PARANOID - prvi slovenski metalski web-zine

Točno 3 leta in 353 dni po odlični A Matter of Life and Death je »Železna Devica« (končno) ponovno potrkala na vrata metalskega sveta. Darilo je prišlo s počastitvijo v obliki nove avdio mojstrovine najvišjih možnih zvokovnih (instrumentalnih, glasovnih), liričnih in čustvenih razsežnosti, ki so pri dotičnem bandu zadnjih trideset let prav vedno pravilo (in nikoli izjema). Človek za preživetje rabi izključno vodo. Metalec rabi Iron Maiden.
Kar so obljubljali, so tudi storili. Ploščo so posneli izključno zase, pod svojimi pogoji, na svoj način. Dejstvo. Udarno, eksperimentalno, edinstveno in predvsem najpomembneje: sveže. Britansko. Minutaža govori sama zase. Najdaljši Iron Maiden album v zgodovini. Nikomur se ne potrebujejo dokazovati, to jim je uspelo že davnega leta 1980 in globalno leta 1982. Na prelomu tisočletja, junija leta 2000, sem bil ekstremno navdušen nad Brave New World, ko sem ploščo vstavil v predvajalnik in ob Brucevem glasu masturbiral nekaj tednov zapored. Po Dance Of Death, ki me je leta 2003 sicer presenetila (mešani občutki so se me držali nekaj let, preden se je plošča v celoti utekla v DNK), in odlični zadnji plošči, se mi je pred nekaj tedni zgodil deja-vu, le da se je tokrat »presenetljivo« občutje spremenilo v ekstremno pozitivno že po prvem poslušanju. Album bo nedvomno zapisan v anale metalske zgodovine, v bogati Iron Maiden diskografiji pa bo gotovo postavljen ob bok mojstrovinam kova Piece Of Mind, Powerslave, Somewhere In Time, izvirajoč iz zlatega, mid-80's obdobja skupine (sicer so vsi Iron Maiden izdelki 100% hvale vredni, prej omenjeni pa imajo tisti procent ali dva več, kar jih uvršča na vsemetalski tron). Ploščo so prvič po letu 1986 zopet snemali v legendarnem Compass Point Studiu na Bahamih, kjer so bile spočete tri prej omenjene klasike, kar je dolilo dodatnega olja na ogenj in vzdignilo pričakovanja pred izzidom še nekaj stopničk višje.
V zadnji dekadi je uvod v vsako novo Iron Maiden avdio knjigo vsem dobro znan. Direkten, lahek »sing along« komad, ki se izda kot single. Wicker Man, Wildest Dreams, Different World so naši primerki, ki jih je prav vedno do potankosti izpopolnila Smithova solaža, odigrana z neverjetnim občutkom, dodelana do najmanjše podrobnosti, dobesedno. Če pogledamo nazaj v diskografsko zgodovino banda, zasledimo daljše otvoritvene mojstrovine kova Moonchild, Sign Of The Cross, Aces High, Where Eagles Dare, Caught Somewhere In Time, med katere bomo v prihodnje uvrščali otvoritveni komad nove plošče, naslovni Satellite 15… The Final Frontier. Temačno, čudno, fiksajoče, konfuzno. Mešanica eksperimentalnih/tribal tolkalsko/kitarskih linij (spuščenih skozi paleto efektov = psihadelično!) udarja v bobniče kot valovi v čeri. Intro, sestavljen iz Smithovih starih demo posnetkov, »zavrženih/pozabljenih« skozi kariero, je v smiselno celoto skombiniral Steve Harris. Ambientalna kreacija se po štirih minutah in pol spreobrne v distorzirani komad, ki je pred nekaj tedni izšel kot animirani video. Zefektirani prehodi Nicovih tolkal odlično pripravijo armado distorzije, ki napade v rockovski rušilec, sestavljen iz le štirih riffov, a učinkovit kot le kaj. Preprosto in udarno. Nadaljevanje albuma predstavlja single, El Dorado, s standardnimi Maiden duri, moralnim, spevnim mostom, (vsi bridgi na plošči so neverjetni, izredno posrečeno grajeni, le malo jim manjka do čiste perfekcije) ki se odlično prelevi v melodičen refren. Ob baritonovski nižje ležeči vokalni liniji se Blaze Bayley občutek Maiden fana drži skozi celo pasažo (celo riffaža bi ob masteriziranemu zvoku spominjala na delčke komadov zgodnje Blaze Bayley solo kariere, prav tako pa na Blazea asociira komad The Man Who Would Be King; vemo, da se njegov predzadnji album imenuje The Man Who Would Not Die). Kreacija je koncertni »bomber«, za zelo učinkovit takojšnji »fan favourite« se je izkazala na trenutno trajajoči turneji in ne dvomim, da se bo tudi v prihodnje.
Vojaška Mother Of Mercy, z začetnim kitarskim uvodom ob Dickinsonovem pridiganju ustvarja sliko bojišča, napolnjenega z mrliči, postavlja vprašanja o smislu obstoja, o tem, zakaj se borimo, živimo, čakamo na smrt: »Poveš mi kaj je gotovo, povedal ti bom kaj je res.« Vulkansko bruhajoče. Smith ponovno mojstrsko obogati lestvice z neverjetno Gilmour navdahnjeno solažo, ki prepoznavno dodelano, a izredno kompleksno nadgradi komad. Zvok solo kitare, kot tudi sama zgradba spominja na zvok Smithovih solaž s plošče Somewhere In Time, retro občutek pa zvočne slike ne kvari, temveč jo kvečejmu nadgrajuje. Komad oddaja občutek energije, ki te ugrabi in odnese skozi vse sfere Iron Maiden eksistence, le, da namesto zagrenjenosti vse postaja lepše in bolj zanimivo z vsako odigrano sekundo.
Baladna Coming Home napade že na začetku, z izredno netipičnim Maiden riffom, ki še kako pritiče. Vmesna clean kitarska pasaža, ob odličnem zvoku basa in ponovni mojstrski blues Led Zeppelin solaži, ki balzamično boža slušne organe, odlično prevaja udarno vokalno linijo visokih frekvenc, ki v refrenu zasije v vsej luči, spleza še višje in konča vzpon na samem vrhu. Ko se vse umiri kitare ponovno zarijejo v čisto prvi udarni riff komada. Meditativno.
The Alchemist, artilerija Janicka Gersa je komad, ki je bil napisan za uvod plošče, kasneje prestavljen na sredino »zaradi že izrabljene fraze zadnjih treh plošč«. Fleksibilno razgibani rušilec klasičnih Maiden razsežnosti, ki energijsko navdahnjeno premore izjemen udarni element, začetni melo-terca napad, začinjen z odličnim besedilom. Najkrajši komad na plošči, a najudarnejši in najbolj »vintage« Maiden.
Isle Of Avalon nudi širok nabor kitarskih variacij. Začetni atmosferični občutek nas popelje v megleno jutranje okolje Avalona, linija kitare pa v srednji umirjeni del naslovnega komada (pred Smithovo solažo v le-tem) 7th Son Of A 7th son plošče iz leta 1988. Pozornost se skozi zadnjo tretjino komada preusmeri na (še eno) Smithovo kitarsko genialnost v obliki čutne solaže. Prvovrstno.
Pri naslednjem komadu, Starblind, nas clean intro napelje v uvodni Acceptovsko začinjeni riff. Kitarska intenzivnost se kontinuirano stopnjuje skozi igranje, vedno bolj rezajoče v strune. Najbolj izstopajoča vokalna linija na plošči nas spomni, zakaj je Bruce Dickinson »air-raid« sirena in eden najznamenitejših heavy metal glasov vseh časov. V »izvenzemeljski« solo točki nas Adrian Smith ponovno popelje v vesolje, kjer plujemo skozi dimenzije, se vseskozi počutimo kot Stranger In A Strange Land in dokončno prispemo do morja norosti sredi univerzuuma.
The Talisman se začne z identično »čisto« akustično folk kitarsko linijo, kot The Legacy z zadnje plošče. Kopirano, kar je v bistvu edina črna pika celotnega izdelka, torej, do note natančno prekopirana pasaža. Gers je pri riffu vključil svoje največje kitarske vplive, kar je očitno predvsem pri solaži (Beck, Kossoff, Gallagher …). Nadaljevanje z odličnim klasičnim Maiden galopom sicer konkretno popravlja vtis, dodatki kitarskih synthov in klaviatur odlično opravljajo vlogo grajenja atmosferičnega ozadja, ki nase opozarja skozi celo srednjo tretjino komada.
The Man Who Would Be King ponuja potovanje skozi glavni akt glasbeno vračajočih se influenc sedemdesetih, ki jih Steve Harris tudi sicer najbolj izpostavlja. Bas tu poveljuje četi, sinergija med kitarami dinamično, dramatično, magalomansko seva skozi zahtevno strukturo komada, ki pa ne zveni »prisiljeno« ustvarjena, temveč idejno sveža. Dejansko precej oddaljena od najbolj »klasične« Maidenovske, kar je pravilo večine komadov na The Final Frontier.
When The Wild Wind Blows je najdaljši komad na plošči. Najdaljši, vedno na zadnjem mestu, ko govorimo o treh največjih klasikah (Piece Of Mind – To Tame a Land, Powerslave – Rime Of The Ancient Mariner, Somwhere In Time – Alexander The Great). Tradicija nas vodi v miselnost »še ene mojstrovine«. Da, mojstrovina, nedvomno, a žal je tu primerjava s prej omenjenimi nesmrtnimi neumestna. Harris je prav v tem komadu najbolj evidentno vključil svoje progresivne folk vplive s konca šestdesetih (Third Ear Band, Quintessence itd. plus največji vpliv: Jethro Tull in Ian Andersonova flavta/piščali). Steve nas z irsko melodijo na začetku vodi skozi umetelno kompozicijo najvišjih razsežnosti, vmes nas vojaško korakajoči del pripravi na multitudo solaž, kjer vsi trije kitaristi odigrajo nekaj najboljših not na celotnem izdelku. Nasploh je na The Final Frontier, v primerjavi s prejšnjimi ploščami, evidentno večja prisotnost temperamentnih orientalskih melodij/harmonij, ki se sprva ne utečejo takoj v možganske celice.
»Železno deviška« kreacija je izredno dodelana, opazi se, da je tehnično in atmosferično na precej višjem nivoju kot nekaj prejšnjih izdaj, atmosfera je ustvarjena in odigrana tako, da ne zveni prisiljeno, prav tako ni »kičasta«, vedno se klaviature in ostali vložki raznih manjših instrumentov (razna tolkala, gongi itd.) subtilno oglašajo točno tam, kjer jim je mesto v komadu, kar najbolj (za)občutimo in zaslišimo v (predvsem) solaži Starblind, The Man Who Would Be King in Isle Of Avalon. Nenehni obrati lestvic, melodične linije, ki na srečo ne zbujajo želje po infuziji inzulina, grandiozno valovanje, ki se preliva iz ene heavy metal sfere v drugo. Odlično! Harrisove »natreblane« bas linije (a ravno prav, ni pretiraval kot na primer na Live At Donington live albumu iz 1992, ali The X-Factor iz 1995, ko je zvok »plenk, plenk« basa »ubil« celo zvočno sliko banda) z ravno dosti prisotnosti in prepoznavnosti marširajo skozi komade in z Nickovim bobnanjem dajejo perfektno podlago trojici mož z sekirami v rokah, ki s tremi kitarami ustvarjajo nebesa za vsakega poslušalca, častilca Iron Maiden. Fantje so se očitno dokončno ujeli kot se za glasbenike njihovega kova spodobi, in po desetih letih (posamezno, v duetih skozi različna obdobja banda seveda več) skupnega igranja končno demonstrirajo, zakaj, kako in kaj se da narediti s tremi kitarami v heavy metal bandu. Monumentalno. Harris je ponovno sooblikoval prav vse komade na plošči, najbolje pa se je tokrat povezal z neusahljivim Smithom; pri kar šestih. Ponovno je standardno pri enem komadu, po The Nomad, Age Of Innocence in The Reincarnation Of Benjamin Breeg na prejšnjih treh ploščah glasbo prispeval Dave Murray (The Man Who Would Be King). O Dickinsonu verjetno ne rabim izgubljati besed, ali pač? Vokal triinpetdesetletnega pevca je zgodba zase. Komade je posnel v pičlih (neverjetnih) dveh dneh. Odpel jih je v nesmrtnost. Hiperaktiven, kontroverzen, genialen … Pevec, frontman, brez katerega Iron Maiden niso to, kar so. Neutrudljiva, vedno delujoča »air-raid« sirena, pilot, radijski moderator, televizijski voditelj, pisatelj, zgodovinar, sabljač. Vse v enem in še več. Pevec enega izmed največjih heavy metal bandov vseh časov. Včasih aroganten, nikoli skop s kritikami. Z vso pravico, vedno in povsod, brez oporekanja. Njegova predstava na tej plošči je fenomenalna, pri Mother Of Mercy, Starblind in When The Wild Wind Blows zasije v vsej svoji veličini, a tudi ostali primerki ne zaostajajo dosti. Vokalno je na vrhuncu, trenutno primerljiv z leti 1982 – 1989 (The Golden Years). V glasbo se vključuje organsko, večlično, čustveno. Nikoli mehansko, monotono, nezanimivo. Ohranja Diov, Gillianov model, kjer vokal sam po sebi postane dodaten instrument, ki s svojo (torej solo) linijo vseskozi vodi komad. Razpon glasu in kvaliteta le-tega je nesporna, odlični prehodi med oktavami so zaščitno blizu perfekcije, glasovno se vedno izraža močno, razločno … Raj!
Za relativno dostojno objektivno oceno potrebuje izdelek štirideset ali več poslušanj, saj zaradi zahtevnosti, bodoči poslušalec, enostavno potrebuješ čas in dobro koncentracijo za razčlenitev vseh posameznih delov, od linij instrumentov, vokalnih linij, ambientalnih kompozicij, synth podlag, do solaž, melodij v ozadju, za branje (dojemanje?) besedil, in čas za dojemanje same produkcije, ki je enormna, kvalitetna, izpiljena, »naravna«. Pričakovano, mojster Kevin Shirley je zopet opravil odlično delo in končno lahko potrdim, da je Martin Birch 21. stoletja, brez pretiravanja. Kot nekoč Birch, je Shirley v zadnjih desetih letih ustvaril razpoznaven Iron Maiden zvok. Svež, ne tako »moderno poln« (kar je več kot pohvalno), a zato naraven in pristno heavy metalski, čeprav so »Mejdni« seveda vse prej kot le navaden (ali samo) heavy metal band. Iron Maiden so in ostajajo definicija heavy metala.
In še čisto kratek nasvet za zaključek: pomnite, tovariši, ni vse tako preprosto, kot se mogoče sliši po nekaj prvih površnih poslušanjih … Brez debate, obvezen nakup za vse ljudi, ki menijo, da imajo kakršnokoli zvezo s čimerkoli metalskim!

Tilen

Splošno znano dejstvo (ki pa bi se ga moralo bolj »proslavljati«) je, da je Primorska iz takšnih ali drugačnih razlogov izjemno ploden kos slovenskih tal za vzgojo in rast black metala. Kar poglejte Somrak, Krvnik, Grimoir, Samomor, Torka ... V black metalu včasih entuziazem ter predanost štejeta (tudi in ne le zgolj, da ne bo pomote) kot faktor kvalitete. In tako kot prej omenjeni bandi tudi Bleeding Fist. Njihov prvenec se še ni dobro ohladil, pa že posegajo (posegamo) globlje v hermetičen pekel kaosa. Poglejmo:
EP Macabrum Bestia Ex Abyssus obsega šest zvočnih vnosov na medij in traja dvaindvajset minut. Po intru, ki je sicer nekoliko predolg in ne nujno konsistenten preludij v intenzivnost ki sledi, udari skladba Invocation Into Devil's Flesh, ki je verjetno vrhunec izdaje. Tu nekje spoznamo, da Bleeding Fist ostajajo isti kot na albumu (ne v negativni luči) in da je ta EP moč dojemati kot nekakšen »post scriptum« le-temu. Ko Krvaveča Pest udari, udari močno in Invocation Into Devil's Flesh ne pušča prostora za kakšen konkreten umik ali predah. V maniri sicer klasičnih black metal riffov, struktur in ritmov, je EP prava doza konkretnega, neposrednega black metala, ki pa vseeno predstavlja neko sebi lastno identiteto. Večina kaosa se manifestira v kitarskih riffih ter pasažah, nekatere »rešitve« (na primer prej omenjena otvoritvena skladba), ki Bleeding Fist pahnejo daleč čez meje monotonega black metala, pa so vsled svoje »fucked up« organskosti enostavno briljantne. Na ravni zvoka in produkcije vlada ravno prava tipična, perverzna black metal umazanost ... Takšna, kot če bi zvok snemali skozi anus h koprofiliji nagnjenje ostarele prostitutke; pri vsem tem pa je edini razlog, zakaj ta metafora ni toliko učinkovita kot bi lahko bila ta, da je glasba Bleeding Fist tako intenzivna in fokusirana, da bi v primeru analne penetracije lahko govorili zgolj o deviški. Band pravi, da ne moreš biti dovolj krvav. Se strinjam ... in dodajam »umazan«. A treba se je seveda zavedati, da ne govorim zgolj o umazanosti zvoka in / ali produkcije – glasba je (za black metal) popolnoma razločna – , ampak tudi o umetniški umazaniji duše, ideje in misli, ki seveda rezultira v vseh fizičnih kreacijah takšnega človeka ali skupine takšnih ljudi.
In kar je najlepše: na koncu, po štirih avtorskih komadih pride na vrsto še skladba Messiah, priredba legendarnih Hellhammer, ki je odigrana in prirejena tako z izjemnim občutkom, kot spoštljivostjo. Black metalci mlajše generacije oziroma tisti, ki poznate predvsem norveški val, pa se tu lahko poučite, od kje so bandi kot so na primer Carpathian Forest dobili 80% svojih idej. Le ne pričakujte saksofona.
Pod črto je Invocation Into Devil's Flesh konkreten EP, ki ga nikakor ne bi mogli označiti kot nekakšen »filer« oziroma mašilo v diskografiji banda. Časovno sicer kratko, zato pa toliko bolj intenzivno, nepopustljivo ... Gas maske, špice, motorka, nekaj litrov krvi in gas do daske! Neprecenljivo!

Davorin

Insidious Disease je »all-star« (death) metal zasedba, sestavljenka članov Morgoth, Dimmu Borgir, Napalm Death, Nile, Angelcorpse idr. Želja po glasbenem death metal stampedu na »old-school« način je osnovna ideja vodje Dimmu Borgir, Silenoza, ki se je s tem hotel pokloniti svojim vplivom s konca osemdesetih / začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po ustanovitvi oziroma napovedi projekta ni bilo ne duha ne sluha o konkretnih posnetkih ali celo izdaji le-teh. Šest let kasneje pa je letos končno odjeknila novica, da so death metal ambasadorji podpisali s Century Media Records ter da nameravajo izdati plošček v »starošolski smrt metal« maniri.
Pri Insidious Disease ne moremo govoriti o death metal odličnosti, o riffih, ki izstopajo, o premišljenosti. Tu se omenja le stvari, izključno povezane s krutostjo, divjaštvom, mesnim klanjem in ostalimi rezalnimi aktivnostmi. Kitare so odličen prikaz olupljenih strun ob zvokih magičnih groove brutal pasažah, ki nenehno preskakujejo iz hitrih v srednje in počasne tempe, a vedno smiselno in brezkompromisno. Riffi so mastni, težki, distorzija na 11, zvok je lepo umeščen v srednjih basovskih tonih, ki kažejo vzgojo s strani stare švedske šole (Nihilist …) v kombinaciji z zgodnjimi ameriškimi death metal izdajami druge polovice osemdesetih. Solaže se v kadencah izkažejo, do potankosti izpeljane lead sekcije so prej pravilo kot izjema. Atmosfera je vedno molovske narave, tu ni prostora za »srečne« melodije. Heavy as fuck. Legendarni Marc Grewe spušča krike iz najtemnejših globin sveta, vpliv Schuldinerja, delno Tardyja ter Van Drunena iz zgodnjih Pestilence in Asphyx plošč je tu, tako kot pri Morgoth izdajah, očiten. Shane Embury in Tony Laureano dajeta destruktivno ritem podlago, ki je same po sebi nikakor ni za zanemariti. Odlična osnovna pokritost zvoka je neizstopajoča, a opazna oziroma slišna, kot se za ploščo takega kova in žanra spodobi.
Produkcija je (kot smo tudi navajeni pri top budget glasbenikih) odlična in skoraj »premočno« zveneča. Skoraj. Zvok je svež in organski, a vseeno ne preveč kičasto moderen, kar bi dejansko pokvarilo celotno sliko. Včasih je »brutal in raw« najbolj efektivna stvar, zavrtite si katerokoli Obituary izdajo, med Slowly We Rot in Xecutioner's Return ni bistvene razlike. Glavni poklon, logično, pripade najbolj vplivnemu death metal bandu in obenem najljubšemu bandu Silenoza in Graweja, floridskim Death in »mastermindu« Chucku Schuldinerju. Odlična priredba legendarne Leprosy lepo zaokroži cel tribute začetni death metal sceni.
Album ne predstavlja česarkoli novega, inovativnega ali presenetljivega. V bistvu to tudi nikoli ni bil namen tega »all-star« projekta. Je le poklon inovatorjem, glasba lastnih spominov, na srečo narejena v pravi metal maniri.

Tilen

Odvrženi v doom brezno zla, reanimirani s strani heavy metala. Suvereno, pompozno, monumentalno, z dušo. Heavy metal v najbolj pravem pomenu. Nagibajoč se k zvoku novega vala britanskega heavy metala iz začetka osemdesetih (slišati je predvsem Angel Witch, z nižje uglašenimi instrumenti), nam doom mojstri Grand Magus ponujajo puristično vintage dojemanje metala astralnih razsežnosti, njihova najnovejša kreacija pa jih postavlja ob bok odkritjem zadnjih let, Hour Of 13, Briton Rites, Argus, Isole itd. (preverite omenjene!) ter velikanom žanra Candlemass, Saint Vitus, Krux, Memento Mori, Solitude Aeternus itd.
Dejstvo, da je vokalist/kitarist JP šele dve leti pred prvo uradno izdajo Grand Magus odkril zmožnost raztezanja glasilk v smiselnih valovih frekvencah, je naravnost neverjetno in nedojemljivo. JP-jev vokalni razpon se giblje visoko v višinah Gilliana, Martina, Dia, Tatea in še koga, prav tako pa je sposoben izvajanja globoko atonalnih, srednje nizkih tonov, po katerih slovijo Ozzy (1970-1976), Liebling, Marcolin itd. Ne toliko v samem oktavnem razponu kot v čutnosti in interpretaciji besed prej omenjenih velikanov, v enem (prvem) ali drugem segmentu. Hipnotično. Vokal, ki se mu heavy metal fanatik ne more upreti.
JP (oziroma gospod Janne Christoffersson) prav tako operira na kitari. Njegova neusahljiva večplastnost pripomore k bolj koncentriranemu poslušanju in kasnejši lažji memorizaciji linij prav zaradi prej omenjenega dejstva. Sijoči prikaz heavy / doom moči (I, The Jury), oblečene v čutno melodijo napada z mid tempo kotalečim se epskim groovom (Black Sails), preskakujočim v doom riffe zlatega Black Sabbath obdobja prvih štirih plošč, kombiniranih z Dio (Ravens Guide Our Way) Rainbow / Black Sabbath materialom, zadane natančno in ostro s kitarsko harmonijo, vključi Blackmore solažo in preide nazaj v nižje prestave. Rušilec Northern Stars je tu izstopajoča izjema, saj začetni bobnarski beat razreže bobniče na prafaktorje. Dominanten je predvsem srednji 100-120-160 tempo, subtilni vnos nekaterih ne takoj opaznih pasaž pa vseskozi bogati celotno zvočno shemo. Sveženj različnosti ni ravno mnogostranski, zato nam v obrambo sleherni moment razkriva smernice, ki nikakor ne ciljajo na kompleksnost, temveč predvsem na principielno gradnjo komadov. Kitarski zvok ne odkriva tople vode, je optimalno zgrajen in kontrastno sobiva v smiselnih srednje dolgih aranžmajih. Zlovešča enolinijska kitara ni mlačno ali izgubljeno zveneča, prej nasprotno; je močna in zrela, sicer dokaj predvidljiva, a zato v svoji prvinskosti izrazita in avtoritativna.
Res fascinantne so velike količine sočnih riffaž (jedro vsakega komada), ki divjajo skozi celotno minutažo, brez da bi izgubile poslušalca v ekscesu. Posrečena raba ravno pravih lestvic (ki na trenutke deluje pogubno) je bistvena in pri Grand Magus vedno najde svoje mesto. Rahlo (skoraj neopazno) distorzirana Rickenbacker štiristrunka, vodilni kitari kontrastno prefinjeno burka nizkofrekvenčne vode in ob močnih, netriggiranih bobnih zvočni sliki daje dodatne slušne dimenzije. Trzalica na D.D. Verni način lepo poudarja dele, ki jih sicer s prsti na enojni bridge magnet pri Rickenbackerju ne bi mogla. Bas, ki je bil izdelan za igranje s »pickom«. Mimogrede: Cliff Burton ga je na prste igral do Kill 'Em All turneje, ko pa si je lahko privoščil Aria bas, je Rickenbackerja zaradi »trdosti« zavrgel, Lemmy pa nanj igra od časov Hawkwind, torej skoraj 40 let. Bobnarski ritmi častijo mojstre kova Appice, Bonham, Burr. Znani so predvsem po smiselnem uvrščanju ritma kot podlage kitaram, brez nepotrebnega pretiravanja, razkazovanja oziroma polnjenja bobnarskega ega. Si lahko bobnar želi kaj več? Zrelostno preizkušnjo so JP & Co. prestali brez večjih težav.
Dinamika albuma je neverjetna. Simbiozna kohezija v refrenih ni vprašljiva niti v enem samem delu. Grandiozno. Švedska je že od nekdaj dežela klasičnega heavy metala. Pozabite Stockholm in Göteburg. Kot »heavy doom bearers« enaindvajsetega stoletja Hour Of 13, nam njihovi Švedski bratje Grand Magus predstavljajo neusahljivo, neumirljivo sliko prvobitnega metala in nadaljujejo zmagoviti strelsko-klavski pohod skozi množice emo / core / MTV$ / MySpace bandov, ki so jim več kot očitno šteti zadnji dnevi.
Hammer of The North je heavy metal katarza korporealnih doom influenc, na katero bi Tony Iommi, Leif Edling, Phil Cope in Lee Dorrian bili še kako ponosni. »Metal to the bone«. Bili bi neumni, če bi spregledali tako mojstrovino. Nakup = obveza!

Tilen

Los Angeles je v osemdesetih cvetel. Kako ne bi; prav vsak pozer se je vsaj enkrat na dan pokazal na Sunset Stripu, kjer je potekala modna revija oblek, pričesk, mask, čevljev itd. Pet, šest let zapored. V L.A.-ju pa je na srečo kitare (dejansko) igralo tudi nekaj čupavcev, ki niso prav nič dali na izgled (Gene Hoglan?), temveč so prednostno jemali glasbo. Slayer, Dark Angel, Tracer, Viking … in seveda Metallica (ki pritiska ni zdržala, ter zbežala v San Francisco). Območje je torej rodilo mnogo odličnih, zelo znanih bandov, eden izmed obskurnih, precej neznanih pa sliši na ime Psychosis.
Kragen Lum (Prototype, Heathen) je band ustanovil ravno tistega leta, ko je thrash dosegel svoj vrh(unec). Konec 1990 oziroma v začetku 1991 (Clash Of The Titans Tour). Band je igral odlično kombinacijo hitrih thrash riffov s heavy vložki, vokal je zvenel hetfieldovsko. Recept za uspeh. A kaj, ko je Metallica bila samo ena, flanelaste srajce in zanemarjen izgled pa si je MTV-jevsko mularijo podredil do te mere, da se nova generacija metalcev sploh ni rodila. Psychosis so leta 1992 izdali odličen LP, naslovljen Lifeforce in le leto kasneje dočakali klavrno usodo mnogih thrash baendov v devetdesetih. Lum je nadaljeval z raznimi projekti, končno pa je leta 2006 band ponovno združil in začel delati na materialu, ki je luč sveta ugledal letos. V zadnjem trenutku (tik pred snemanjem) se je pridružil Bruce Hall (ex- Agent Steel vokalist) in motor očitno naoljil do stopnje, da je ponovno nared za vožnjo. Določene pasaže prav zato spominjajo na 1999 – 2009 Agent Steel obdobje, ki brezmadežno združuje heavy in thrash metal s primesmi mnogih ostalih podžanrov. Riffaže častijo »80's Bay Area feel« (lead dvoglasja kitar, mid-tempo ritmi ter zahtevne sweep picking solaže spominjajo predvsem na Forbidden, obdobje Twisted Into Form in Distortion), na določenih delih se pojavi progresiven občutek, ki ga daje akustika. Instrumentalna podlaga Bruce Hallu odgovarja do zadnje potankosti, včasih poje netipično (growl pri Broken Man, začetni krik pri Face Of War), a kljub temu nesporno. Razpon vokala in kvaliteta le-tega ni vprašljiva; odlično prehaja med oktavami, vokalno se vedno izraža močno, eksplozivno … sanje! Raj za starega poslušalca, magnet za nepoznavalce. Bas je zopet v ozadju, za razliko od mnogih metal posnetkov pa tu ni neopazen, temveč (vsaj) zapolni nizkotonsko praznino zvočne slike. Mini plošček zbuja upanje koncertno aktivnega nadaljevanja zgodovine banda in nakazuje, da je prihodnost za Psychosis svetla. Če bodo nadaljevali v tej smeri, jim nekaj evropskih turnej zagotovo ne uide.
Naredite si uslugo. Priskrbite si posnetek in … šopaj!

Tilen

Iz osrčja Palerma, ki se mogoče sliši kot nekoliko nenavadna lokacija za kaj takega, prihaja novopečena metal zasedba Shock Troopers. Naj podatek, da gre za Italijane ne zaustavi vašega branja oziroma interesa do skupine. Čeprav mnogo slabših / povprečnih / nezanimivih / vkalupljenih skupin prihaja ravno iz te države, presojajmo glasbo kot dobro ali slabo oziroma všečno ali nevšečno, ne pa glede na narodnost zasedbe oziroma poreklo njenih članov.
Med agrumi, malce nad Tirenskim morjem in pod mediteranskim podnebjem nastaja glasba, ki nima nobenega vpliva omenjenih dejavnikov oziroma črpa navdih daleč onstran velike luže. Približno tam, kjer so nas (zaenkrat) »zapustili« (njihova glasba nas ni zapustila, le prenehali oziroma umirili so delovanje) S.O.D., M.O.D., Suicidal Tendencies, D.R.I., Nuclear Assault, Razor in podobni, so kot gobe po dežju zrasle nove (recimo takrat nadebudne) skupine. Žal (se) je precej teh »gob« (izkazalo) bolj strupenih kot užitnih. S tem virusom so se okužili tudi Shock Troopers. Prvi in najbolj občuten simptom tega naglega širjenja virusa pa je neizvirnost. Pa naj bo to bodisi ime in logotip skupine, naslovnice albumov, vizualna podoba (kloniranih?) članov zasedbe, ali pa seveda najpomembnejše, glasba sama. Dokazi so pred nami. Shock Troopers (Of Death?) ne zvenijo drastično drugače od prej omenjenih skupin (občasno se vtihotapijo celo prizvoki Nuclear Assault in Razor) in tako ne ponujajo ničesar, kar ne bi bilo pred tem že (bolje) storjeno. Na primer naslovnica Blades And Rods oziroma protagonist na njej neizpodbitno spominja na dve ikoni, pradedka, ki slišita na imeni Sargent D (ikona skupine S.O.D.) in Our Dude (Sacred Reich).
Glasba je bolj predvidljiva kot razpleti žajfnice Esmeralda. Poslušalec, ki mu metal ni tuj, je vedno (vsaj) korak pred skupino. To zna obenem tako umoriti razočaranje, saj točno vemo, da nas čaka thrash metal sekular, kot ravno razočarati, saj nam hkrati lahko ubije vsako še neodigrano noto z albuma. Ko potegnemo to črto in sprejmemo, da Shock Troopers niso glasbeni Houdiniji, dobimo nezahteven, nezatežen in zabaven thrash. Če je hitrostno drsanje po strunah kitare in bobnanje na kratke proge brez ovir vaš šport, potem je ta skupina kot nalašč za vaša ušesa. Podelil pa bi jim priznanje za dolžino izdelka. Manj kot trideset minut, v katerih se odvrti enajst novih pesmi, vam bo tako ali presladkih (in boste hoteli še), ali pa si ne boste pulili las zaradi porabljenega časa.
Intro (Metal Slug) se začne kot videoigrica. Prva asociacija ob uvodnem zvoku je bil zame Super Mario, v trenutku, ko ga požre tista mesojeda rastlina. Celoten intro poteka naprej v tem duhu, z orientalskim melodičnim posipom na trden thrash ritem ter sintetično piščaljo in trobento (zvenita namreč bolj kot produkt sintesajzerja). Sledeča Competition in Take Your Eyes Off Me imata potencial Sodom ostankov (ki se v veliki meri povrne na Jail World). Do konca se sprehodimo skozi opus vseh prej omenjenih veteranov metal glasbe, kjer ne manjkajo niti govor Al Pacinovega lika iz filma The Devil's Advocate (Vice), niti obvezni poklon »metalskim dejavnostimQ, kjer ima posebno častno mesto (mosh) pit (Road Thrash), so pa zato kitarske solaže bolj redke kot sibirski tigri. Blades And Rods je nezapleteno in neposredno razvedrilo.

Darijan

Da že kar na začetku preidem k zadevi in v enem stavku povem praktično vse, kar bom poizkušal povedati v nadaljevanju besedila: poglejte si naslovnico Grotesque in se vprašajte, kako zveni glasba za njo – najverjetneje ne boste zgrešili veliko.
Pensées Nocturnes, francoski one man band, je trd oreh (tako za misli, kot za ušesa) in ne morem dati nikakršnega zagotovila, da bo kdorkoli resnično užival v tej glasbi. Če gremo po vrsti, gre stilno za nekakšen avantgardno/eksperimentalen black metal zelo surovega zvoka in obrvi dvigajočih vokalov. V vse to Vaerohn (človek za Pensées Nocturnes) vpleta elemente jazza in klasične glasbe, ki variirajo od epsko black metal pompoznih momentov do nečesa, kar se na prvi pogled sliši kot zelo zadet, zelo utrujen in zelo razglašen jazz band. Z »blast beati«. In vokali, ki parodirajo operno petje. In z enim »najlepših artworkov« v zadnjem času.
Je že res, da je Francija zadnja leta leglo raznih obskurnih, bolj ali manj posrečenih eksperimentov (recimo Eikenskeden, neo-klasična »fuck-off« mojstrovina – projekt je sicer žal pokopan), ampak tole je nekaj najbolj zmedenega kar sem slišal v zadnjem času ... in ravno zaradi tega Grotesque vleče. Že od pompoznega orkestrskega intra, ki se konča z burnim aplavzom (?) dalje je očitno, da gre idejno za nekakšen poizkus uglasbitve kabareta na postmoderni, nazaj ozirajoči se način. Dobro, razumem. Niti ni v tem nič presenetljivo novega. Kar moti je to, da ta ideja ni dovolj močna, da bi album držala skupaj takrat, ko je Vaerohn namerno razgradil skladbe zgolj v zaporedje riffov. Kar se zgodi vsakih dvajset sekund. Bolj kot kakšno posebno občutje ali konsistentnost ali karkoli podobnega sem v tej glasbi spet in spet iskal intrige, indice ki uničujejo iluzijo, da gre za nekaj lepeg a... kaj šele resničnega. Da, groteska je fikcija (načeloma, no) in ta album z enakim imenom bo poslušalca na to vseskozi opominjal. Čeprav, kdo je poslušalec tega, vsaj meni, ostaja neznanka.
Skladbe se sicer na mikroravni po nekajkratnem poslušanju med sabo res pričnejo nekoliko razlikovati (najbolj otipljiva in enostavna je kratka Eros), a poanta vseeno ostaja: Grotesque je »background« glasba ... oziroma bi bila, če ne bi vmes prav prefinjeno posegale razne, zdaj bolj, zdaj manj posrečene intrige, ki izdajo pošljejo nazaj tja, od koder je prišla: iz groteske nazaj v ... grotesko. In krog je tako sklenjen. Perfektno. No, kaj poslušalec odnese od časa, ki poteče vmes, pa je že drugo, bolj individualno vprašanje, na katerega nočem in si niti ne upam odgovarjati. Skratka, nad to izdajo kličem status quo.

Davorin

V času, ko na severu Evrope še niso poznali izraza »melodic death metal«, so na Švedskem razgrajali pionirski bandi, ki so kitare uglasili nižje, jih spustili skozi Boss HM-2 Heavy Metal pedal, Boss DS-1 Distortion pedal ali skozi Bossov Metal Zone efekt, ter združili agresijo punka (in thrasha) s težo brutalizacije Celtic Frost itd., ob doom vplivih sedemdesetih pri počasnih riffih. Floto so vodili najvplivnejši: Nihilist (kasneje preimenovani v vsem dobro znane Entombed, Hedlund pa je ustanovil neuničljive Unleashed), Morbid (na čelu s samomorilskim Deadom, vokillistom Mayhem), Carnage (band Michaela Amotta, kitarista Carcass in ustanovitelja Arch Enemy), Merciless, leto ali dve kasneje Dismember in Grave itn. Vsi našteti, z izjemo treh, še vedno aktivno igrajo, ob omenjenih pa se pozablja izredno vpliven band (na žalost mnogokrat podcenjen in spregledan), ki je prav tako plul, kjer ni še nihče, a je vedno ostajal v ozadju ter razpadel po le štirih letih delovanja (lani so sicer odigrali nekaj ekskluzivnih reunion koncertov). Nirvana 2002.
Legendarni demo, naslovljen Disembodied Spirits, je doživel remiks, ki presenetljivo ne okrni brutalnosti izvirnika, v sami izdaji pa poleg paketa na novo zmoduliranih linij instrumentov in vokala dobimo tudi originalni, surovi miks komadov, ki po dvajsetih letih še vedno zbujajo perverzne, groteskne, sprijene misli in nas ob poslušanju nenehno silijo v neusmiljeno mučenje vratnih mišic. Skozi original prefinjeno sije moč in izjemnost pesmi, grajenih na relativno primitiven način, ki je kljub vsemu izredno udaren in brezkompromisen, medtem, ko je remiks pokazatelj tega, kako bi švedske death metal legende zvenele leta 2010. V glasbi zasledimo močan vpliv ameriškega death metala, odigranega na švedski način. Master, Death (in ostale inkarnacije članov skozi leta: Autopsy, Massacre itn.), Possessed so tu prisotni in nujni, kot sol pri večini jedi (tako instrumentalno kot besedilno). Razveseljujoči so naknadno dodani posnetki z vaj, ob katerih ni težko zaznati deviškega navdušenja ob prvih vbodih v distorzijo s strani treh ultra energičnih mladcev, ki so prestavljali meje, a na žalost padli ob prvih ovirah devetdesetih let (verjetno ste do sedaj ugotovili, zakaj je imenu banda bila dodana letnica 2002). Predgovor vsebine izdelka je zapisal Tomas Lindberg in na ta način nazorno pokazal spoštovanje do banda, ki je prehitro potonil.
Definitivno nujen nakup za vse oboževalce pravega, ne-populariziranega švedskega death metala, ki je posejal semena, iz katerih je vzklila skandinavska metal revolucija nekaj let kasneje, v nekem drugem švedskem mestu. Ta se je do danes (na žalost) spridila do res zadnje meje okusnega. A to je že druga zgodba … Poglejte skozi nova okna 21. stoletja v preteklost in počastite izvirnike.

Tilen

P.S.: Vsi, ki zgoraj omenjenih bandov (slučajno) ne poznate (Nihilist, Carnage itd.), jih za domačo nalogo obvezno najdite in preštudirajte!

Hrvaško zasedbo Mass Hypnosis smo si lahko letos ogledali v živo v Ljubljani, ko so igrali skupaj s Scaffold. Kvalitetno uigran band v živo ni bil tako prepričljiv zgolj iz enega razloga – preveč je odstopal od »headlinerjev« Scaffold. A, ko jih poslušate na CDju, pridete samo do enega sklepa – da tale band zadevo odlično obvlada … in da ima močno kritično držo do religije.
Že sam zapis imena albuma, torej Disin4mation, kjer je »for« zapisano s številko 4 (v originalu »four«, a izgovorljivo »for«), kaže na moderno držo oziroma držo, ki svojo glasbo identificira z urbano pisno kulturo. Ta »urbanost« in »modernost« se kažeta v glasbenem pristopu – ne gre za tradicionalni oziroma natančno določeni »metal«, temveč bolj za tale moderni metal, ki pa se poslužuje neverjetne dinamike in – kar je še bolje – izjemne hitrosti. Po svoje vas bodo Mass Hypnosis najbolje spomnili na Bleeding Through – po zvoku in ne po temah, odštevši spevne vokale.
Trinajst pesmi je izredno dinamičnih. Producirane so tako, da si boste, prvo kot prvo, zapomnili vsako posamezno. Res zlezejo pod kožo. Ampak zvok (miks in mastering Igorja »Meistra« Malečiča in Lea Bolješića) … Wow! Vsak inštrument ne le, da se sliši, ampak se sliši peklensko dobro. Masivno! Močno! Destruktivno! To pa je seveda zasluga posameznih članov – bobnar Matija Novak (The Rite Of Retalliation) se znajde dobro tako v tehničnem death metalu kot v modernejšem metalu, kar se kaže v raznolikih ritmih in mitraljezni točnosti, basistka Andrea Delišimunović daje solidno podlago (v živo tudi kričeče vokale), kitarista Mano Tomašević in Jovan Kosta Vučetić sta tudi preštudirala razne kitarske prijeme – od švedskih do ameriških, od thrasha do deatha, metalcora itd. Pika na i je vokalist Leo Bolješić (ex- Forlorn Legacy), ki je res dober tako v kruljačini in v kričačini, seveda pa tu pa tam (na srečo redko) opali tudi čist vokal, ki je tudi res dober.
Plošča ponuja tudi nekaj gostov – Matijo Jelića (Machine Insufficiency), Ivana Errorja iz Chang Ffos itd., ki pa jih – iskreno rečeno – sploh ne bi opazil, če ne bi tega zapisali. Škoda, ker ne ponujajo tekstovne knjižice, se pa njihova besedila lahko opazijo skozi jasno artikuliranje vokalista, hkrati pa so uporabili veliko digitalnih semplov, ki naredijo tale album močan in hkrati več kot dovolj srhljiv.
Vsi, ki vam gre moderni metal zadnjih let na živce, se tem izdelku raje ognite. A s tem mu boste naredili nepravično škodo, ker gre res za nekaj, kar ne boste tako zlahka več srečali na tleh bivše Juge.

Ivan

Norveški black metal (op.p. »True Norwegian Black Metal«) je v zadnjih petnajstih letih postal najbolj znan izvozni artikel najbolj napredne severno-skandinavske države, komercialna uspešnost dotične zvrsti pa je v kot potisnila ostale predstavnike klasičnih žanrov (in norveške scene nasploh), ki bi v nasprotnem primeru bili mnogo uspešnejši in znani kot so (naj omenim le Ark, Scariot, Spiral Architect, itd.). Eden podobnih primerov je zagotovo Ihsahn ter istoimenska progresivna solo pot kitarista bolj znane norveške black metal zasedbe Emperor.
Po dveletni kreativni pavzi od izdaje zadnjega albuma nam Ihsahn ponuja novi izdelek, imenovan preprosto After. Produkcijsko pali(či)co je Ihsahn prevzel sam (ter odigral vse strunske instrumente, razen bas kitare, katere zvoki so delo Larsa K. Norberga), ob pomoči vsestranskega Asgeira Mickelsona (Borknagar, Testament itd.), ki je na albumu odigral bobne (in poskrbel za grafično oblikovanje naslovnice, notranjosti knjižice ploščka itd.).
Glasbeno nam strukture in aranžmaji predstavljajo stanje tranzicije in dokončno emancipacijo nepremišljene mladosti od trenutnega stanja razmišljanja,ter odcepitev od klasičnih »2nd wave black metal« korenin. Deklaracija soničnega raziskovanja različnih žanrov nam skozi vsak komad ponuja evolucijo misli »masterminda«, ki efektivno kreira multiplicirani občutek atmosfere v dolgih komadih (dva, Undercurrent in On The Shores, presežeta deset minut). Čeravno dolga, pa komada v svoji izvirnosti ohranjata zvrhano mero zanimivih menjav ritma in dodatkov, ki ju ohranjajo zanimiva skozi vso minutažo. Instrumentalna kulminacija v obliki dodatka saksofona nas popelje v neznane sfere, eksekucija le-tega je perfektna. Priokus 70's progresivnega rocka je nezgrešljiv, edino kar Ihsahna (še) veže na preteklost so njegovi znameniti screami, ki še vedno (kot v devetdesetih) nepojenjajoče režejo skozi glasbeno shemo. Kitarski zvok je »močan«, a ne preveč kompenziran. Osemstrunske kitare ponujajo posebno vzdušje intenzivnosti. Dodelana tehnika in grajenje riffov spomnijo na novodobne mojstre kova Loomis, poliritmične pasaže poskrbijo za nepredvidljivost, potovanje atonalnosti pa je že skoraj zaščitno pri distorziranih delih. Solaže so večinoma izvirne, vznemirljive, nepredvidljive. Zahteven poslušalec po vsej verjetnosti ne bo ničesar pogrešal. Tu ni minimalizma, avantgardni/eksperimentalni občutek ima rep, prav tako pa ne jadra (čisto) izven metalskih voda, kar je bistveno. Akustika, klaviature, vse je umeščeno v ravno prave tirnice. Bas kitara na žalost, kot pri mnogih metal izvajalcih, neizrazito paradira v ozadju. Larsu K. Norbergu bi bilo potrebno podpisati dovolilnico za (vsaj) delno pretiravanje, a očitno si je (iz meni neznanih razlogov) ni zaslužil. Kljub tej edini konkretne omembe vredni pomankljivosti Ihsahn ne izgublja multidimenzionalnosti, ki ga krasi skozi vso kariero. Ihsahn potiska glasbene meje naprej, a ohranja prepoznaven, vedno napreden zvok. Grantirani užitek za vsa neomejena ušesa in misli bolj zahtevnih poslušalcev, sposobnih dojemanja neobičajnega, neobremenjenega, sodobno eksperimentalnega.

Tilen

Izbira po abecedi: