Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



28.08.2014
Sólstafir - Ótta

Leto izida: 2014 pri založbi Season of Mist

Sólstafir. Izraz mi je že kar nekaj časa poznan iz besedila Not Unlike the Waves, pesmi ameriške zasedbe Agalloch, in verjetno so zaradi tega Islandci ob izdaji svojega tretjega ploščka Köld pri meni še toliko laže vzbudili zanimanje (v oči namreč takoj pade njegova precej umetniška naslovnica) in se kaj hitro uvrstili med približno za prgišče meni najljubših skupin. Kot je zanje več ali manj stalnica, so po neponovljivem Svartir Sandar (2011) sedaj, po treh letih, izdali še en izjemen dolgometražni album in znova prekosili same sebe.
Svojo prepoznavno verzijo post rocka/metala so tokrat namesto z izseki novičarskega poročanja o izbruhu vulkana Eyjafjallajökull ter nekaterih drugih vesti, kot smo bili priča na drugem CD-ju izdaje Svartir Sandar, prepletli z ambientalnimi prijemi, bolj tipičnimi za ustvarjalce filmske glasbe. Glede na to, da so aktualni album posneli v studiu Sundlaugin, kjer so v preteklosti svojo glasbo večkrat ovekovečili na trak Sigur Rós, pred kratim pa tudi Alcest ploščo Shelter, verjetno vpliv skupnega producenta nekako ne preseneča. Birgir Jón Birgirsson je tudi tokrat svoje delo izvrstno opravil ter izvornih osem pesmi, od katerih vsaka nosi eno izmed osmih poimenovanj za različne dele dneva (islandsko eykt, od tega pa vsako ime predstavlja približno tri ure v dnevu), združil v organsko povezano celoto. Z objavo prvih dveh pesmi na ploščku, Lágnætti in Ótta, so vsaj mene malce zavedli o celotni zvočni podobi albuma. Slednja komada skupaj predstavljata noč in zgodnje jutro novega dne in plošče po tej logiki torej ne tvorijo le umirjeni deli bolj jutranjih odtenkov. Neke vrste brenkalo, najbrž islandsko narodno glasbilo, imenovano langspil, pesmi Ótta v prvotni različici pridá veselejši prizvok in je zato ne povezujem toliko z jutrom. Zato pa se mu precej bolj približa bolj zasanjana bonus verzija iste pesmi, ki ji je band dodal kar oznako »elevator mix«, in ob tem pride še bolj do izraza vokal, brez katerega Sólstafir preprosto ne bi bili isti. Navsezadnje noben njihov album ne zveni enako, edina prava stalnica je hreščeč, občasno hlipav vokal. Na dotičnem ploščku je njegov več ali manj reden spremljevalec klavir, občasno pa ju dopolnjuje še godalna spremljava, ki pa je za band tokrat nekaj novega. Nekaj pesmi je skladno z razvojem dneva precej bolj poskočnih melodij in ritmov, sicer precej netipičnih za Sólstafir, pri tem pa najbolj izstopata Miðdegi in Nón s konstantnim nadgrajevanjem refrena do klimaksa z bolj tradicionalnimi rokerskimi riffi. Zanimivo je, da v nasprotju z naslovom albuma pesem Ótta ni tista, ki se najbolje prilega črno-beli naslovnici – romantično obarvanemu motivu starca, kako odvrača pogled od razburkanega morja –, temveč najbolj dodelana, bolj večerna balada na ploščku, Miðaftann. Zanemariti ne gre niti dodatnih treh komadov z »deluxe digipack« izdaje, od katerih najbolj izstopa Till Valhallar. Kronološko bi pesem sodila prej na Í Blóði og Anda (2002), vendar bolj vikinško obarvani black metal za konec vsaj mene ne zmoti, temveč ponudi vpogled v starejše stvaritve oz. začetke že skoraj dvajsetletnega opusa Sólstafir.
Skoraj enourni album (oz. njegovo 77-minutno verzijo na vinilu) so Sólstafir v celoti objavili na več portalih še pred njegovim uradnim izidom konec avgusta, s čimer so razveselili marsikatero dušo. Ótta je nežna in zasanjana, a hkrati na različnih ravneh toliko več kot le preprosta. Predstavlja bandov naravni razvoj in nadaljnji odmik od začetnih žanrskih okvirov, še bolj pa je podžgala mojo neučakanost pred prvo samostojno turnejo Sólstafir, na kateri bomo velik del Ótte verjetno lahko slišali še v živo. Priložnost za to se nam ponuja že 20. novembra v Gala Hali na Metelkovi.

Aleksandra
27.08.2014
Manes - Vntrve (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Debemur Morti Productions

Po vsej verjetnosti še zadnjič – in potem nikoli več – se »oglašam« v zvezi z norveško glasbeno skupino Manes. Nekoč band, ki je s ponosom nosil oznako old school Norwegian black metal, glasbeno danes nima nobene veze več s to ekstremno obliko glasbe. O tem sem že na kratko pisal in razglabljal v začetku leta med recenziranjem kompilacije Teeth, Toes and Other Trinkets, ker pa se piše še zmeraj isto leto, sem se odločil, da to zgodbo zase zaključim z recenzijo EP-ja s samo dvema pesmima. In ker ena v naslovu nosi dodatek »album version«, tudi vem/sklepam, da me le-ta ne bo kaj preveč zanimal, kajti le redko sem takšne volje, da bi mi ustrezal počasen, ambientalni rock s primesmi elektronike.
A Deathpact Most Imminent bo torej objavljen na prihajajočem albumu. Nežna, romantična balada, ki se začne z besedami »I tried to do better, but somehow I never do« v svoji prvi polovici spominja na mojstre psihadelike, ene in edine Pink Floyd, medtem ko dodani elektronski momenti porodijo močne asociacije na legendarne Depeche Mode. Navrženi izjemni imeni svetovne glasbene scene dejansko pričata o kakovosti glasbe, le-ta pa zna navdušiti tudi ljubitelje sodobnih zvokov iz hiše Neurotech, kjer se je jeziček na tehtnici ustvarjanaj glasbe v zadnjih letih prevesil na stran elektronike.
Besedilno še bolj simplificiran pa je drugi komad dotičnega EP-ja, Broken Fire. »You are the only thing that matters« je glavni besedilni motiv pesmi, medtem ko je tudi glasbeni minimalizem povsem na višku, saj se ena in ista melodija (ali bolje rečeno kar riff, saj Manes pri ustvarjanju glasbe še zmeraj uporabljajo klasične rock/metalske instrumente) ponavlja skozi celoten komad. Vntrve je definitivno izdaja, ki ni za klasičnega metalca, a je hkrati tudi definitivno zelo nalezljiva.

Dejan
26.08.2014
Curimus - Artificial Revolution

Leto izida: 2014 pri založbi Svart Records

Zanimiva mešanica thrasha, hardcora in groova! Prva stvar, ki sem jo videl in slišal z Artificial Revolution, je bil videospot za prvo pesem (single?), imenovano Reincernation. Okej, uvod je kopiraj-prilepi zloben Slayer uvod (na primer komad Deviance) ali pa Seasons in the Abyss), nato sledi nekaj v stilu Panterine Strength Beyond Strength. Proti sredini komada se pa že zasledi, recimo temu, »njihov lasten zvok«. Pri spotu me je motilo še to, da je neumen - nek nasilnež pretepa ljudi brez razloga. Morda se to zdi pubertetnikom kul, a prav taka vsebina spotov daje čredi vero v stereotip o sociopatskih in nasilnih metalcih (mimogrede, menda se nas sleherniki na ulici ustrašijo, ker smo na pogled vse prej kot mladi mucki).
Kakor hitro sem ugasnil video in le prisluhnil albumu, se je glasba slišala za nekaj velikostnih razredov bolje. Všeč mi je, da preigravajo, jaz temu pravim pester thrash, kar s preprostimi besedami pomeni, da ne utrujajo z enim in istim ritmom (kot znajo na momente npr. Slayer). Nekako sem v tej mešanici stilov videl vzporednico z Lazarus A.D., ki prav tako z groove elementi dušijo thrashevsko monotonost. Vokal mi deluje bolj kot Lamb Of God ali hardcore stil, kar pa še pripomore k identifikaciji njihovega zvoka. Blade In - Blood Out je morda zapuščina punk rocka, kjer včasih tudi radi začnejo novo zgodbo z bas kitaro. Sicer je to po mojem mnenju eden izmed najbolj udarnih komadov na albumu, morda zaradi pomanjkanja melodike? Točno, pozabil sem omeniti - občasna melodika (po finsko, kakopak!) pridno povezuje različne prehode v pesmi, s čimer zgladi ostre robove hardcora/thrasha. Tudi ljubezenska pesem se najde (Love Song). Na tem mestu mislim, da komentar ni potreben. In the Darkness je tudi zanimiv komad z zelo groovey čupavskim uvodom, ki se žal prehitro spreobrne v monotonost. Izjema potrjuje pravilo, kajne?
Da ne bo ostal v ustih grenak priokus, priporočam za konec Free Standing Nation ali pa Unchained!

Ožbej

25.08.2014
Belphegor - Conjuring the Dead

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Belphegor so stari znanci našega portala, kajti Paranoidovi recenzenti jih spremljamo že dobrih deset let ali od njihovega četrtega albuma Lucifer Incestus iz leta 2003 dalje. Po prebiranju ene recenzije za drugo – manjka le recenzija za Walpurgis Rites – Hexenwahn – sem kot »mlad« poslušalec te sodomske trojice prišel do sklepa, da se z napisanim bolj ali manj strinjam in da bi lahko vse opisano prenesel tudi na aktualni album Conjuring the Dead. Le moje mišljenje o Bondage Goat Zombie se razlikuje od Aljaževega, a to po vsej verjetnosti zato, ker pred tem albumom bandu sploh nisem posvečal pozornosti. Deloma tudi zato, ker predhodni Pestapokalypse VI v mojih ušesih še zmeraj pade v kategorijo »Kar nekaj« (se opravičujem za nestrokovnost).
No, pa gremo stran od subjektivnih okusov, ki nikoli niso enaki, k objektivnim dejstvom, zakaj je temu tako. Hočeš ali nočeš, Avstrijcem je treba priznati, da so razvili lasten stil igranja, pa čeprav ta temelji na elementih, ki so jih pobrali skupaj od drugih velikih imen death in black metal scene. Marsikdaj je v tem oziru že padlo ime Morbid Angel ali Behemoth, osebno pa bi dodal še poljubno hitro in zloveščo black metal zasedbo in za aktualni album recimo še Cannibal Corpse ter dosti bandove lastne diskografije. Da najprej pograbim zadnjo idejo … Conjuring the Dead me namreč na različnih mestih spominja na najbolj prepoznavne riffe komadov Bondage Goat Zombie in Stigma Diabolicum, zagotovo pa bo kdo drug od vas prepoznal še kateri drugi komad. Toda moto »hitro, hitreje, Belphegor«, ki se ga je band sploh na začetku držal kot pijanec plota, v letu 2014 ni glavno vodilo. Letos častilci deviantnih seksualnih praks stavijo na raznolikost, zaradi česar je album tako iz vidika tempa kot tudi atmosfere izredno razgiban – vsaj za njihove razmere. O tem še najbolje priča instrumentalni intermezzo The Eyes, poleg tega pa tudi različni atmosferični elementi, ki nekoliko drugače predstavijo bandovo blackmetalsko plat. Band je celo eksperimentiral z vokali, tako da se med Legions of Destruction »oglasi« veliki Atilla (Mayhem).
Toda: tako kot Nile, Cannibal Corpse, Deicide in podobni bandi tudi Belphegor pod črto ostajajo bolj ali manj nespremenjeni, zato se njihovim dolgoletnim sledilcem ni treba ničesar bati. Belphegor pač furajo svoje dalje … Komur se kolca po tovrstni glasbi, bo zagotovo prišel na svoj račun. Moram pa po drugi strani priznati, da so Belphegor (poleg Behemoth, ki pa so po svoje band brez primere) tudi edini black/death metal band, ki ga osebno ob ustreznem razpoloženju premorem poslušati tudi večkrat zapored. Tisto pocukrano black/death jamranje po švedsko (ponovno se opravičujem za nestrokovnost) mi nikoli ni bilo všeč. Pri Belphegor pa se takoj ve in sliši, da moški udarjajo po moško po moških instrumentih, pa čeprav pod črto marsikaj na dolgi rok zveni dolgočasno.

Dejan


22.08.2014
Hiverna - II. Macabre

Leto izida: 2014 pri založbi Oaken Forge

Quebeška folk metal skupina Hiverna je letošnjega junija po treh letih zatišja z izjemo nekaj posamičnih koncertov predstavila svoj drugi studijski album, naslovljen II. Macabre. Glasbo ustvarjajo tudi naprej samostojno brez pravega okrilja kakšne založbe, in to v slogu, kakršnega so začrtali že s svojo prvo izdajo, splitom L'Aube Septentrionale s Chasse-Galeríe (2008); zlasti s pesmijo Nocturnal Tenebris, še konkretneje pa nato definirali s prvencem I. Folklore (2010). Razlog je preprost; aktualnih 12 pesmi s skupno skoraj enourno minutažo je Bardunor napisal že ob prvih idejnih zametkih Hiverne med letoma 2003 in 2006.
II. Macabre se od predhodnih izdaj najbolj razlikuje po tem, da na njem kljub zgovornemu naslovu vlada manj grozljivo vzdušje kot na I. Folklore. Nobena nova pesem v tem pogledu ne more prekositi starejše Ouverture, četudi gre pri tem zgolj za uvodno pesem. Bolj grotesken zven se na aktualnem ploščku pojavi šele sredi četrtega komada Sang, ki mu proti koncu pesmi sledi nenavadno optimistična flavta. Res zanimivo in v bolj temačnem vzdušju se plošček samo zaključi s pesmijo Folklore Macabre, in sicer v nekakšnem vrtincu aplavza, maničnega smeha in glasov iz publike ter kot iz grozljivke vzetih godal in pavk. Pri tem ne morem mimo podobnosti z Gris, ki sta nekaj podobnega naredila v Le gala des gens heureux (s ploščka Il était une forêt..., 2007). Je pa za razliko od starejšega materiala tokrat vsaj za odtenek bolj dodelana produkcija, četudi je po uvodnih tonih violine takoj jasno, da je plošček nastal v domačem studiu; a rezultat je kljub temu hvale vreden, saj osrednji element večine pesmi predstavlja precej razgibana flavta izpod vajeti Doom. Snemanje pihal, pa tudi godal, je v primerjavi z digitalnim pisanjem melodij za tonskega inženirja precej trši oreh, toda Bardunor je reč precej dobro izpeljal. Kot sem že omenila, so vse pesmi plod njegovih nemirnih prstov, tako kitarski riffi kot bobnanje, nase pa je prevzel tudi harsh vokal ter občasno digitalno orkestralno spremljavo, Froidure pa je vse skupaj zaokrožil s spremljajočimi basovskimi linijami. Tudi sicer je Bardunor zelo dejaven; igra tudi pri Csejthe, Barol Svinge in Monarque ter ima še en solo projekt, Crépuscule, vendar je izmed vseh ravno Hiverna najbolj samosvoja. Svoj pečat je tokrat na ploščku pustila gostujoča violinistka Carolane »Vyvyen« Veilleux, saj ga odpre kar z uglaševanjem svojega glasbila ter pesmi Le grand bucher skupaj s flavto doda noto drugačnosti, zaradi česar predstavlja omenjena pesem tudi nekakšen vrhunec ploščka. Njegovo vizualno plat je oblikoval Olivier Villoingt in črno-bela naslovnica z ogromnim satirom na eni in v meglo ovitim gozdom na drugi strani lepo predstavlja glasbeno bit ploščka, je pa, zanimivo, ravno diametralno nasprotna bolj poskočni pesmi La Satyre.
Med najboljše na ploščku bi uvrstila komad Hiverna, saj vsebuje vse prepoznavne oprijeme in riffe banda, ter bolj mogočni À toi, Venin des Songes, nekatere druge pesmi pa bi lahko Kanadčani mirne volje izpustili, na primer instrumentalni ... Et l'Immortalité. Sicer pa me II. Macabre po izjemnem prvencu preprosto ne prepriča. Solidno nadaljevanje, ki pa po večkratnem poslušanju vseeno zbledi.

Aleksandra
21.08.2014
Arkona - Chaos.Ice.Fire

Leto izida: 2013 pri založbi Hellfire Records

Kot pred pisanjem vsake recenzije sem tudi tokrat najprej preveril v Metal arhivih, katere informacije se tam nahajajo o recenziranem bandu. Še preden sem prišel do predstavitvene strani le-tega, sem ugotovil, da obstajajo štirje bandi s tem imenom. No, natančneje samo še trije, saj je ruska NSBM zasedba spremenila ime že leta 2005. Tako ostanejo še druga ruska, bolje poznana pagan metal zasedba z Masho »Scream« Arkhipovo na čelu, češki heavy metalci in končno še poljski black metalci, ki pa z NS-sceno ali kakršnimi koli drugimi političnimi aktivnostmi nimajo nikakršne zveze.
Poljska Arkona je bila ustanovljena davnega leta 1993, kar jo na nek način posledično uvršča med utemeljitelje drugega vala black metala v svoji domovini, čeprav je bilo njeno najbolj plodno obdobje, ko so izšli kar trije studijski albumi, v prvih treh letih novega tisočletja. Nato je ustvarjalna žilica banda nekoliko usahnila, saj je trajalo dobro dekado in kup izdaj kompilacij in splitov do naslednjega dolgometražca, petega albuma po vrsti, ki nosi naslov Chaos.Ice.Fire.
Zgodba (beri: glasba) za tem imenom pa je v večji meri dokaj enostavna in direktna, zato bom tokrat tudi sam postopal na takšen način. Kvartet za imenom Arkona je na predzadnji dan lanskega leta izdal black metal album, ki je old school moderen, brutalen, zloben in hiter. Gre za nekakšno kombinacijo tehnično dobro podkovanih The Stone in nikoli dolgočasnih, čeprav enoličnih Endstille. Kot si zdaj pravilno mislite, na albumu ne manjka ultra hitrih blast beatov in všečnih kitarskih riffov, ki pa jih Poljaki popestrijo z zadržano uporabo klaviatur in dokaj »razumljivim« vokalom v maternem jeziku.
Vrhunci albuma: Zrodziła mnie ziemia skażona kłamstwem, ki me zaradi načina odpetega refrena že nekoliko spominja na Anaal Nathrakh, Istnienie moje przeniknie ziemię, ker je v celoti izredno catchy, in Zasypiając w strachu zaradi svoje baladnosti. Skratka, trije argumenti, zaradi katerih se bo obisk koncerta v mariborski Pekarni 24. septembra zagotovo splačal.

Dejan
14.08.2014
Wolves In The Throne Room - Celestite

Leto izida: 2014 pri založbi Artemisia Records

Ameriške zasedbe Wolves In The Throne Room (v nadaljevanju WITTR) gotovo ni potrebno posebej predstavljati. Po štirih LP-jih in enem EP-ju (če štejemo zgolj studijske izdaje) atmosferično orientiranega black metala so si ustvarili precejšen ugled na širši metal sceni in celo med delom občinstva, ki ga black metal načeloma niti najmanj ne zanima. Sedaj se po skoraj treh letih od zadnje dolgometražne mojstrovine Celestial Lineage vračajo s petim albumom, ki predstavlja precej radikalno spremembo (čeprav mogoče dokaj logično, celo ne povsem nepričakovano) s prepoznavnim zvokom, ki so ga WITTR nadgrajevali tekom let.
Celestite tako za razliko od prejšnjih izdaj ne vsebuje nobenih bobnov ali vokalov in bi ga po standardni žanrski terminologiji lahko označili kot ambientalni album z opaznimi primesmi elektronske in drone glasbe. Kitare je na albumu kljub temu še vedno mogoče najti, čeprav je njihova vloga potisnjena v ozadje, kjer delujejo zgolj kot nekakšen občasni spremljevalec klaviatur (in drugih instrumentov). Ravno preplet »večslojnosti« instrumentov pa je tisti, ki naredi album mnogo bolj polnovreden, zvočno bogat, in se v tem smislu oddalji od pogosto preveč minimalističnih, enodimenzionalnih ambientalnih poskusov. Tako smo že od prve minute popeljani na skorajda meditativno popotovanje skozi svet naših asociacij, ki se ustvarjajo ob glasbi WITTR. Celestite tako izpade kot idealen soundtrack za film, ki je zgrajen na podlagi naših lastnih mentalnih podob in vtisov. Za vsakega poslušalca torej zvočna kulisa albuma ustvarja specifičen svet predstav in se mu v tem kontekstu lahko povsem prilega, saj je glasba na Celestite zelo sugestibilno »odprta«, inkluzivna, kar pravzaprav nakazuje že sama naslovnica ploščka, ki lahko vsakega posameznika asociira na malodane karkoli.
Dotični izdelek je torej vse prej kot nedodelan poskus ustvarjanja ambientalne glasbe, prej njegovo nasprotje, vendar pa je razumljivo, da bo marsikateri starejši ljubitelj banda preprosto razočaran, saj tovrstna glasba sega v žanrsko skorajda povsem drugačne vode. Imajo pa morda WITTR to srečo, da je njihova baza poslušalcev verjetno bolj odprta od pogosto zelo rigidnih običajnih black metal fanov in bo lažje sprejela pričujoči izdelek. No, dejstvo je, da WITTR seveda še zdaleč niso prva »primarno« metalska zasedba, ki se je lotila eksperimentiranja v ambientalni glasbi, so pa gotovo ena izmed skupin, ki je to storila tako, kot se spodobi. Drznil bi si celo reči, da je Celestite v luči omenjenih poskusov morda celo najboljša stvaritev do sedaj.

Nejc
13.08.2014
Emperor - In the Nightside Eclipse (20th Anniversary Edition)

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records

Znotraj black metal scene se v zadnjih letih na veliko praznuje. Drugi val black metala, ki se je začel odvijati v začetku devetdesetih in je povil glavne black metal bande današnjega časa, je že zdavnaj praznoval svojo polnoletnost, zdaj pa so na vrsti bandi in njihovi najvplivnejši albumi, ki praznujejo po večini dve dekadi obstoja. Poleg ostalih tudi danes legendarni In the Nightside Eclipse, s katerim so Emperor odvrgli umazan in hreščeč garažni zvok, kombiniran s simplificiranimi kitarski riffi, in ga skombinirali z elementi klasične glasbe. Vpliv dotičnega albuma na razvoj tovrstne ekstremne glasbe je skorajda nepopisen, prav tako pa tudi izredno pozitiven odziv pri poslušalstvu, ki po dvajsetih letih še zmeraj hlasta, da bi band ujelo v živo. Komur to še ni uspelo, ima letos na evropskih tleh še dve možnosti (Wacken Open Air in Bloodstock Festival), da dolgoletne skomine postanejo resničnost, ostali pa se lahko zadovoljite z remasterizirano različico albuma, ki ga band trenutno v celoti preigrava na svojih festivalskih nastopih.
Debate o tem, kateri zvok je boljši, originalni ali novi in obdelani, bom pustil ob strani, saj gre pri odgovarjanju na to vprašanje po navadi za preveč subjektivne kriterije navezanosti na neko izdajo, ki ljubitelja določenega banda spremlja toliko in toliko let, zato tudi nima nobene objektivne vrednosti. Lahko pa objektivno trdim, da se zvok kaj dosti sploh ni spremenil oz. da Samoth, Ihsahn in Faust niso kaj dosti posegali v sam zvok. Ta je ostal dokaj blizu originala oziroma različic, ki jih je band ponovno izdal leta 1999 in 2004, saj je originalna izdaja že dolgo razprodana.
Razlog za nakup albuma, tako tistim, ki že imajo eno kopijo, kot tudi tistim, ki albuma še niso uspeli postaviti na svojo polico zgoščenk, bi torej bila dodana vrednost, s katero band svojemu poslušalstvu podarja dodaten bonbonček. Namesto dveh priredb (A Fine Day to Die – Bathory in Gypsy – Mercyful Fate) se na prvem ploščku (originalni miks pesmi) kot bonus material nahaja tudi že zdavnaj razprodani EP As the Shadows Rise, medtem ko drugi plošček z alternativnim miksom vseh pesmi razveseljuje z dodatkom, ki nosi naslov The Akkerhaugen Tapes (1993). Gre za tri sicer poznane pesmi, ki pa v tej obliki predhodno nikoli niso bile objavljene.
Dodatna pikica na i za nakup tega kosa zgodovine black metala pa je zagotovo v trde platnice digibooka zapakirani in osveženi dizajn, ki je znotraj obogaten z redkimi arhivskimi slikami.

Dejan
11.08.2014
Insomnium - Shadows of the Dying Sun

Leto izida: 2014 pri založbi Century Media

Insomnium so konec letošnje pomladi izdali šesti studijski album Shadows Of The Dying Sun. V podrobno poslušanje albuma sta me prepričali dve dejstvi: je prvi izdelek z novim kitaristom Markusom Vanhalo (Omnium Gatherum), album pa je dobil izjemno negativen odziv s strani tistih pravih, velikih poslušalcev zasedbe. Sveži kitarski veter je prinesel nekaj, kar je mnoge razjezilo – verjetno več kitarskih solaž, kot so jih ponujali vsi predhodni albumi skupaj. Pa tudi načela, ki se ga finski melodic death metal bandi kar dobro držijo, Insomnium niso pozabili. O čem govorim? O dolžini pesmi seveda. Najkrajši komad dobre tri minute, najdaljši slabih osem. Druga velika »novost« pa so clean vokali, ki jih slišimo v skoraj vsakem komadu.
Že sam intro oz. prvi komad The Primeval Dark daje občutek novega. Več melodičnosti, manj melanholije. Moj prvi krik ob poslušanju komada, ki je odmeval skozi celoten predvajalni čas: »Ej, pa to so Ensiferum!« Ensiferum s kančkom Amon Amarth. Morda se vam zdi ta pripomba sedaj prehuda, ampak vsi ti clean vokali, še posebej pri komadu While We Sleep (glej spodaj), so finski, so Ensiferum, so Omnium Gatherum. Podpora kitare in prehod v melodično ritmično borbenost. Tudi sami riffi so (vsaj zame) pri dotičnem komadu že slišani. Morda so Insomnium ponudili nekaj novega, a prav nič »novega«. Komad Revelation se začne s tipičnim akustičnim uvodom, ki se nato iz kitarskega napada razvije v simfoničnega ter se zopet umiri. Tudi pri tem komadu ne morem mimo opazke, da slišim ponekod Wintersun, nekje Ensiferum. Sicer pa kar se tiče komada, je odlično sestavljen, melodije so zelo poslušljive. Kitare so svoje delo opravile odlično, tudi vokal nič slabše. Za »popestritev« poskrbijo mnogi akustični deli, ki jim po navadi sledi kitarsko soliranje. To je sicer odlično in zelo ustrezno, verjamem pa, da se ga bo treba navaditi. Naslednji, temačneje obarvani komad je Black Heart Rebellion. Temačnost pa na žalost ni tista melanholično depresivna, ampak je ustvarjena z globokimi in trdimi riffi, ki smo jih (zopet) vajeni pri Omnium Gatherum, Ensiferum, Amon Amarth … Sedemminutni komad se drži začetne sestave komadov, z energičnostjo in vmesno akustično umiritvijo. Na žalost lahko že pri četrtem komadu rečem, da se komadi med sabo nič kaj preveč ne razlikujejo. Razlika je zgolj v tonski postavitvi riffov in melodij. Lose To Night je ena od počasnejših pesmi na albumu, ki se zopet drži temačnega. Vokal je tokrat bolj govorjen, refren pa odpet. Tako »govor« kot clean vokal ustvarita izjemno energijo, ki jo še dodatno dvigne kitarska solaža. Collapsing Words se vrne k tradicionalnemu melodičnemu death metalu in izpusti temačnost ter melanholijo. Kar ostane globokega in temačnega, je le vokal, inštrumentalije pa izpustijo vso svojo energičnost. Rezultat? Zopet nepričakovan, a zelo poslušljiv. Hitri bobni, hitri riffi, manj basa ter simfoničnosti. Pure melodic death brez cukranja. Sedmo mesto zaseda najdaljša stvaritev albuma. Nekaj povsem novega, nepričakovanega – The River. Počasno, a energično. Brutalno, a na trenutke melanholično. Slišano, pa vendar nekaj povsem novega. V osmih minutah Insomnium pokažejo čisto vse, kar je ta album. Vse novitete, vse tisto, kar so »obdržali«, in vse tisto, kar so »pobrali!« drugje. Kljub temu pa z eno besedo opisano: masterpiece. Prvi komad albuma, ki ga je zasedba predstavila javnosti, pa je Ephemeral, ki je že na samem začetku pustil mešane občutke. »To pa niso Insomnium!« in »Upam, da bo ostanek boljši.« – le dva od hitrih odzivov poslušalcev. Ephemeral se namreč zopet drži klasičnega melodic death metala. Simfoničnost sicer poskrbi za pravo atmosfero, vendar pa manjka tista tišina, melanholija. Zasedba je tako verjetno takoj želela vreči največjo bombo, da ne bi bil končni rezultat preveč šokanten. The Promethean Song so vsi označili za nekaj, kar še Insomnium nikoli niso naredili. Zame je sicer celoten album tak in me The Promethean Song še najbolj spominja na stare čase. Počasnost in celo kanček žalosti, za katero poskrbijo clean vokali, nas vrneta v preteklost. Res je, da vse skupaj bolj paše na kakšen melodeath/pagan metal plošček, pa vendar je del Shadows Of The Dying Sun in prav je tako. Na zadnjem mestu se zavrti še naslovni komad. Govorjenje prevzame mesto growla, inštrumentalije pa počasnost. Clean vokal se združi v masivnem refrenu, ki je skorajda že prenasičen. Sicer pa se dolgi komad vleče in vleče v depresiji, ki se proti koncu komada prelevi v simfonijo, ta pa se kmalu strne v tih zaključek. Ponovno nekaj za redne poslušalce.
Celotno gledano album ponuja ogromno. Ogromno slišanega in ogromno novega. Zasedba clean vokale odlično umesti v skoraj vsak komad, ravno tako kitarske solaže, ki so pravi balzam za dušo. Za te velike spremembe res mnogi krivijo novega kitarista, nekateri so zasedbo celo preimenovali v Omnium Insomnium. Kot poslušalki Omnium Gatherum, Ensiferum in mnogih drugih podobnih zasedb mi je Shadows Of The Dying Sun orgazmičen album, preimenovala pa jih ravno ne bom. Vem, da jim boste vsi redni poslušalci dali priložnost in album kar nekajkrat poslušali – verjemite, da vam bo ob vsakem poslušanju bolj všeč, kaj kmalu pa si bo prislužil mesto na vaši redni playlisti. Na moji si ga je prislužil že ob prvem poslušanju.

Tina


08.08.2014
Tarja Turunen & Mike Terrana - Beauty & the Beat (live)

Leto izida: 2014 pri založbi earMUSIC

Načeloma imam rad mešanje klasične glasbe in metala oziroma rocka, saj sta mi obe zvrsti zelo pri srcu in ju smatram kot glasbena žanra, ki imata kvaliteto za iztočnico. Načeloma. Prvaki te mešanice so za moje pojme Rage, Metallicin S&M je prav tako nadvse všečen in tudi Nightwish oziroma njihovemu kreativnemu vodji Tuomasu Holopainenu iz te perspektive nimam česa prida očitati. Se je pa pred dobrim desetletjem spričo nekaterih uspešnih tovrstnih fuzij začel oblikovati neki trend in raznovrstne metal zasedbe in projekti so začeli klasiko (večinoma ustvarjeno z digitalnimi pripomočki) vsiljevati v svet underground glasbe na vse mogoče in nemogoče načine. A ne bom se spuščal v vse te neuspehe in cenenosti, temveč se bom na tej točki raje posvetil glasbenikoma, ki sta nekdaj pripadala dvema od prej omenjenih ansamblov.
V skupnem projektu sta se namreč združila Tarja Turunen (ex-Nightwish) in Mike Terrana (skoraj vsi drugi metal bandi na svetu, predvsem pa ex-Rage) ter odigrala koncert z neimenovanim orkestrom in zborom. Sicer Mike že kar nekaj časa bobna tudi za Tarjo v njenem post-Nightwish molzenju denarja iz naivnih Nightwish fanov, v tem primeru pa gre za (edinstven?) live projekt, v katerem skupaj in enakovredno (čeprav v večji meri ločeno) zastopata svoji glasbeni poziciji in statusa. Tarja poje v svojem prepoznavnem stilu, Mike pa v pingvinskem fraku pač razbija po bobnih kot pavijan (slednje je mišljeno v izredno pozitivnem smislu, kajti pavijani so v svetu afen znani kot pravi bobnarski virtuozi).
Brezveze. Tako bi z enim, slovnično ne ravno pravilnim izrazom označil ta projekt. Tarja in Mike se najprej spravita na trhle kosti priznanih skladateljev, kot so Mozart, Strauss, Bach, Puccini, Dvořák, Rossini in podobni, ki se verjetno spričo vseh posthumnih zlorab njihovih del v grobu vrtijo že s tolikšno frekvenco, da bodo kmalu privrtali na površje na drugi strani sveta. Beauty & the Beat je sicer daleč od največjega in najbolj črnega binglja, ki so ga ti pobje metaforično fasali v svojem posmrtnem življenju, a Tarjin vokal nikakor ne dosega nivoja klasičnih izvedb njihovih kompozicij, medtem ko Mike, ki kot po navadi tolče bobne skoraj tako močno kot jaz svoje punce, praktično uniči melodično spokojnost, kakršno tovrstna glasba v osnovi prinaša.
Ko »Darja in Mihec« na repertoarju opravita s tistimi, ki se jima maščevati več ne morejo, se preusmerita na nekaj ljudi, za katerih avtorske pravice je dejansko moral nekdo tudi plačati. Ali je »modernejši« del koncerta boljši ali slabši, bi težko ocenil, je pa maličenje Led Zeppelin in Queen vsekakor zloraba, ki bi se morala kaznovati z obešanjem (za sramne dlake). V imenu rock skupnosti namreč lahko rečem samo to: »Tarja, jebi se.« 'Nuff said. Tole vse skupaj je preprosto slabo. Posneto je sicer zelo kvalitetno; da gre za live koncert in ne studijsko posneto zadevo, te pravzaprav spomni samo občasni aplavz občinstva, ampak res … brezveze. Izdelek ni dostojen renomejem ne Mika ne Tarje, verjetno pa tudi orkestra ne. Podobno kot Lulu, vendar izključno v prej omenjenem smislu, kajti proti Lulu je v tem besedilu recenzirana kolaboracija vredna petdesetih grammyjev.
Beauty & the Beat je nekaj, kar sta Mike in Tarja ustvarila za hec, za lasten gušt. Neke pozitivne uporabnosti za poslušalce preprosto ne vidim.

Gorjanec


Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
01.09.2014
Yawning Man
Avstrija, Dunaj, Arena
02.09.2014
Planet Of Zeus, Krabovsky, Vokara
Avstrija, Dunaj, Arena
09.09.2014
Black Wizard, Hornss, Pastor
Avstrija, Dunaj, Arena
09.09.2014
PHILM feat. Dave Lombardo
Avstrija, Dunaj, Arena
10.09.2014
Mitochondrion, Ritual Necromancy, Auroch
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
11.09.2014
Black Wizard, Hornss
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromka
11.09.2014
Cryptopsy, Jungle Rot, Disgorge
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
12.09.2014
Black Wizard, Hornss
Ilirska Bistrica, MKNŽ
15.09.2014
Lonely Kamel, The Order Of Israfel
Avstrija, Dunaj, Arena
15.09.2014
Agrimonia, Instinct Of Survival, Femacoffin
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromka
19.09.2014
Go4Rock 2014
Italija, Gorica
20.09.2014
Go4Rock 2014
Italija, Gorica
24.09.2014
Axel Rudi Pell, Rebellious Spirit
Nemčija, München, Backstage
24.09.2014
YOB, Pallbearer
Avstrija, Dunaj, Arena
24.09.2014
Karma To Burn, Ethereal Riffian, Somali Yacht Club, Release The Ectoplasm!
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromka
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid