ustvarjalec, ki ima izjemno izostren občutek za odstiranje tančic najtemačnejših delov posameznikove zavesti in v Scar Sighted reflektirano izraža nočno moro, ki pa ni zgolj plod nekih neprijetnih sanj, temveč odslikava »resničnost« kot tako. Pričujoč album je v tem smislu izmed vseh kreacij Leviathan konceptualno še najbližje LOC, kar je ena izmed njegovih glavnih odlik, a kljub temu obdrži prepoznavne elemente vseh Leviathan albumov, je pa tudi tehnično izmed vseh daleč najbolj dodelan. Ob poslušanju ploščka pa sem dobil tudi nek izrazit občutek krožnosti albuma, ki se z zadnjim komadom kot nekakšen uroboros lepo ponovno prevesi v sam intro in potem spet dalje v ostale skladbe in tako naprej, kot krogotok brez konca, neskončna mora s pridihom večnega trpljenja.
Za Scar Sighted bi lahko rekli, da predstavlja skorajšnjo katarzo, brazgotino, ki je že skoraj vidna in se je zacelila nad rano/ranami iz preteklosti in to ne toliko lirskega subjekta kot kar ustvarjalca (Wresta) samega. Slednje je posledica nekakšne umiritve Wrestovega zasebnega življenja (katerega opisov sicer v samih besedilih skladb tokrat ni moč zaslediti v prav veliki meri), prehod v nekakšno zrelost, ki je gotovo povezana z ustalitvijo, ustvarjenjem družine, rojstvom hčerke ter obračunom z dogodki turbulentne (pol)preteklosti (kot npr. tistih, ki so bili neposreden povod za Wrestov osebni izraz v True Traitor, True Whore). Ampak Wrestova osebna zgodba, ki je skrita v Scar Sighted, še zdaleč ni klasičen »happy end«. Vseprevevajoča temačnost in na trenutke kar srhljivost dotičnega albuma sta posledica tega, da je omenjena pot do katarze, ki je kot privid ne tako daleč stran, le nekakšna asimptotična pot, ki nikoli ne doseže tiste končne samoodrešitve, zveličanja, vsaj ne v »tostranstvu«. Brazgotina je tako nakazana, celo vidna, a rana se nikoli zares ne zaceli. Ali kot je povzel svoje občutke Wrest sam v enemu izmed nedavnih intervjujev: »The world’s a cold place. Being alive isn’t the best party I’ve been to.«
V kvalitativnem smislu morda Scar Sighted na koncu vendarle ne doseže LOC dolgometražca, ki bo za vselej ostal Wrestov opus magnum, a gledano v celoti več kot upraviči ime mitske biblične pošasti, prežeče v temnih globočinah oceana, ki ga projekt nosi in je brez dvoma najbolj dovršen Leviathan album doslej, kar po številnih odličnih izdajah iz preteklosti projekta priča o kreativni prerojenosti Wresta ter tako še zdaleč ne pomeni konca njegove ustvarjalne poti, temveč prej nek nov začetek.

Nejc
10.03.2015
Sylosis - Dormant Heart

Leto izida: 2015 pri Nuclear Blast

Angleška melodeath/thrash zasedba Sylosis je v začetku letošnjega leta izdala četrti studijski album. Na ploščku Dormant Heart se tokrat prvič predstavi nov bobnar Ali Richardson, ki je bolj znan po delovanju v skupini Bleed From Within. Ta se je bandu pridružil že na lanski evropski turneji in od takrat naprej svoje delo opravlja odlično. Dormant Heart ponuja dvanajst plus dva bonus komada oz. skupno malo več kot eno uro raznolikega modernega metala. Na njem boste našli nekaj zase tako ljubitelji clean vokala, melanholičnih balad in prav tako surovega modernega šopanja.
Že sam intro Where the Wolves Come to Die napove temačno stran albuma z mnogimi ritmičnimi poslasticami in z odličnim vokalom. Victims and Pawns pa takoj razkrije še drugo, precej bolj moderno in thrashersko stran skupine. Težko rečem, katera mi je ljubša, saj fantom ležita tako ena kot druga. Sestava komada je odlična, saj vas bo kljub umirjenemu drugemu delu držala na visoki stopnji adrenalina. Ko se iz moderne viže razvije melanholično depresiranje, ki se z nenormalno hitrim prestopom in odlično kitarsko solažo vrne nazaj, je jasno, da band ve, kaj dela. Naslovni Dormant Heart je nekako klasičen Sylosis komad. Brez cukranja, brez solz. Melodike je dosti manj, celota pa se odlično razvija iz enega riffa. Tudi kitarska solaža je tokrat veliko bolj trda, po njej pa se komad pomiri in rahlo modernizira. Za nekatere verjetno precej nepotreben interlude, pa vendar dodatno ozadje v zaključku doda svojo globino. To Build a Tomb se za razliko od predhodnika posveti počasnejšim ritmom ter temačnim melodijam. Pogostejši in bolj slišni simfonični dodatki ter clean vokal naredijo na momente celoten komad kar pompozen. Pa ne preveč nasičen, ampak enostavno pompozen. V drugi polovici celotno drugačnost zopet prekine shredanje, thrasherski bobni ter terce v kitarskih solažah. Temu se očitno zasedba le ne more upreti. S klasiko nadaljujejo tudi v Overthrown, kjer pa z malo progresije in clean vokalom naredijo Sylosis lep korak naprej. Eden izmed osebno ljubših je Leech, ki je dosti bolj umirjen in strnjen v čisto linijo. Tekmovanje v hitrostnem igranju fantje pustijo za sabo, kot rezultat pa postrežejo z odlično progresijo, počasno kitarsko solažo in rahlo temačnejšo melodijo, vokalist pa pokaže svoje sposobnosti, ki segajo od globokih growlov do visokih screamov. Servitude nadaljuje s težkimi in precej ritmičnimi riffi, sama pa vse večkrat slišim podobnost s starimi In Flames, Dark Tranquillity in podobnimi zasedbami. Z Indoctrinated se zopet vrnejo v thrash vode, medtem ko s Harm spremenijo tok v moderno počasnost, ki pa na momente začne spominjati na Periphery. Mercy je zopet eden izmed precej klasičnih komadov, za katerega videospot si lahko pogledate spodaj in preverite, kaj lahko pričakujete na albumu, saj so v to pesem Sylosis vključili res vse. Progresijo, thrash, clean vokal, moderno melanholijo in simfoničnost. Predzadnji Callous Souls vam bo še zadnjič zatresel vratne mišice in postregel celo z nečim, kar je podobno breakdownu, kot zadnji pa vas bo morda navdušil, morda pa pustil na cedilu, devetminutni Quiescent. Kar nekaj bandov se odloča, da kot zadnji komad »pripravi« precej dolgo melanholično balado, kar so naredili tudi Sylosis. Skoraj da brez growla, veliko progresije in nič thrasha, nič death metala, nič preveč hitre melodije. Vse skupaj precej spominja na neko post-metal atmosferično zadevo, ampak v dobrem smislu.
Če potegnem črto pod Dormant Heart, je ta precej vijugasta. Po eni strani se na plati redno izmenjujeta čisti thrash/death in pa progressive death, kar naredi vse komade dokaj predvidljive, po drugi strani pa kljub temu album ni dolgočasen. Vsaka minuta, ki vam bo morda dolgočasna, bo postregla z naslednjo, ki vas bo odpihnila. Mene še vedno najbolj navdušujejo vsi melanholično progresivni deli albuma, zadnji komad pa je le še ogromna pika na i. Poslušanje priporočam tako starim znancem zasedbe kot navdušencem starejših melodeath legend, kot so In Flames, Dark Tranquillity, morda celo Soilwork. Po drugi strani pa vsi navdušenci melanholije in post-žanrov le dajte priložnost vsaj komadu Quiescent, če že ne celotnemu albumu.

Tina

06.03.2015
Dark Funeral - Nail Them to the Cross (single)

Leto izida: 2015 pri založbi Century Media Records

Nedolgo nazaj sem kolegu razlagal, kako neizmerno nerazumljivo se mi zdi, kako sta lahko banda, kot sta Belphegor in Dark Funeral, tako zelo popularna. Diskografiji obeh bandov bi z vidika osebnega okusa lahko zreduciral na en dober album, vse ostalo, kar presega dolžino enega celovečerca, pa nato zapade v kategorijo monotono, dolgočasno in že prevečkrat uporabljeno. Tako je potem tudi vseeno, kateri album se po naklučju znajde v predvajalniku, pomembno je le, da nabijanje ne traja predolgo.
Ker naj bi v recenziji tekla beseda o black metalcih Dark Funeral, naj še povem, da me glasbeno najbolj zadovolji njihov najstarejši del diskografije, ki je nastal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno z letom dva tisoč. Njihova dinamika, ki jo je sprva bilo mogoče grafično prikazati kot krivuljo z vzponi in padci, se je sčasoma spremenila v trdovratno premo črto, ki ji ni kazalo ne kraja ne konca. A glej ga zlomka, kaj ponujajo tile švedski ekstremneži v zgodnjem letu 2015. Dva nova člana (Natt na basu in Heljarmadr na vokalu) sta bila torej potrebna, da se je band spomnil, da ekstremno ni avtomatično enako najvišjemu možnemu številu udarcev po bobnih in da je možno Boga uspešno pribiti na križ tudi, če si med udrihanjem s kladivom po žebljih človek privošči malo premora. V tej zvezi pa drugi komad Temple of Ahriman na istoimenskem singlu Nail Them to the Cross zveni že kot kakšna balada. Primerjave s komadom Stigmata s predhodnika Angelus Exuro Pro Eternus niso preveč zgrešene, osebno pa se že veselim albuma, ki ga Dark Funeral napovedujejo z opisanim singlom. Do takrat pa se bom še poglobil v njihovo diskografijo aktualnega tisočletja, da morda najdem še kakšen neodkrit biser.

Dejan
05.03.2015
Thulcandra - Ascension Lost

Leto izida: 2015 pri založbi Napalm Records

Thulcandra so si (bojda) ime banda sposodili z leta 1989 izdanega dema Darkthrone, vendar bi jih lahko primarno opredelili kot Dissection tribute/worship band (oziroma kot klon Dissection za tiste, ki jim zasedba ni najbolj pri srcu) z avtorskim materialom. Slednje me sicer nikoli ni motilo; nenazadnje so »originalni« Dissection izdali le dva (če odmislimo zadnjega, tretjega, ki je imel precej drugačen zvok) studijska celometražca in tako pustili še veliko manevrskega prostora za raziskovanje njihove (vsaj v tistem času) precej unikatne mešanice melodičnega death metala z black metalom. Thulcandra so tako na prvih dveh albumih močno črpali iz zapuščine Dissection oziroma na trenutke kar odkrito reciklirali nekatere njihove riffe kot tudi celotne komade (in šli celo tako daleč, da so za oblikovanje naslovnic izbrali kar samega Necrolorda, ki je nekako posnemal dizajn, ki ga je ustvarjal za Dissection) in v tem kontekstu niso zares nadaljevali od tam, kjer so Dissection končali, temveč so bolj kot ne črpali iz idej, ki so jih Dissection že sami dodobra predelali.
Nič ne de, Thulcandra so svoje tribute poslanstvo vzeli resno in naredili karseda kakovostno kopijo originalnega zvoka Dissection (tudi s tehničnega in produkcijskega vidika). Toda na prejšnjem (drugem) ploščku se je že pokazalo, da celo znotraj neposredne reciklaže ni ostalo več kaj dosti za predelati. Thulcandra so se tako začeli že rahlo ponavljati celo po kriterijih tribute bandov. Ta problem so očitno opazili tudi člani zasedbe (na čelu z Obscurinim mastermindom Steffenom Kummererjem) in si vzeli nekaj več časa za pripravo tretjega ploščka, ki tokrat nosi ime Ascension Lost in je izšel skoraj štiri leta za svojim zadnjim dolgometražnim predhodnikom. K sreči je slednje imelo pozitivne učinke, saj Ascension Lost predstavlja še najbolj opazen poskus odmika od ozkega sledenja zapuščini Dissection v neko novo smer, kjer zvok Dissection ostaja zgolj še temelj, na katerem se lahko gradi dalje. Vendar pa je potrebno opozoriti, da tu še zdaleč ne gre za neko posebno izvirnost, saj se Thulcandra zatečejo predvsem k vsesplošni fuziji vplivov drugih black- in deathmetalskih zasedb in se tako na nek način iz Dissection tribute banda prelevijo »zgolj« v vsesplošni melodic death/black metal tribute band. Poslušanju prvih dveh albumov zasedbe se je bilo mogoče izogniti z argumentom: »Zakaj bi poslušal zelo dobro kopijo, če imam na voljo original?« medtem ko na dotičnem albumu to ni več možno, saj gre za preveč heterogenih vplivov, da bi lahko za Thulcandro v tem primeru še dejali, da zveni identično kot neki x band. Seveda vse opisano pričakovano ne prinese nekih resnično »mindblowing« trenutkov na ploščku, a je le-ta kot celota še vedno več kot zelo soliden glasbeni izdelek (omejena izdaja vsebuje tudi štiri demo komade iz leta 2005, ki služijo kot prijeten encore in kljub svoji starosti presenetljivo bolj ustrezajo zvoku dotičnega albuma kot tistemu starejših dveh).
Če vam sicer prva dva albuma zasedbe nista bila povšeči, močno dvomim, da bo z Ascension Lost kaj drugače, vendar pa če vselej ne iščete pretirane originalnosti in vam je tovrstna žanrska usmeritev pri srcu, boste ob poslušanju Ascension Lost gotovo uživali, saj gre za zelo poslušljiv izdelek, ki je primeren predvsem takrat, ko vam ne paše noben drug band iz omenjenega (pod)žanra in bi si raje zavrteli nekaj »splošnega«. Thulcandra z Ascension Lost prikažejo, da tovrstna generičnost in pomanjkanje originalnosti (vsaj v tem primeru) presenetljivo ne pomenita nujno slab(š)ega albuma.

Nejc
04.03.2015
Archgoat - The Apocalyptic Triumphator

Leto izida: 2015 pri založbi Debemur Morti Productions

Archgoat so v mojih ušesih definitivno največje odkritje zadnjih nekaj let. Čeprav se je band rodil pred več kot petindvajsetimi leti (!), mi je nekako uspelo, da sem ta biser črne kovine, pomešane z dobro mero smrtne doze, vsa leta spregledal in preslišal. Delno lahko lastno ignoranco in nevednost opravičim z redkimi izdajami, ki so primarno posledica bandovega nedelovanja ravno v času, ko sem najbolj najstniško zagrizeno iskal nove bande. Finska zasedba Archgoat je bila namreč ustanovljena davnega leta 1989, živela štiri leta in nato povsem poniknila za dobrih enajst let do leta 2004. Če bi torej trdil, da je bil band ustanovljen komaj tega leta, tudi ne bi bilo dosti narobe, saj so vsi glavni elementi njihove diskografije nastali ravno v novem tisočletju. Kako so zveneli njihovi začetki, sicer ne vem in to je domača naloga, ki se je bom dodobra lotil do poletja oziroma natančneje do našega največjega festivala Metal Days, na katerem bo tudi nastopil trojček iz Finske, a glede na vse prebrane opise in mnenja na spletu, sem več kot prepričan, da ne zvenijo slabo.
Toda osrednja tema tega pisanja je bandov tretji studijski album The Apocalyptic Triumphator, zato naj od zdaj dalje teče besede le o tem. Kot že zgoraj nakazano gre za odlično mešanico black in death metala, ki s tistimi pocukranimi bandi iz Švedske (se opravičujem vsem ljubiteljem tega žanra, primerjave sem se poslužil izključno zaradi doseganja večjega kontrastnega učinka) nima nobene zveze. Archgoat namreč igrajo zelo brutalno različico black metala, ki si je od death metala »izposodil« globok growl in heavy kitare. V tej zvezi mi vedno znova po glavi rojijo imena, kot so Immortal, Inquisition in Tsjuder (navedeno po abecednem vrstnem redu). Naštetih bandov pa nikakor ni za razumeti kot velikega brata, h kateremu bi Archgoat ponižno in s spoštovanjem dvigovali pogled, temveč gre za bande, ki se jim Lord Angelslayer, Ritual Butcherer in Sinisterror z vidika originalnosti in lastne identitete lahko brez težav postavijo ob bok. Čeprav Finci močno spominjajo na tiste umazane čase surovega black metala iz devetdesetih let prejšnejga stoletja, je njihov zvok dovolj čist in poštiman, da njihov album nikakor ne more zapasti v kategorijo »garažni demo posnetek«. Vzdušje je tisto pravo in iskreno, moderna produkcija pa je prav tako brutalni zvrsti primerna, s čimer plošček pritegne samo najbolj krvi željne častilce Luciferjeve besede.
Ker sem že tako ali tako napisal dovolj, nočem preveč besed zadovoljstva izgubljati o naslovnici, o notranji strukturi albuma, ki je razdeljen na dva dela, o črnomašnih elementih, ki povsem nevsiljivo prepletajo album, in ... Dovolj bo. Kupite album, potegnite si ga s spleta ali pa ga poslušajte na Soundcloudu. Komur je tovrstna glasba všeč, zagotovo ne bo razočaran.

Dejan


26.02.2015
Vyrju - Black (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Black Forest Records

V začetku decembra je izšel debitantski EP norveške enočlanske zasedbe Vyrju s preprostim naslovom - Black. Minimalistična je tudi naslovnica, besedila so enostavna in neposredna, prav takšne so tudi pesmi same in Jan F. Lindsø se pri Vyrju naprej ukvarja s podobnimi temami, kot se je pri Gjenferdsel, svojem prvem soloprojektu, o katerem ni nič slišati že vse od drugega albuma Varde leta 2010.
V njegovih besedilih sta ostala trpljenje in smrt, za seboj pa je pustil svoj patriotizem, povezan z norveško naravo in poganskimi koreninami, ter se z Vyrju osredotočil na širši krog poslušalcev, saj so besedila le še v angleščini, glasba sama po sebi pa manj ekstremna, četudi precej generična. Iz starejših pesmi, ki zelo spominjajo na Kampfar in Myrkgrav, je tokrat, vsaj pri prvi pesmi The Constant Void, prešel na zvočno podobo kasnejših Satyricon, predvsem imam tu v mislih album Now, Diabolical. Zelo poslušljive so tudi ostale tri pesmi na EP-ju, vendar zaradi precej preprostih aranžmajev hitro zbledijo in naredijo vtis monotonosti, zato pozdravljam Janovo sodelovanje s Timom Yatrasom (Germ, Autumn's Dawn, med drugim nekdaj v Austere in Nazxul), ki je za Black posnel bobne. Pesmi poživi zlasti njegov vokal, saj bi bila zadeva samo z Janovim harsh vokalom precej dolgočasna. Pri tem mislim tako na Timov harsh vokal, pri katerem Avstralec tokrat ne posega po svojem značilnem kričanju, kot tudi na njegovo petje, ki je osrednji element pesmi There Is No Grave Big Enough to Take All My Sorrow. Ne vem, ali gre tu zgolj za par zanimivih naključij ali ne, saj je eden izmed Yatrasovih vzdevkov ravno Sorrow, naslov edinega instrumentala na EP- ju pa Gone – isto ime nosi ena izmed pesmi Autumn's Dawn, katere ime nosi njihov lanski prvenec.
Če se vrnem k Vyrju, instrumental z akustično kitaro nekako ne paše najbolje na EP. Sicer naj bi naznanil prehod k zadnji pesmi The Residue of Life, ki je v primerjavi s prvo polovico mini albuma precej bolj razgibana, vendar se vsaj meni prehod ne zdi najbolj posrečen. Mi je pa omenjena pesem najbolj všeč; verjetno zato, ker spominja na Fall of Rauros.
Black torej ponuja hkrati veliko in malo. Če bi seveda vsak glasbenik ali band odkrival toplo vodo, ne bi rabili žanrov. Pod črto pa gre pri Black za zelo poslušljiv izdelek, ki ga odlikuje precej solidna produkcija. Jan je tako sam poskrbel za naslovnico in miks, EP pa izdal prek lastne založbe Black Forest Records, torej gre tu za skoraj pravcat DIY-izdelek. Ali je tudi vreden nakupa, pa lahko v dobrih dvajsetih minutah preverite na bandovi strani na Bandcampu.

Aleksandra
24.02.2015
Venom - From the Very Depths

Leto izida: 2015 pri založbi Spinefarm Records U.K.

Če trdim, da sem v zvezi s sodobnim glasbenim udejanjanjem enega od utemeljiteljev prvega vala black metala povsem obtičal nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ne bi mogel bolje opisati stanja, kako osebno dojemam ta band. Venom so zame zmeraj bili in še zmeraj so: Welcome to Hell, Black Metal in At War with Satan. Podobno kot Bathory in njihovi prvi trije albumi. Kasneje sem se sicer odločil, da postanem še ponosni lastnik njihovega četrtega albuma Possesssed, a to je potem tudi bilo to. Zakaj je temu tako? Enostavno nisem nikoli čutil potrebe po čem več kot teh treh albumih. Ti trije albumi v mojih ušesih enostavno predstavljajo bistvo te hudiču zaprisežene trojice iz Anglije, kar se tudi s studijskim albumom številka štirinajst ni spremenilo.
In zakaj ne? Ker From the Very Depths ne vsebuje pravega vzdušja in ker mu manjka prava doza zapomljivosti, da bi lahko omenjenim albumom stopil ob bok. Sicer štirinajsti varovanček Angležev vsebuje nekaj catchy trenutkov, a komadi v celoti ne delujejo tako zelo prepričljivo, kot bi morali. Ali povedano drugače: band se je od albuma Possessed do danes tako zelo razvil, spremenil in predrugačil, da ga osebno sploh ne prepoznam več kot Venom. Rockerskega/motörheadovskega poudarka (Long Haired Punks), uporabe D-beat ritmov (The Death of Rock'n'Roll), mötleycrüejevskega zavijanja kitare (Smoke) ali povečane količine počasnejših delov (Temptation) pač nisem pričakoval na dotičnem ploščku/pri dotičnem bandu. S tem sicer ne trdim, da je album zanič ali nekvaliteten. Povedati želim le, da se je treba navaditi na to, da se je band korenito spremenil. Za tiste, ki ga redno spremljate od albuma do albuma, sicer dosti manj ali sploh nič, za občasne poslušalce mojega kova pa toliko bolj. A hkrati moram poudariti, da band nikakor ni izgubil svoje ostrine in da še zmeraj zna in želi konkretno udrihati po materialu. To dokaže že kar na začetku z naslovnim komadom From the Very Depths, kasneje pa z določenimi odseki posameznih komadov.
Pod črto je album pestra mešanica različnih kovinskih podžanrov, ki bo najbolj navdušila ljubitelje heavy, thrash in morda speed metala, medtem ko zapriseženci black metalu s tem albumom ne bodo doživeli prave zadovoljitve.

Dejan
20.02.2015
1349 - The Candlelight Years (kompilacija)

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records USA

Konec lanskega leta je izšla tale kompilacija. Osebno sem nanjo naletel v Münchnu, kjer sem si po dolgih desetih letih ponovno ogledal njihov nastop, k nakupu pa je nemudoma pritegnil priložen DVD. Kompilacija je namreč sestavljena iz petih plošč, od tega štirih zgoščenk in, kot že rečeno, enega DVD-ja. Glede na ime ni težko ugotoviti, da je band svoje prve štiri albume – kot tudi dotično kompilacijo – izdal pri založbi Candlelight Records. In še ena faktografska navedba: kitarist Tjalve je sodeloval pri štirih od petih ploščkov, kitare namreč ni več igral na albumu Revelations of the Black Flame, prvi polovici dvojnega albuma, kakor sem lahko izvedel med intervjujem s Seidemannom.
Za tiste, ki si z leti postopoma niso uspeli ali želeli nabaviti bandove diskografije, bodo morda zanimivi prvi štirje ploščki. Ker je dizajn poenoten in prilagojen dizajnu, ki je bil predhodno uporabljen za DVD Hellvetia Fire, seveda ne boste uspeli v celoti okusiti čara posameznih zgoščenk. In ker je kompilaciji priložena knjižica, ki je v glavnem osredotočena na besedila, brez kakšne večje zbirke takšnih ali drugačnih redkih slik takrat še petčlanske zasedbe, vse skupaj iz tega vidika nekoliko razočara.
Lahko torej DVD popravi celoten vtis? Jaz menim, da mu to uspe, saj sem kompilacijo tudi prvotno zaradi tega kupil. Sicer tako kakovost zvoka kot tudi slike nista na ne vem kakšnem nivoju, a se bolj ali manj črnobeli posnetki dodobra ujemajo z zloveščo glasbo, ki jo preigravajo 1349. Kot posebno presenečenje za švicarsko publiko – DVD je bil posnet leta 2005 v srednje velikem klubu v Švici – je vokale med izvedo priredbe The Usurper prevzel eden in edini Tom G Warrior. Pod črto: prijeten izlet deset let nazaj v zgodovino banda in scene, ki ironično sicer v živo zmeraj skritega Frosta prikazuje v izredno dobri luči (dobesedno, ne v prenesenem pomenu).

Dejan
17.02.2015
Earth And Pillars - Earth I

Leto izida: 2014 pri založbi Avantgarde Music

V uvodu pričenjam s sila nenavadnim vprašanjem: Kaj imata skupnega Italija in atmosferični black metal? Priznam, da se, z izjemo že razpadle skupine Gottesmorder, ne spomnim nobene zasedbe znotraj njenih meja, ki bi se konkretneje približala temu žanru, predvsem pa na prisluh vredni ravni. Seveda tu puščam možnost, da je k temu nekaj pripomogla moja ignoranca. Trojica za Earth And Pillars je prišla na plano povsem nenadoma, morebiti prav tako kot za pisca tega sestavka prej zastavljeno vprašanje, skratka, računajoč na element presenečenja. In to se jim je pravzaprav posrečilo zavidljivo dobro. Štiri skladbe na prvencu ponudijo dobrih 52 minut materiala, naslovi Earth, Rivers, Lakes in Tides pa tudi namignejo dovolj o sami tematiki.
Če preskočim opis uvoda, ki je značilno misteriozen in doseže svoj namen, se z drugim komadom (Rivers) prične del distorzij in (dobesedno) nečloveških bobnov, ki svoje vlečejo vse do konca. Ni namreč nekih večjih konceptualnih odstopanj od tega, kar se sliši na začetku Rivers. Atmosferični black metal v svoji značilni obliki, kjer večji del sloni na ponavljajočih se kitarskih in bobnarskih odsekih. Ritmika in harmonija se vseskozi vzpostavljata skozi različne distorzijske prijeme, ki na trenutke služijo tudi kot nekakšen nadomestek vokalom, saj so ti nemara že preveč potisnjeni v ozadje, in s tem nemalokrat kar povoženi s preostalim balastom zvokov. Največja odstopanja so le redki minimalni intermezzi, da se za trenutek pusti dihu in kjer za slušateljem odbrzi odjek vsega odmevajočega.
Fantje so presenetili, verjetno še bolj, kot si to sploh upam priznati. Earth I sicer ni moč označiti s kakimi superlativi, a ostaja nad poplavo (pre)številnega povprečja, in tako bo izdelek navdušil predvsem iskalce ambientalnejšega prizvoka, ki se preprosto želijo prepustiti valu. Glede na to, da so fantje ravno zahodni sosedje, pa se morda lahko nekoč nadejamo tudi njihovega koncertnega obiska.

Tomaž
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
27.03.2015
Paganfest 2015
Nemčija, München, Backstage
27.03.2015
Wacken Metal Battle Slovenija
Ravne na Koroškem, KMKC Kompleks
27.03.2015
Noctiferia, Skrun
Tolmin, MinK
28.03.2015
Steel Panther
Nemčija, München, Zenith
28.03.2015
Didge, Stripeless Zebra, Following Summer
Kranj, Trainstation Squat
28.03.2015
Metal klavnica XL: Cvinger, Inferial, Kholn, Carnifliate
Murska Sobota, MIKK
28.03.2015
Cowboys From Hell, Blackoutt
Postojna, Jazzy
29.03.2015
Steel Panther
Avstrija, Dunaj, Gasometer
29.03.2015
Steel Panther
Avstrija, Dunaj, Gasometer
03.04.2015
Six Feet Under, Marduk, Vader, Hate, Eisregen, Debauchery
Avstrija, Dunaj, Gasometer
03.04.2015
Noctiferia
Ljubljana, Orto Bar
03.04.2015
Uzala, Eagle Twin
Postojna, MC
04.04.2015
Black Candles Of Death II
Slovaška, Banska Bystrica, Tartaros Pub
04.04.2015
Vasectomy, Era Of Hate, Cordura
Velenje, eMCe plac
05.04.2015
Acherontas, Deathrow, Stormnatt, Kringa
Dunaj, Escape
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid