Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



18.12.2014
Inconcessus Lux Lucis - Crux Lupus Corona (EP)

Leto izzida: 2014 pri založbi I, Voidhanger Records

Inconcessus Lux Lucis je sveža zasedba, ki nadaljuje tradicionalno težnjo Britancev po izdajanju nekonvencionalne black metal glasbe. Cradle of Filth, Anaal Nathrakh, Akercocke, Meads of Asphodel so vsi prestavili okvire žanra, primešali neobičajne vplive ter razvili lasten ter originalen zvok, ki se je v določenih primerih že skoraj razvil v podzvrst. Dvojec Inconcessus Lux Lucis (ILL na kratko) je sicer spomladi letošnjega leta že izdal dolgometražni prvenec Disintegration: Psalms of Veneration for the Nefarious Elite, a je ta ostal širši in ožji publiki neopažen. Ker pa bi bila škoda, da dobra glasba ne doseže poslušalstva, bom poskusil k prepoznavnosti te skupine prispevati s predstavitvijo kratkega ploščka Crux Lupus Corona.
Retro usmeritev je sicer modna muha že zadnjih nekaj let, tako da ne morem reči, da ILL ravno šokirajo z vključevanjem tovrstnih vplivov v svoj zvok. A vseeno proces parjenja teh vplivov z black metalom pri njih ne rodi nekega mutanta ali abominacije, pač pa simbiozo, ki se ponaša z pozitivnimi atributi obeh staršev.
Uvodna skladba že najavi povsem prvinski in analogen zven glasbil, ki od otožne srednjeveško zveneče melodije preidejo v riffe starega psihedeličnega rocka, ter ustvarja nenavadno toplo in nostalgično atmosfero, povsem nasprotno ledeno mrzli skandinavski distorziji. A ni bojazni, da bi zadeva izpadla pomehkuženo, saj sledeče tri skladbe odgalopirajo v divjem tempu ter zarožljajo z arzenalom unikatnih riffov ter solaž. Instrumentalna podlaga ima še največ skupnega s tradicionalnim heavy metalom, med katerega režejo kremplji black metal elementov, vse skupaj pa udarja v rokersko poskočnih ritmih bobnov. Vse te prvine so stilsko zapakirane v dinamične skladbe s celim kupom zapomnljivih melodij ter postrežene v umazanem, garažnem zvoku, ki dodaja pridih surovosti in barbarskosti. Glasbo ILL pa kronajo še odlični vokali, po gromkosti in zvenu slični Nocturnu Cultu, a veliko bolj usklajeni z ritmom in melodijo skladb. Presenetijo tudi hitrost in ritmični poudarki, s katerimi pevec Malphas na nekaterih zdrdra cel kup verzov, posebej očitno na začetku skladbe Crux. Takih glasovnih akrobacij vsaj v black metalu še nismo vajeni.
S ploščkom Crux Lupus Corona se Inconcessuss Lux Lucis potrjujejo kot prepoznavna sila, ki se poleg ohranjanja osnovne black metal estetike ne ustavi pred osvajanjem drugih žanrskih kontinentov, ki jih nato združijo v lasten in edinstven zvočni imperij.

Gregor
17.12.2014
Neurotech - Infra Versus Ultra

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Wulf z neverjetno marljivostjo že četrto leto zapored nadaljuje z izdajanjem studijskih albumov (v kolikor se njegovi trije Dešifrirančki, ki so nastajali v letih 2012 in 2013, smejo razumeti kot en album). Očitno je dosti enostavneje pisati in proizvajati glasbo, če je glasbenik odvisen le od lastne kreativnosti in se mu ni treba nenehno usklajevati z drugimi člani banda, ki so temu manj predani – kar se pogosto zgodi, kadar se pravi band razvije iz projekta enega glasbenika.
Neurotech torej nima te težave, in v kolikor Wulf ne bo več imel ambicij predstavljanja glasbe v živo, je to del banda, ki bo ostal zakopan za zmeraj. Z njim vred pa tudi dobršen del metalskega izraza v njegovi glasbi. A to ni nič novega, o tem sem pisal že v začetku leta v zvezi s singlom The Elysian Symphony. Kar me je pa kljub vsemu presenetilo in do določene mere odvrnilo od pozitivnega vrednotenja albuma Infra Versus Ultra, je med drugim njegova repetitivnost. Očitno je Wulf s predhodnimi izdajami prišel do neke točke, kjer se mu je zdelo vredno se ustaviti, se na tem mestu poglobiti v lastno glasbeno izražanje in znotraj znanega ponuditi še nekaj več. S tem seveda ni nič narobe, toda ko se repetitivnosti, že znanemu in slišanemu slogu, pridruži še pomanjkanje catchy ritmov, ki so Neurotechove izdaje nekako zmeraj spremljali, se poslušalčev interes logično zmanjša. Ko temu dodam še poppish/dance elektroniko, ki je recimo med Unleashing the Dead ali Sacrifice dejansko glavni lajtmotiv, pa tudi osebno pridem do nekih meja, ki jih ne morem kar tako zlahka premagati. In to povsem nenamerno. Poleg tega mi mešanica nežnih/klaviaturskih in ostrejših/kitarskih ritmov tokrat sploh ne ustreza, nemalokrat pa bi si namesto nežnega, elektronsko obdelanega vokala zaželel kakšen krik ali pač nekaj manj petju podobnega (kot recimo pri When the Night Falls).
Glede na prebrane odzive na različnih mestih na spletu, ki vsi trobijo v en in isti rog zadovoljstva, pač moram potegniti črto, da je moja glavna in edina težava z dotičnim albumom žanrska nekompatibilnost s trenutnimi glasbenimi preferencami. Vsi pravoverni ljubitelji elektronike in industriala bodo zagotovo našli dovolj všečnega gradiva.

Dejan
12.12.2014
Rosetta - Flies To Flame (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Translation Loss Records

Ni minilo tako zelo dolgo, odkar so Američani Rosetta izdali zadnji studijski album z imenom The Anaesthete, in dobro leto zatem imamo pred nami že nov plošček izpod njihovih rok, ki pa tokrat ni dolgometražni izdelek, temveč EP s štirimi komadi, ki pa po dolžini preseže trideset minut predvajalnega časa. Flies To Flame sicer ni eden izmed tistih EP-jev, ki bi bili zgolj nekakšen podaljšani single z recikliranimi komadi, niti ni (kljub svoji dolžini) plošček, ki bi bil nekakšen mini LP, temveč je njegova funkcija bolj demonstracijska in predvsem zapolnjuje časovno vrzel med prejšnjim in naslednjim celometražnim albumom. Vseeno pa ne gre zgolj za »filer«, saj nam band na EP-ju postreže s kar nekaj zanimivimi kreacijami, med katerimi zlasti izstopa prvi komad z naslovom Soot, ki zavzame skoraj tretjino predvajalnega časa na ploščku in bi ga po kakovosti lahko brez težav uvrstili na kateregakoli izmed preostalih studijskih izdelkov zasedbe. Soot vsebuje ravno pravšnjo odmerjenost kontrastov, ki krasijo Rosettino glasbo, atmosferične umirjenosti in stopnjujoče se udarnosti. Tudi kakovosti pesmi, ki prideta za Sootom ne gre oporekati, čeprav se pri obeh izkaže prej omenjeni »filer« učinek in delujeta bolj kot rezultat posrečenega poigravanja v studiu, za katerega se je band odločil, da ga umesti na EP. Album se nato konča s še enim polnovrednim Rosettinim komadom, imenovanim Pegasus, ki lepo zaokroži in sklene plošček. Flies To Flame je namenjen zlasti ljubiteljem banda, ki že neučakano pričakujejo naslednji dolgometražni Rosettin album in jim bo tako z začasno potešitvijo malce olajšal čakanje, prav tako pa bo predstavljal povsem prijetno poslušanje za tiste, ki jim je blizu (pod)žanr, ki ga band zastopa. Če se najdete v katerikoli izmed omenjenih kategorij ali pa vam preprosto primanjkuje post-metalskih izdaj, si le zavrtite tale EP.

Nejc
11.12.2014
Anaal Nathrakh - Desideratum

Leto izida: 2014 pri založbi Metal Blade Records

Za Anaal Nathrakh je že od nekdaj značilno, da z vsakim albumom svojo agresijo in brutalnost predstavijo v drugačni luči, medtem ko se v celoti le počasi umikajo od predhodnih izdelkov. Sedmi studijski album z imenom Desideratum tako ponuja tisto klasično divjanje pod oznako Anaal Nathrakh, medtem ko lahko poslušalec le na nekatera mesta resnično enoumno pokaže s prstom in reče: »Aha, to mi je pa znano!« Resda je band ostal sam sebi zvest in ponudil še sedmo ponovitev tega, kar pač najbolje zna in kar sam dojema pod pojmom grindcore, industrial ali black metal, a po drugi strani je za odtenek spremenjeno celotno vzdušje dovolj prepoznavno, da natančen poslušalec oziroma večletni spremljevalec banda takoj sliši, da ima pred seboj novejši (ali pa tudi samo drugačen) glasbeni izdelek meni najbolje poznanega ekstremnega dvojca z Otoka.
Močnejša prisotnost industrijskih zvokov, pogostejša uporaba elektronike oziroma samplerjev se ne zbistri komaj s poslušanjem več komadov na albumu. Band okoli tega dejstva ne dela nobenih skrivnosti, temveč neposredno z introm Acheronta Movebimus napove, kaj lahko poslušalec pričakuje v naslednjih nekaj več kot štiridesetih minutah.
Toda izrazita uporaba različnih industrijskih elementov ni edina novost, s katero se Desideratum oklepa poslušalčevih ušes kot Tera Patrick sybiana v radijskem šovu Howarda Sterna. Tako kot sta Irrumator in V.I.T.R.I.O.L. že od nekdaj sopomenka za ekstremno divji in hkrati ekstremno nalezljivi ekstremni metal, tako že tudi od nekdaj svojo glasbo gradita na nasprotjih. Tokrat celo še izrazitejše. In sicer tako vokalno, saj V.I.T.R.I.O.L. nenehno skače iz kričeče blackmetalske skrajnosti v pogubni clean vokal in nazaj, kot tudi instrumentalno, kjer bliskoviti kitarski napadi menjavajo industrijske, black in grindcore zvoke.
Mešanica je popolna, vendar ima eno slabost. Na tem mestu se moram na žalost pridružiti številnim drugim recenzentom in tudi sam potrditi, da album deluje kot celota, medtem ko posamezni komadi po nekaj poslušanjih še ne razvijejo dovolj lastne osebnosti, da bi samostojno odmevali v ušesih. Morda to še pride. Vendar pa vem zagotovo, da mi pot do tja ne bo predstavljala nobenih težav.

Dejan
10.12.2014
Mare Cognitum - Phobos Monolith

Leto izida: 2014 pri založbi I, Voidhanger Records

Čeprav Mare Cognitum v undergroundu atmosferičnega black metala niso več tako zelo nepoznano ime (kljub temu da delujejo šele dobra tri leta), sam doslej nisem bil podrobneje seznanjen z njihovo glasbo. Po pravici povedano, ko sem izvedel, da gre zgolj za enega ustvarjalca, sem pričakoval, da bo vse skupaj na nivoju blackmetalskih »bedroom projektov«, tako na ravni strukture in izvedbe pesmi, kot tudi same produkcije. Ob tovrstnem stereotipiziranju sem se dodobra uštel, saj projekt Mare Cognitum z dotično izdajo v tem smislu ni izpolnil niti enega od prej omenjenih kriterijev »sobnih« ustvarjanj. Phobos Monolith je profesionalen studijski plošček, ki nam sicer v skoraj petdesetih minutah ponudi zgolj štiri daljše pesmi. Vsaka je za takšno dolžino tudi primerno razgibana in tudi pri sami izvedbi nisem opazil pomanjkljivosti pri nobenemu inštrumentu, kar gotovo zgovorno nakazuje, da je edini član zasedbe Jacob Buczarski izurjen in tehnično dobro podkovan multiinstrumentalist. Med samim sprehajanjem skozi komade na ploščku sem vseskozi skušal najti določene vzporednice s katerim od preostalih bandov, vendar sem imel pri tem nemalo težav. Phobos Monolith sicer še zdaleč ni revolucionarno unikaten blackmetalski plošček, vendar je tudi daleč od bandov in projektov, ki zgolj prerisujejo ideje preostalih zasedb. Album ima nek lasten zvok, ki je sem ter tja morebiti primerljiv z zvokom, ki so ga na zadnjem ploščku Becoming ubrali ameriški Abigail Williams, sem ter tja pa zveni tudi kot bolj melodična različica melodične plati posebnežev Blut Aus Nord (tu je mišljena predvsem trilogija Memoria Vetusta), zlasti kar se zadeva bolj epskih pasaž. Poleg tega je na ploščku najti tudi nekatere ambientalne dele, ki vsekakor stopnjujejo atmosferičnost celotnega albuma. Plošček kot celota tudi lepo teče iz komada v komad in je zelo poslušljiv, k čemur pripomore za »običajen« black metal tudi nadpovprečna uporaba melodičnih kitarskih linij, ki pa so daleč od kakršnekoli pocukranosti. Kljub temu da se pesmi po kakovosti med seboj vendarle malce razlikujejo, je težko izpostaviti, katera v pozitivnem res izstopa. Morda je še najbližje temu kar uvodni Weaving the Thread of Transcendence, ki postreže z vsem, kar Mare Cognitum premorejo.
Phobos Monolith je tako gotovo eden boljših izdelkov letošnjega leta, obenem pa me je prepričal, da se podrobneje seznanim s preteklimi (in seveda tudi morebitnimi bodočimi) izdajami izpod prstov projekta Mare Cognitum.

Nejc
09.12.2014
Broken Arrow - Feel the Arrow

Leto izida: 2013 v samozaložbi

Iz neznanega razloga mi recenzije najboljših slovenskih albumov vedno jemljejo ogromno časa in živcev; seveda ni nič drugače s pričujočo, saj je nastajala točno eno leto. Broken Arrow, brežiški »glamerji«, pa so tole stvar pilili še dlje. Od zabavljaške skupine, ki smo jo lahko dodobra spoznali na turneji Lipstikk n'Leathür leta 2007, so fantje zoreli in pričujoči izdelek kaže izjemen občutek za kompozicjo in detajle, ki jih zahteva melodični hard n'heavy oziroma kar AOR. A zadeva tudi ni brez napak, začenši z dokaj neizvirnim naslovom plošče.
Plošča že s prvim komadom nakaže smer, v katero se bo odvijala, že v Tonight we Rock N'Roll namreč dobimo dozo večglasnih refrenov in melodičnih kitarskih linij, podprtih s klaviaturami in nevsiljivimi, a mojstrskimi bas linijami. Brata Marolt na kitarah, Rok Piltaver na basu in Jani Predanič za bobnarsko baterijo so svoje delo opravili odlično na vsej plati, a glavno avtorsko / aranžersko orožje skupine je seveda izjemno nadarjeni multiinstrumentalist Matjaž Predanič, ki vedno poskrbi, da je vse na svojem mestu, pa naj gre za kompozicijsko izjemno Hold me Tight, ki mestoma spomne na Toto, glam/AOR himno Have a Little Love ali prav hammerfallovsko nastrojeno Fight Fire with Fire. A kot se to rado zgodi, je največja moč himne tudi njena ahilova peta. Matjaž bi namreč kot pevec zelo dostojno izpolnil svojo nalogo v večini hard rock in heavy metal zasedbah, popolna dovršenost melodičnega AORja pa zahteva popolno vokalno predstavo, ki pa so jo sposobni zares redki. To nikakor ne pomeni, da plošča vokalno šepa, saj Matjaž 95% materiala zvozi povsem suvereno, žal pa ga kljub močni podpori spremljevalnih vokalov mestoma zmanjka in tako kak komad v najvišji legi (npr. V8 Serenade) zveni manj bombastično, kot bi lahko.
Navkljub kritiki bi v zaključku rad poudaril, da gre za odlično ploščo, ki pravzaprav predstavlja vrhunec neke generacije slovenske glam/AOR scene in nikakor ne bi smela manjkati na policah ljubiteljev tovrstne glasbe. Upam, da to ni edini uradno izdani nosilec zvoka in da nas kmalu presenetijo z naslednikom tega odličnega prvenca.

Grega Š.
08.12.2014
Behemoth - Live Barbarossa (live)

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

S polletno zamudo se lotevam kratkega opisa koncertnega albuma iz hiše Behemoth. Razlog za to odločitev je dejansko povsem preprost: če se je lahko meni zgodilo, da sem izdajo tega kosa plastike spregledal, potem se je to morda zgodilo tudi komu od vas, kar pa bi bilo vsaj deloma škoda (album je izšel skupaj z 89. številko (02/2014) magazina Legacy Magazine).
Pa sem že pri opisovanju. Škoda zato, ker gre za posnetek nastopa v Yekaterinburgu, v Rusiji, v okviru turneje Phoenix Rising Tour. Gre torej za prvo turnejo po uspešnem boju Nergala proti levkemiji, zaradi česar njegove besede »It's good to be alive!« zmeraj znova, ko se plošček odvrti na dotičnem mestu, dvignejo nekaj kurje kože in me vržejo nazaj v čas obiska koncerta na Dunaju, pred dvema letoma in pol. Ne dogaja se pogosto, da je ekstremni metal dogodek povezan s takšnimi čustvi, in kdor si želi nekaj posebnega, temu se zagotovo splača razmisliti o nakupu, sploh če je dotične besede tudi sam slišal v živo.
Drugi, tretji in četrti razlog za tovrstno odločitev predstavljajo izjemna setlista, brezmadežen, odličen zvok in slišno – kako pa sploh drugače – navdušeno občinstvo. Ne vem, če sem že kje drugje slišal glasnejše in intenzivnejše skandiranje na koncertu srednje težke kovinske kategorije. Rusko občinstvo se več kot očitno skupaj z Nergalom veseli njegove vrnitve na koncertne odre. Toda, ker nič ni popolno, Live Barbarossa v mojih ušesih spremlja en trn v peti. Trenutek izdaje. Medtem ko so se Behemoth v začetku tega leta ponovno mudili po evropskih odrih in predstavljali Satanista, so lahko njihovi oboževalci in kupci Legacy Magazina uživali v tej izdaji. Osebno bi si pa želel, da bi luč sveta raje ugledal live album z zadnjo turnejo, ki pa me je z glasbenega vidika dosti bolj nagovorila in prepričala.
A človek v življenju pač ne more imeti vsega oz. se mora veseliti tega, kar mu življenje ponuja:
1. Intro
2. Ov Fire and the Void
3. Demigod
4. Moonspell Rites
5. Conquer All
6. Christians to the Lions
7. The Seed ov I
8. Alas, Lord Is upon Me
9. Decade of ΘΕΡΙΟΝ
10. At the Left Hand ov God
11. Slaves Shall Serve
12. Chant for ΕΣΧΗΑΤΟΝ 2000
13. 23 (The Youth Manifesto)
14. Lucifer

Dejan
05.12.2014
Primordial - Where Greater Men Have Fallen

Leto izida: 2014 pri založbi Metal Blade Records

Primordial so nam po več kot dveh letih in pol pripravili novo studijsko izdajo, ki tokrat nosi ime Where Greater Men Have Fallen in nam vnovič postreže z osmimi svežimi skladbami. Že iz prve udari z naslovnim komadom, ki se skuša spogledovati z njihovimi preteklimi epsko obarvanimi pesnitvami, kot sta npr. Empire Falls ali pa celo mirnejši The Coffin Ships, vendar nekako ne uspe doseči nivoja katerekoli od omenjenih pesmi. Lahko bi rekli, da kar celoten plošček deluje v tem stilu: želi postreči z mojstrstvom večine preteklih stvaritev banda, vendar mu to nikakor ne uspe. Album je enostavno premalo spontan in mu primanjkuje resnično inspiriranih momentov, obenem pa mu manjka tudi več atmosferičnosti, prej omenjene epskosti in nenazadnje tudi emocij, s katerimi je v preteklosti vedno postregel frontman banda, Alan Averill – Nemtheanga. Neredko so pesmi tudi preveč razvlečene in izpadejo, kot da bi Primordial preprosto s podaljševanjem dolžine posameznih komadov želeli »prisilno« vnesti večjo epskost. Na eni strani se band na ploščku preveč ozira nazaj po lastni diskografiji in želi poustvariti tisto, kar mu je dalo sloves, ki ga ima, vendar pa izgleda, kot da mu ravno zato tudi spodleti, in album na koncu ni ne kopija preteklih stvaritev niti nima neke nove, povsem lastne identitete, ki bi band peljala naprej s še enim odličnim dolgometražcem. Celotna zadeva tako obtiči »nekje vmes« in v slabših trenutkih ploščka band zveni bolj kot senca samega sebe, kar pa je povečini omiljeno s sicer kakovostno izvedbo in tudi samo produkcijo.
Primordial z osmim studijskim albumom dokazujejo, da je praktično nemogoče, da bi posamezen band (ne glede na žanr) imel v svoji diskografiji (ne glede na njen obseg) več kot pet vrhunskih studijskih izdaj. Žal. Kljub temu je Where Greater Men Have Fallen še vedno nadpovprečen in poslušljiv album, ki pa ne bo nikogar vrgel na rit, niti zaradi kakovosti kot po drugi strani tudi ne zaradi morebitnih pomanjkljivosti. Če pa v ozir vzamemo celotno diskografijo banda, je dotični plošček že kar malo odveč.

Nejc
03.12.2014
Khold - Til endes

Leto izida: 2014 pri založbi Peaceville Records

Khold nadaljujejo tradicijo izdajanja izključno studijskih albumov. Til endes je njihov šesti po vrsti v štirinajstih letih delovanja. V teh letih se je band dosti manj spremenil kot njegov starejši brat Tulus, kar po eni strani pomeni le manjše glasbene premike v to ali ono smer, s čimer bodo najbolj razočarani glasbeni sladokusci in navdušenci nad eksperimentalnimi in post metal izdajami. Po drugi strani pa bodo prišli na svoj račun vsi, ki cenijo band in njegov unikatni slog z manjšimi variacijami in dodatki.
Prva razlika, ki sem jo opazil, je zvok. Ta je nekoliko manj izrazit in bolj basovsko poudarjen. Vse skupaj pa še posebej dobro podčrta dodatno doomovsko atmosfero, ki jo band sicer že od nekdaj zna razbiti in preklopiti iz počasne v srednje hitro prestavo. Po začetnem, tipičnem počasnem black metal komadu v slogu Khold, z naslovom Myr, sledi že kar prvo presenečenje albuma. S Skogens øye se band v zgodovini kovinskega žanra pomakne še dlje nazaj v zgodovini, v čas utemeljitve žanra, ko so bandi udarjali hitro in še hitreje, skratka enostavno in speedy. Drugo presenečenje albuma je na njegovi sredini in sliši na ime Dommens armé. Ker je band do danes posnel vse svoje pesmi v norveščini, tega v letu 2014 tudi ni želel spremeniti zaradi priredbe. Iz tega razloga ljubitelji thrash in black metala nismo dobili le še ene priredbe slavnega komada Troops of Doom (Sepultura), temveč tudi prevod legendarnih besed v norveški jezik. Komad se dejansko tako zelo dobro zliva s preostalimi osmimi, da poslušalec brez pomoči (beri: navedbe na ovitku) sam zelo težko pride do te ugotovitve.
Razlog, zakaj me je album tako zelo presenetil in prepričal, pa kljub vsemu tiči nekje drugje. Čeprav zveni kot že slišan, so nekatere pesmi tako zelo catchy, tako zelo igrive in nalezljive, da se pozitiven vtis o slišanem vzpostavi že kar ob prvem srečanju, svoj obstanek pa poudari z vsakim novim pojavom.

Dejan

02.12.2014
Whitechapel - Our Endless War

Leto izida: 2014 pri založbi Metal Blade Records

Ameriška deathcore zasedba Whitechapel je letos izdala peti studijski album. Our Endless War ponudi deset oz. dvanajst komadov (dva bonusa na posebni izdaji), ki v zgolj štiridesetih minutah pokažejo vso veličino te zasedbe. Ogromen delež k še vedno ne tako dobro poznani zasedbi doda Phil Bozeman, ki za mnoge velja za zverino med vokalisti te scene. Zasedba, ki je postala bolj ali manj znana s samonaslovljenim albumom leta 2012 oz. komadoma I, Dementia ter (Cult)uralist, z albumom Our Endless War ne razočara. Sicer je album dobil kar nekaj kritik, predvsem zaradi generičnosti in podobnosti z ostalimi bolj moderniziranimi deathcore zasedbami. Kljub temu da so mnogi plošček poimenovali Our Endless Bore in ga spustili na nivo bandov, ki vsako leto postrežejo z »istim« albumom, sem se ga odločila konkretno preposlušati. Razočaranje? Ne. Plata seka. Sicer lahko takoj potegnem črto primerjave s Suicide Silence ali drugim modernim deathcore bandom, ampak zverinsko dretje in občasna (odlična) melodičnost sta me prepričali, da ji namenim nekaj besed kritike.
Intro Rise predstavi melodično osnovo naslovnega komada, ki je poleg tistih dveh, ki mu sledita, najbolj prepoznaven in poslušan. Our Endless War se razvija od brutaliziranja do malenkost nežnejšega refrena, ki z odlično melodijo razbije dolgočasnost. Kar se tiče tehničnosti in zvoka, so se fantje zopet odločili za deathcorovsko nasičenost, v ospredje pa so postavili ritem sekcijo. S samo nasičenostjo sicer ni nič narobe, vendar so kitarske melodije precej tihe tudi tam, kjer bi morale izstopati. The Saw Is the Law zasedbo odpelje v djentovske ritme. Tudi tokrat poleg vokala kraljujejo nizki toni in ritem. Za razliko od predhodnika pa so kitare tiste, ki izstopijo. Preigravanja z bobni in vokalom so odlična, Phil pa zopet pokaže mnoge sposobnosti in višine, čeprav se raje zadržuje v globinah. Vsekakor eden boljših komadov albuma. Mono je tretja izmed bolj prepoznanih skladb ploščka. Kljub temu pa se ne odmika od klasičnega deathcora. Melodične zavese počasi prekrivajo ritem in redno udrihanje po dvojnem pedalu bas bobna. Sredi komada je instrumentalni vložek, ki komad preseka na pol, v drugi polovici pa zavladajo breakdowni. Ti se nadaljujejo v Let Me Burn, ki brutalizacijo pusti za sabo. Počasni ritmi, ločeni z breakdowni, naredijo komad precej trd in enoličen. Rešijo ga le občasni riffi iz ozadja, ki pa so precej tihi. V drugi polovici se pesem odlično razgiba, občutek imam, da poslušam drug komad. Djent, melodične kitare, odlični ritmi in breakdowni, ki poskrbijo le za dotok energije. Worship the Digital Age se vrne k surovemu deathcoru. Brez lepotičenja in cukranja, udar do smrti. Refren sicer temelji na zelo počasno razvlečenem ritmu, kar nekako uniči začetno mojstrovino, ki pa se seveda vrne. Vsemu skupaj se pridruži še odlično kitarsko soliranje, ki se strne v trden, precej ritmičen zaključek. Časi se spreminjajo, vendar so pri How Times Have Changed Američani ubrali kar klasično pot, ki so jo začinili z nekaj modernosti in odličnimi kitarskimi vložki. Kljub temu da sem že pri polovici albuma, vse skupaj mine precej hitro. Tih, skoraj akustičen začetek, death metalsko nadaljevanje, odlični bobni, Psychopathy. Zasanjani vmesni deli ustvarijo nekakšno psihedelično sliko, ki se prekine s heavymetalskim soliranjem. Bum, presenečenje albuma. Odlično soliranje se nadaljuje tudi v komadu Blacked Out, ki je precej bolj melodičen kot ostali na ploščku. Morda celo najbolj deathmetalski, saj je modernih vložkov zelo malo oz. jih sploh ni. In smo prišli do zadnjega »uradnega« komada albuma, ki je obenem tudi najdaljši. Točno šestminutna mojstrovina Diggs Road. Počasen, melodično-melanholičen začetek se stopnjuje v razgiban, izjemno melodičen, melanholičen komad. Ta je tudi edini na albumu, kjer ima glavno vlogo poleg vokala kitarska melodija. Redne odlične solaže se nadaljujejo skozi celotni komad, zavesa pa je tokrat ritem. Celo vokal stopi v ozadje. Odličen komad in nekaj povsem drugačnega, nepričakovanega od deathcore zasedbe. Vsi tisti, ki ne marate modernih zasedb in dobite ošpice ob besedi core, prisluhnite vsaj temu komadu. Bonus komada A Process So Familiar ter Fall of Hypocrites sta ravno tako odlična, vendar bolj klasična. Prvi je melodičen, drugi pa predvsem bolj surov.
Sama Our Endless War absolutno ne bi preimenovala Our Endless Bore, in to predvsem zaradi komada Diggs Road. Ostali komadu na albumu res niso preveliko odstopanje od drugega modernega deathcora, Diggs Road pa je nekaj novega. Our Endless War je tako klasičen deathcore album, ki ga je treba poslušati od začetka do konca. In to temeljito. Ob poslušanju prvih nekaj komadov si boste rekli »Kak dolgčas!«, ampak potrpite, saj vas na koncu deathcorovskega tunela čaka luč melanholije in melodičnosti.

Tina

Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
20.12.2014
Doomsday Survivors Festival III
Italija, Busto Arsizio (VA), CG - Comunita Giovanile
25.12.2014
Kadilnica Of Death: X-Mas Massacre
Ljubljana, Orto Bar
26.12.2014
Thulcandra, Commander, Sycronomica, Ulvedharr, Mater Monstifera
Nemčija, München, Backstage
26.12.2014
Metal Monsters
Koper, Figa Rock Bar
27.12.2014
Metal Monsters
Koper, Figa Rock Bar
27.12.2014
Belokranjska železarna vol.6: ANTICHRISTmas
Črnomelj, MKK
27.12.2014
Disharmonic Orchestra, Doomina, Jakuzi's Attempt
Avstrija, Celovec, ((stereo))
28.12.2014
Amorphis, Avatarium
Nemčija, München, Backstage
30.12.2014
Hellcats
Ljubljana, Trg francoske revolucije
31.12.2014
Noctiferia
Ljubljana, Trg francoske revolucije
09.01.2015
Dornenreich, Python Regius
Avstrija, Gradec, Explosiv
15.01.2015
Kadilnica Of Death: Ransom Call
Ljubljana, Orto Bar
17.01.2015
Welicoruss, Heathen Foray, Interregnum, Klynt
Avstrija, Gradec, Explosiv
22.01.2015
Obituary, M-pire Of Evil, Dust Bolt, Posthum, Rotting Repugnancy
Avstrija, Dunaj, Szene
23.01.2015
Skeletal Remains, Morfin, Armaroth
Koper, MKSMC
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid