Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



17.04.2015
Seme Konj - The Promise of Coffins

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Po številnih poslušanjih, raziskovanju različnih meni dosegljivih virov po spletu ter neposredni komunikaciji z enim od članov banda preko elektronske pošte še zmeraj ne upam z gotovostjo trditi, da band oziroma projekt Seme Konj ni potegavščina. Podobnih projektov pod pretvezo anonimnosti je bilo v preteklosti že kar nekaj, vsi pa so se pod črto norčevali iz tistih, ki prisegajo samo in izključno na eden in edini, tisti pravi old school pure evil misantropic black metal. Če imajo Nekkrovom, Gorica in Mendikunt kakršen koli namen stopiti iz sence in poleg profila na Bandcampu še kako drugače javno potrditi pristnost svojega glasbenega ustvarjanja, bodo to tako ali tako storili iz lastnega vzgiba, v nasprotnem primeru pa naj glasba še naprej govori namesto njih.
Slednja več kot jasno in glasno pozdravlja začetke devetdesetih let, ko so še mnogi albumi spominjali na garažne posnetke, ko bobnarji med seboj še niso tekmovali v tem, kdo večkrat v eni minuti udari po bobnih, in ko je šla zlobna atmosfera z roko v roki z umazanim zvokom. The Promise of Coffins je album, ki je sestavljen iz enajst pesmi, katerih dolžina je izredno neenakomerna. Na albumu se nahajata dva izredno dolga komada, ki z vidika minutaže skupaj tvorita več kot polovico albuma. Obema je skupno repetitivno riffanje, počasen tempo in efekt na bobnih, ki spominja na udarjanje kladiva. Nekako v skladu s pričakovanji in preteklimi izkušnjami bi povprečni black metal poslušalec menil, da potemtakem ostalih devet komadov prevevata hitrost in nečloveška agresija, saj v povprečju dosegajo manj kot dve minuti v dolžino. A temu sploh ni tako, npr. tudi drugi najkrajši komad Flies nikoli ne pospeši v najvišjo hitrost, ki albumu drugače ni tuja. Sicer pa so za všečnost glasbe odgovorni dokaj nalezljivi riffi, direktne in enostavne strukture, groovy bobnanje in minimalistično poigravanje z vokali.
V primeru zadostne podpore poslušalstva in v kolikor ne gre za potegavščino se band morda celo odloči za publikacijo albuma na zgoščenki ali kakšnem drugem nosilcu zvoka.

Dejan
16.04.2015
Welicoruss - Az Esm'

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Welicoruss je (originalno) sibirska simfonična black metal zasedba, ki pa sedaj že nekaj časa deluje v Pragi. Kljub temu da je njihova osnova temačen simfonični black metal, pa predvsem njihovo vpeljevanje poganstva, mističnosti, narave in ruskih besedil doda velik efekt, ki me spomni na njihove ruske brate Arkono. Piko na i doda tudi izgled, saj so tipičnemu »corpsepaintu« in usnjeni opravi dodali še volčje krzno. Obstajajo od leta 2005, njihova diskografija pa šteje dve demo izdaji, dva EP-ja, en single plošček in dva studijska albuma. Tudi odri, tako festivalski kot klubski, jim niso tuji, z rednim nastopanjem pa so si med poznavalci pagan metal scene ustvarili kar prepoznavno ime.
Na albumu Az Esm' je dvanajstg komadov, ki skupno štejejo kar dobrih 60 minut. V tej uri boste slišali vse: od borbenih blastov do mističnih klaviatur in kitarskih solaž ter tako clean kot tudi growl vokal. Odlično se sprehajajo na meji med simfoničnim black metalom in pagan metalom ter ju vsake toliko tudi združijo, zato jih enostavno ne morem natančno opredeliti kot black metal zasedbo. Kljub temačnosti je slišati veliko več elementov, ki res spominjajo na Arkono. Tako je tukaj tudi druga ključna točka, in sicer da kljub odlični glasbi ta ni prvič slišana. Morda je tudi to razlog, da jih je publika dokaj hitro odlično sprejela. Eden boljših komadov na albumu je definitivno Sons Of The North. V njem združijo vse elemente, a tudi sama sestava je odlična. Začne se zelo nasičeno in postopoma raste z dodajanjem instrumentov ter vokalov, vse skupaj pa doseže vrhunec v refrenu. Razlog za odličnost je tudi dolžina komada, ki za malenkost preseže štiri minute, medtem ko se vsi ostali komadi »vlečejo« tudi preko šest minut. Za nekatere je to odlično, meni pa pri Welicoruss veliko bolje izpade krajši, a močen komad. Naj namenim še nekaj besed najdaljši stvaritvi, Kharnha, ki se konča malenkost pod sedmimi minutami in je za razliko od ostalih med bolj umirjenimi. Tudi pri tej so uporabili vse svoje sposobnosti, a ko pričakujemo konec komada, je do tega še dobri dve minuti. Ena solaža, druga umirjena solaža, popolna upočasnitev in nato zopet dodatna kitarska in simfonična solaža, ki se preveč vlečeta pred zadnjo, precej nasičeno in zmedeno minuto.
Kljub vsemu definitivno priporočam poslušanje predvsem tistim, ki spremljate pagan metal. Vprašanje je, kako bi bil album všeč poslušalcem black metala, pa vendar zasedba uporabi nekaj elementov, ki bodo pritegnili tudi vas. Poskusiti ni greh.

Tina
15.04.2015
Corpus Christii - PaleMoon

Leto izida: 2015 pri založbi Folter Records

Le redko se zgodi, da se ne strinjam z ocenami oziroma kritikami poljubnega albuma v Metal Arhivih. Po navadi je tam objavljenih dovolj mnenj, da se v povprečju tudi sam s svojim znajdem v zlati sredini med ostalimi. No, v primeru najnovejšega studijskega albuma portugalskih black metal razgrajačev Corpus Christii sta zaenkrat objavljeni samo dve recenziji, s čimer z vidika številčnosti še ni zadoščeno objektivnim kriterijem za kakršno koli posploševanje, a vseeno me je zbodlo dejstvo, da se oba avtorja strinjata z visoko oceno albuma. Še posebej me je zmotil tisti del, ki govori o inovativnosti.
Ob poplavi številnih bandov, ki v svoji glasbi (bolj ali manj uspešno) kombinirajo različne elemente n-žanrov, so bandi kova Corpus Christii z leti dejansko postali eksoti v sceni, v kateri so včasih prevladovali. Zato zmeraj znova rad slišim, če se band še vedno drži lastnih korenin in posledično spominja na to, kje s(m)o enkrat vsi začeli. Tako me potem pri bandih, ki jih spremljam že več let, od albuma do albuma, njihov nerazvoj ne moti preveč, saj znam neatraktivnost glasbe same nadomestiti z drugimi glasbenimi in neglasbenimi elementi, ki odlikujejo ta določeni band. Ker pa pri Portugalcih slednja okoliščina ne velja, saj jim prisluhnem le vsake toliko, ko slišim, da se bodo spet ustavili na kakšnem odru v bližini, kjer jih bom ujel s kakšnim meni bolj zanimivim bandom (tokrat konec aprila skupaj z The Stone), do njih seveda nimam nobenega pravega/pristnega odnosa. Za PaleMoon to pomeni, da je dejavnik zabave zaradi izvedbe hitrega in surovega black metala stare šole relativno visok, medtem ko me vsi drugi glasbeni in neglasbeni dejavniki pustijo dokaj ravnodušnega. Vseh devet blackmetalskih napadov plus en intermezzo zvenijo dokaj generično, strukturno je album izredno predvidljiv in posledično tudi dokaj kratkoživ.
Moj osebni facit za album, ki ima vse in hkrati ne ponuja nič pretresljivega: PaleMoon je album za zabavo, za hiter fiks, napumpanje vratnih mišic pred petkovim/sobotnim obiskom najljubše diskoteke ali percepcijo v živo.

Dejan
14.04.2015
Sannhet - Revisionist

Leto izida: 2015 pri založbi The Flenser

Sannhet (ali »Resnica« v norveščini) so še razmeroma mlad newyorški trio, ki preigrava instrumentalen post-rock/metal s pridihi t.i. post-black metala (karkoli že pod to oznako lahko stlačimo). Revisionist je, po leta 2013 izdanem prvencu Known Flood, njihov drugi celometražec, ki je bil med občinstvom in kritiki dobro sprejet ter stilsko nekako poskuša nadaljevati pot slednjega. Tako ponovno dobimo devet komadov, ki pa so malenkost krajši, saj se plošček izteče že pri dobrih sedemintridesetih minutah. Revisionist je sicer že od samega začetka v primerjavi s prvencem vendarle lahkotnejši in »svetlejši« in se manj zateka k prej omenjenim prvinam post-black metala. Poskus nadgradnje razmeroma svojevrstnega zvoka/pristopa znotraj (kreativno) precej omejenega (pod)žanra se na Revisionist pogosto ne posreči, kar sicer ne rezultira v slabih komadih, vendar nekateri zvenijo, kot da bi jih v večini skomponirali drugi bandi. Primer za to je npr. skladba Enemy Victorian, ki zveni, kot da bi prišla naravnost iz ploščka God Is An Astronaut ali pa You Thy __, za katerega bi brez težav rekli, da gre za instrumentalno podlago enemu izmed komadov zasedbe Deafheaven; takih skladb ali vsaj trenutkov pa je na ploščku še več. Na tehnični ravni izvedbe in sami produkciji albuma Sannhet ohranjajo kakovost, ki smo jo vajeni in tudi na splošno se poslušalec prebija skozi album brez večjih naporov. Tudi v celoti je album vreden poslušanja, čeprav se bo morda tistim, ki se na splošno preveč ne poglabljajo v t.i. post-karkoli podžanr, zdel premalo inovativen in na trenutke verjetno celo dolgočasen ali pa bo imel vrednost le kot neka spodobna glasba v ozadju, ki zapolni tišino. Sam sem sicer mnenja, da Revisionist prinaša precej trenutkov, ki »nagradijo« poslušalca, je pa res, da bo v podžanru, ki že od samih pionirjev dalje prinaša le redke inovacije, za Sannhet (še zlasti kot instrumentalen band) precej težko v bodoče prikazati še kaj novega, svežega, zlasti če upoštevamo njihov odmik od post-black metalskih vplivov. Če pa bi morda bolj brezkompromisno zaobjeli slednje, bi obstajala precej večja možnost, da bi se znotraj širše scene obdržali kot neka bolj ali manj prepoznavna instrumentalna zasedba. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Nejc
13.04.2015
Carach Angren - This Is No Fairytale

Leto izida: 2015 pri založbi Season of Mist

Ker ne gre za pravljico, nikoli ne bomo mogli pričakovati, da se bodo Carach Angren dovolj približali širšemu okusu obče množice in s tem s svojo glasbo občutneje vplivali za razvoj izven črnih kovinskih sten žanra. In roko na srce, kdo od njihovih poslušalcev bi si to sploh želel? Kljub oznaki »simfonični black metal«, ki je po zaslugi Dimmu Borgir & Co. postal sinonim za komercialni uspeh, trojica iz Nizozemske nikoli ni imela kaj dosti skupnega s tovrstnimi bandi, čeprav so bili marsikdaj primerjani z njimi zaradi podobnosti v zvoku. Kdor se zdaj sprašuje, zakaj takšen uvod, naj dobi odgovor takoj. Ob poslušanju This Is No Fairytale sem namreč velikokrat pomislil, da čeprav band z aktualnim albumom manj spominja na Dimmu Borgir, je le-tem postal bolj podoben. In kako zdaj spet to mislim? Enostavno. Najnovejše stvaritve so dosti bolj direktne, strukturno bolj fluidne in zaradi tega jih je tudi bolj enostavno razumeti, jim slediti. Da ne bo nesporazumov, This Is No Fairytale je še zmeraj tipičen varovanček teh Nizozemcev, le da je malo manj raztresen kot njegovi veliki bratje.
In kot smo od Carach Angren vajeni, je tudi dotični album konceptualen. Tokrat se vse vrti okoli pravljic, česar zagotovo ni bilo težko uganiti. Poleg tega se band še zmeraj poslužuje elementov različnih žanrov, ki jih na sebi unikaten način interpretira v okvirih simfoničnega black metala. Pa še en »in kot«, in sicer: in kot smo od njih vajeni iz preteklosti, so ravno klaviature najbolj močne pri ustvarjanju nepravljičnega vzdušja. Le redko so potisnjene v ozadje, od koder na prefinjen način posredujejo svoje sporočilo, sicer pa so vseprisotne kot nežen klavir, godalni orkester, veter in še kaj. Skratka, teatralnosti in cirkuškega vzdušja niti približno ne manjka, pri čemer pomembno vlogo ponovno odigrajo dolga besedila, ki jih Seregor podaja tako s harsh vokalom kot tudi rezkim šepetanjem. Pod črto še zmeraj dovolj odbito in divje, da bodo na svoj račun prišli vsi stari ljubitelji banda.

Dejan



10.04.2015
Dødheimsgard - A Umbra Omega

Leto izida: 2015 pri založbi Peaceville Records

Sogovornik: A že pišeš recenzijo albuma A Umbra Omega?

Jaz: Sem zaenkrat samo enkrat poslušal, pa nisem bil kaj preveč navdušen. Plošček mi deluje malo prerazvlečeno, veliko elementov pa spominja na album 666 International. Ampak kot sem že rekel, to je komaj mnenje po prvem poslušanju, ki še nič ne pomeni. Kako se pa tebi zdi album?

Sogovornik: Do zdaj sem ga poslušal okoli 30- do 50-krat in globlje kot koplješ, čistejšo vodo dobiš. Meni osebno je eden najboljših metal albumov vseh časov v kateri koli podzvrsti metala. Klasike so klasike in bodo ostale klasike, ampak z umetniškega vidika mislim, da mu noben album ne seže do kolen, tudi zadnja dva od Mayhem ne. Veš, da sem velik fan Satyricon, ampak proti Vicotniku je tudi Satyr popušil. Točno tak produkt v Satyricon stilu sem pričakoval od Satyra zadnjih par let. Tudi spekter glasbe na A Umbra Omega je zelo širok; dejansko so vključeni vsi elementi metala, akustike, klasike in ambientalne glasbe, kar jih poznamo s te scene, in interpretirani na DHG način. Moraš pa v album investirati res ogromno časa, tudi aktivnega poslušanja, da se začne odpirati. Poleg tega imam občutek, da je to prvi album po Extravaganzi, ki bo spet razdvojil sceno na »gremo naprej« in »ostanimo, kjer smo«. Moja ocena je čista desetka.

Jaz: Hm, zanimivo razmišljanje. Meni se zaenkrat še zdi, da DHG z zadnjim albumom niso ponudili nič posebej novega, tako kot tudi Mayhem ne, razen tega, da so pač predstavili svoj black metal. Glasbeno pa za moje pojme skorajda nič novega. Ampak bom poslušal dalje, saj me A Umbra Omega marsikdaj spominja recimo na Enslaved ali na Ebonylake.

Sogovornik: Menim, da gre za tehnični in umetniški razvoj nekega banda, ki ga spremljaš, pri čemer dobiš nov album s staro dušo in novo frizuro, in ne toliko za iskanje nečesa novega. Saj veš, da žene tudi ne zamenjaš vsaki dve leti, si pa navdušen, ko se uredi in si nadene novo frizuro. Sicer pa album od Ebonylake zveni zanimivo, ampak jaz na prvo uho v njem bolj slišim 666 International kot pa A Umbra Omega.

Jaz: Razumem, kaj misliš z razvojem banda, a kot sem že rekel, mi album zaenkrat še ne predstavlja nič posebnega, ker sem to novo frizuro, o kateri govoriš, opazil že večkrat pri drugih bandih, zaradi česar sem zaenkrat še zadržan. Enslaved pa sem ti omenil zato, ker delajo že nekaj časa to, česar so se DHG poslužili zdaj: psihedelični rock sedemdesetih združujejo z black metalom. Sicer pa že lahko rečem, da je A Umbra Omega album s pravo umetniško vrednostjo, vendar mi po drugi strani manjkajo catchy trenutki. Po Supervillian Outcast, ki jih je imel kar nekaj, je band zavil v zelo eksperimentalno smer. Recimo že prvi Aphelion Void je zelo raztresen, skorajda ne ponuja tistih klasičnih »heandbanging« ritmov: zmešani vokal, klavir in saksofon se obnašata kot na tonski vaji … V primerjavi s Satyricon pa se mi zdi A Umbra Omega dosti manj pogumen in drzen.

Sogovornik: Na Umbri se začnejo pojavljati pravi catchy trenutki, ampak rabiš res kar nekaj časa. Ko so se meni začeli vedno bolj pogosto pojavljati, sem ti sploh poslal mail na to temo. Mene pri Umbri res najbolj vleče tisti umetniški vložek, ko so stvari narejene s čisto ta pravim občutkom in ne po neki formuli (momenti med noto A in B, ki se ne dajo zapisati), s fenomenalno analogno organsko produkcijo in noro lepimi izstopajočimi bas linijami. Album ima več »layerjev« zloženih skupaj v neko celoto, ki ustvarijo ultimativno harmonijo, prehodi so izpeljani totalno elegantno in nepredvidljivo. Zadnja stvar, ki je še nisem čisto dojel, sem jo pa začel dojemati, so na prvo uho precej debilni, po dolgem poslušanju pa dokaj mojstrski metalski vložki, čeprav metalske vložke od vsega še najbolj ignoriram. Ta pravi headbanging moment pa se pojavi res samo pri God Protocol Axiom proti koncu devete minute. Sicer pa vem, da se Satyr ne bo spuščal v takšen ekstrem. Vsi njegovi albumi so resnično fenomenalni, produkcija zadnjega albuma spominja na Umbro in z njim je tudi Satyr naredil korak naprej, ampak ne tako izstopajočega.

Jaz: Trenutno že četrtič ali petič danes poslušam plato in se mi je med God Protocol Axiom prikazala podobnost z novim albumom od Abigor. Zaradi vseh teh podobnosti albumu še ne morem nadeti superlativa. Drugi razlog pa je, in bo očitno še nekaj časa, ta konfuzna/netipična struktura komadov, ki v nasprotju z mojim okusom lomi/razbija tekočo strukturo.

Sogovornik: Verjamem, da so riffi in stili podobni, vendar jaz pustim, da me stvari, ob katerih mentalno rastem, najdejo same ob pravem času, najsi bo to knjiga, film ali glasba. Album mi ustvari neko sliko, vzbudi neke notranje občutke, vzpodbudi izmenjavo energije in občutkov, ki jih je izvajalec izrazil skozi glasbo in zapisal v glasbo. Dva albuma sta si lahko zelo podobna, ampak eden ima tisto nekaj, kar razume moja podzavest, drugi pa ne. Tako kot zaljubljenost in ljubezen – ne izbiraš je sam, ko pride, pride, ne moreš pa je načrtno priklicati. To je tudi bistvo umetnosti. Zato ne ignoriram, ampak stvari, ki mi ne dajo tistega nekaj v moj spiritualni mozaik, gredo pač mimo mene, kljub temu da so morebiti tehnično odlične.

Jaz: Ker je trenutno moj glasbeni fokus drugje, me pri Umbri moti tudi, da je morda le 20 ali 30 % albuma metalskega. Vendar tudi takšni albumi imajo svoj čar, če se mi le ni treba preveč mučiti, da se usedejo, ker so pesmi in riffi takšni, da spominjajo na nepovezano uglaševanje instrumentov (God Protocol Axiom, tam okoli tretje do četrte minute). Pa še zmeraj me moti, da je na Umbri marsikaj že slišanega.

Sogovornik: Sem poslušal Ebonylake. Meni slika, ki so jo narisali oni, ni niti na tisoč kilometrov podobna sliki, ki so jo narisali DHG, čeprav so vzeli barve iz iste palete, čopič iste debeline in na isto platno risali vnaprej izbrani motiv drevesa. Ven sta prišli dve sliki z dvema različnima drevesoma. Razumeš? Saj noben glasbenik v zgodovini ni izumil nečesa novega; glasba je živa stvar kot jezik in se evolucijsko razvija in spreminja. Tudi Beethoven ni naredil nič novega, je bil že Mozart pred njim. Jaz sem se pred leti, ko sem ustvarjal neko glasbo, poglabljal v sestavo komadov. Vsak komad je zgubil svoj čar, ko sem ga razstavil na gradnike, in tako sem si uničil nekaj najboljših komadov, ker je bilo v osnovi narejeno čisto vse iz istih kitarskih prijemov, na zelo podoben način, pa najsi bo to Adi Smolar ali Ulver. Takrat sem ugotovil, da je v glasbi veliko več kot samo note. Tem zaporednim tonom in notam vsak umetnik doda nekaj, kar se nikjer ne vidi, temveč se čuti samo kot celota. Zato lahko tisoč bandov imitira Darkthrone, a nič ne more doseči/preseči nekega njihovega dela, niti oni sami ne.

Jaz: Jaz analiziram glasbo z vidika že slišanega/atmosfere/učinka/nalezljivosti in to potem med seboj primerjam. Enako sem naredil pri DHG in posledično direktno reagiral na tvojo opazko, da so naredili nekaj, kar je podobno žanrskemu glasbenemu mejniku. Še zmeraj sem mnenja, da temu ni tako, razlog v tem pa vidim/slišim v predhodno slišanih izdajah različnih bandov: Enslaved, Abigor, 1349, Watain, Krieg, Vulture Industries, Den Saakaldte, Ater Era in vsi ostali bandi, ki pač obstajajo; konec koncev so DHG kopirali tudi sami sebe. Je pa album definitivno nov in velik mejnik znotraj bandove diskografije. Lotili so se določenega žanra/žanrov/mešanice in naredili album, kot se spodobi. Vse, kar želim povedati, je to, da A Umbra Omega z nobenega vidika ni nič posebnega, vendar pa tudi ne trdim, da je album slab. Morda debatirava o albumu leta, česar ne zanikam, vendar album hkrati ni nič več od tega. Po mojem je to album, ki se mi bo usedel čez čas, tako kot recimo Filosofem od Burzum, pri katerem sem dolgo potreboval, da sem album sprejel kot celoto in ne samo prvi dve pesmi.

Sogovornik: Res je, da kar slišiš v Umbri, slišiš tudi v drugih bandih, ki si jih našteval. Jaz bi dodal še Bathory, Ulver, stare DHG, Thorns, Mayhem, celo Morgul slišim v enem momentu, in še bi lahko našteval. Tega nisem in ne zanikam. Kar je pri Umbri novost, je tako širok spekter vseh najboljših elementov, ki so zadnjih petindvajset let definirali žanr »Norwegian black metal«, spakiranih v en komplet. Pa tudi to ni bistvo. Bistvo je harmonična povezanost, uravnovešenost in »refresh« vseh teh elementov, interpretiranih na DHG način (z detajli, ki so samo njihovi), tako da zadeva deluje kot celota in je še vedno DHG, ne pa kot neke skupaj nasrane pomije. To je tisti razlog, zakaj sem album rangiral tako visoko. Saj za inovatorja ni nujno, da je tudi najboljši. Tako kot ne Apple in ne Samsung nista izumila prenosnega telefona, oba sta v osnovi kopija neke 10-kilogramske kible, izumljene bog ve kdaj.

Jaz: Sem te prej razumel drugače, ko si govoril o tem, da bo album delil sceno. Tako kot si napisal zdaj, se pa strinjam, čeprav na albumu še zmeraj slišim določene šibkosti. Poleg tega pa vseeno menim, da tovrstni albumi že obstajajo. Edino, kar je res edinstveno, je dolžina komadov. Toda tudi trdnost tega argumenta ni neomajna.

Sogovornik: Z delitvijo scene sem mislil to, da stvar ni ravno za povprečnega black metalca, ampak bolj za ožji krog poslušalcev s širšim pogledom na svet. A Umbra Omega ima po mojem podobno vlogo, kot jo je na death metal sceni imel Illud Divinum Insanus od Morbid Angel in še prej Extravaganza. Ampak res je, da so DHG vseeno premajhno ime, da bi spreminjali smernice.

Sogovornik in jaz (Dejan)
09.04.2015
Sumac - The Deal

Leto izida: 2015 pri založbi Profound Lore Records

Aaron Turner je mož, ki (je) igra(l) eno izmed glavnih vlog pri neštetih glasbenih projektih, kot so Isis, Lotus Eaters, Twilight, House Of Low Culture in Old Man Gloom, če omenimo zgolj nekatere. Najbolj sveži izmed njih pa sliši na ime Sumac in ga poleg gospoda Turnerja na kitari in vokalih sestavljata še Nick Yacyshyn (Baptists) na bobnih ter Brian Cook (Russian Circles, ex-Mouth Of The Architect) kot session/live basist.
Kar vidimo, je skoraj pravcati mali »super trio«. Kot na dlani je, da se torej Sumac stilsko najdejo v mešanici post-metala in bolj »klasičnega« sludgea. Žal je zadeva slišati skoraj tako nevznemirljivo, kot je moč razbrati že iz same suhoparne žanrske opredelitve. Sumac zvenijo kot tipična post-metalska entiteta, ki trpi za rahlo obliko depresije, ki hodi v napoto inovativnosti, in je obenem emocionalno bolj ali manj neekspresivna ter sem in tja poseže po steroidih. Če to prekodiramo v bolj dobeseden jezik, si lahko predstavljamo band, kot je npr. The Ocean, ki odvrže ostale člane in postane »power trio« ter svoje instrumente uglasi še malce nižje kot običajno in temu doda ščepec temačnosti, izvzame iz glasbe večino svojega žara, vse skupaj pa nato odigra v »slow motionu«. The Deal zveni nekako tako in še vedno nisem povsem prepričan, če ni celotna zadeva zgolj nek spontan, na licu mesta iznajden, nenačrtovan jam session; če to drži, potem zveni pravzaprav precej spodobno. Na splošno je žal kar težko najti prave argumente, zakaj naj bi nekdo želel prisluhniti omenjenemu albumu. Daleč od tega, da bi bil tako zelo slab, gre preprosto za to, da je zgolj eden izmed preštevilnih izdelkov takšnega tipa, s katerimi se je scena (ali pa vsaj podžanr) v zadnjem desetletju in pol že prenasičila.
Album bo tako morda zanimiv predvsem die-hard fanom Aarona Turnerja (ki bi sicer tole zadevo brez težav izdal pod imenom kakšnega od že obstoječih projektov), bi pa znali komadi s ploščka v mnogo boljši luči učinkovati v živo, saj je tekom poslušanja vseskozi prisoten občutek, da gre pravzaprav za spontan koncert treh sicer nadarjenih glasbenikov, ki ga je nekdo na silo spoliral, zapakiral in stlačil v studijsko izdajo ter s tem skladbam naredil to, kar bi povzročili klavstrofobiku, če bi ga zaklenili v majhno, tesno škatlo.

Nejc
08.04.2015
Enslaved/Shining - Shining on the Enslaved (split)

Leto izida: 2015 pri založbi Devil Inc. Presseverlag

Enslaved in Shining, dva pisana ptiča na skandinavski black metal sceni. Vsak po svoje orjeta ledino za drugačnost znotraj nekoč zelo ozko zastavljenih temeljev in vsak po svoje zelo uspešno. Z združenimi močmi, idejami, skladbami pa sta oba banda v današnjem komercialnem slogu želela povedati, da se približuje čas izdaje novega studijskega albuma. Medtem ko sem izredno užival v pričujočem split izdelku, je trinajsti studijski album In Times (Enslaved) 6. marca ugledal luč sveta, medtem ko deveta kreacija švedskih »Sijačev«, IX – Everyone, Everything, Everywhere, Ends, še čaka na 20. april, ko bo dokončno spuščena s povodca na digitalne police spletnih trgovin in police klasičnih prodajaln nosilcev zvoka.
Razdelitev moči je enakovredna, tako časovno kot tudi v številu komadov in njihove kakovosti. Z enim komadom, z naslovom One Thousand Years of Rain, so Enslaved napovedali svoj aktualni album, ki je na podlagi slišanega komada podoben predhodniku. Ker se bom dotičnemu albumu kmalu posvetil v celoti, naj na tem mestu o prvi enslavedovski polovici splita Shining on the Enslaved povem še, da je band dodal folklorno pesem s kompilacije The Bergen Wave Goes Sailing in v živo posneto priredbo Immigrant Song (Led Zeppelin), s katero pove več kot tisoč besed.
Druga polovica opisanega splita je z vidika izbora pesmi bolj tradicionalna. Dve se bosta nahajali na prihajajočem albumu, tretja pa je Submit to Self-Destruction z istoimenskega debitantskega EP-ja, ki menda ne potrebuje posebne predstavitve. Sicer pa Shining z omenjenima komadoma napovedujejo dober, vendar klasičen album z nič kaj prida veliko presenečenji, s ponovno všečno mešanico romantičnih in blackmetalskih elementov iz lastne diskografske zgodovine.

Dejan

31.03.2015
Keep of Kalessin - Epistemology

Leto izida: 2015 pri založbi Indie Recordings

Keep of Kalessin ne igrajo več black metala. Toliko v vednost za vse, ki prisegate samo na tega in nič drugega, saj vam zdaj ni več treba brati dalje. A večina nas je to vedela že pri petem studijskem albumu Reptilian, ki vsebuje evrovizijsko pesem The Dragontower, medtem ko aktualna studijska izdaja, šesti celovečerec Epistemology, vse skupaj le še potrjuje. Evrovizija je bila očitno usodni korak za Norvežane, ki se po največjem komercialnem uspehu ne želijo več vrniti nazaj v divje, hitre in razburkane black metal vode.
In kaj je sicer novega v hiši Keep of Kalessin? Epistemology ponuja več clean kitar, dosti več clean/zborovskega petja, več enostavnega bobnanja, več kitarskih solaž, več orientalskih melodij in več enostavne glasbe. Tega je toliko več, da zna biti za marsikoga že preveč. Monotoni komadi so dolgi po osem in celo deset minut in na trenutke delujejo razvlečeno, manjka pa jim ščepec pravega vzdušja, ki bi album naredilo posebnega. Namesto tega je album prežet s heavymetalsko melodiko, ki se preveč ponavlja.
Pa saj vseeno, če ni black metal, pomembno je, da je album sicer zanimiv? Žal se tudi tukaj zatakne. Album ne ponuja nič novega, česar KoK ne bi posneli že prej (od Armade dalje). Komadi so dejansko tako zelo generični, da po n-tih poslušanjih v ušesu ostane samo refren od Introspection. Pa še to po vsej verjetnosti samo zaradi tega, ker je komad predhodno izšel na istoimenskem EP-ju in je zaradi tega poslušalčevemu ušesu že poznan. Vprašanje je, če bo aktualni album uspel doseči prodajne številka predhodnika, saj bi bilo morda bolje, če bi se band držal načela »manj je več« in se ne bi na silo trudil ustvariti epskega izdelka.
Iz tega zornega kota zaključna bonus komada Anima Mundi (z Attilo Csiharjem od Mayhem na vokalih) in Novae Ruptis izpadeta kot totalno nasprotje predhodnim pesmim, saj s svojo kračino in direktnostjo odlično spominjata na stare čase bandove diskrografije. Se je band torej preveč trudil zadovoljiti vse okuse?

Dejan

18.03.2015
Blind Guardian - Beyond the Red Mirror

Leto izida: 2015 pri založbi Nuclear Blast

Blind Guardian. Slepi, a vendar najvidnejši nemški metal eksport po Accept in Helloween se je iz najdaljšega spanca v svoji karieri prebudil po petih letih.
Blind Guardian nadaljujejo začrtano pot, ki je vse prej kot običajna. Kakopak. Po začetnih speed metal ploščah, ki so redefinirale nemški metal in Blind Guardian dokončno postavile na globalni zemljevid, so po Imaginations from the Other Side in predvsem s prelomno Nightfall in Middle-Earth zavili v bolj epske vode. Daljši in bolj komplicirani aranžmaji ter koncepti pa so band zavili v daljša obdobja počitka, ki med izdajami po navadi trajajo tri do štiri leta, tokrat (kot že omenjeno) kar pet.
Najnovejši BG produkt se tematsko navezuje na klasiko Imaginations from the Other Side, Hansijevo navdušenje nad ogledali torej definitivno ostaja, moje pa je popolnoma deljeno. Album nima direktne niti, komadi so sicer absolutno dodelani, a občutek klasičnosti manjka pri (veliki) večini. The Holy Grail je najbolj »starinski« izdelek na ploščku, medtem ko Sacred Mind in At the Edge of Time (komad, poimenovan po predzadnji studijski izdaji) zadovoljujeta »novejše« poslušalstvo Blind Guardian. Izpostaviti je treba Grand Parade, ki je nedvomno vredna svojega grandioznega imena. Kompozicija vsebuje prav vse zaščitne in klasične elemente skupine, ki pluje po popolnoma svoji struji v razburkanih metal vodah. Ena bolj vprašljivih točk izdelka je orkestracija. Blind Guardian jo od nekdaj (najbolj pogosto v »novejših« 2002– časih) vključujejo v svoje kreacije, pri Beyond the Red Mirror pa je vključitev prepogostih orkestralnih pasaž pri določenih delih težko prebavljiva (At the Edge of Time), saj zasenči celotno metal ozadje, ki ga proizvajajo kitare in bobni. Na srečo se omenjeni lapsus ponovi le parkrat na plošči. Celotna zvočna slika je sicer sinhrona, a bobni ponovno zvenijo preveč umetno, preveč malenkostno, preveč monotono. Thomen Stauch je definitivno bil steber in temelj strukture Blind Guardian, ki se vse od njegovega odhoda pred desetimi leti malenkostno krha. Definitivno manjka del duha, ki so ga BG imeli s Thomnom. Vseprisotne so odlične, nezgrešljive Olbrichove lead melodije, ki so pravzaprav dodatna vokalna linija, podkrepljene z njegovim zaščitnim wah-wahom, ki je nepogrešljiv. Zares ena izmed bolj zaščitnih točk katerega koli metal banda v zadnjih 25 letih.
Celoten produkt je definitivno vreden poslušanja (v celoti!). V primerjavi z večino bandov Blind Guardian ostajajo v prvih bojnih linijah ustvarjanja na popolnoma svoj način.

Tilen
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
19.04.2015
Satyricon, Oslo Faenskap, Vredehammer
Avstrija, Dunaj, Szene
23.04.2015
Kadilnica Of Death: Brezno, ShadowIcon
Ljubljana, Orto Bar
24.04.2015
Keep It True XVIII
Nemčija, Lauda-Königshofen, Tauberfrankenhalle
24.04.2015
Pero Defformero, Space Unicorn On Fire
Ljubljana, Orto Bar
24.04.2015
Seremonia, Mist, Stripeless Zebra
Belgija, Brugge, Wall Of Sound
24.04.2015
Acid Witch, Bonehunter, GMB
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromka
24.04.2015
Obscure Sphinx, Thy Disease, Dusty Chopper
Maribor, Pekarna, MC
25.04.2015
Keep It True XVIII
Nemčija, Lauda-Königshofen, Tauberfrankenhalle
25.04.2015
Pero Defformero, Underground
Nova Gorica, Mostovna
25.04.2015
Ashes You Leave, Hyde, Mist, Fading Bliss
Belgija, Huy, Atelier Rock
28.04.2015
Lynyrd Skynyrd
Avstrija, Dunaj, Gasometer
28.04.2015
Prong
Avstrija, Dunaj, Szene
28.04.2015
Corpus Christii, The Stone, Muert
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
29.04.2015
Top Stripper, Kariot
Ljubljana, Orto Bar
06.05.2015
Out Of The Void, Mist, (drama), Dyad
Zagreb, Vintage Industrial Bar
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid