Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



18.09.2014
Slugdge - Gastronomicon

Leto izida: 2014 pri založbi Torn Flesh Records

Naslovnica albuma s pripadajočim imenom ima vsaj pri meni precej velik vpliv na to, kako se bom lotil poslušanja posameznega glasbenega izdelka. Predstavlja namreč temelj vizualne podobe, ki se začne nato formirati ob dejanskem poslušanju glasbe. Marsikateremu poslušalcu je slednje bolj kot ne nepomembno, vendar sam menim, da lahko dobra naslovnica oziroma ustrezen širši koncept albuma (vključno z naslovi pesmi) izboljša glasbo na posameznem glasbenem izdelku in obratno. To na tem mestu omenjam zato, ker Slugdge sodijo v slednjo kategorijo »obratnega«. Že sama besedna igra v imenu banda, ki nakazuje na domnevno konceptualno povezanost glasbe s polži slinarji, mi je bila od samega začetka preprosto odbijajoča. Dobro, morda bi še šlo, če bi Slugdge igrali res počasen in umazan sludge/doom metal, pa ga ne. Tako me je šele nekaj odličnih pesmi z lanskega prvenca prepričalo, da sem slednje skušal ignorirati in se res osredotočil zgolj na najpomembnejše - glasbo. Po zelo dobrem prvencu sem se poslušanja druge celometražne izdaje, imenovane Gastronomicon, lotil s precejšnjimi pričakovanji, za katera lahko rečem, da so bila bolj ali manj v celoti dosežena. Slugdge na Gastronomicon nadaljujejo tam, kjer so končali s prvencem. Album nam ponudi dobre tričetrt ure intenzivnega (in pogosto očrnjenega) death metala z opaznimi progresivnimi elementi, kot tudi nekaterimi redkimi sludge vplivi (čeravno je slednje komaj moč zaznati in res mi ni jasno, zakaj so na večini spletnih portalov Slugdge primarno označeni kot sludge band; tako se nenazadnje opredeljujejo tudi sami). Band očitno črpa iz številnih raznolikih stilov, vendar vse elemente tako odlično spaja v zelo kompaktno celoto, da je že težko vleči neposredne vzporednice z ostalimi skupinami. Še najbolj se morda približajo malce upočasnjeni, pogosto bolj melodični in progresivnejši različici glasbe britanskih kolegov Anaal Nathrakh (tudi npr. v clean vokalnih elementih in samem razponu vokalov). V pozitivnem smislu izstopa tudi sama produkcija albuma, ki je na ravni zasedb, ki imajo precej višji proračun (pri tem velja upoštevati, da je bil prvenec izdan v samozaložbi). Skratka, vse je tako kot mora biti. Če malce posplošim, je na metal sceni večkrat prisoten problem, da se posamezni bandi jemljejo preresno, medtem ko je pri Slugdge »težava« ravno obratna (od samega imena dalje, ki ga res ne morem preboleti). Vsekakor pa tudi na Gastronomicon dokazujejo, da z glasbo gladko konkurirajo prvokategornikom. Če se torej najdete v katerem koli izmed žanrov, ki so bili omenjeni tekom pričujoče recenzije, močno priporočam poslušanje tele stvaritve v celoti (vsaj zaenkrat je na voljo tudi brezplačen stream celotnega albuma na uradnem bandcamp profilu zasedbe).

Nejc
16.09.2014
Dark Fortress - Venereal Dawn

Leto izida: 2014 pri založbi Century Media

Dark Fortress so ena izmed tistih skupin, katerih diskografijo sestavljajo same kakovostne, a tudi precej ziheraške izdaje (z zgolj posameznimi, po kvaliteti resnično izstopajočimi komadi). Leta 2010 izdani album Ylem je bil v tem smislu še najbolj »nestandardiziran« in je imel kar nekaj izjemnih trenutkov. Na podlagi slednjega sem na aktualnem nasledniku, Venereal Dawn imenovanem, pričakoval nekaj podobnega, zlasti pa več drznosti in eksperimentiranja (pri celometražnem ploščku številka sedem bi si band to že lahko privoščil). Žal se to ni zgodilo. Venereal Dawn prej zveni kot nekakšna kompilacijska zbirka bolj povprečnih (a še vedno kakovostnih, da ne bo pomote) komadov zasedbe Dark Fortress. Prostora za kakršno koli presenečenje na albumu ni, niti ni nobenih izstopajočih ali posebnega pomnenja vrednih pesmi. Dark Fortress tako ponudijo skoraj (predolgih) sedemdeset minut standardiziranega sodobnega (delno melodičnega) black metala pretežno srednjega tempa, s profesionalno produkcijo in ravnjo izvedbe, a, kot že rečeno, brez kakršnih koli presežkov. Vse skupaj daje vtis, da so Dark Fortress v svoji skoraj dvajset let trajajoči karieri preprosto prišli do točke, ko so začeli reciklirati lastne ideje iz preteklosti. Seveda skorajda vsak band, ki je na sceni daljši čas, prej ali slej (vsaj začasno) izčrpa svoj vir inovativnosti, vendar imam pri Dark Fotress občutek, da imajo še kar nekaj manevrskega prostora za nadgradnjo lastnega zvoka, a so se raje zatekli k varnejši in morda celo racionalnejši (vendar tudi precej dolgočasnejši) rešitvi, česar jim na koncu pravzaprav niti ne morem zameriti.
Fani zasedbe sicer gotovo ne bodo razočarani, saj se Dark Fortress vsekakor držijo preverjenega recepta. Ne morem pa se znebiti občutka, da smo namesto nadgrajenega Ylema številka dve dobili zbirko B-side komadov z omenjenega ploščka, prepakiranih v nov, samostojen celovečerec, ki je pravzaprav krona na začetku omenjene ziheraškosti zasedbe in zato tudi še najmanj zanimiv album v diskografiji banda. Po več kot štirih in pol letih čakanja sem preprosto pričakoval (pre)več.

Nejc
15.09.2014
Mothermound - The Burden of Tomorrow

Leto izida: 2013 pri založbi Hollow Earth Records

Našel sem nekaj iz domačih logov, celo iz Tolmina (naključje?). Po krajšem raziskovanju sem ugotovil, da ni to nič novega v smislu osebja in glasbenega stila – prototip Mothermound je band Expulsion, ki je obstajal do leta 2005, nato pa je trio dobil dodatnega člana in spremenil ime. Ohranili so stil, začrtan s predhodnikom, in lani izdali prvenec The Burden of Tomorrow.
Poslušam glasbo in poslušam, a nekako je ne morem označiti s tipičnima stavkoma »To je podobno kot …« ali »Aha, to je kombinacija tega in tega …«. Pesimist reče: »Torej so tako slabi, da ne moreš napisati niti stavka o njihovi glasbi?« Optimist mu odgovori: »Band ima svoj lasten zvok, ki ni neposredna kopija ničesar, zato je težko pisati o primerjavah.«
Ne glede na to, kako vidite isti kozarec s pivom, ki sega do polovice kozarca, se vsi strinjamo, da je slišana glasba zmes mnogo različnih vplivov. Band sam se označuje za progresivno mešanico doom in death metala s ščepcem rocka. Aurora Awaken mi pravi prej nasprotno; akustični uvod s flavtami in logično folkmetalsko nadaljevanje pesmi mi v spomin takoj prikličeta palčke, ki v čarobnem gozdu plešejo okoli ognja. Potem pa je tu še melodična death metal komponenta in, zadnje čase zelo popularna, »moda« mešanja čistih in death vokalov (veliko bandov je od začetka prisegalo le na death vokale, na novejših albumih pa so ti prepustili levji delež čistim; le poslušajte zgodnje in novejše albume skupin, kot so Wintersun, Ensiferum, Insomnium, Catamenia …). V določenih momentih je spreminjanje stila petja zelo posrečeno, saj nedvomno čisti vokali dodatno poudarijo melanholične melodije. Sem pa naletel tudi na trenutke, kjer se mi uporaba čistih vokalov ni zdela smiselna.
Produkcijsko je album posnet v stilu Opeth – Orchid. Ne vem zakaj, ampak če pozabim na seciranje posameznih pesmi in, še podrobneje, njihovih odsekov, je celoten zvok neka slovenska orhideja. Zvok kitar, kombinacija čistih in death vokalov, izmenjava počasnih, tihih, akustičnih delov z agresivnimi kitarami, progresivni in melodični elementi … Skratka, ko sem se poglobil v glasbo, sem končno videl vzporednice. In s tem zadovoljil vse pesimiste, ki so iskali podobnosti. Še kost za optimiste: preveč je rokerskih vplivov in pojavljajo se celo ženski vokali (npr. The Path I Cross, Curtains Fall), zato hkrati obstane argument o lastnem zvoku.
Zaključil bi s povabilom, da si vzamete vsaj nekaj minut svojega življenja in daste priložnost albumu, saj se sliši, da so vsi glasbeniki talentirani in vedo, kaj delajo. A če vas po defaultu moti čisto petje in koktajl več stilov, potem boste razočarani.

Ožbej
12.09.2014
Dragonforce - Maximum Overload

Leto izida: 2014 pri založbi earMUSIC

Dragonforce sem poslušal, še preden so bili kul. V živo so davnega leta 2005 igrali kot predskupina Iron Maiden v Gradcu. Publika je med njihovim nastopom vpila »Maiden! Maiden!«. Jezen sem bil, da jim niso dali priložnosti, saj so imeli dober nastop (mislim, da so ravno promovirali album Sonic Firestorm. Sledil sem temu veseljaškemu power metal spektaklu še na naslednjem albumu Inhuman Rampage, nato me je minilo veselje do veselega metala. Mislim, da se je po izidu tega albuma z njihovo glasbo skoval izraz »Nintendo metal«, saj je bilo ogromno zelo hitrega soliranja in zvokov, ki so v spomin priklicali osem bitne računalniške igre. Ker to ni moja skodelica čaja, sem prenehal spremljati band.
Tri albume kasneje in po opravljenih kadrovskih spremembah poslušam aktualen album. Najpomembnejša sprememba, ki je takoj slišna, je menjava pevca ZP Thearta z aktualnim Marcom Hudsonom. Dinamični kitarski dvojec Li in Totman ostajata trdno v sedlu, pravzaprav sta še edina ustanovna člana v petnajstletni zgodbi skupine. Več presenečenj pa je sledilo ob nadaljnjem poslušanju zame »novih Dragonforce« …
Ustanovno jedro banda je poskrbelo za zimzelen Dragonforce zvok. Ko slišiš pesem, veš, kdo je izvajalec. Ko slišiš harmonije in epske melodije, veš, za kaj gre. Ko slišiš še prisotne Nintendo zvoke in zelo zelo hitro shizofreno soliranje, ti je vse jasno. Ko poslušaš besedila, se zaveš, da je potrebno obleči oklep, nabrusiti Meč resnice in braniti kraljestvo pred zmaji in hudobnimi uroki. Obstaja pa en urok, ki vas želi prepričati, da to, kar poslušate, ni čisto (t)isti Dragonforce, ki smo ga bili vajeni na prvih treh studijskih izdajah. V pesmi so se vrinili elementi, ki ne sodijo v kategorijo močnega metala. Pesem The Game je šolski primer posodobljenega zvoka, morda so jo zato uvrstili na sam začetek albuma. Thrasherski riffi in growl vokali (kot gostujoči glasbenik je pri tej pesmi sodeloval Matt Heafy iz Trivium) popestrijo zgodbo in dajo pesmi več dinamičnosti. Mogoče so fantje ugotovili, da pretirano soliranje morda res ni najbolj zanimiva stvar za poslušalce, zato so delež le-tega zmanjšali. Na srečo pa so ohranili epske refrene, ki so njihov prepoznavni znak. Primer: The Sun Is Dead. Opazil sem tudi, da je lirika prešla iz pretežno fantazijskega sveta (npr. Three Hammers) tudi v osebno izpovedno zvrst in eksistencialističen prostor. S tem mislim na prehod iz zgolj opisovanja dogodkov do tega, kako jih doživljajo protagonisti. Recimo. Zadnja pesem pa ne govori o mogočnih bitkah, temveč o ljubezni. Razlog? Pesem je namreč priredba Ring Of Fire, ki jo v originalu izvaja Johnny Cash.
Kot zlat Dragonforce standard je pri meni Valley of the Damned ter njegova naslednika. Maximum Overload zame zagotovo nima skupnega imenovalca v primerjavi z Dragonforce 2003 - 2009, razlika v zvoku je očitna. Kar je dobro! Spet sem namreč dobil kanček zanimanja za zame izgubljen band.

Ožbej
10.09.2014
Bölzer - Soma (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Invictus Productions

Bölzer je dvojica Švicarjev, ki me je v zadnjem času popolnoma navdušila z večplastnim in unikatno zvenečim black/death metal koktejlom. Tega zasedba letos servira s »takratkim« ploščkom Soma, poimenovanim po opojni pijači, ki je bila v starih Indo-iranskih kulturah uporabljena v obredne namene. In tudi glasba na tem ploščku je zasvojljiva, umsko dojemanje spreminjajoča ter mistična.
Skladba Steppes se začne z značilnimi zvenečimi in razpotegnjenimi riffi, ki vzpostavljajo neposredno povezavo s prejšnjim EP-jem Aura. Ti riffi režejo čez death metal podlago, kakor iz daljave pa donijo vokali, ki so dialog razjarjenega pretenja nadnaravnim in naravnim silam, globokega gromenja in žebrajočih zarotitev. Kakor namesto refrena pa na sredini po breakdownu udarijo še bolj dodelani in izpopolnjeni »fanfarski« riffi. Ti so popolnoma originalna iznajdba švicarskega dvojca, njihov prototip so Bölzer patentirali na prejšnjih izdelkih, tu pa je že prignan do višav.
S sledečim Labyrinthian Graves pa so se Bölzer lotili kolosalne, skoraj trinajstminutne kompozicije. Ta se začne s počasnim, a stopnjujočim tempom, ki skladbo zavija v kopreno mistične atmosfere, dokler ta ne izbruhne v rušilne hitrosti. Skozi celotno minutažo skladba preseneča z menjavanji tempa, ritma ter tudi samega vzdušja, ki variira od melanholije, obupa in gneva pa do besa in vzvišene oholosti. Med tem postreže mnogo nenavadnih kitarskih melodij, zaključuje pa se z ambientalnimi klaviaturami, ki so kakor vzete iz dokumentarca o nastanku vesolja. Te poslušalca pomirijo in ga pripravijo na oglušočo tišino, ki se pojavi ob ustavitvi ploščka.
In ta prehiter konec glasbene opojnosti je slabost dosedanjih izdaj zasedbe Bölzer. Vse skupaj ravno zadoščajo za album konkretne in spodobne minutaže. Morda smo postali že preveč pohlepni, a kakor vsak zasvojenec zahtevamo vedno večjo dozo. Zato tresoči že nestrpno čakamo na celovečerni prvenec.

Gregor
09.09.2014
Semargl - Love

Leto izida: 2014 pri založbi Pop Metal Records

Kot večina »pop zadev« na sceni tudi Semargl že lep čas stavijo na seks kot glavni reklamni izvesek, v njihovo mrežo erotičnih namigovanj pa sem se ujel tudi sam, ko je bil aktualen njihov studijski album Satanic Pop Metal. Takrat sem z veliko mero tolerance iskal poslušljivost glasbe, ki naj bi se skrivala za nadvse neposrednim, enostavnim in posledično zelo provokativnim naslovom, našel pa sem do določene mere sprejemljiv košček metal glasbe. Le-ta pa je z Love povsem in totalno izginil. Brez nekega dolgega in globokega razpredanja: ukrajinska peterica z dvema mičnima deklinama se je prodala bolj kot kateri koli metal band doslej. Po različnih metalskih forumih tega sveta so že potekale številne burne debate o tem, kako so se utemeljitelji tega in onega žanra prodali, postali komercialni in izgubili tisto bistvo, na katerem so gradili začetno prepoznavnost, da bi lahko uspešno pluli v komercialnih vodah metal glasbe. A vsi ti neimenovani bandi so vsaj ostali zvesti koreninam svojega najljubšega žanra, medtem ko Semargl z Love ne ponujajo čisto nič metalskega več. Satanic pop metal se je preobrazil v najbolj poceni electro pop, kar obstaja.
Osebno je opisana preobrazba največji glasbeni šok/presenečenje letošnjega leta. Na ne vem koliko različnih, meni dostopnih načinov sem namreč preveril, ali je le-ta sploh resnična, tako zelo neverjetna se mi zdi – pa banda sicer sploh ne poslušam. Kaj naj še dodam? V duhu bratstva in enotnosti metalske skupnosti jim želim plodno in bogato glasbeno kariero, pa čeprav je band povsem skrenil z metalske poti.

Dejan





08.09.2014
Opeth - Pale Communion

Leto izida: 2014 pri založbi Roadrunner Records

Nisem vreden naziva Opeth fan, saj nisem zdržal do uradnega izida albuma, ampak sem podlegel skušnjavi in predčasno poslušal težko pričakovani album, enajsti po vrsti. Objavili so ga namreč tukaj. Če ste pravi fan, ne boste kliknili na link in počakali, da po pošti dobite original, ki ste ga naročili v prednaročilu. Vas mika? Ne? Vas res niti malo ne zanima razplet večmesečnih debat metalske skupnosti o tem, ali lahko pričakujemo »pravi« Opeth album ali »novi Opeth, ki se ne sliši kot Opeth album«, ampak podobno kot predhodna izdaja Heritage, ki je razklala oboževalce na dva pola?
Tudi sam sem pasivno sledil debatam in intervjujem z Mikaelom o novem albumu. Na začetku se je šušljalo, da se kuha nekaj podobnega kot Watershed, morda, če smo metalsko bolj optimistični, nekaj v stilu Ghost Reveries. Prvi namig nam Opeth dajo z objavo pesmi Cusp of Eternity, ki se sliši vse prej kot metalsko. Razočarana polovica fanov začne to opravičevati s tem, da je to le en single, da to še ne pomeni nič, da najboljše pride na koncu. Tik pred koncem (pred nekaj dnevi) na spletu naletim na drugi objavljeni komad Eternal Rains Will Come, ki prav tako simpatizira s progresivnim rockom iz sedemdesetih. Slabo, nič ne kaže na Watershed, kaj šele na Ghost Reveries, kajne?
Zgoraj omenjena komada sta na novi izdaji uvrščena na začetek albuma, torej vsaj prvih nekaj minut poslušanja ni presenečenj. Zanimiv del se je zame začel s tretjim komadom Moon Above, Sun Below. Priznam, da sem album z navdušenjem poslušal tudi zato, ker sem pričakoval kak težji komad, kjer Mikael tudi jezno zakruli (Hammerfall bi rekli »metal heart is hard to tear apart!«). A na mojo žalost niti za trenutek nisem slišal tistega, zaradi česar imam (med drugim) rad Bloodbath. Ergo: Pale Communion sledi vzorcu iz Heritage. Ničesar metalskega (v osnovnem pomenu) ni na njem, kar se mi zdi škoda. Namreč, Opeth so izstopali ravno zaradi tega, ker so znali mojstrsko združiti death metal s progresivnim rockom, jazzom ter ljudsko švedsko glasbo. Ne trdim, da sedaj ne zvenijo kot Opeth, saj je, za božjo voljo, glavni pisec glasbe in besedil že na veke vekov Mikael, ampak zdi se mi, da so izgubili tisti element prepoznavnosti, zaredi katerega so jih ljudje vzljubili. Ni prisotnega tistega ravnotežja med agresivnimi metal odseki in nežnimi, melanholičnimi, umirjenimi deli … Sedaj je vse progresiven rock.
Ne bom se postavljal na nobeno od razdvojenih strani, ker je neumno. Cenim to, da band ustvarja glasbo, kot sam čuti, in ne podlega pritisku fanov. Čeprav album ni povsem tisto, kar sem pričakoval, je na zelo visokem nivoju, v moji osebni zbirki pa vsekakor med najboljšimi petimi izdajami v letošnjem letu. In da ne bo pomote - ni ENAK kot Heritage, dejansko je album bolj melodičen, več je soliranja, tudi klaviature dobijo dodatno minutažo. Dokaz: pesem Goblin. Da te kar zasrbijo pete … Zanimiva sta mi poslednja komada na albumu, Voice of Reason in Faith in Others, kjer me uvoda spominjata na glasbeni stil Epice. Ja, polno presenečenj nas čaka na poti do svetega obhajila.
»Upiramo se proti metalu, ker ga imamo radi« je ena izmed izjav skupine v nedavnem intervjuju. »Ostati le v eni zvrsti je nevarno za glasbeno ustvarjalnost«, pravijo. Dajte možnost Pale Communion, pravim jaz. Naslednji korak pa je, da jih podprete v živo konec oktobra na Dunaju ali v Münchnu (morda bodo celo igrali pol-pol setlisto, kot na Metaldays. In še statistika: od enajstih albumov so le trije »ne-metal« - Damnation, Heritage in Pale Communion, torej imajo Opeth še za nekaj albumov bonusa, se strinjate?

Ožbej
05.09.2014
YOB - Clearing the Path to Ascend

Leto izida: 2014 pri založbi Neurot Recordings

Naslov albuma ima zame nekoliko duhovno-religiozen zven (bolj prvo kot drugo - duhovni ljudje so dobrodošli, saj navdihujejo, vernih ljudi pa se je treba bati). Jobova knjiga je del Stare Zaveze. Zgodba pripoveduje o možaku Jobu, ki zvesto služi Bogu. V zameno za ponižnost mu Bog da vse, kar si človek želi za popolno življenje - ogromno posestvo, ženo, družino, zdravje, dobro letino ... Bog je ponosen na svojega zvestega služabnika in se zato pohvali pred Satanom, češ, poglej, kako se stvari streže! Satan mu odvrne, da mu Job služi le zato, ker mu Bog nudi vse materialne dobrine. Zato mu ponudi stavo: prepričan je, da kakor hitro bo Bog Jobu vzel vse, ga bo Job preklel in izgubil vero ter zaupanje vanj. Bog sprejme stavo in začne korak za korakom Jobu jemati materialne dobrine: najprej pobere letino, nato mu poruši dom, nato mu pobije družino, na koncu pa mu vzame še najpomembnejšo stvar - njegovo zdravje.
Album je dolg štiri pesmi, a brez skrbi, že prvi komad In Our Blood je dolg šestnajst minut, skupni saldo pa znaša malo čez štirideset minut. Glede na uvodno zgodbo o trpljenju, povezanim z vero, ni treba posebej žanrsko opredeljevati glasbe - obeta se poslastica za vse doomerje! In, šalo na stran, takšno glasbo bi ustvaril tudi naš Job, če bi mu Bog pustil kitaro in ojačevalec. »Čas je, da se prebudimo!« je uvod v In Our Blood. Čas, da se zavemo realnosti - vse smo izgubili. To niso sanje. In po devetih minutah trpljenja se Job sprašuje: »Kaj je sploh realnost? Nedvomno ne more nihče reči, saj ne obstajajo besede. Ni nekaj materialnega, to je le ideja. Tudi ni duhovno, tudi to je le ideja. Čas da se prebudimo!« In nato zazveni nizek, počasen DOOOOOM! ... DOOOOOM! ... DOOOM! ...
Celoten album sem poslušal večkrat, a daleč, daleč najboljši vtis mi je pustila prva pesem In Our Blood, ker je definicija tistega, kar želi slišati vsak doomer. Všeč mi je kombinacija čistih in growl vokalov, saj se brezup (čisto petje) dinamično preliva v jezo nad nemočjo (growl). Ta dinamika definira tudi naslednje tri komade, ki jim delam krivico, saj je recenzije že skoraj konec, jaz pa tvezim le o prvem med enakimi, In Our Blood. Dobra stvar, da te že prva pesem albuma navduši, da se s pričakovanjem še boljšega navdušeno prepustimo toku glasbe: Nothing To Win, Unmask The Spectre ter Marrow dajo dooma polno skledo, saj vsak presega minutažo desetih minut. Ja, kadar človek trpi, se mu občutek dojemanja časa upočasni ... A dovolj besed, naj govori glasba!
Bog je videl, da mu je Job kljub vsemu hudemu, kar ga je doletelo, ostal zvest in ga ni preklel. Ohranil je vero, in mimogrede posnel odličen album. Bog je dobil stavo, vrnil Jobu vse, kar mu je vzel, ter mu očistil pot, da se bo lahko nekoč povzpel k njemu. Nauk Jobove zgodbe poiščite sami, seveda v duhu filozofije, ne religije. Jaz sem se iz poslušanja tega albuma naučil le to, da bi bili na ta izdelek Black Sabbath zelo ponosni.

Ožbej
04.09.2014
Nachtmystium - The World We Left Behind

Leto izida: 2014 pri založbi Century Media

Najprej želim poudariti, da okoli osebnosti in ne tako oddaljenih dejanj Nachtmystium frontmana Blake Judda, ne mislim izgubljati besed. Vsak, ki zasedbo vsaj približno spremlja, si je lahko glede omenjenih dogodkov ustvaril lastno mnenje. Ta recenzija se bo tako skušala osredotočiti zgolj na samo glasbeno plat albuma in manj na same okoliščine nastanka.
The World We Left Behind naj bi sicer (domnevno) predstavljal zadnji, posthumni album skupine Nachtmystium, vendar si je Judd v nedavnih intervjujih že večkrat premislil. Kakor koli že, to niti ni najbolj pomembno. Priznati moram, da sem glasbo Nachtmystium v celoti začel spoznavati (in ceniti) šele v zadnjem letu dni in sem na pričujočo izdajo že kar nestrpno čakal. Toda prvi komad iz plošče, ki ga je objavila založba banda, imenovan Tear You Down, me je precej neprijetno presenetil in navdal z občutkom, da bi ga bilo bolje umestiti na zadnji (brezvezen) album Juddovega superbanda Twilight ali v najboljšem primeru na izdajo njegovega projekta Hate Meditation, nikakor pa ne na plošček Nachtmystium. Moja pričakovanja so bila tako zelo hitro zreducirana na ničlo. K sreči se je že ob prvem poslušanju izkazalo, da je slednji komad vse prej kot reprezentativen predstavnik glasbe na ploščku. The World We Left Behind je izjemno razgiban album, ki predstavlja nekakšno retrospektivo diskografije banda in spreminjajočih se stilov znotraj nje. Na njem je tako mogoče slišati komade, ki mejijo na skorajda že radijsko orientiran black'n'roll (npr. On The Other Side in Fireheart) do bolj »čistokrvnih« black metal stvaritev (npr. Into The Endless Abyss in The World We Left Behind) kot tudi miksa obeh stilskih skrajnosti (npr. In the Abscense of Existence in Epitah For A Dying Star). Najbolj zanimivo ob tem je morda to, da vse skupaj deluje kot celota (tudi na produkcijskem nivoju) in ima tudi zelo dober »flow« med posameznimi komadi. V sama besedila se sicer nisem posebej poglabljal, vendar sem vendarle uspel opaziti, da se večinoma vrtijo okrog osebnih (eksistencialnih) bitk lirskega subjekta (ki je najbrž kar Judd sam), vendar ne delujejo cmeravo, temveč je v njih mogoče najti nekaj samorefleksije in distance.
Hote ali nehote je Juddu uspelo ustvariti album, ki kot poslovilni opus deluje izvrstno, zato imam ob nameri, da naj bi Nachtmystium nadaljevali z ustvarjanjem, mešane občutke. The World We Left Behind (kot že ime nakazuje) dejansko predstavlja pregled zapuščine banda. Čeprav sem ob vsem napisanem še vedno mnenja, da »Instinct: Decay« ostaja Juddov magnum opus, gre za izdajo, h kateri se bom zagotovo vrnil večkrat (in ob tem venomer preskočil Tear You Down).

Nejc
03.09.2014
Vintersorg - Naturbål

Leto izida: 2014 pri založbi Napalm Records

Vintersorg in Mattias Marklund sta samo dve leti po Orkanu izdala njegovega naslednika Naturbål. Prepričan sem, da glasbenika nista potrebovala dolgo, da sta se odločila, kako naj zveni. Naturbål je namreč marsikaj, o čemer bi se dalo debatirati, nedvomno pa je album povsem logično in naravno nadaljevanje glasbe, ki se je rodila pred dvema dekadama, naslednja stopnička na prestolu folk metal kraljev.
Kdor se v vseh teh letih ni naveličal s prvencem Till Fjälls začrtanih melodij, bo (oziroma je že) z odprtimi rokami in ušesi sprejel Naturbål. Postopoma je nekoliko agresivnejše in mrke ritme zamenjalo bolj veselo in razigrano vzdušje, harsh black metal vokal je z leti zmeraj več prostora prepustil clean/zborovskim vokalom, močno distorzirane kitare pa so se umaknile čistejšim, visokotonažnim kitarskim linijam. Vse opisano priča o tem, da je glasbeni projekt z imenom Vintersorg postal vedno bolj široko glasbeno sprejemljiv, posledično pa tudi za določeno (manjšo) ciljno publiko manj zanimiv. In tako tudi po dveh letih ostaja osebna kritika tega banda z mojega stališča – tako kot njegova glasba – nespremenjena: albumu manjkata ostrina in udarnost (želel bi si recimo več tega, kar ponuja prvih trideset sekund komada Elddraken). A ker se ne želim ponavljati in biti sam sebi svoj plagiator, naj kot negativno plat albuma omenim še, da me ta ni prepričal tudi zato, ker se določeni elementi (preveč) ponavljajo. Ti se seveda lahko razumejo tudi drugače, in sicer kot povezovalna rdeča nit; tako pač je, vsaka ušesa imajo svojega skladatelja.
A govoriti sprva o prestolu določenega žanra in nato v isti sapi naštevati samo negativne stvari pač ni možno označiti kot trezno, zato: v nasprotju z že omenjenim prvencem je Naturbål zelo kompleksen na različnih področjih. Skladbe z vidika dinamike ponujajo počasne romantične ritme kot tudi hitro in surovo nabijanje, noben komad ni podhranjen z vidika strukturne pestrosti, predstavljena žanrska paleta pa je tudi zmeraj širša: od rocka, heavy metala do folk/black metala se najde vse, združeno v zmeraj poslušljivo podobo, nikoli prisiljeno ali nenaravno in mučno. Definitivno dosti boljše kot 90 % sorodnih albumov na sceni in seveda obvezen nakup za vse dolgoletne ljubitelje banda.

Dejan

Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
19.09.2014
Go4Rock 2014
Italija, Gorica
20.09.2014
Go4Rock 2014
Italija, Gorica
20.09.2014
Trainstation Squat za vedno!!!
Kranj, Trainstation Squat
20.09.2014
Soulwound, Sober Assault
Stična, Mlin pri Marjanu
20.09.2014
Black Reaper, Woli Wo, Beer For Breakfast
Rudno, Ribiški dom
24.09.2014
Axel Rudi Pell, Rebellious Spirit
Nemčija, München, Backstage
24.09.2014
YOB, Pallbearer
Avstrija, Dunaj, Arena
24.09.2014
Karma To Burn, Carson, Ethereal Riffian, Somali Yacht Club, Release The Ectoplasm!
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromka
24.09.2014
Arkona, Inferno, Panychida, Armada
Maribor, Pekarna, Gustaf
25.09.2014
YOB, Pallbearer
Avstrija, Innsbruck, PMK
25.09.2014
Bolt Thrower, Morgoth, Incantation
Avstrija, Dunaj, Arena
25.09.2014
Kadilnica Of Death: Otvoritev sezone 2014/2015 z God Scard, BattleX, Street Creeps
Ljubljana, Orto Bar
25.09.2014
Karma To Burn
Zagreb, Vintage Industrial Bar
26.09.2014
Bolt Thrower, Morgoth, Incantation
Nemčija, München, Backstage
26.09.2014
Heat, Orcus Chylde
Nemčija, München, Backstage
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid