Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



23.10.2014
Human Putrefaction - Anti Human Nekro Kvlt

Leto izida: 2014 pri založbi Mater Tenebrarum Records

Human Putrefaction je black metal zasedba s Krasa, ki ji je po številnih kadrovskih težavah končno uspelo posneti (kot kvintet) in izdati (kot kvartet) svoj prvenec Anti Human Nekro Kvlt. Mislim, da kaj več predstavitve ta band ne potrebuje, glede na skope objave na spletu pa to tudi ne bi bilo v njegovem interesu.
Zato se bom kar brez ovinkarjenja lotil ploščka, natančneje njegovih ne najbolj prepričljivih momentov. Kot prvo bi izpostavil dolžino nemetalskih komadov. Na albumu se nahajata dva, in sicer Intro – (Devoured Into The Maze Of Agony) in Outro – (Redeemed Trough Post-Agonized Bleeding). S prvim sploh ni nič narobe, ta predstavlja predvsem primeren uvod v black metal album čiste blasfemične narave, medtem ko slednji, zaključni komad vse skupaj le zavleče po nepotrebnem. Sicer povsem razumem bandove namene in motive za njegovo namestitev na konec albuma, a osem minut mizantropije po takšnem albumu je enostavno odveč. Konec koncev je, kot že rečeno, z introm bil narejen dovolj primeren uvod, tik pred udarci Nekrosadista pa band tako ali tako osebno zbiča Jezusa, ker noče ničesar prepustiti naključju.
Druga omembe vredna kritika bi bil generičen zvok, ki onemogoča kakršno koli prepoznavnost v tej smeri. Human Putrefaction žal zvenijo kot vsak drug black metal band, glede na bogoskrunsko tematiko pa zvok sploh ni tako umazan, kot bi lahko bil. Recimo kot pri kolegih Gorge of Cerberus. Ravno obratno, kitare so posnete zelo razločno, na trenutke se sliši celo bas.
Za prehod k pozitivnim stvarem torej ostanejo še tehnika in zapomljivost. Seveda zdaj ne bom pisal o tehničnem black metalu, temveč o strukturi komadov, ki zaradi raznolikosti in menjave tempa izpadejo zelo pestri in zanimivi. Band med številne viharne momente vplete različne srednje hitre dele, ki sicer niso zmeraj najbolj izvirni (beri: so že slišani in sposojeni), a gledano na komad kot celoto delujejo zelo homogeno in naravno.
O zapomljivosti zaradi »težkega gradiva« zaenkrat še ne morem govoriti. Album me ob vsakem poslušanju definitivno zabava (razen nepotrebnega outra seveda), našel sem že tudi svoja najljubša komada (umirjeni Pariah in Land of the Monolith zaradi lead kitare v drugi polovici komada), sicer pa so slišane melodije zaenkrat še bolj kratko živeče in se še ne pojavljajo same od sebe v mojih ušesih, kadar ta niso zaposlena z drugim delom. To še zagotovo pride.

Dejan
21.10.2014
Electric Wizard - Time To Die

Leto izida: 2014 pri založbi Spinefarm Records

Time To Die je eden izmed tistih albumov, o katerih (brez obilice balasta) ni mogoče ravno veliko povedati (še zlasti, če band poznate že od prej). Eden izmed ključnih vzrokov za to je, da na njem Electric Wizard ne ponudijo nič posebno novega ali inovativnega (niti znotraj lastne diskografije). Band tako tudi v osmo demonstrira svoj prepoznaven zvok, ki se giblje v okvirih stonersko obarvanega dooma z retro produkcijo in seveda spodobno mero psihedelije - edini »nov« dodatek k temu je, da vse skupaj zveni malce postano, ploščku namreč manjka predvsem več svežega vetra. Pri tem nimam v mislih nekakšnega larpurlartističnega eksperimentiranja z zvokom, temveč preprosto manj zatekanja k že večkrat uporabljenim formulam iz preteklosti. Na Time To Die najdemo tudi nadpovprečno število t.i. »filerjev«, ki nimajo drugega efekta kot polnjenje prostora in podaljševanja dolžine ploščka. Najti jih je mogoče predvsem v obliki izpetih ali predolgih citatov iz filmov, monotonih instrumentalnih vložkov ali nepotrebnih »droneajočih« podaljševanj posameznih pesmi. Karkoli od tega je v preteklosti skupine delovalo mnogo bolje. Ob prvem poslušanju sem tako dobil splošen vtis, da je celoten album pravzaprav prežet z nekakšno opazno lenobnostjo (od komponiranja dalje), vendar sem na koncu prišel do zaključka, da Electric Wizard niso postali leni, temveč so se preprosto že malo utrudili, čemur pa se po osmih dolgometražnih izdelkih ter več kot dveh desetletjih neprekinjenega delovanja niti ne gre čuditi in tako slednje lahko razumemo kot nekakšno olajševalno okoliščino. Kljub vsemu vendarle ne moremo trditi, da naslov albuma nehote dejansko odraža realno stanje banda, saj imajo fantje in dekle v rokavu gotovo skrit še kakšen adut ali dva. Pričujoči plošček bo tako še največ odobravanja požel zlasti med novimi poslušalci, ki band šele spoznavajo ter tistimi starejšimi, ki so že rahlo dementni in so tako že malce pozabili, kako zvenijo pretekle stvaritve zasedbe.

Nejc
20.10.2014
Cannibal Corpse - A Skeletal Domain

Leto izida: 2014 pri založbi Metal Blade Records

Cannibal Corpse so izdali nov album. Ta izjava je za večino navdušencev nad brutalnim death metalom dovolj, da nemudoma prekinejo s trenutnim delom, pobašejo tisto najnujnejše in se odpravijo v najbližjo/najljubšo specializirano trgovino z bogato ponudbo najpopularnejšega nosilca zvoka v zgodovini glasbene industrije, kjer oči neučakano letijo preko na policah zloženih zgoščenk, dokler končno ne zagledajo predmeta poželenja. Nato sledi ritual, ki ga poznajo samo glasbeni navdušenci: neskončno ponavljanje albuma, dokler se ne izbistrijo najljubši komadi, ki se tu in tam zavrtijo večkrat zapored, preden se album v »normalnem« ritmu ponovno približa n-temu zaključku.
Cannibal Corpse so izdali nov album. In to že trinajsti. Komur predhodnih dvanajst ni dovoljšen dokaz, da je kvintet iz ZDA dovolj trmast in dovolj vztrajen in k sreči tudi še zmeraj dovolj izviren, da isto vajo ponovi še (ja, seveda) trinajstič, naj si končno vbije v glavo, da Cannibal Corpse nikoli ne bodo drugačni. So, kakršni so, in takšni so najbolj všeč sebi in tudi nam. Konec koncev se človek tudi ne zbudi kar tako nekega dne in si reče: »Kako bi bilo fajn, če bi moja najljubša jetrna pašteta, ki jo jem že šestindvajset let, danes imela okus po ribi.« Sicer smo si ljudje različni, kar pomeni, da imajo nekateri radi spremembe, drugi pa spet ne. No, Cannibal Corpse glasbeno zadovoljujejo skomine slednje skupine, zato so pri uvajanju sprememb zelo previdni in počasni. Tako se mi je komaj ob aktualnem albumu prvič porodilo vprašanje: »Kdaj hudiča so Kanibali začeli uporabljati kitarske solaže?« Ja, saj vem, da so jih že prej, vendar pač ne tako zelo očitno; le-te so bile krajše, manj vpadljive in za moj okus tudi manj moteče. Po mojem bi glede na proizvedeno tudi A Skeletal Domain brez težav shajal brez njih, saj se Barrett in O'Brien z njimi ne prebijeta iz globokega povprečja. Druga moteča točka je spoliran zvok. Z ozirom na močno in hitro brutaliziranje bi si pač želel, da izražena agresija pride bolj odločno do izraza tudi z zvokom. A tukaj pač sodobna tehnika tega skorajda več ne »dopušča«.
Glede na ubran uvod in jedrni del ste menda, dragi bralci, do tod že ugotovili, da posamezni komadi ne ponujajo ravno visoke stopnje zapomljivosti – potencialni hit v živo bi znal biti skorajda vsak komad na plošči, medtem ko bi osebno izpostavil Funeral Cremation. Tako, pa nimam kaj dosti več dodati kot: Cannibal Corpse so izdali nov album!

Dejan
17.10.2014
Eluveitie - Origins

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Švicarska zasedba Eluveitie se je letos poleti vrnila s šestim studijskim albumom Origins. V začetku decembra ga bodo predstavili tudi v Sloveniji, zato ne zamudite folk metal dogodka 9. decembra v Kinu Šiška. Na ploščku zasedba predstavi šestnajst komadov, novost pa je tudi nova članica Nicole Ansperger. Origins sicer ne ponujajo nič posebno novega, izstopa pa predvsem komad Call Of The Mountains, kjer kraljuje vokal Anne Murphy. Prav tako ni mogoče reči, da se z Origins vračajo k začetkom svojega ustvarjanja, saj se vračajo k zgodovini svojega ljudstva in opevajo keltsko in galsko mitologijo.
Čeprav so vsi komadi na albumu zelo poslušljivi, pa je res težko najti razliko med omenjenim in Everything Remains (As It Never Was) ter Helvetios. Na vsakem od teh zasedba postreže s tistima dvema ali tremi komadi, ki jih na koncertih publika obožuje, vsi ostali pa so tudi odlični – problem je le, da med poslušanjem koncerta ali diskografije ni povsem jasno, ali si določen komad slišal pred petimi minutami ali pa morda sploh še ne. Splošna instrumentalna podlaga je namreč zelo enolična in povsem primerljiva s kakšnim tradicionalnim melo-death metalom. Vse dodatne frulice, hurdy-gurdy in ostala kopica instrumentov naredijo sicer lepo zaveso nad klasiko, a kaj, ko s časom zveni vse precej enolično, tako ritmično in predvsem vokalno. Seveda so na albumu deli komadov in celo celi komadi, ki jih boste lahko poslušali večkrat, celoto pa priporočam le tistim, ki obožujete in častite Eluveitie in ostale podobne zasedbe. Vsem ostalim, ki jih poznate le bežno in radi poskakujete ob melodijah Inis Mona, Quoth The Raven, Alesia ali A Rose For Epona, pa priporočam poslušanje zgolj dveh komadov iz Origins. Malo tršega in počasnejšega Celtos, kjer odlično sodelujeta Chrigel in Anna. Ob redni podpori frulic vsi ostali instrumenti kar nekako izginejo, v ospredje pa stopita vokala. Še eden od tistih povsem pričakovih uspehov Origins pa je Call Of The Mountains, ki je prvi večjezični komad zasedbe, saj ga ob nakupu posebne izdaje albuma lahko slišite kar v petih jezikih. Anna Murphy bo samo za vas komad v celoti odpela v angleščini, francoščini, italijanščini, v retoromanščini ter v švicarski nemščini. V eni uri boste torej slišali morda dva ali tri komade, ki si jih boste zavrteli še nekajkrat, ostale pa boste vrgli med druge albume in se redno spraševali, kateri komad sploh poslušate.

Tina

16.10.2014
Krieg - Transient

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records USA

Ameriško black metal zasedbo Krieg smo na našem portalu letos že predstavili. N. Jameson, idejni oče za omenjenim imenom, je bil letos namreč zelo aktiven. Pod njegovo taktirko je luč sveta ugledalo kar sedem studijskih izdaj: štirje split posnetki, dva EP-ja, od tega tudi recenzirani Isolation/Transmission, ki je z dvema komadoma napovedal veliki ustvarjalni finale, studijski album številka sedem, Transient.
In v kolikšni meri je album v primerjavi s predhodno izdanim EP-jem presenečenje? V bistvu me je presenetilo samo dejstvo, da je glasba Krieg širšim krogom dejansko postala bolj sprejemljiva in posledično »komercialna«. Toda ne komercialna v slabem pomenu besede, temveč v primerjavi s preteklimi izdajami lažje prebavljiva, saj je poslušalec po koncu albuma zdaj dosti manj izčrpan kot prej. Do določene mere je Transient logično nadaljevanje predhodnika The Isolationist, saj vsebuje več kot dovolj prepoznavnih znakov banda iz preteklosti, ti pa se recimo pokažejo že takoj na začetku z uvodnima Order of the Solitary Road in Circling the Drain. Dodatno potrditev konfuzne, totalno zmešane in razmišljujoče preteklosti med drugim ponujata še Ruin Our Lives in Home proti koncu albuma, ki sta v dobršni meri zgrajena iz nemetalskih elementov.
Protiutež lastni težki glasbeni preteklosti pa ponujata že omenjena komada, ki sta skupna EP-ju in albumu. Najprej se na polovici albuma pojavi To Speak with Ghosts, ki albumu podeli bolj rockersko vzdušje, ki se z Walk with Them Unnoticed dodatno stopnjuje v smeri širše sprejemljivosti in odobravanja, saj konec koncev uporaba elementov groovy black'n'rola kljub vsemu ni povsem nova.
V knjižici albuma The Black House si lahko preberete zgodbo oz. idejo za nastankom albuma, ki jo lahko na kratko povzamem z idejo osebnega čustvenega izražanja skozi glasbo, zaradi česar dotični album od takrat do danes razumem kot avtorjev vrhunec ustvarjanja. Kaj točno ima povedati o aktualnem albumu, nisem iskal na spletu (lastnik originala pa še nisem postal), a zaradi navedenega ne morem trditi, da naj bi bil Transient njegova največja mojstrovina. Brez zadržkov pa lahko trdim, da gre za najbolj zapomljiv in »lahkoten« album do zdaj, ki bo zagotovo nagovoril največ ljudi. V meni je že vzbudil željo po ponovnem in bolj podrobnem poslušanju preostale diskografije.

Dejan
10.10.2014
Holy Moses - Redefined Mayhem

Leto izida: 2014 pri založbi SPV/Steamhammer

Po skorajšnjem koncu je Sabina Classen obudila Holy Moses s skoraj popolnoma novo postavo. Po dveh letih nastopov so se fantje in prva ženska v ekstremnem metalu odločili posneti studijski album. Jim je uspelo? Kakopak.
Komadi so frenzična, ubijalsko nastrojena artilerija »švabskega« thrasha s primesmi modernejših zvrsti (melodeath), kar je nedvomno doprinos novih (mlajših) članov banda. Komadi kljub temu zvenijo neprisiljeno in v dobri stari Holy Moses maniri. Sabina je razjarjena in jezna, v besedilih se kaže ločitev od prejšnjega moža itd., vokal pri skoraj 50-letni nemški metalki nikakor ne pojenja. Brezkompromisno in agresivno. Najsvetlejše točke: Undead Dogs, Liars, Hellhound.
Kultna nemška kruljačica Sabina Classen in njena horda tevtonskih razbijačev ponujata brutalno stvaritev, ki je pravzaprav presenečenje. Po dokaj povprečni Agony of Death (in relativno slabi splošni angleščini) je Sabina z ekipo in novo studijsko kreacijo ponovno v rangu klasičnih Finished with the Dogs in the New Machine of Liechtenstein, a z moderno nadgradnjo in nezmotljivo Holy Moses interpretacijo. Pohvalno!

Tilen
03.10.2014
Rigor Mortis - Slaves to the Grave

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Po tragični smrti legendarnega Mikea Scaccie je prva dolgometražna izdaja banda Rigor Mortis po več kot dvajsetih letih visela v zraku. Fantje so se (po neuspešnem iskanju založbe) odločili zadevo izdati kar sami. Pravilna odločitev, vsak cent od prodaje bo šel izključno v njihove žepe.
Rigor Mortis so v osemdesetih dodobra razorali ameriško metal podzemlje in vplivali na mnoge bande, a so se v hudih poplavah iz začetka devetdesetih, ki so odplavile mnogo bandov, žal znašli sredi toka, ki je odnesel tudi njih. Člani so delovali v različnih glasbenih entitetah, thrash duh Rigor Mortis pa je ostal in fantje so se odločili za zadnji testament. Prej omenjena smrt Scaccie je potek dogodkov prestavila za par let, a njegovo igranje je vključeno na plošči, kljub temu da je postal Flesh for Flies (naslov enega izmed udarnejših komadov).
Corbittovo vokalno izražanje je še vedno »ujeto v času«, agresija in napadalnost sta izraziti in kljub manjšim efektom je slišati, da je človek zares pustil srce v posnetkih. Scaccia se v zadnjih studijskih linijah zapisuje v zgodovino kot eden izmed bolj originalnih kitaristov kovinskega podzemlja, produkcija je čista kot solza, a vendar umazana v najboljšem pomenu besede. Rigor Mortis ostajajo zvesti svojim tematikam (Rain of Ruin, Flesh for Flies, Blood Bath, Ancient Horror, Fragrance of Corpse, Curse of the Draug itd.) in neusmiljeno koljejo skozi celotno minutažo.
Podcenjen in spregledan band, ki bi ob primerni podpori založb zagotovo pustil večji pečat v zgodovini metal glasbe. A vendar: bolje mali pečat kot popolna neznanka. Preverite!

Tilen
01.10.2014
Darkspace - Dark Space III I

Leto izida: 2014 pri založbi Avantgarde Music

Dobrih 75 mesecev je trajalo, da smo dočakali novo studijsko kreacijo švicarske zasedbe Darkspace. Vzrok za tako dolg »premor« je na dlani – Darkspace so leta 2008 s tretjim studijskim albumom Dark Space III dosegli bržkone kar sam vrhunec svojega ustvarjanja in povsem razumljivo je, da je ob takih prelomnih trenutkih v zgodovini banda težko (in celo nesmiselno) pričakovati, da bo naslednji studijski album sledil že nekaj mesecev zatem.
Daljša pavza je bila za Darkspace gotovo koristna, saj aktualni dolgometražni plošček prinaša nekaj svežine v repertoar banda, prav tako pa se ne skuša preveč obremenjevati z zapuščino predhodnika. V prepoznavno mogočnost zvočne kulise (oziroma kar »zida«) je tokrat pripetih več elektronskih elementov kot v preteklosti, obenem pa je tudi v strukturi samih pesmih moč opaziti več »straightforward« prijemov kot na preteklih izdajah, kljub temu da je več kot ura glasbe rezultat zgolj treh pesmi. Monotonost bobnov (oziroma programirane ritem mašine) še vedno ustvarja zelo dobro podlago ostalim glasbenim komponentam, vključno z oddaljenimi, hladnimi, skorajda »nezemeljskimi« kriki, ki skupaj s posameznimi izseki filmskih dialogov narirajo na videz brezkončno popotovanje skozi oddaljene galaksije, ki je mnogo bolj kaotično in srh zbujajoče, kot bi navaden smrtnik pričakoval. Mojstrstvo banda se nenazadnje kaže tudi v tem, da je celotno diskografijo Darkspace (vključno s pričujočo izdajo ter zgodnjim demom) mogoče poslušati kot eno samo nepretrgano pet ur trajajočo (in dvaindvajset poglavij dolgo) glasbeno izkušnjo.
Dark Space III I je pravzaprav od vseh izdaj banda poslušalcu najbrž še najprijaznejša (kolikor je to v svetu ambientalnega black metala sploh mogoče) in bo tako morda primerna predvsem za tiste, ki skupine še ne poznajo najbolje. Vsekakor pa tudi starejši ljubitelji ne bodo razočarani, saj Darkspace še vedno sledijo začrtani glasbeni viziji. Če bi tako medzvezdno potovanje že bilo mogoče, bi glasba Darkspace (za bolj neustrašne) med potjo predstavljala najustreznejšo zvočno podlago (vsaj med tisto, ki je bila ustvarjena izpod rok zemeljskih bitij).
Obvezno poslušati ponoči.

Nejc
30.09.2014
HammerFall - (r)Evolution

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

HammerFall so pred izidom najnovejše plošče (r)Evolution v intervjujih zagotovili, da se vračajo h koreninam. Ko sem osebno govoril s Pontusom in Oscarjem, sta mi dejala, da to zagotovo drži. No, s tem se sicer ne strinjam popolnoma, sama plošča pa dejansko je malce boljša od (vsaj) zadnjih dveh.

Zakaj? Predvsem zaradi občutka prerojenosti.

HammerFall so si vzeli eno leto odmora. Vrnili so se z udarnim albumom in po veliko letih s sprejemljivo naslovnico, ki jo je ponovno narisal Andreas Marschall. Hector's Hymn, odpiralec albuma, je perfekten uvod v album. V »starih časih« smo dobivali rušilce kova The Dragon Lies Bleeding in Heeding the Call itd., HammerFall pa so odkrito priznali, da so se v mislih poizkušali vrniti v tiste čase. Bushido, Live Life Loud sta bodoči himni, ki sta po par albumih »brez klasik« nujni, ostali komadi pa plujejo po ustaljenih tokovih: hiter komad, epski komad, ponovi vajo. Zvok je zadovoljiv in nenasičen, Joachimov (dokaj šibek, kot vedno) vokal pa bolj sprejemljiv in zanimiv kot v zadnjih studijskih instancah. Nič gore premikajočega, a vendar: HammerFall so na novem križarskem pohodu in ponovno lahko pričakujemo zmago v imenu jeklenih templjarjev.

Tilen
26.09.2014
Principality Of Hell - Fire & Brimstone

Leto izida: 2014 pri založbi World Terror Committee

Principality of Hell je superzvezdniška zasedba, v kateri se je zbrala smetana grških black metal glasbenikov, ki sicer delujejo pod nazivoma Necromantia in Thou Art Lord. Namen tega projekta ni izvajanje kompleksnih okultnih obredij, invokacija astralnih entitet ali pouk satanistične filozofije. Tokratno združenje ima zgolj en cilj: zabavo do bridkega konca.
Divji rokenrol, alkohol, seks, pesti, bencin, kri, znoj, pljunki in kozlanje, to nam Principality of Hell prinašajo na prvencu Fire & Brimstone. Za glasbeni vzor so iz zaprašenih in s pajčevinami ovešenih kleti privlekli stare kasete in vinile Motörhead, Venom, AC/DC ter thrash metal veteranov (Slayer, Exodus, Kreator, ... ). Te so nato sparili v podivjano, retro zvenečo glasbeno abominacijo.
Sploh uvodni, naslovni komad je čisto poklonilo navedenim vzornikom, primerljivo s tvarino, ki so jo sestavili Darkthrone v skladbi Canadian Metal. Skoraj se mi je že zazdelo, da gre spet zgolj za še en tribute band, katerega glasba je sicer zabavna, a derivativna in že stokrat slišana. A hudič se spet skriva v podrobnostih, ki so vtkane v skladbe. To so značilni in nezamenljivi grški black metal riffi, ki začnejo rezati ušesa in meso od tretje skladbe, The Bleeding Nun, naprej. Basist in pevec Magus na tem ploščku večinoma uporablja skrhan in od čikov zažgan »čist« glas, a ne umanjka tudi strupeno diabolično renčanje, kakršnega smo vajeni iz Necromantie.
Plošček se iz že omenjenega povsem heavy metalskega uvoda vedno bolj preliva v black metal s primesmi heavy metal riffov in solaž ter headbangerskih ritmov. Ta tako imenovani black&roll bi povsem lahko pripadal tudi diskografiji Thou Art Lord, ki so že znani po izdajanju takih žanrskih simbioz. Zaključek albuma predstavlja počasen, a udaren marš Hand Of The Hanged Man, ki simbolično predstavlja povsem opito majanje proti domu po predivjani noči, pospremljeno z razbijanjem flaš in drugimi vandalističnimi izpadi. Kot češnja na vrhu tortice pa udari še Strike Of The Beast, priredba Exodus, ki resnici na ljubo originala po ponorelosti ne doseže, a se vseeno všečno vklaplja na ploščo.
Fire & Brimstone uspešno zabava še po mnogih poslušanjih. Nedvomno se bo dopadel tistim, ki jih navdušuje nova variacija black heavy metal žanra v stilu novih Darkthrone ali manijakov Midnight ter vsem, ki imajo radi svojo glasbo surovo, divjo in umazano.

Gregor
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
25.10.2014
Malta Doom Metal Festival 2014
Malta, Siggiewi, Chateau Buskett
25.10.2014
Keller, Bad Blood, GMB
Kranj, Trainstation Squat
25.10.2014
Soulcharger, Heretic
Novo mesto, LokalPatriot
26.10.2014
Deathstars
Nemčija, München, Backstage
26.10.2014
Accept
Madžarska, Budimpešta, Petőfi Csarnok
27.10.2014
Sister Sin, Tomcat
Kranj, Trainstation Squat
27.10.2014
In Flames, Wovenwar, While She Sleeps
Avstrija, Dunaj, Gasometer
30.10.2014
Opeth, Alcest
Avstrija, Dunaj, Arena
31.10.2014
Glamoween
Ljubljana, Orto Bar
31.10.2014
Opeth, Alcest
Nemčija, München, Theaterfabrik
01.11.2014
Human Putrefaction, Ater Era, Idolatria
Nova Gorica, Mostovna
01.11.2014
Jailbreak - Guns n'Roses tribute band, Billy Idol tribute
Kranj, Bazen
02.11.2014
Earthless
Avstrija, Dunaj, Arena
04.11.2014
Overkill, Prong, Enforcer, Darkology
Milano, Live Club
05.11.2014
Spiders, Horisont, Vidunder
Nemčija, München, Backstage
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid