Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



20.11.2014
Morgoth - God Is Evil (single)

Leto izida: 2014 pri založbi Century Media Records

Najprej so bili Celtic Frost, potem Death, nato Obituary in na koncu še Morgoth. Vmes pa še seveda cela tona povprečnih death metal bandov in peščica izredno kakovostnih ter (nekateri od njih) spregledanih. Seveda na tem mestu nimam namena pisati/ponavljati zgodovine razvoja death metala, temveč želim z naštetimi bandi opozoriti/spomniti na podobnost v slogu igranja in, kar je še bolj očitno, podobnost v zvoku. Najbolj očitna podobnost je in (po večletnem premoru tako Obituary kot Morgoth) še zmeraj ostaja predvsem vokal, kar se tudi leta 2014 pozna na singlu God Is Evil. Kadar se izgubim v lastnih mislih in pozabim, da se v Winampu »rolajo« death metal prvaki iz Nemčije, zmeraj znova pomislim: »Joj, kak dober bo album od Obituary, ko že singl tako raztura!« No, potem pa malo stresem z glavo, se ponovno osredotočim, prisluhnem v povprečju nekoliko bolj hitremu death metalu in se ponovno spomnim, da pa so to le Morgoth.
Peterica, ki trenutno skupaj z Bolt Thrower osvaja večje evropske klubske dvorane, se je vrnila. Ne samo na sceno, temveč tudi k svojim koreninam. O industrialnem rocku ni več ne duha ne sluha, komada God Is Evil in Die as Deceiver pa sta živ dokaz, da srce banda bije za hitrejše in trše zvoke srednje hitrega tempa. Medtem, ko ste se torej nekateri od vas o kakovosti banda prepričali v živo na Dunaju, pa je mene zasedba o odkrivanju svojih albumov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja prepričala z dotičnim singlom. Mislim, da si ne bi mogli omisliti boljšega napovednika za četrti studijski album.

Dejan
19.11.2014
Bethlehem - Hexakosioihexekontahexaphobia

Leto izida: 2014 pri založbi Prophecy Productions

Nemška kultna zasedba Bethlehem je po debaklu predhodnega dolgometražca A Sacrificial Offering to the Kingdom of Heaven in a Cracked Dog's Ear (2009) – gre namreč za spodletel prenos pesmi s ploščka S.U.I.Z.I.D. (Sardonischer Untergang im Zeichen irreligiöser Darbietung) v angleščino, ki je še toliko bolj razgalil in poudaril specifično naravo njihovih bolj ali manj neprevedljivih besedil po vsebini in formi kot tudi razočarljivo in enolično vokalno izvedbo, s katero je vselej opevani Niklas Kvarforth pokazal, da se gostovanje na vsaki izdaji takšnih ali drugačnih kolegov morda le ne obrestuje – in nato ponovno bolj »betlehemskem« EP-ju Stönkfitzchen (2010) sedaj po nekajletnem zatišju in javnem obračunavanju med člani (po več nesoglasjih s prvim možem zasedbe Jürgnom Bartschem je zasedbo po štirinajstih letih zapustil kitarist Olaf Eckhardt) izdala svoj sedmi album Hexakosioihexekontahexaphobia.
Kolos od naslova, preprosto dešifriran v strah pred številom 666, ni le eden izmed najbolj zanimivih naslovov zadnjih let, temveč skoraj gotovo predstavlja kritiko nečesa. Česa točno, si ne bom niti drznila ugibati, vendar upam, da bodo Bethlehem to v kratkem sami razkrili. Hexakosioihexekontahexaphobio dojemam kot nekakšen presek opusa zasedbe s prevladujočim poudarkom na rokersko obarvanih komadih, morda še najbolj zaradi prepoznavnega Guidovega glasu, ki je Bethlehem vokalno zaznamoval predvsem na Schatten aus der Alexanderwelt (2001) ter Mein Weg (2004), po Olafovem odhodu pa je zasedbo zapustil tudi sam. Nasprotno na primer pesem Spontaner Freitod spomni na bolj black metalsko obdobje banda, natančneje album Dictus te Necare (1996), in je, z izjemo nekaj vmesnih delov v drugih komadih, edini trši na ploščku in z enim redkih neposrednih naslovov po neki konvencionalni analogiji, četudi sta tako samovžig kot samomor, vsaj za moje pojme, težko in zelo redko posledica spontanega. Še toliko bolj kreativna je večina naslovov nekaterih bolj elektronsko oz. industrialno obarvanih pesmi, na primer Nazi Zombies mit Tourette-Syndrom, Kinski's Cordycepsgemach ali pa Verbracht in Plastiknacht, ne gre pa zanemariti niti Ich aß gern' Federn, edine neke vrste balade na ploščku, ki na primer zaradi naslova najprej pred oči prikliče groteskno podobo perjejedca. Na Hexakosioihexekontahexaphobii je dvanajst odličnih in raznolikih pesmi, med nekaj meni najljubših pa nedvomno sodi prva, Ein Kettenwolf greint 13:11- 18, ki poslušalca že kar na začetku ponovno postavi pred dejstvo, da brez zelo dobrega poznavanja nemščine zamuja lirično plat ploščka, ki v primeru Bethlehem predstavlja srce in dušo glasbe same. Bartsch se je pri pisanju besedil znova več kot izkazal in čutiti je, da so njegove besede tudi na tokratni izdaji rezultat osebnih izkušenj, popačen pogled na svet (zgolj v primerjavi z družbeno sprejetim in pričakovanim, ne pa tudi »pravilnim« dojemanjem slednjega) pa je najverjetneje plod njegove z drogami prežete preteklosti in bojda nekajkratnih bližnjih srečanj s smrtjo. Da so besedila precej avtobiografska, je razvidno tudi iz pesmi Warum wurdest du bloß solch ein Schwein? (Zakaj le si postal takšna svinja?, op. a.), ki se morebiti nanaša na Olafa. Del besedila se namreč glasi: »Das Kettenglied zerbrach ganz zart, werd' ich es denn vermissen?« (v prevodu: »Člen verige se je povsem nežno zlomil, ga bom sploh pogrešal?«).
Kaj pomeni Olafov odhod za Bethlehem, ne vem, je pa Hexakosioihexekontahexaphobia definitivno višek njegovega ustvarjanja z Bartschem in resnično, četudi zelo verjetno zaman, upam, da bosta nekoč zakopala bojno sekiro in skupaj odprla novo poglavje Bethlehem. So pa vsaj pred vsem tem skupaj ustvarili enega najboljših albumov zadnjih nekaj let.

Aleksandra
18.11.2014
Obituary - Inked in Blood

Leto izida: 2014 pri založbi Relapse Records

Ko začnem s pisanjem recenzije, nikoli ne vem, kako dolga resnično bo. A za deveti studijski album floridskih death metal legend Obituary si tukaj sredi druge povedi uvodnega odstavka upam trditi, da bo to moja najkrajša recenzija, ki sem jo napisal do danes.
Zakaj? Zato ker Obituary na Inked in Blood razen nekoliko spremenjenega zvoka, kjer je več prostora dodeljenega bas kitari, ne ponujajo skorajda nič novega. Ali pa vsaj nekaj s pridihom svežega. Dodatna novost je le še nekaj bolj groovy kitarskih ritmov, zaradi česar Obituary občasno zvenijo kot mešanica med Rage Against The Machine in Machine Head, medtem ko kitare v glavnem proizvajajo (morda celo kar reciklirajo) iste riffe iz obdobja prvih treh bandovih plošč. Z refrenskim delom nekoliko odstopa komad Visions in My Head, ki ga skupaj s Centuries of Lies in Violent by Nature nekako razumem kot najmočnejše na albumu, njihova pozicioniranost na začetku albuma pa je tudi dovolj zgovorno dejstvo o tem, da album proti konca izgublja na ostrini in prepričljivosti.
Obituary so se pač še tudi v deveto odločili, da ne bodo uvajali velikih sprememb, zaradi česar bolj ali manj vse zveni kot zmeraj, v tej zvezi pa najbolj v ušesa bode vokal Johna Tardyja, ki bi bil kot prvi potreben vsaj malo več raznolikosti.
Album ni povsem slab, je pa znotraj bandove diskografije ravno toliko poseben kot sveža jutranja žemlja, ki si jo človek iz navade privošči vsako jutro na poti v službo v isti pekarni.

Dejan
17.11.2014
Pick Up The Soap - Judgement

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Dobili smo nekaj iz domačih logov. Nekaj, uradno iz občine Radlje ob Dravi, kjer sem moral v starih časih urejati dokumente. Na srečo mi ni bilo treba iti na uradne ure po njihov, letos izdani EP. Dobil sem ga dostavljenega na svoj bivši naslov v Sloveniji. Ko sem se osebno spoznal z EP-jem, mi nekaj ni šlo v račun – ime. Kaj stoji za tem imenom, zakaj ravno Pick Up The Soap? Malo sem razmišljal in prišel do sledečih zaključkov:
Ena možnost je, da prisegajo na »straight is the new gay!«. Želijo dokazati, da so močni, saj pobiranja žajfe ne prenese kar tako vsak. Metal naj bi bil ena izmed »močnih« zvrsti, torej z imenom nakazujejo na metal elemente v svoji glasbi. Druga možnost, ki je tudi smiselna, je, da hočejo z imenom pritegniti pozornost. V South Parku (S18E01) se naši junaki odločijo ustanoviti startup podjetje. Potrebujejo dobro ime za firmo, takšno ime, ki bi šlo ljudem v uho. Izbirajo med sočnimi imeni. Randy jim odgovori z: »Veste, fantje, za dobro podjetje je potrebno več kot le catchy ime.« Odgovorijo mu z: »Ne, ni«. Na koncu si izberejo ime Furry Balls Plopped Menacingly On The Table Incorporated. Firma, band … vse je podobno, mar ne? Tretja opcija je, preprosto, distanciranje z zajebancijo. Pravijo: »Jebite se, vseeno nam je, kaj si mislite o nas, mi bomo delali glasbo, ki je nam všeč!«
To smo razčistili, naj sedaj govori glasba. Peterica nam ponuja štiri pesmi, ki skupaj trajajo okoli petnajst minut. Priložen je še intro Arrival, a jaz to štejem kot uvod v prvo pesem The One That Got Away. Začne se hitro s šolskim riffom, zanimiv pa se mi zdi Meshuggah del nekje proti koncu komada. Mešanje čistih in growl vokalov malce razbije klišejske riffe in izboljša dinamiko glasbe. V bistvu bi lahko z istimi besedami opisal vse naslednje pesmi, ki si sledijo po vrstnem redu: I Walk Alone, Lost In Despair ter Do You Need Judgement From Me. Vsaka ima seveda nekaj, kar jo naredi drugačno od bratov in sester: I Walk Alone ima uvodni melanholični pridih, ki se razvije v agresivnejši klimaks, Lost In Despair mi zveni bolj NWOBHM-ovsko navdihnjena, Do You Need Judgement From Me pa ne vem točno, kam naj umestim. Na koncu jezika imam okoli deset bandov, na katere me komad spominja.
Lepo je slišati, da se vsake toliko časa tudi na Koroškem posname kakšna pesem, ki je tako ali drugače povezana z metalom. Še posebej, če je dobro posneta. Nisem si mislil, da bo »zaklonišče kvaliteta« tako dobro zvenela! Če potegnem črto, mi je poslušanje glasbe občasno kvaril kliše – riffi, ki so tako očitni, da že po dveh sekundah veš, kaj bo sledilo čez pet sekund. Škoda, saj je na EP-ju dosti dobrih delov, ki dajejo izdelku dodano vrednost. A prvi korak je vedno najtežji; sedaj ko je prvi EP pod streho, bo vse šlo lažje! Ni se česa bati, dokler bodo »Pobiralci« ostali zvesti sami sebi in se ne bodo sekirali zaradi dejstva, da bo nekaterim ljudem pač vedno bolj všeč tekoče milo.

Ožbej
14.11.2014
Mysticum - Planet Satan

Leto izida: 2014 pri založbi Peaceville Records

Planet Satan je album, ki me je hkrati navdušil kot tudi razočaral. Razlaga za to je povsem enostavna, saj je razočaranje tesno povezano s pričakovanji, ki so se stopnjevala z vsakim dnem od trenutka, ko je svet obšla novica o ponovni studijski aktivnosti banda. Od pionirjev industrijskega black metala na Norveškem pač človek pričakuje, da bodo izjemen prvenec kronali s še bolj izjemnim naslednikom. A ko potem človek ugotovi – sliši in se spopade z dejanskim izdelkom – da le-ta ni nič drugega kot logično nadaljevanje že pred skorajda dvajsetimi leti proizvedenega, takrat marsikaj uplahni. Toda drugače tudi skorajda ne bi moglo biti, če pomislimo na dejstvo, da so se nekateri komadi na dotičnem ploščku rodili že zdavnaj, le da nikoli niso bili izdani. Hkrati pa se poraja vprašanje, kako pa naj bi Mysticum zveneli, če ne tako kot na začetku. Trojico je od samega začetka odlikoval in spremljal unikaten zvok, trojica je izoblikovala svoj način strukturiranja in igranja komadov, ki bi ga bilo v namene (odvečnega) eksperimentiranja škoda zavreči.
In tako sem že tudi pri navdušenju. Seveda iz vsega tega – po začetnem, kratkem razočaranju – lahko vzklije le pozitivno prikimavanje, ki se potrjuje od enega poslušanja do drugega. Znotraj glasbenih okvirjev, ki so jih Dr. Best, Prime Evil in Cerastes začrtali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je taista trojica ustvarila neverjetnih sedem novih, svežih industrial black metal rušilcev. Zaradi ultra hitrega in nečloveško natančnega bobnanja ima poslušalec med odvijanjem ploščka občutek, da na stolčku za bobni sedi eden in edini Frost. Toda bobnarsko »mesto« je ponovno zavzela ritem mašina, ki poleg ostalih računalniških zvokov predstavlja glavni temelj Satanovega Planeta. Močno distorziran kitarski zvok in prav tako neutrudljivo kitarsko maličenje nekje v ozadju (menda) spremlja še bas kitara, medtem ko je vokal tako zelo popačen, da je razumevanje besedil brez knjižice tako rekoč nemogoče. In kot se za old school black metal iz Norveške spodobi, vse divjanje in glomastenje po inštrumentih ni sinonim za neposlušljiv zmazek, temveč za možganom všečno božanje slušnih koščic. Hitro, agresivno, drugačno, catchy, Mysticum, Planet Satan!

Dejan

13.11.2014
Paramnesia - Paramnesia

Leto izida: 2014 pri založbi Les Acteurs de l'Ombre Productions

Četverica Francozov je sicer še sila nepoznana in v zdajšnji sestavi obstaja šele od začetka leta 2013, sami pričetki skupine pa segajo vse tja do leta 2005. Med leti 2008 in 2012 je bil sam projekt pravzaprav v nekakšnem mirovanju, a se je vse skupaj nadaljevalo, ko so po dolgih letih piljenja izdali svoj prvi EP (Ce que dit la bouche d'ombre, 2013), na začetku letošnjega leta pa še split izdajo s skupino Unru (Paramnesia/Unru). Razlog za tako pozno izdajo se skriva za pretirano ali še boljše, vsaj napram mnogim sodobnim stvaritvam, smiselno potezo dolgoletnega zorenja. Sedaj v manjši meri ostaja skrb, da se ne bodo spustili v pretirano hitenje, da bi zamujeno čim hitreje tudi nadomestili.
Album Paramnesia zaznamujeta le dve skladbi (IV in V) in nadaljujeta nekakšen koncept iz prejšnjih izdaj, saj sta na EP-ju komada I in II, na split izdaji pa še III. V mnogočem je to zaporedje tudi moč občutiti kot nekakšno smiselno nadaljevanje prejšnje skladbe, z dolgometražem pa je vsa stvaritev zaplavala tudi v intezivnost »koraka dlje« in v čistejšo produkcijo, saj sta prejšnja izdelka vseeno bolj »raw«. O samih besedilih pravzaprav ni moč povedati ničesar, ker jih skupina niti ni razkrila. Njihove emocije je tako mogoče spoznavati le skozi večplastno kričanje, ki pušča dobro mero vsakokrat novih interpretacij in ima pravzaprav s tem toliko večji razpon (z)možnosti za spontanost na odrskem nastopu. Kot je mogoče govoriti o svobodi interpretacij glasbe, je prav tako podobno z impresivno naslovnico ploščka, za katero je poskrbel kar sam bobnar, ki stoji za Businessforsatan.
Dve pesmi se mogoče zdita malo, a se skladata z močno tradicijo prekooceanskega atmosferičnega black metal žanra, ki se kiti s francoskim priokusom in se na daleč izogiba kompleksnosti quebeške scene. Svojstven pečat je prikazan z vokalom, ki me že vse od pričetnih prisluhov prepričuje, da se ne morem izogniti žanrski označitvi kot nekakšen yowling atmospheric black metal. Pa preden se vprašate, od kod ta označba – recimo, da so trenutki, ko določenemu enostavno postaviš zaznamek, od katerega se kasneje nikakor nisi več zmožen ločiti. Slednje govorim z vidika, da sem plato zaužil(-val) že pred meseci in se je po tistem nekaj časa sploh nisem taknil. In sedaj? Še ob vsakem poslušanju zapelje v svoje svetove, ki so zapacani z obskurno domišljijo, zavijajoče kričanje sicer nima petelinje moči kot pri Austere ali utesnjujoče kot depresivneži tolikih imen. Paramnesia kriči agonijo bitke, slo in pohoto po udeležbi bojevanja, mogoče kar nujnost kakršnegakoli nadaljevanja. Ponavljajoči kitarski in bobnarski ambientalni predeli se krožno vračajo nazaj k poslušalcu, vedno znova in znova, in pravzaprav se čuje kot vedno hitrejše brzenje po pesmi. Prehod iz IV na V ima sicer vsaj nekakšen intermezzo, a se sicer nadaljuje v podobnem smislu, zato vsaj iz ene strani ni izrazitejšega vidika za »dvonaslovni album« in mu s tega stališča primankuje več raznolikosti znotraj samega sebe. Sem pa še vseeno v delnem razcepu, saj se komada kljub temu slišita stopnjevano ali pa je fantom le uspelo uprizoriti zvokovno varko, ki te popelje v vedno bolj epsko norenje, vse tja do konca, in pravzaprav še naprej (po koncu). Razlika med prvim in drugim naslovom je vsaj v tem, da ima nekaj več mirnejših delov, in zadnji intermezzo pripravi na veliki finale, ki se konča postopoma in brez nenadnega konca, tako nekako kot megleni/dvomljiv filmski zaključek. In ja, potovanja s Paramnesio se zdijo kot sprehodi čez postapokaliptično mesto, prekrito s poprhom – vsako odstiranje zastrtega namreč navdaja z novimi podobami in občutji, kjer je tehnični vidik zanemarjen zavoljo doze brez x-substanc.

Tomaž
12.11.2014
Abigor - Leytmotif Luzifer

Leto izida: 2014 pri založbi Avantgarde Music

Čeprav so bili Abigor zmeraj malo bolj posebni – v svoji glasbi nikoli niso želeli reproducirati tistega tipičnega norveškega/skandinavskega zvoka ali atmosfere – so kljub vsemu zmeraj nekako sledili trendu s severa. Iz tega razloga tudi nikoli niso posebej pritegnili moje pozornosti z začetnimi old school black metal izdajami vse do Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity). Slednji album v bandovi diskografiji zame predstavlja prelomnico iz dveh vidikov. Sprva na osebni ravni, saj sem se ob prvem srečanju z dotičnim albumom začel poglobljeno ukvarjati z glasbo avstrijskega dvojca, na drugi strani pa je tudi glasba postala nekoliko drugačna, bolj industrial obarvana in zaradi tega tudi eksperimentalna. Zametke albuma Satanized danes slišim že tudi na njegovem predhodniku Channeling the Quintessence of Satan, a kar je še bolj pomembno in razveseljujoče, tudi na aktualnem albumu Leytmotif Luzifer.
Obstajala je namreč bojazen, da bosta P.K. in T.T. nadaljevala v slogu albumov Fractal Possession in Time Is the Sulphur in the Veins of the Saint - An Excursion on Satan's Fragmenting Principle. Po triletnem nedelovanju banda je sicer bilo takrat nekako logično, da se bo ta vrnil predrugačen, toda uporaba elektronskih in eksperimentalnih elementov v njuni glasbi je na dotičnih dveh albumih tako zelo močna, da ji je na trenutke že težko slediti. Razbijanje tekočih ritmov in elektronski intermezzi pa so na Leytmotif Luzifer tako rekoč stvar preteklosti. Aktualni studijski album predstavlja izredno uspelo mešanico že omenjenega albuma Satanized in black metala stare šole. Album vsebuje vse, kar si vsak ljubitelj black metala predstavlja pod tem pojmom, hkrati pa je ta začinjen z modernim psihedeličnim pristopom in z do konca prečiščenim zvokom. Pestrost se ponuja tako na zvočni, kot tudi strukturni, vokalni ravni ter z vidika dinamičnosti.
V skladu z naslovom se Abigor tudi tokrat ukvarjajo z Demonom teme, in sicer tako, da vsaka od sedmih pesmi predstavlja eno izmed velikih skušnjav za današnjega človeka. Izbrani lajtmotiv (vodilni motiv) pa je le še dodatna pikica na i, ki recenziranemu konceptualnemu albumu nadene krono albuma leta v tej kategoriji. Vsekakor vredno poslušanja!

Dejan
07.11.2014
Blut Aus Nord - Memoria Vetusta III – Saturnian Poetry

Leto izida: 2014 pri založbi Debemur Morti Productions

Za Blut Aus Nord bi lahko (vsaj v estetskem smislu) rekli, da predstavljajo nekakšno janusovsko entiteto, ki v grobem združuje dve različni paradigmi v podžanru black metala – prvo, od narave odtujeno, ki ima bolj industrialno-eksperimentalen zvok, ter drugo, bližje prvinski naravi, ki je bolj melodična in atmosferična. Z alternativnim opisom bi lahko prvem obrazu nadeli oznako disonanca, drugemu harmonija. Prvi dve deli iz zbirke »starodavnih spominov« (Memoria Vetusta) sta tako bližje slednji usmeritvi in tudi najnovejše tretje poglavje, ki nosi ime Saturnian Poetry (za katerega je mogoče predvidevati, da se vsaj do neke mere nanaša na obskurni antični stih, poimenovan po Janusovem zavezniku Saturnu), od tega ne odstopa.
Saturnian Poetry oziroma Memoria Vetusta III (v nadaljevanju MV III) je pravzaprav progresivnejša združitev zvoka MV I iz davnega leta 1996 ter MV II izpred petih let, ki se zanimivo na ploščku najbolj opazno zlije prav v skladbi Henosis, ki v grškem jeziku bojda pomeni združitev, enost, Monado. Kljub temu Henosis niti ni najbolj reprezentativen komad ploščka, ta naziv bi lahko našli kar v samem začetku albuma, ki se iz atmosferičnega preludija prevesi v mogočni Painen, mešanico epskosti, progresivne melodičnosti in nostalgije (vsaj z ozirom na pretekle stvaritve v opusu MV) v najboljši možni luči. MV III sicer še zdaleč ni album progresivnega black metala, če upoštevamo standardno klasifikacijo, vendar gotovo vsebuje največ progresivnih tekstur znotraj serije MV ter je tudi tehnično zahteven in hkrati dovršen. Slednje je tudi eden od vzrokov, da potrebuje več poslušanj, da se poslušalcu »usede« v uho, vendar se vložen napor obrestuje. Izpostaviti velja tudi avtentičnost bobnov, ki ima prav blagozvočen učinek v primerjavi s pogosto rabo hladnih in preciznih ritem mašin na večini preteklih izdajah v diskografiji zasedbe. Na ploščku je moč slišati tudi, vsaj za Blut Aus Nord, nadpovprečno število »čistih« vokalov, ki so bili skorajda prvič v večji meri uporabljeni na sicer konceptualno različnemu kronološkemu predhodniku (kar se dolgometražnih izdaj tiče) iz trilogije 777, imenovanem Cosmosophy. Tovrstni vokali se nenavadno dobro vklapljajo v celotno zvočno podobo albuma in učinkujejo kot komplementarni antipod prevladujočim kričečim vokalnim delom. Čeprav šibkosti na albumu nisem uspel najti, bi vendarle izpostavil, da je morda produkcijska čistost tista, ki sicer zvočno bogato obloženemu in razgibanemu albumu odvzema nekaj mistike, ki jo je moč najti npr. na MV I (Fathers Of The Icy Age) in je v tem smislu bližje sodobnejše zvenečemu ploščku MV II (Dialogue With The Stars).
Vsekakor Blut Aus Nord tudi s Saturnian Poetry dokazujejo, da so med bolj plodovitimi in unikatno mislečimi bandi, vsaj znotraj širših žanrskih okvirov black metala, ki sledi neki lastni viziji in se vseskozi trudi korak za korakom redefinirati žanr kot tak. Četudi album le ni povsem kos prejšnjima izdajama iz opusa MV, po kvaliteti ne zaostaja prav veliko.

Nejc
05.11.2014
Fukpig - This World Is Weakening

Leto izida: 2014 pri založbi Devizes Records

Čeprav sem mislil, da ne bom, pa sem: zamudil izdajo tega albuma in nanj naletel komaj konec tega poletja. A tako kot je letos zaradi dežja nemogoče govoriti o poletju, tako je zaradi n-te izvedbe ene in iste skladbe nemogoče govoriti o kakršnem koli presežku na glasbenem področju pri Fukpig. This World Is Weakening, z njim vred pa so tudi Fukpig postali šibkejši. Možno, da je bila kriva prvotna navdušenost nad tem bandom, katerega prvenec me je plaho popeljal v svet crusta, zato danes po številnih poslušanjih albuma Spewings from a Selfish Nation pri aktualnem albumu iz hiše Fukpig ne slišim več nič posebnega.
Ravno obratno. Pri tem dejansko skoraj na vsakem koraku slišim prvenec in njegove najbolj prepoznavne pesmi. Začetnemu instrumentalu sledi Alcohol and Necropunk, ki takoj otvori album v že znanem slogu, ki se skozi naslednjih petnajst komadov ne spremeni kaj dosti. Fukpig oz. njihov album This World Is Weakening ponuja šestnajst direktnih, enostavnih in kratkih black/punk/crust izletov, ki zaradi enoličnosti tudi ne ponujajo kaj dosti zapomljivosti. Vse je nekako enako, globine ni, prav tako nobenih presenečenj. Po tridesetih minutah enoličnega punk/ crust kričanja in monotonih ritmov na koncu dvojica, ki sicer deluje še v dosti bolj kompleksnejši Anaal Nathrakh, vseeno za ščepec preseneti. Monotono razbijanje se prekine z zaključnim komadom The Eulogy of a Crushed Romantic, s katerim je poslušalcu dejansko ponujene nekaj s kitaro proizvedene atmosfere.
This World Is Weakening pač ni black metal, temveč je čisti punk, brez odvečne šminke in »nepotrebnega« kompliciranja. Na trenutke prija tudi takšen album, da človek laže zbistri misli in se osredotoči na eno stvar. Punk will never die!

Dejan
30.10.2014
1349 - Massive Cauldron of Chaos

Leto izida: 2014 pri založbi Indie Recordings

To moram povedati kar na začetku. Prav neverjetno se mi namreč zdi, kako enim bandom na videz povsem enostavno uspeva narediti dober album. Če pa poleg tega še pomislim, v kakšnem žanru se 1349 udejstvujejo že skorajda dvajset let – in poleg tega imajo vsi glasbeniki poleg recenziranega še najmanj enega, v katerega so globlje vpleteni – potem je še toliko bolj neverjetno, da jim je ponovno uspelo udariti tako zelo močno in prepričljivo. Medtem, ko se drugi mučijo in na vse kriplje trudijo, da bi naredili hiter, brutalen in hkrati poslušljiv album – in večina pri tem tako zelo pogori, da je kar joj – četverica iz Osla iz rokava strese mogočni Massive Cauldron of Chaos.
Svojega navdušenja sploh ne morem skrivati, saj če bi poskusil, bi se pretvarjal in pri tem bil neiskren. »Meni na ljubo« je band opustil psihedeliko in atmosferiko, ki sicer sploh ni bila tako zelo slaba, ter se vrnil v svet dinamičnih, neizprosnih in catchy komadov. Skozi cel album! Osem pesmi, osem napadov, skoraj štirideset minut obstreljevanja. Glavni krivec, ki poslušalcu komaj da dihati, je seveda spet Frost, ki si je po albumu Satyricon nekje in nekako moral dati duška. Nič kaj drugače oz. nič kaj dosti bolj počasna pa nista niti Archaon na kitari ali Seidemann na basu, čeprav je slednji v slogu žanra dosti manj slišen. Svoj prispevek k raznolikosti in razgibanosti doda še Ravn na vokalih, ki točno ve, kdaj se mora dreti, govoriti z globokim glasom ali po zborovsko popestriti pesem.
Niti en komad ni dolgočasen, vsakega odlikuje ena majhna posebnost, skupna pa jim je na podlagi brutalnosti in zvoka ustvarjena rdeča nit, ki poslušalca ob zatišju na koncu dobesedno prisili k ponovnemu poslušanju. Pa je morda album zaradi svoje nalezljivosti preveč direkten, tako da bi lahko sčasoma začel dolgočasiti? Po mojem ne! Album bi brez težav postavil ob bok kateremu koli od prvih treh iz bandove diskografije, od katerih vsakega posebej po skorajda desetih letih in več še zmeraj izredno rad poslušam. Po drugi strani pa plošček ne ponuja samo zapomljive glasbe, temveč tudi dosti zanimivih detajlov, ki le-tega dodatno obogatijo. Najbolj očitni so recimo izredno dobra solaža (ne povozi ostalih instrumentov, temveč deluje v simbiozi skupaj z njimi) med Mengele's, govorjen refren pri Slaves, deathmetalski uvod v Postmortem, thrasherski quickie z imenom Golem, enslavedovski pridih pri zaključnih Chained in Godslayer. Za konec mi tako ostane le še pobožna želja, da ujamem band v živo med promoviranjem tega bisera črne kovine, nam najbližje se bodo na prihajajoči evropski turneji ustavili v Münchnu.

Dejan

Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
25.11.2014
Valkyrja, Nominon, Altum Atramentum
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
25.11.2014
Morbid Angel, Days Of Loss
Avstrija, Dunaj, Szene
26.11.2014
Hell Militia, Kill, Ater Era
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
26.11.2014
Valkyrja, Nominon, Saeculum Obscurum, Altum Atramentum
Nemčija, München, Backstage
26.11.2014
H.E.A.T., Sherlock Brothers
Nemčija, München, Backstage
28.11.2014
Interceptor
Ljubljana, Orto Bar
28.11.2014
Negură Bunget, Grimelord
Maribor, Pekarna, MC
28.11.2014
Silikoza Dead Feast: Armaroth, Soulcharger
Idrija, Swenak
28.11.2014
Vulvathrone, Extreme Smoke 57, Panikk, Alkohol
Ljubljana, Metelkova, Gromka
29.11.2014
Clockwork Psycho, Ransom Call
Kranj, Trainstation Squat
02.12.2014
Being As An Ocean, Vanna, My Iron Lung, Crooks
Avstrija, Dunaj, Arena
02.12.2014
Morbid Angel, Deserted Fear
Nemčija, München, Backstage
03.12.2014
Suicide Silence, Thy Art Is Murder, Fit For An Autopsy
Ljubljana, Kino Šiška
03.12.2014
Doro
Nemčija, München, Backstage
03.12.2014
Ulcerate, Wormed, Solace Of Requiem, Gigan
Italija, Milano, Lo-Fi
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid