Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



17.07.2014
Septicflesh - Titan

Leto izida: 2014 pri založbi Season of Mist

Tako, Septicflesh so se s Titan glasbeno ustalili tam, kjer so s Communion začeli in z The Great Mass nadaljevali. Vsaj tako osebno kot poznavalec le teh treh omenjenih albumov dojemam aktualni album, ki v okviru bandove diskografije nosi zadnjo enomestno zaporedno številko devet. Če si torej preberete obe recenziji, ki sta Paranoidovo luč sveta ugledali izpod kreativnih prstov letošnjega kresnikovega nagrajenca, potem si boste bolj ali manj lahko brez večjih težav predstavljali, kako zveni Titan.
In tukaj je tudi glavna težava, če temu sploh lahko tako rečem. Ker ko se band glasbeno ustali, potem to pač logično pomeni, da se določeni elementi ponovijo ali pa vsaj močno spominjajo na predhodne stvaritve. Titan torej ponuja kar nekaj že slišanega, sploh z vidika melodičnosti in kombiniranja death metala ter orkestracij. Septicflesh so sicer šli še korak dlje, vendar so izpopolnili in izpilili le orkestralni del, medtem ko ima deathmetalski del še kar nekaj razvojnega prostora. Toda, roko na srce, to več ne bi bili isti Septicflesh, če bi naenkrat povsem spremenili glasbeno težišče. Kljub sorodnosti nekaterih melodij je bilo povsem naravno, da so se Grki ponovno osredotočili na klasične (wagnerjanske?) melodije in klasično zborovsko petje (poudarek na ženskem sopranu, kombiniran z globljim moškim glasom), ki svoj vrhunec dosežejo ravno med istoimenskim komadom.
Poleg podobnosti lastnim predhodnim albumom pa še moram omeniti, da se mi med poslušanjem celotnega albuma pred duhovnim očesom in ušesom zmeraj znova prikazujeta slika in zvok videospota za pesem Gateways (Dimmu Borgir). Primerjava za dotično četverico seveda ni nič novega, pa vendarle gre tokrat za nekoliko več kot le za primerjavo sloga. Po drugi strani pa se mi med poslušanjem pesmi Confessions of a Serial Killer zaradi odštekanih orkestralnih melodij v mislih pojavlja ime Carach Angren, kar pomeni, da je band nehal biti le lep in pompozen, temveč tudi kompleksen in zahteven ter dosti bolj razgiban.
In kar še izstopa, so industrial metal elementi, ki jih na Titan zaznavam v močnejši meri. Najmočneje med komadom Burn, ki skupaj s catchy refrenom tvori prvi vrhunec na začetku albuma. Potem sledi za moj okus nekaj »klasičnih« Septicflesh komadov (z najmočnejšim Order of Dracul), preden malo pred koncem sledita še Confessions of a Serial Killer in Ground Zero. Omenjeni vrhunci in njihova postavitev na albumu pomenijo tudi, da je grškemu kvartetu uspelo obdržati zanimanje do konca albuma, čeprav to vmes nekoliko usahne. Če jim na naslednjem albumu uspe, da se zvočno še dodatno oddaljijo od žanrskih kolegov, potem bo v prihodnosti zagotovo govora o perfekciji, medtem ko si Titan zasluži oznako »zelo dobro«.

Dejan
15.07.2014
Devil You Know - The Beauty Of Destruction

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Devil You Know je superskupina, ki sta jo leta 2012 ustanovila bobnar John Sankey (Devolved, Divine Heresy, Fear Factory) in kitarist Francesco Artusato (All Shall Perish). Konec leta se jima je pridružil vokalist Howard Jones, ki ga verjetno vsi poznate kot bivšega vokalista zasedbe Killswitch Engage. V roku enega leta sta se pridružila še basist Ryan Wombacher (Bleeding Through) ter kitarist Roy Lev-Ari (Hiss Of Atrocities). Leta 2013 so s producentom Loganom Maderom (ex-Machine Head) začeli snemati prve komade, letos sredi pomladi pa je izšel album The Beauty Of Destruction. Sicer se zasedba na kratko opredeljuje kot metalcore band, pa temu ni ravno tako. Jaz bi jih opredelila kot moderni metal, ki svojo glasbo meša z groovom, progresijo in death metalom, vse skupaj pa začini z metalcorom.
Album šteje dvanajst komadov, katerih skupna povprečna dolžina so štiri minute. V manj kot eni uri je mogoče slišati prav vse. Od agresivnih, energičnih komadov pa do progresivnih žalostink. Povsem pričakovano se na albumu slišijo vplivi bivših zasedb članov, predvsem Killswitch Engage, nepričakovane pa so progresije, ki vas bodo spomnile na Opeth. Že po prvih nekaj komadih daje album občutek še enega klasičnega Killswitch Engage melodic/metalcore/groove izdelka. Pa vendar to niso Killswitch Engage. Z izjemo prvega komada, ki postreže s popolno agresijo brez clean refrenov, se nadaljnji komadi vrstijo tako hitro in tako enako, da dajejo občutek poslušanja iste pesmi. Neka srednja hitrost, dovolj energije, growl, speven clean vokal in tako naprej in nazaj. Prva sprememba stoji na šestem mestu. It's Over se poda v vode progresije, metalcore, groove in ostale novitete pa pusti za sabo. Melanholična »balada« z melanholičnimi melodijami je dejanski rezultat »superskupine«. Je komad, pri katerem se boste ustavili. Odlična kitarska solaža in izjemen vokal (povsem po pričakovanjih), ki pa je kot vedno (morda celo preveč) v ospredju. Celotne inštrumentalije morda na momentih preveč nazadujejo in jih skoraj ni slišati. Album se zopet nadaljuje precej agresivno in energično s komadom A Mind Insane. Svoj pečat tokrat pusti odličen bobnar John Sankey. Prav zaradi bobnov, ki prevzamejo glavne niti komada, zveni vse izjemno temačno. Kljub temu, da kitarska solaža vse skupaj dvigne iz globin, celota še vedno ostane kričeča in nora. Iz temnih globin se poizkuša rešiti tudi komad Crawl From The Dark, ki se drži nekih riffov prejšnjega, le da je tokrat zopet glavni vokal, na pomoč pa pridejo tudi kitare. Edini komad, ki je še pustil pečat na mojih ušesih, je zadnja progresivna pesnitev As Bright As The Darkness. Globoki clean vokali, melanholija, depresija, počasnost, Opeth. Nepričakovan in verjetno najboljši komad na albumu, vsaj zame. Bolj ali manj vsi komadi so bili povsem pričakovani glede na sestavo zasedbe in predvsem glede na to, da je na vokalu Howard Jones, ki je tokrat prekosil samega sebe.
Kljub odličnemu zaključku je plošček povprečen, komadi pa so spisani tako, da bodo pritegnili predvsem poslušalce zasedbe Killswitch Engage. Verjetno je bilo to jasno takoj, ko so Devil You Know najavili sodelovanje s Howardom. Če sovražite metalcore, prisluhnite vsaj zadnjemu komadu, kjer boste slišali pravi talent zasedbe. Upam, da bodo v prihodnosti razvijali predvsem progresijo, metalcore pa pustili za seboj. Tako ali tako je že preveč generičnih bandov, ki se držijo recepta vseh večjih zasedb modernih zvrsti.

Tina

11.07.2014
Deus Otiosus - Rise

Leto izida: 2014 pri založbi Deepsend Records

Tretji album danske skupine Deus Otiosus me navdaja s precej mešanimi občutki. Na prvencu Murderer iz leta 2010 so namreč Deus Otiosus udarili z nadvse nasilnim death metalom, v katerega je bila vmešana smrtonosna doza toksičnih thrash riffov ter solaž, raskavi vokali pa so renčali tako sovražne besede, da bi še najbolj hladnokrvnega zločinca spreletel srh. Glasba je popolnoma upravičila naslov albuma, poslušalcu potrgala ušesa, ga zgrabila za goltanec in ga utopila v sranju njegove lastne eksistence.
Studijski izdelek Rise pa je beštija drugačne vrste. Iz glasbe je izginila mizantropična atmosfera ter zli nameni. Splošni vtis glasbe na Rise zelo dobro simbolizira že naslovnica, kjer gigantski leviatan v spremstvu strašnega bliskanja in grmenja vstaja iz globočin oceana, z lovkami povzroča cunamije ter kani ubogega smrtnika zmleti s tisočerimi zobmi. Udarno, pompozno in mogočno, a v bistvu je vse skupaj ena nenevarna in neškodljiva fantazija. Taki so tudi Deus Otiosus na tem albumu. Skladbe so praktično vse po vrsti himnične, z živahnim in topotajočim ritmom ter tempom, idealnim za kvihtanje uteži ali razmigavanje vratnih vretenc. Vsaka skladba vsebuje refren, načrtovan, da mu pritegne tisoče grl vročekrvne množice, ki vsak poudarjeni zlog pospremi z udarcem v zrak ali sočloveka. Če bodo Deus Otiosus v prihodnje igrali na množičnem festivalu, bodo stvaritve z novega albuma vsekakor »zažgale«. Najmočnejši atribut albuma so še vedno kitarske vragolije bratov Engkjær, ki precej enostavno strukturo skladb oplemenitita z izvirnimi in zanimivimi riffi. Sploh melodija uvodnega Rising War se bo vrezala globoko v podzavest. Na tem albumu se pozna idejna sorodnost in glasbeni zgled skupine Deus Otiosus po severnih bratih, švedskih manijakih Unleashed.
Čeprav so skladbe direktne in udarne, pa so kar preveč enostavne in na prvo žogo. Vzorec sicer prekinja zaključni Fall Of The West, ki je kompleksnejši in za moje okuse vrhunec albuma. Tu stopnjevanje napetosti s pomočjo black metalskih riffov izbruhne v melodični death ter spet nazaj, vmes pa so postrežene kratke poslastice v obliki vključkov klavirja, solaž na basu in podobno.
Maligni tumor na albumu pa predstavlja skladba Don't Fuck With The Dead. Ta bi skoraj povzročila smrt vsake všečnosti albuma in povzročila izbljuvanje negativnega mnenja na te strani. Na Rise je na splošno zaznaven upad pesniških sposobnosti in idej pri pisanju besedil, ki so preveč natrpana s klišejskimi metal frazami (sploh pri skladbah Rising War in Iron Fist ... Um, pardon ... Iron Rule). A omenjena tretja skladba je kaplja čez rob ter monument debilnosti. Če spet potegnem vzporednice z Unleashed, je bila njihova nekrofilska Only the Dead vsaj smešna, medtem ko dotična pesmica ni. Zato poslušalcem predlagam ločitev te pleve od zrnja, pa boste z Rise dobili kar poživljajočo dozo death metal steroidov.

Gregor
10.07.2014
Infest - Cold Blood War

Leto izida: 2014 pri založbi Season of Mist

»Holy Father, embrace me, save me.«
»Holy Father, embrace me, save me.«
»Holy Father, embrace me, ...«
»Rape me!«
Tako se začne album, ki sem ga poiskal na spletu samo zaradi priporočila gospoda Petra Hobbsa, enega in edinega za imenom avstralskih thrash metal legend Hobbs' Angel of Death. Enostavno nisem mogel mimo njegovega navdušenja nad tem bandom, saj naj bi ga pevec spominjal nase, ko je še bil mlad. A to je že druga zgodba, ki jo lahko preberete v intervjuju, ko bo ta objavljen na našem portalu, trenutno pa želim vašo pozornost preusmeriti k srbskim mojstrom hitrega in brutalnega deathish thrash metala.
Cold Blood War je četrti studijski album četverice iz Jagodine, ki je po treh desetletjih obstoja in razvoja žanra odprla nova glasbena vrata. Tako kot pri zgodnjih Slayer je tudi pri Infest poudarek na najbolj surovi obliki te glasbe, medtem ko Srbi svoj thrash metal konkretno začinijo še z death metalom. In ko že omenjam Slayer. Band zagotovo ne bi postal tako slaven in velik, če bi nenehno stavil samo na udarnost. Te lekcije so se dodobra naučili tudi Srbi in tako veliko energije posvetili zapomljivosti in nalezljivosti svojih riffov. Moj osebni vrhunec nosi nizko številko tri in naslov Of Everlasting Hate – poslušajte kitaro na sredini komada.
Poseben groove proizvede band z bas kitaro, ki je ves čas zelo dobro slišna, svoje pa dodajo tudi raznoliki vokali. V središču pozornosti je jezen growl pevca (Vandal), ki dobiva podporo še ostalih članov banda, tako da nastane všečen »dialog«. Nekoliko manj všečna in zame osebno dokaj moteča pa je podobnost Vandalovega groova z globokim grlom Maurizia Iacona (Kataklysm) – poslušajte Destroyer of Their Throne. Druga nevšečnost bi bile dokaj povprečne in vsebinsko prazne kitarske solaže, ki bi jih band sploh lahko črtal. Po drugi strani pa kot najbolj brutalna izstopata recimo komada Demonic Wrath in Terror Lord, kar pomeni, da ima album več (različnih) momentov všečnosti in zaradi tega prikazan na grafu nikakor ne bi predstavljal ravne premice, temveč razgibano krivuljo z različnimi vzponi in padci. Dolgčas vam zagotovo ne bo!

Dejan
09.07.2014
Tankard - Rest in Beer

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Tankard in Faith +1 imajo skupni imenovalec. Slednji v svojih besedilih besedo »baby« zamenjajo z besedo »Jezus«, medtem ko strici iz Frankfurta veliko drugih besed menjajo z besedo »pivo«. Zgovoren je že sam naslov sveže zvarjenega albuma. Metal učenjaki pivo tradicionalno pripisujejo k thrash metalu. Tudi Tankard, in to že več kot trideset let (začeli so leta 1986 s prvencem Zombie Attack)! Dvajset albumov pozneje so še vedno aktivni, videti je, da še lep čas ne bodo počivali v pivu.
Kje začeti? Z War Cry, ki spominja na kombinacijo komada You Can't Bring Me Down (Suicidal Tendencies), death metala ter tipičnega zvoka Tankard. Edini komad na albumu, ki ima še nečist zvok Tankard, je po mojem še R.I.B. (Rest In Beer), ki je nekoliko doom obarvan. Vse ostalo pa ... Naravnost, nedvoumno, nedvomno – thrash! Bobni pridno udarjajo plesni takt, ki definira žanr. Na momente se stroj upočasni, da vam da trenutek časa, da spijete kakšno pivo. Faith +1 imajo, kot vsi bandi, svojo nežno stran – a ne Tankard! Ko smo že pri tem – rahlo sem razočaran nad imeni pesmi, pričakoval sem vsaj pol očitnih naslovov, ki so neposredno povezani s pivom (res je, da praktično v vsaki pesmi najdemo kakšno besedo ali besedno zvezo, ki nas na koncu pripelje do piva), a dobil le Fooled By Your Guts, R.I.B. (Rest In Beer) in Breakfast For Champions. Ampak dobro, za hitrih štirideset minut to zadostuje. Iz neznanega razloga mi je v ušesu ostal komad No One Hit Wonder, zato je imel prioriteto zavrteti se nekajkrat več kot njegovi sovrstniki.
Glasba Tankard je v osnovi mišljena za zabavo – predvsem mi je pri njih všeč sproščen odnos do žanra. Fantje bodo umrli s pivom v roki, o tem ni dvoma. Svet rabi več ljudi, ki se zavedajo moči te svete pijače. Nenazadnje pivo že več tisoč let pomaga grdim ljudem do seksa.

Ožbej
08.07.2014
Necrodeath - The 7 Deadly Sins

Leto izida: 2014 pri založbi Scarlet Records

Po pravici povedano z metal glasbo, ki jo proizvajajo naši zahodni sosedje, pretežno nimam dobrih izkušenj. Iz tega razloga sta se v moji podzavesti zasidrala stereotip in mnenje, da pravzaprav ni dobrih italijanskih metal skupin, saj večina več pozornosti kot vsebini in glasbi namenja imidžu. Vendar pa po daljšem premisleku ugotavljam, da obstaja kar nekaj skupin, ki ta moj predsodek postavljajo na laž. Ena od njih je tudi Necrodeath.
Necrodeath niso nobeni novinci na sceni, saj obstajajo že od srede osemdesetih let. Tako ni čudno, da sem njihov obstoj pred nekaj leti zaznal tudi jaz. Spominjam se poslušanja njihovega prvenca Into The Macabre, s katerega je hrumel agresiven thrash, prepojen z zlo atmosfero. Lahko bi govorili o nekakšnem proto-black metalu v stilu Celtic Frost in Venom s hitrimi in napadalnimi riffi po zgledu nikogar drugega kot Slayer. Po tem seznanjenju z njihovo glasbo pa so se Necrodeath izgubili z mojega obzorja ter glasbenega repertoarja, vse dokler niso v poslušanje poslali letošnjega albuma The 7 Deadly Sins.
Sedem smrtnih grehov sicer ni ravno nova tema v metal glasbi, a še nikoli jim ni bil posvečen kar celoten koncept albuma. Tu vsak greh opeva natančno ena skladba, na konec albuma pa sta dodani še dve na novo posneti skladbi iz mladosti skupine, kar je nekoliko nenavadna poteza – čemu ta reciklaža? A ta dva komada sta bonus in kot pravi pregovor: podarjenemu konju se ne gleda v zobe.
Kot je jasno že po prvih tonih, ki udarijo iz zvočnika, Necrodeath popolnoma nič ne ovinkarijo. Celoten album je en sam šus v glavo. Kratek, hiter in uničevalen. Kot strmoglavjenje do vrha naloženega bombnika na velemesto. Glavno orožje je še vedno thrash metal, tokrat z ostro nabrušeno moderno produkcijo. Strupeni kričeči vokali so dovolj razločni, da se zazna podajanje besedil v italijanščini z angleškimi refreni. Tempo je večinoma totalno pobesnel, kitare pa histerično nažagajo presenetljivo količino različnih riffov v rekordnem času. Ti sicer niso vsi enako navdihnjeni in originalni, nekaj je celo dokaj znano zvenečih, a so praviloma zanimivi. Celotna zadeva se občasno upočasni do srednjega tempa. Takrat se pojavijo k čupanju spodbujajoči groove ritmi ali pa morbidne melodije, začinjene z značilnimi arpeggioti, ki v spomin prikličejo prvenec.
Čeprav v začetnih poslušanjih človeku ne uspe dobro ločiti posameznih skladb med vsem tem divjanjem, so Necrodeath vsaki skladbi dodelili nekaj njej lastne identitete. Tako vsako skladbo nosi neki prepoznavni ritem, riff ali melodija, ki se, ali pa tudi ne, ujema s tematiko greha, ki mu je skladba posvečena. Uvodni Sloth tako v nasprotju z naslovom ni prav nič lenoben, pač pa je skoraj najhitrejša skladba na albumu. Udarnejši je le, razumljivo, single Wrath, ki popolnoma upraviči svoje ime.
Po večkratnem poslušanju lahko rahlo moteči postanejo zgolj nekateri ponavljajoči se skupinsko kričani refreni. Razlog za to so angleška besedila teh refrenov, ki so, roko na srce, kar preveč simplistična in primitivno zveneča za glasbenike v zrelih letih. Še vedno pa sem neodločen o drugi polovici zaključnega komada Greed, ki preide v nekakšno kvazi balado, ki je slišati tako bizarna in prisiljeno patetična, da gre lahko le za groteskno parodijo.
The 7 Deadly Sins ponuja všečno in divjaško slušno doživetje, a bonus skladbi razkrivata, da so Necrodeath v preteklosti kovali bolj domiselne in kompleksne kompozicije. Tako vsem morebitnim interesentom svetujem, da poleg tega albuma posežejo tudi po albumih Into The Macabre in Fragments Of Insanity, s katerih izhajata ti dodatni skladbi.

Gregor

04.07.2014
Burzum - The Ways of Yore

Leto izida: 2014 pri založbi Byelobog Productions

Povsem brez vsakršnega medijskega pompa oziroma dolgega predhodnega najavljanja je Burzum v začetku junija svoje poslušalce presenetil z enajstim studijskim albumom. Ta je vključno s kompilacijo From the Depths of Darkness že šesta zaporedna izdaja, odkar je bil Varg izpuščen iz zapora, in je po pričakovanjih ponovno ambientalne narave. Ambientalne, vendar ne povsem instrumentalne kot predhodnik Sôl austan, Mâni vestan.
The Ways of Yore se prične z introm God from the Machine, ki napove prvi vrhunec albuma, prav tako instrumentalni komad The Portal. Slednji prinaša s pridihom minimalističnih orientalskih/azijskih melodij v Vargovo glasbo svež veter in se tako oddalji od atmosferike, ki smo je bili od Grofa vajeni med njegovim časom v zaporu. Takoj za opisanim komadom pa že kar tudi naslednji vrhunec, ponovno povsem minimalistični Heill Óðinn, z izredno spevnim refrenom, ki takoj pritegne k petju (ali vsaj k ritmičnemu mrmranju). S Heill Óðinn se Varg ponovno vrne k nordijski mitologiji in že znanim (vesoljskim/soundtrack) melodijam. Do Heil Freyja, ki nas spet ponese v svet vzhodne glasbe, album torej nekoliko izgubi na zanimivosti, le-ta pa je močneje prisotna recimo še med komadom Hall of the Fallen, kjer Varg z nenavadnim efektom ustvari povsem odštekan kontrast med zvokom električne kitare in sintesajzerjem.
Za nekoliko ambivalenten zaključek albuma je poskrbljeno z dvema priredbama, ki album (po nepotrebnem?) podaljšata za kar štiriindvajset minut. Gre za pesmi Emptiness (priredba Tomhet z albuma Hvis lyset tar oss) in To Hel and Back Again (priredba Til Hel og tilbake igjen z albuma Fallen). Medtem ko se pri prvi takoj opazi, da gre za priredbo, je druga pesem tako zelo predrugačena, da poslušalec tega brez posebne opombe sploh ne opazi.
Pod črto The Ways of Yore sploh ni slab album, toda, dragi bralci, morate tudi vedeti, da sem pri podaji svoje ocene dodatno subjektiven, ker tovrstno glasbo poznam samo pod oznako Burzum. Poleg tega pa me glasba dotičnega glasbenika spremlja že toliko let, da je prag tolerance z leti avtomatsko zrasel nad povprečno mejo. Zato: privoščite si The Ways of Yore, ko si boste zaželeli tišine in spokoja, vendar pri roki ne boste imeli nobenega ustreznega mojstra klasične glasbe.

Dejan
03.07.2014
Agalloch - The Serpent & The Sphere

Leto izida: 2014 pri založbi Profound Lore Records

Zamislimo si eksperiment, pri katerem je poslušalec (z razmeroma razgibanim metalskim glasbenim okusom) zaprt v sobi, v kateri se nahajajo zgolj udoben stol in slušalke za predvajanje glasbe. Poslušalčeva naloga je, da se usede in si nadene slušalke. Obenem poslušalec ne ve, kakšna glasba mu bo predvajana niti kdo jo bo izvajal. Pred eksperimentom mu je povedano zgolj to, da gre za celoten album enega izvajalca, ki je bil izdan nedavno in ga tako še ni uspel slišati. Poslušalec se tako udobno namesti in predvajanje se prične. Kratek minimalistični akustični uvod pahne poslušalca v prijetno, uro trajajoče glasbeno popotovanje. Poslušalec sliši, da gre za nekakšno mešanico neofolka in atmosferičnega black metala, ki mu zveni znano, a se ne more povsem dobro spomniti, kdo bi jo lahko izvajal (očitno ni ravno pogosto poslušal dotičnega banda). Šele nekje na polovici albuma vendarle ugotovi, da gre za glasbo ameriške zasedbe Agalloch, katere albumov že lep čas ni poslušal, a jo je nekoč v preteklosti že slišal. Od trenutka, ko poslušalec ugotovi, kdo dejansko izvaja album, začne slišano glasbo primerjati s preteklimi stvaritvami omenjenega četverca. Ko s kar nekaj napora le prikliče v spomin pretekle izkušnje z glasbo Agalloch, ugotovi, da je album sicer dober, a vendarle ne dosega nobenega izmed predhodnikov. Obenem je v trenutku, ko poslušalec ugotovi ime zasedbe, eksperiment končan; druga polovica albuma se sicer še odvrti do konca, toda poslušalec opazi, da je od trenutka, ko je ugotovil, za kateri band dejansko gre, užival precej manj kot na samem začetku, kljub temu da je tudi drugi del ploščka zvenel zelo solidno (v določenem »objektivnem« smislu morda na trenutke celo boljše od prvega dela). Toda od Agalloch bi poslušalec vendarle pričakoval nekaj več, nek presežek, nekaj, kar jih dela enega izmed najbolj cenjenih bandov v širšem (pod)žanru, ki mu pripadajo. Ko poslušalec na koncu dobi v roke tudi sam plošček s seznamom pesmi in besedili, ugotovi, da se glavna tematika tokrat ne giblje okoli prvinske narave, takšne, ki nam je na dosegu roke, temveč gre za precej bolj abstraktno, filozofsko usmeritev, ki se izraža skozi liriko, katere osrednja točka je oddaljena vesoljska pokrajina. Poslušalcu se to zdi precej nenavadno, saj ga je glasba med samim poslušanjem le redko asociirala na kaj takšnega. Pričakoval bi namreč, da je v središču kot ponavadi tudi tokrat narava v naši neposredni bližini, neokrnjena divjina, ki jo lahko vsakodnevno obiščemo, gore, gozd ipd. Poslušalec tako ob koncu eksperimenta ugotovi, da je v albumu mnogo bolj užival, dokler ni vedel, kdo ga izvaja, in dokler mu ni bil razkrit »vesoljsko« orientirani tematski koncept albuma. Tako sklene, da gre za najšibkejši album Agalloch, kar pa ob tako impozantni diskografiji pravzaprav pove zelo malo. Gre torej za dolgometražno izdajo, v kateri bi, roko na srce, mnogo bolj užival, če bi bila izdana pod nekim drugim imenom (brez kakršnihkoli glasbenih popravkov), tako pa namesto odličnega klona Agalloch dobimo »zgolj« šibkejšo plat dosedanjih stvaritev te ameriške zasedbe (ki pa je še vedno zelo solidna).

Nejc
30.06.2014
Den Saakaldte - Kapittel II: Faen i helvete

Leto izida: 2014 pri založbi Agonia Records

Kdor meni, da je Kapittel II: Faen i helvete drugi studijski album iz hiše norveških Den Saakaldte, zapis Kapitel II razume povsem pravilno. Album All Hail Pessimism, ki je Den Saakaldte izstrelil iz povprečja med underground zvezde blackmetalske scene, je namreč na Facebook profilu banda označen kot debitanski album. Podrobnejša primerjava tega in predhodno izdanega studijskega posnetka z imenom Øl, mørke og depresjon pa pokaže, da slednji vsebuje tri daljše pesmi, ki se kasneje v predrugačeni obliki pojavijo tudi na prvencu, in tri instrumentalne skladbe. Ker je torej band na prvencu ponovil koncept pisanja daljših blackmetalskih komadov s kombiniranjem z instrumentalnimi, je oznaka »demo« za Øl, mørke og depresjon povsem pravilna in zato je tudi Faen i helvete komaj drugi mejnik v bandovi diskografiji.
Od uvodne predstavitve banda neposredno k aktualni izdaji, ki je nisem slučajno naslovil kot drugi mejnik. Za kult in slavo prvenca se mora današnja postava zahvaliti predvsem Niklasu Kvarforthu, ki nam je predobro poznan kot vodja švedskih Shining. On je namreč izredno močno glasbeno zaznamoval All Hail Pessimism, tako da sem ob spoznavanju tega banda dolgo časa mislil, da gre za njegov stranski projekt. Da to ni res, je pokazal čas, saj Niklas v letu 2014 ni več član banda (dejansko ga je zapustil že 2011), sicer pa to potrjuje tudi album sam, ki ni več depresivno razvlečen, temveč je krajši za tri komade oziroma kar za dobrih dvajset minut. Poigravanje s številkami glasbenim navdušencem seveda ne pove (beri: pomeni) ničesar, zato moram dodati, da je iz glasbe Den Saakaldte z Niklasem izginil tudi švedski blackmetalski pridih. Tam zdaj strašijo in grozijo le še norveški duhovi. Protiutež k zvezdniškemu statusu, ki ga je s seboj prav tako odnesel Niklas, pa tvorijo še naprej Seidemann na basu (1349, ex- Koldbrann) in na novo Tjalve (ex-1349) in Eldur (Curse).
Posebna, resnično težko prebavljiva in močno depresivna zmes norveškega in švedskega black metala se je prelevila v tipičen norveški black metal, ki med drugim zveni tako zelo catchy tudi zaradi dejstva, ker so uporabljeni prijemi predhodno do določene mere že bili uporabljeni. Drugače kot prvenec, Kapittel II: Faen i helvete nikoli ne naredi resnično presenetljive poteze. Razvoj pesmi zmeraj sledi nekako predvidljivim korakom, zaradi česar mu je lažje slediti in si ga tudi lažje zapomniti. V kolikor bo to na dolgi rok pomenilo, da bo album nekdaj začel dolgočasiti, to seveda ni dobro, toda po kakšnih petnajstih poslušanjih se mi to še ni zgodilo. Nalezljive melodije srednje hitrega tempa so namreč izredno dobro dopolnjene z nikoli dolgočasnimi in raznolikimi vokali. Kot primer naj služi pesem Djevelens verk (ker se ravno vrti, ko pišem te besede): ko na začetku instrumenti hitijo, njihovo agresijo podčrta zlovešče blackmetalsko kričanje, a kasneje, ko se vetrovi umirijo, se z njimi vred umiri tudi petje, iz ozadja na pomoč celo priskoči Tjalve s clean vokalom. Podobnih vokalnih dialogov je več, k pestrosti pripomorejo pa tudi različne tehnike, tako da Den Saakaldte na trenutke zabavajo že s svojo lastno interpretacijo Attilovega (Mayhem) vokala in se ne ustrašijo niti zborovskega petja.
Za konec mi ostane samo še upanje, da me navdušenje ne mine tako hitro, kot me je prijelo.

Dejan
27.06.2014
Arch Enemy - War Eternal

Leto izida: 2014 pri založbi Century Media Records

Arch Enemy so band, ki ga po mojem pozna tako stara kot nova šola. Od prvenca Black Earth (1996) in do desete studijske izdaje War Eternal je minilo že skoraj dvajset let. Evolucija glasbenega stila od zibelke do danes je kar opazna, a glede na občasne kadrovske spremembe je to normalno. Na aktualnem albumu je vokalne dolžnosti prevzela »nova Angela«, Kanadčanka Alissa White-Gluz (morda vam bo ime bolj domače, če omenim, da je bila prav tako vokalistka od The Agonist?). Vpliv na zvok banda? Prav nobene razlike nisem slišal! Težko bi z gotovostjo trdil, ali poje Alissa ali Angela.
Je to dobro ali slabo? Starošolci, ki ne marate Angele »po defaultu«, se boste na Alisso težko navadili. Dobra novica je, da boste s slišanim zadovoljni vsi, ki vam je všeč zvok Arch Enemy od albuma Wages of Sin dalje (2001). Treba je potrpeti uvod Tempore Nihil Sanat (Prelude in F minor), okoli minuto dolg rekviem, ki meša simfonično glasbo z mračno atmosfero. Never Forgive, Never Forget je logično nadaljevanje uvoda, saj vsak po tovrstnem uvodu pričakuje bombo. Mene je bomba v prvih trenutkih blastbeatanja spomnila na klasične pesmi Immortal. Prvi vtis je pozitiven! Hitrost je ustrezna, studijska produkcija se mi zdi na vrhunskem nivoju, ampak res! Po nekajkratnem poslušanju izdelka (še) ne morem reči, da je kakšna pesem izstopala, vse se mi slišijo tipični Arch Enemy – melodični deli s (klasičnimi) melodijami in lestvicami, ki jih preigravajo ljudje v glasbenih šolah, v kontrast pa hitri death metal odseki z nekoliko večjim deležem thrash ritmov. Težko je razčlenjevati album na posamezne pesmi in iskati dlake v jajcu, saj je praktično vsak komad takšen, kot bi zmešal Arch Enemy z Arch Enemy. Pohvale Alissi (in seveda vsem zaslužnim) za odlično opravljeno delo!
Vsako dobro delo ima kratek povzetek povedanega. V enem stavku, ki ga bom ukradel iz besedila War Eternal, povzemam celotnih petdeset minut – Spomni se, kdo si. Spomni se, da si plod orgije med Doomsday Machine (2005), Rise of the Tyrant (2007) in Anthems of Rebellion, a tehnološko bolj dovršen!

Ožbej

Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
25.07.2014
Iwrestledabearonce, Texas In July
Nemčija, München, Backstage
25.07.2014
Valient Thorr, Church Of Misery
Nemčija, München, Backstage
25.07.2014
MetalDays 2014
Tolmin, Sotočje
26.07.2014
Suffocation, Skeletonwitch, Adimiron
Nemčija, München, Backstage
26.07.2014
MetalDays 2014
Tolmin, Sotočje
26.07.2014
Dream Theater
Madžarska, Budimpešta, Budapest Park
28.07.2014
Biohazard, Undivided, Anger, Katran
Pulj, Club Uljanik
29.07.2014
Hobbs' Angel Of Death, Waldgeflüster, Ars Irae, Nator, Nücleaholic
Nemčija, München, Backstage
31.07.2014
Wacken Open Air 2014
Wacken
01.08.2014
Seerock Festival 2014
Avstrija, Gradec, Schwarzlsee
01.08.2014
Wacken Open Air 2014
Wacken
02.08.2014
Seerock Festival 2014
Avstrija, Gradec, Schwarzlsee
02.08.2014
Candlemass, Headless, Fake Idols, Damned Pilots
Italija, Gradišče ob Soči, Grajski park
02.08.2014
Wacken Open Air 2014
Wacken
04.08.2014
Agnostic Front, Wolf Down, Amplified Hate
Nemčija, München, Backstage
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid