Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



31.08.2015
Black Autumn / Veldes - Black Autumn / Veldes (split)

Leto izida: 2015 pri založbi Nostalgia Productions

Black Autumn in Veldes sta združila kreativne moči na skupni studijski izdaji, ki obsega vsega skupaj štiri pesmi. Za vsakim bandom stoji eno ime, ki je za dotičen split prispevalo po en instrumental in eno polnopravno pesem. No, v primeru Black Autumn aka M. Krall celo instrumental in dve polnopravni pesmi, saj je uvodna 'tis roock, 'tis enckel wint fuzija med klasičnim introm in pesmijo, medtem ko se je Tilen Šimon resnično odločil za pravi outro. In ko sem ravno pri tem … Ashstained Snow je strukturno povsem enostavna, vendar zanimiva stvaritev, ki spominja na burzumsko dobo albumov Dauði Baldrs in Hliðskjálf.
Pa še naprej ostanimo pri Veldes oziroma B strani splita. Druga stvaritev nosi naslov Everlasting, gre pa za skorajda natančno štirinajst minut dolgo melanholično potovanje, ki v podobnem slogu kot predhodni Skyward z izredno ekspresivno vlogo klavirja ustvarja čustveno nabito vzdušje. Slednje je na dotičnem izdelku skupno obema glasbenikoma, le motivika se očitno nekoliko razlikuje. Medtem ko se naš Tilen ukvarja s človeško eksistenco na makro ravni, se M. Krall tej posveti bolj detajlno. Besede »Ich sehe vor mir einen Feldweg, der quer durch ein ungebrochenes Feld führt. Und darüber fliegen eilige Wolken« tvorijo uvod v njegovo drugo pesem Tiefland, z njimi pa ustvari most med svojim atmosferičnim black metalom in nemškim dokumentarcem Land des Schweigens und der Dunkelheit, s katerim je Werner Herzog leta 1971 na relativno provokativen način poskusil širši javnosti pomagati pri razumevanju življenja slepih in gluhih ljudi, se pravi ljudi, ki »živijo v temi in tišini«. Povsem naravno si lahko torej predstavljate, da je vzdušje te pesmi zelo turobno in žalostno ter sili poslušalca v poglobljeno razmišljanje – s poznavanjem naveze med dokumentarcem in pesmijo ali brez. Že omenjena uvodna 'tis roock, 'tis enckel wint na podlagi opisanega in svoje direktne narave posledično izpade dokaj enostavno, zaradi česar je njena pozicija na začetku albuma več kot odlična, saj se na ta način vzdušje – alfa in omega te izdaje – odlično stopnjuje do vrhunca.
Black Autumn / Veldes je torej še ena nadvse privlačna izdaja z Bleda, ki je sicer ne bi priporočal za vsakdanje konzumiranje, medtem ko bo poslušalca ob pravilno izbranem trenutku prav zagotovo zmeraj navdušila.

Dejan
14.08.2015
Watain - Tonight We Raise Our Cups and Toast in Angels Blood: A Tribute to Bathory (live album)

Leto izida: 2015 pri založbi Sound Pollution

Watain so izdali svoj tretji live album. Včasih so se zgledovali po umazanih in surovih Darkthrone in jim posledično posvečali priredbe, z leti pa so se umirili, postali modrejši in nežnejši … Mi sledite? Ali sem prehitro začel z zavajanjem in v drugi vrstici recenzije še sploh niste bili prav pri stvari, da bi me ujeli na laži? No, Watain so se sicer z leti nekoliko spremenili, toda njihova zadnja dva nastopa na slovenskih tleh sta bila tako zelo krvava in smrdeča, da pri njih o modrosti in nežnosti ni ne duha ne sluha.
Nekatere rokerske/progresivne tendence na albumu The Wild Hunt, ki jih je band vpeljal dokaj jasno pod vplivom velikega brata Bathory, so pokazale, kam natančno so Watain danes usmerjeni. In če smo ob odkrivanju omenjenega albuma morda še z vprašajem v mislih trdno trdili, da slednji kopirajo prve, je recenzirani live album jasna izjava v tej smeri: Watain imajo »nove stare« vzornike. Ko sem slišal za tale plošček, sem sicer takoj pomislil, da bodo na albumu v glavnem komadi iz obdobja, ko se je Quorthon posvetil vikinško epski glasbi. A temu ni tako:
1. A Fine Day to Die
2. The Return of Darkness and Evil
3. Rite of Darkness
4. Reaper
5. Enter the Eternal Fire
6. Sacrifice
7. Born for Burning
Razen uvodnega A Fine Day to Die vsi komadi izhajajo s prvih treh albumov Bathory, The Return in Under the Sign of the Black Mark. Izbor komadov definitivno ni slab, zvok na albumu je dober, poleg glasbe je dodobra ujeto vzdušje v dvorani, a pod črto se vseeno poraja vprašanje: Kdo potrebuje tole izdajo? Ker sploh nisem fan cover bandov, pa čeprav jih morda sestavljajo zelo kakovostni glasbeniki, sem v živo nad priredbo navdušen samo takrat, ko banda ne poznam ali se mi njegova glasba ne dopade preveč. V takšnih primerih se mi zdi, da priredba izredno popestri koncertno vzdušje, medtem ko so mi projekti, kot so Twilight of the Gods, Death To All ali tale od Watain povsem zgrešeni.
Žal je Quorthon preminul prehitro, to je dejstvo. A kar se mene tiče, bo njegova glasba za zmeraj še naprej živela v mojem srcu, na odru pa naj ostane pokopana.

Dejan
13.08.2015
Lindemann - Skills in Pills

Leto izida: 2015 pri založbi Warner Music Central Europe

Dvojica, ki se je združila pod imenom Lindemann, tako zaradi odmevnosti lastnih imen kot seveda tudi končnega izdelka skupnega dela, ponuja več kot dovolj gradiva za takšno ali drugačno »šank debato«. Če torej še ne veste ali niste želeli vedeti, boste na tem mestu izvedeli od mene, da za imenom Lindemann delujeta dve resnično veliki imeni »metalske« scene. Za instrumentalni del je bil odgovoren gospod Peter Tägtgren (Hypocrisy, Pain), medtem ko je vokale prevzel Till Lindemann, ki že od nekdaj predstavlja misel in glas največjih industrialcev iz Nemčije, Rammstein. Glasbeno je album Skills in Pills povsem enostavna zadeva, in sicer mešanica obeh industrijskih struj, ki ju glasbenika prinašata s seboj.
Kdor torej nekoliko bolje pozna nemške Rammstein, temu bo zaradi podobnosti s Skills in Pills hitro jasno, kaj naj pričakuje. Plošča vsebuje tako bolj počasne, umirjene, že povsem baladne komade, ki v glasnem spominjajo na glasbo Nemcev. Tisti udarnejši komadi pa na drugi strani zaradi bolj ostrih in bolj metalsko obarvanih kitar in melodij dosti bolj spominjajo na Pain, včasih že celo na Fear Factory in bande podobnega kova. Skratka, album vsebuje enajst poznano nalezljivih komadov, ki jih definitivno ni mogoče odpisati kot »pussy« metal, čeprav se vsebinsko dosti vrti ravno okoli te.
In tukaj se bo zagotovo pri marsikomu zataknilo. Kot prvo bodo zagrizeni poligloti imeli več kot samo eno pripombo nad Lindemannovo interpretacijo oziroma izgovorjavo besedil. Trda nemško obarvana angleščina bo pač marsikomu smrdela, čeprav ta ni nič kaj drugačna kot tista, ki jo Lindemann tudi sicer uporablja pri Rammsteinih. Tako kot pri izgovarjanju besedil tudi pri samem petju ne odstopa kaj dosti od svojih tehnik, zaradi česar zveni Skills in Pills mnogokrat hudičevo podobno kot poljuben album od Rammsteinov – izdajo ga le angleška besedila.
Slednja pa so še drugi kamen spotike. Medtem ko sem na spletu bral o tem, da njihov namen naj ne bi bil nič drugega kot samo zbujanje pozornosti in provociranje, saj so besedila preveč direktna, enostavna in zaradi tega že marsikdaj celo vulgarna. A če smo z leti lahko prav tako neposredne in nič kaj prida olepšane besede »Gnoj je zlato in zlato je gnoj.« (S. Kosovel, Kons. 5) uspeli sprejeti v kanon slovenske literature, zakaj potem človek recimo naslednjega refrena ne bi znal interpretirati kot družbeno kritičnega?
I hate my life, and I hate you
I hate my wife, and her boyfriend, too
I hate to hate, and I hate that
I hate my life so very bad
I hate my kids, never thought
That I'd praise abort
Praise abort
(Lindemann, Praise Abort)
Takšnih besedil je na albumu še več kot veliko. Seveda je jasno, da naj bi album provociral in zbujal pozornost, a brez tega bi njegovo sporočilo hkrati doseglo premalo ljudi. Lindemann in Tägtgren dodobra vesta, da ljudje nismo najbolj inteligentni in je določena sporočila treba temu primerno prilagoditi, da dosežejo dovolj veliko maso, ki bi pod črto znala nekaj spremeniti. Pa kaj ni tudi to umetnost: doseči več z manj?

Dejan
11.08.2015
Idolatria - Breviarium Daemonicus Idolatrorum

Leto izida: 2015 pri založbi Mater Tenebrarum Records

Idolatria so relativno mlad black metal band iz sosednje Italije. Band se je (menda) nazadnje predstavil slovenski publiki na lanski dan mrtvih, in sicer kot predskupina našim Human Putrefaction, ki so v Mostovni praznovali release party svojega prvenca. Italijanski četverček se mi je takrat predstavil v vsej svoji zlobni in umazani obliki, a zaradi nepoznavanja njihovega hitrega black metala name ni uspel narediti nobenega vtisa.
Vsaj preveč pozitivnega ne. Razen z »low tempo komadom, ki sploh v živo ustvarja močan kontrast. Toda dotičen komad, ki v živo ne izstopa samo zaradi kontrasta, je dejansko zelo dober, poslušljiv in catchy«, več mesec kasneje pa ostaja glavni razlog, zakaj sem na tale album čakal tako zelo nestrpno. Zanimalo me je namreč, če bom po tolikih mesecih življenja v pozabi še zmeraj znal uživati v tem komadu ali ne. Sicer danes nikakor ne morem trditi, da je osrednji komad na albumu tudi tisti, ki me je lani navdušil v živo, toda dejstvo je, da so me Italijani ponovno navdušili prav s svojim najpočasnejšim komadom. Ta nosi naslov Divium Diabolus Resuscita in je na sredini albuma, med ostalimi blackmetalskimi napadi (neupoštevajoč instrumentalni zaključek Hallelujah...Praise To You...Magnificent!) s hitrostjo izstreljene brzostrelke prava oaza miru in spokoja. V repetitivnem slogu band s tem komadom spominja na stare čase black metala, ko so se stvari vrtele okoli kultnega A Blaze in the Northern Sky.
Prav tako na stare čase, vendar bolj hitre in agresivne, pa spominja preostali, glavni del albuma. Osebno se mi je med poslušanjem pred duhovnim očesom večkrat prikazalo ime Setherial, v duhovnem ušesu pa so mi odmevale besede Sogovornika, ki je enkrat celotno današnjo sceno opisal približno takole: »Na današnji sceni je zelo veliko dobrih bandov, zato se mi sploh ne ljubi več iskati in odkrivati kaj novega, ker je vsega preveč. Raje se posvetim tistim izjemnim albumom in bandom, ki se jim res splača prisluhniti.« Ali z drugimi besedami: v black metalu je zelo veliko sivine, ki nemalokrat moti jasen pogled na svetle, izstopajoče točke. Takšni v mojih ušesih izpadejo tudi Idolatria in njihov prvenec Breviarium Daemonicus Idolatrorum – dobro, a za marsikoga morda dvajset let prepozno.

Dejan
07.08.2015
Dalkhu - Descend... into Nothingness

Leto izida: 2015 pri založbi Satanath Records

Za izdajo drugega dolgometražca so »koroški« black metalci Dalkhu potrebovali pet let, kar za slovenske razmere niti ni tako zelo dolgo, saj marsikateri band pred svojim drugim studijskim albumom razpade. Podobna usoda je skorajda doletela tudi Korošce, kajti druga izdaja je terjala polovico zasedbe, ki se je od banda iz takšnih ali drugačnih razlogov poslovila. Točni razlogi tako ali tako niso pomembni, saj nismo v kakršni koli poceni limonadi, pomembno je le vedeti, da sta od zadnje »polne« zasedbe ostala le še J. G. (kitara, bas kitara) in P. Ž. (vokal), medtem ko sta predzadnji ustanovni član banda, bobnar Kalki, in nekajletni basist Jurij zapustila skupino v lanskem letu in posledično postavila pod velik vprašaj obstoj albuma Descend... into Nothingness.
Glede na to, da pišem te vrstice, sta J. G. in P. Ž. očitno zbrala dovolj volje in energije, da sta zadevo/album sama speljala do ugleda luči sveta. Pri tem jima je na bobnih na pomoč priskočil Spawn of the Void, tako da ti zvenijo bolj organsko in naravno. Manj naravno, in s tem sem že sredi opisovanja glasbe oziroma v mojih ušesih glavne šibke točke albuma, pa mi zveni vokal. To sicer ne pomeni, da je ta na kakršen koli način računalniško obdelan ali popačen, temveč se mi brutalni growl P. Ž.-ja ne ujema povsem s predstavljenim black metalom, ki kljub moji trditvi presenetljivo vsebuje dobršno dozo death metala. Po eni strani vokal torej ni zmeraj na mestu, po drugi strani pa mi deluje preveč enoličen. Medtem ko so se številni drugi bandi začeli zavedati izraznih razsežnosti, ki jih zmorejo doseči z uporabo različnih vokalov, se mi zdi skorajda nesprejemljivo, da moram na Descend... into Nothingness pogrešati tovrstno pestrost. Sploh (in če temu ne bi bilo tako, vokala niti ne bi omenjal) na podlagi številnih plasti, ki jih album sicer ponuja. Dragi bralci, vokalne »šibkosti« torej ne smete razumeti recimo kot elementa, na katerem albumu spodleti, temveč kot velik kontrast z vidika dinamike in strukture sicer zelo razgibanemu black/death metalu s številnimi vzponi in padci. Dvoglasne kitare, zaznavna bas kitara, decentne orkestracije iz ozadja, kitarske solaže na izbranih mestih, catchy riffi, agresija in umazanija devetdesetih prejšnjega stoletja ter psihedeličnost modernega časa ustvarijo glasbeno sliko, ki v slovenskem prostoru dopolnjuje glasbo trojice Ater Era s Primorske, in dodajajo šarm poljskih Mgła, udarnost finskih Archgoat in še kakšnega bolj »underground« banda, ki ga sploh ne poznam. Za boljšo predstavo o tem, kaj želim povedati, prisluhnite direktnemu udarcu na nos na začetku albuma, z naslovom Pitch Black Cave, ali zaključnima Soulkeepers, ki je tako poseben, da si je prislužil svoj uvod, in E.N.N.F., ki je že zaradi svoje dolžine kategorija zase.
Descend... into Nothingness je torej album, ki bi ga zelo pogrešal, če ga moja ušesa zaradi težav v zasedbi nikoli ne bi uslišala. Po drugi strani pa upam, da se tudi band oziroma njegova preostala dva člana zavedata njegovih šibkih plati in da jih bosta uspela odpraviti do naslednjega albuma, ki bo tretji po vrsti in naj bi potemtakem bil po nekem nepisanem pravilu najboljši. Vso srečo pri tem!

Dejan
06.08.2015
Symphony X - Underworld

Leto izida: 2015 pri založbi Nuclear Blast Records

Symphony X so band z zavidanja vrednim opusom. Če le pomislimo na izjemne dolgometražce, kot so The Divine Wings Of Tragedy, V: The New Mythology Suite, The Odyssey in nenazadnje Paradise Lost, je že težko verjeti, da so vsi našteti albumi plod ustvarjanja istega banda, in to zgolj v razmahu enega desetletja. Tudi če se ozremo na preostalo diskografijo (morda z izjemo ne najbolj posrečenega prvenca), lahko v njej najdemo samo kakovostne izdaje. Vprašanje, ki se tako poraja, je, kaj lahko k temu sploh še doprinese novi, deveti celovečerec, ki so mu Symphony X nadeli ime Underworld?
Album se obetavno začne s simfoničnim introm v stilu ploščka Paradise Lost in prevesi v udarni prvi single albuma, Nevermore. Že po nekaj uvodnih prijemih je moč opaziti malenkost bolj robato produkcijo, ki je malce izgubila mehkobo, ki jo je bilo moč občutiti na preteklih izdelkih. Kljub temu gre skozi celoten album še vedno za »trademark« Symphony X zvok, čeprav je uporaba bolj simfoničnih elementov v primerjavi s prejšnjimi albumi potisnjena v ozadje, kar izpade prej slabost kot izboljšava ustaljene prakse. Kakovost pesmi s prehodom v drugo polovico in komadom To Hell And Back rahlo upade, vendar se do konca albuma ponovno vzpostavi na uvodni nivo. S progresivnostjo Symphony X ne varčujejo in vselej znova presenečajo z zelo učinkovitim prehajanjem med tehnično zahtevnimi deli na »drugo žogo« ter izjemno spevnimi melodijami in refreni. Kitarsko-klaviaturistični duo Romeo-Pinnella je še vedno v dobri formi, čeprav se skozi celoten album drži malce nazaj, in četudi na splošno nisem ljubitelj pretiranih solaž in podobnih »razpucavanj«, moram priznati, da na Underworld pogrešam več duetov in duelov omenjenega dvojca. Album sklene eden od prijetnejših komadov, z imenom Legend, ki prikrade v spomin čase, ko je bil band na samem kreativnem vrhuncu, čeprav tu na trenutke Symphony X morda že kar malce kopirajo sami sebe, kar se sem ter tja pojavi tudi pri nekaterih delih drugih komadov na ploščku.
Underworld je torej kakovosten album, ki diskografiji banda gotovo ne bo delal sramote, vendar pa mu vseeno manjka še precej, da bi se lahko primerjal z vrhunskostjo najboljših stvaritev banda, kar pa je bilo prejkone pričakovano že pred izidom ploščka. Kot je že bilo rečeno, določeni deli sicer močno spomnijo na nekatere njihove pretekle stvaritve, vendar je na albumu dovolj novitet, ki mu pomagajo ubežati redundantnosti. Kot vsak album zasedbe pa se bo v uho dodobra usedel šele po nekajkratnem poslušanju.

Nejc
09.07.2015
Abigor - Supreme Immortal Art (Instrumental 1997)

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Abigor so se ponovno pojavili na mojem glasbenem radarju leta 2014, in sicer s še zmeraj aktualnim studijskim albumom Leytmotif Luzifer. To omenjam zato, ker so me predhodno uspeli navdušiti le z albumom Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity), medtem ko se na preostali del njihove diskografije nabira elektronski prah na trdem disku mojega računalnika. Z izdajo instrumentalne različice svojega četrtega albuma Supreme Immortal Art, čeprav le v digitalni obliki, pa band k omenjeni okoliščini ne prispeva ravno veliko olja na ogenj, ki bi me dodatno zagrel k poslušanju le-te.
Po odličnem Leytmotif Luzifer mi je resnično uganka, zakaj je bandu njihovega kova potreben takšen korak. Kaj band ob poplavi dobrih in odličnih albumov, ki so zaradi spleta tako rekoč dosegljivi vsakomur, resnično misli, da bo tale nezmiksana različica brez klaviatur komur koli kar koli pomenila? Razen morda največjim vročičnežem, ki otrdijo ob vsaki glasbeni novici okoli banda.
Upam, da tovrstne izdaje sčasoma, če ne kar takoj, postanejo preteklost. Tega nihče ne rabi.

Dejan
07.07.2015
Neurotech - Stigma

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Ne morem si pomagati, da ne bi. Ne morem si pomagati, da ne bi prisluhnil albumu, EP-ju ali singlu, ki nosi ime Neurotech, pa čeprav vem, ali pa sem vsaj dodobra prepričan v to, da je Wulf tako zelo stopil v svet elektronike, da mu skorajda nočem več slediti. Zahvaljujoč lastni trmi in majhnim korakom, ki jih dela Wulf, pa sem tudi na četrtem studijskem albumu Stigma uspel najti nekaj trenutkov, zaradi katerih bom albumu tudi v prihodnje ob določenem razpoloženju namenil trenutke svoje pozornosti.
Uvodni instrumental, naslovni komad Stigma, me je sprva s svojo poppish/dance obarvano naravo vrgel v vode, ki jih nisem želel okusiti. Toda nato sem zaslišal Fear the Fear in zatem še Of Adversity, ki sta me presenetila z relativno surovimi kitarskimi udarci, ki sem jih pogrešal recimo na predhodniku Infra Versus Ultra. Stigma torej niso samo zasanjane, počasne, baladne ali romantične elektronske melodije, ki pred oči prikličejo zvezde in širno vesolje, temveč tudi prizemljeni in direktni kitarski riffi, ki ne samo sledijo elektroniki, temveč posameznim komadom oziroma albumu v celoti dodajo kontrast, po katerem Neurotech dejansko slovi.
Seveda je plesnih ritmov na Stigmi kar dosti, zaradi česar si znam kakšen komad (recimo Brighten) predstavljati tudi iz zvočnikov katere koli diskoteke, medtem ko njeni obiskovalci sploh ne vedo, na kakšne ritme se dejansko gibljejo. Toda po drugi strani je ta poppish elektronika fino pomešana s tistimi poznanimi, s pomočjo klaviatur proizvedenimi techno ritmi iz osemdesetih, s čimer je komadom vcepljena trdna osebnost, ki jo je Wulf ustvaril pred nekaj leti.
Za konec pa si je Wulf s To Theta State privoščil še zaključni elektronski instrumental epskih razsežnosti. Ta, poenostavljeno rečeno, outro predstavlja s svojimi več kot enajstimi minutami skupek različnih faset Wulfove elektronske romantičnosti in zaključi album na povsem nepričakovan način.

Dejan
06.07.2015
Kripl - Ruševine preteklosti

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Pet let delovanja, trije studijski izdelki. Vsaj tako se reče, ker če se ne motim, Kripli niso videli studia niti enkrat od blizu. Oba demo posnetka (Adelsberg Frost in De Profundis) in aktualni prvenec Ruševine preteklosti so nastali v bandovem vadbenem prostoru, brez kasnejšega miksanja ali popravljanja s »fotošop« opremo. To, kar so gospodje zaigrali, to slišimo tudi na ploščku. Bolj starošolsko ne gre, od tega načela pa trojica glasbeno tudi tokrat ni odstopila niti za milimeter. Ali kot se je izrazil moj sogovornik: »Obituary z malo bolj kosmatim zvokom.«
V slogu največjih bandov, ki so to postali zato, ker so nekoč pomembno vplivali na razvoj glasbene scene, se tudi Kripl »kot pijanec plota« držijo primarnega, na prvem demu Adelsberg Frost zastavljenega black metala, ki je ravno dovolj unikaten, da je (vsaj v slovenskem prostoru) postal prepoznaven za uho. Toda ker gre pri recenzirani izdaji za njihov prvi celovečerec, ki po dolžini komajda za deset minut prekaša demo posnetke, so si Postojnčani zaželeli še pravega, za svoje razmere pompoznega intra in outra. Zaradi že omenjene podobnosti s predhodnima izdajama je treba Ruševinam preteklosti posvetiti kar nekaj aktivnih poslušanj, s čimer boste dvignili meglo v ušesih in zaslišali hipijevsko sonce sedemdesetih prejšnjega stoletja med uvodnimi kitarskimi linijami v komad Obstoj ali med psihedelično omotičnim vodilnim ritmom komada Potuha.
Pri Kriplih je manj dejansko več, zato tudi album dejansko ne ponuja veliko več. Kljub temu da naslov Ruševine preteklosti diši po kakšni bolj kompleksni zgodovinski razpravi, so njegova glasba in besedila povsem enostavna. Tako kot dejstvo, da je levi liberalizem samo dober in desni nacionalizem samo slab. Je tako?

Dejan
03.07.2015
Graveworm - Ascending Hate

Leto izida: 2015 pri založbi AFM Records

Po treh silno (pod)povprečnih studijskih celometražcih sem počasi opustil upanje, da bodo Graveworm še kdaj izdali kaj vsaj delno zanimivega. Oznanitev še enega generično naslovljenega albuma Ascending Hate s še bolj generično naslovnico nekaj mesecev nazaj gotovo ni nakazovala, da bi se negativni trend po dobrih desetih letih (od ploščka (N)Utopia) obrnil na bolje. Vrnitev Stefana Unterpertingerja, enega izmed ustanovnih Stefanov – pardon, članov –, v letu 2012 (po več kot devetletni odsotnosti) je sicer povrnila nekaj upanja, da bo z njim prišla nazaj tudi kvalitetnejša glasba, vendar je žal njegov prihod sovpadal z odhodom dolgoletne klaviaturistke Sabine Mair, katere aranžmaji v glasbi Graveworm še zdaleč niso imeli tako zelo nepomembne vloge. Začuda pa izpraznjenega mesta klaviturista (vsaj uradno) ni zapolnil nihče in kazalo je, da bo na Ascending Hate prvič v zgodovini banda ta instrument manjkal. Pri marsikateri drugi zasedbi bi bilo to prejkone pozitivno, toda ne v primeru Graveworm, kjer so simfonični vložki vedno predstavljali enega izmed temeljev njihove glasbe.
K sreči pa že prvi komad, ki sliši na ime The Death Heritage, pokaže, da so klaviature še vedno enako pomemben člen glasbe Graveworm kot nekoč (čeprav še vedno nisem prepričan, kdo je to mesto na koncu zapolnil). Pri omenjenem prvem komadu lahko tudi vidimo, da se Graveworm na vse pretege trudijo (za razliko od zadnjih treh albumov, ko poslušalec ni imel tega občutka), da bi priklicali nazaj vsaj nekaj trenutkov stare slave, kar pa jim skozi celotni plošček občasno tudi uspe (npr. zlasti začetek pesmi Downfall Of Heaven ali pa v zaključnem komadu Nocturnal Hymns, Pt. II (The Death Anthem) ter še nekaterih drugih trenutkih ploščka). Kljub vsem vloženim naporom pa je vseeno videti, da so Graveworm po dobrih dveh desetletjih delovanja že precej upehani, in ne več tako navdahnjeni kot nekoč. Produkcijsko se sicer Ascending Hate bistveno ne razlikuje od predhodnikov, je pa pri večini komadov zaslediti več melodičnih kitarskih vložkov, za kar sklepam, da je zaslužen predvsem povratnik Unterpertinger. Seveda pa je še vedno najbolj prepoznavni del Graveworm vokal Stefana Fiorija, ki kot vselej suvereno prehaja med globokimi growli in kričečim vreščanjem. Tudi tokrat pa Graveworm postrežejo s priredbo, in sicer se lotijo komada Runaway zasedbe Bon Jovi, ki pa ga ne bi želel vrednotiti, saj samih priredb nikoli nisem jemal kot preveč resen del njihove glasbe.
Graveworm sicer še niso tam, kjer so končali pred desetimi leti (in resnici na ljubo vprašanje, če sploh še kdaj bodo), vendar pa Ascending Hate predstavlja njihov najbolj spodoben izdelek v zadnjem desetletju in bo vsaj malce popravil slab okus, ki so ga pustili predhodni trije albumi.

Nejc
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
02.09.2015
The Sword, Iron Heel, Communication Killer
Avstrija, Dunaj, Arena
02.09.2015
Wrench
Maribor
04.09.2015
Hole Of Metal
Orehovlje, Športni park
04.09.2015
Stonerhead Festival 2015
Avstrija, Salzburg, Rockhouse
05.09.2015
Hole Of Metal
Orehovlje, Športni park
05.09.2015
The Sword
Avstrija, Salzburg, Rockhouse
05.09.2015
Stonerhead Festival 2015
Avstrija, Salzburg, Rockhouse
08.09.2015
Gang Green
Nemčija, München, Backstage
09.09.2015
Heat, Travelin Jack, Death Valley, Joy
Nemčija, München, Backstage
10.09.2015
Noctum, Steelwing
Avstrija, Dunaj, Escape
10.09.2015
Heat, Travelin Jack, Death Valley, Joy
Avstrija, Dunaj, Arena
11.09.2015
Rockfest Vodice 2015
Vodice
12.09.2015
Galadriel
Maribor
12.09.2015
Truemetal Festival 2015
Italija, Brescia, Circolo Colony
12.09.2015
Pržan se prži 2015
Ljubljana, Klub Pržan
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid