Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



26.02.2015
Vyrju - Black (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Black Forest Records

V začetku decembra je izšel debitantski EP norveške enočlanske zasedbe Vyrju s preprostim naslovom - Black. Minimalistična je tudi naslovnica, besedila so enostavna in neposredna, prav takšne so tudi pesmi same in Jan F. Lindsø se pri Vyrju naprej ukvarja s podobnimi temami, kot se je pri Gjenferdsel, svojem prvem soloprojektu, o katerem ni nič slišati že vse od drugega albuma Varde leta 2010.
V njegovih besedilih sta ostala trpljenje in smrt, za seboj pa je pustil svoj patriotizem, povezan z norveško naravo in poganskimi koreninami, ter se z Vyrju osredotočil na širši krog poslušalcev, saj so besedila le še v angleščini, glasba sama po sebi pa manj ekstremna, četudi precej generična. Iz starejših pesmi, ki zelo spominjajo na Kampfar in Myrkgrav, je tokrat, vsaj pri prvi pesmi The Constant Void, prešel na zvočno podobo kasnejših Satyricon, predvsem imam tu v mislih album Now, Diabolical. Zelo poslušljive so tudi ostale tri pesmi na EP-ju, vendar zaradi precej preprostih aranžmajev hitro zbledijo in naredijo vtis monotonosti, zato pozdravljam Janovo sodelovanje s Timom Yatrasom (Germ, Autumn's Dawn, med drugim nekdaj v Austere in Nazxul), ki je za Black posnel bobne. Pesmi poživi zlasti njegov vokal, saj bi bila zadeva samo z Janovim harsh vokalom precej dolgočasna. Pri tem mislim tako na Timov harsh vokal, pri katerem Avstralec tokrat ne posega po svojem značilnem kričanju, kot tudi na njegovo petje, ki je osrednji element pesmi There Is No Grave Big Enough to Take All My Sorrow. Ne vem, ali gre tu zgolj za par zanimivih naključij ali ne, saj je eden izmed Yatrasovih vzdevkov ravno Sorrow, naslov edinega instrumentala na EP- ju pa Gone – isto ime nosi ena izmed pesmi Autumn's Dawn, katere ime nosi njihov lanski prvenec.
Če se vrnem k Vyrju, instrumental z akustično kitaro nekako ne paše najbolje na EP. Sicer naj bi naznanil prehod k zadnji pesmi The Residue of Life, ki je v primerjavi s prvo polovico mini albuma precej bolj razgibana, vendar se vsaj meni prehod ne zdi najbolj posrečen. Mi je pa omenjena pesem najbolj všeč; verjetno zato, ker spominja na Fall of Rauros.
Black torej ponuja hkrati veliko in malo. Če bi seveda vsak glasbenik ali band odkrival toplo vodo, ne bi rabili žanrov. Pod črto pa gre pri Black za zelo poslušljiv izdelek, ki ga odlikuje precej solidna produkcija. Jan je tako sam poskrbel za naslovnico in miks, EP pa izdal prek lastne založbe Black Forest Records, torej gre tu za skoraj pravcat DIY-izdelek. Ali je tudi vreden nakupa, pa lahko v dobrih dvajsetih minutah preverite na bandovi strani na Bandcampu.

Aleksandra
24.02.2015
Venom - From the Very Depths

Leto izida: 2015 pri založbi Spinefarm Records U.K.

Če trdim, da sem v zvezi s sodobnim glasbenim udejanjanjem enega od utemeljiteljev prvega vala black metala povsem obtičal nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ne bi mogel bolje opisati stanja, kako osebno dojemam ta band. Venom so zame zmeraj bili in še zmeraj so: Welcome to Hell, Black Metal in At War with Satan. Podobno kot Bathory in njihovi prvi trije albumi. Kasneje sem se sicer odločil, da postanem še ponosni lastnik njihovega četrtega albuma Possesssed, a to je potem tudi bilo to. Zakaj je temu tako? Enostavno nisem nikoli čutil potrebe po čem več kot teh treh albumih. Ti trije albumi v mojih ušesih enostavno predstavljajo bistvo te hudiču zaprisežene trojice iz Anglije, kar se tudi s studijskim albumom številka štirinajst ni spremenilo.
In zakaj ne? Ker From the Very Depths ne vsebuje pravega vzdušja in ker mu manjka prava doza zapomljivosti, da bi lahko omenjenim albumom stopil ob bok. Sicer štirinajsti varovanček Angležev vsebuje nekaj catchy trenutkov, a komadi v celoti ne delujejo tako zelo prepričljivo, kot bi morali. Ali povedano drugače: band se je od albuma Possessed do danes tako zelo razvil, spremenil in predrugačil, da ga osebno sploh ne prepoznam več kot Venom. Rockerskega/motörheadovskega poudarka (Long Haired Punks), uporabe D-beat ritmov (The Death of Rock'n'Roll), mötleycrüejevskega zavijanja kitare (Smoke) ali povečane količine počasnejših delov (Temptation) pač nisem pričakoval na dotičnem ploščku/pri dotičnem bandu. S tem sicer ne trdim, da je album zanič ali nekvaliteten. Povedati želim le, da se je treba navaditi na to, da se je band korenito spremenil. Za tiste, ki ga redno spremljate od albuma do albuma, sicer dosti manj ali sploh nič, za občasne poslušalce mojega kova pa toliko bolj. A hkrati moram poudariti, da band nikakor ni izgubil svoje ostrine in da še zmeraj zna in želi konkretno udrihati po materialu. To dokaže že kar na začetku z naslovnim komadom From the Very Depths, kasneje pa z določenimi odseki posameznih komadov.
Pod črto je album pestra mešanica različnih kovinskih podžanrov, ki bo najbolj navdušila ljubitelje heavy, thrash in morda speed metala, medtem ko zapriseženci black metalu s tem albumom ne bodo doživeli prave zadovoljitve.

Dejan
20.02.2015
1349 - The Candlelight Years (kompilacija)

Leto izida: 2014 pri založbi Candlelight Records USA

Konec lanskega leta je izšla tale kompilacija. Osebno sem nanjo naletel v Münchnu, kjer sem si po dolgih desetih letih ponovno ogledal njihov nastop, k nakupu pa je nemudoma pritegnil priložen DVD. Kompilacija je namreč sestavljena iz petih plošč, od tega štirih zgoščenk in, kot že rečeno, enega DVD-ja. Glede na ime ni težko ugotoviti, da je band svoje prve štiri albume – kot tudi dotično kompilacijo – izdal pri založbi Candlelight Records. In še ena faktografska navedba: kitarist Tjalve je sodeloval pri štirih od petih ploščkov, kitare namreč ni več igral na albumu Revelations of the Black Flame, prvi polovici dvojnega albuma, kakor sem lahko izvedel med intervjujem s Seidemannom.
Za tiste, ki si z leti postopoma niso uspeli ali želeli nabaviti bandove diskografije, bodo morda zanimivi prvi štirje ploščki. Ker je dizajn poenoten in prilagojen dizajnu, ki je bil predhodno uporabljen za DVD Hellvetia Fire, seveda ne boste uspeli v celoti okusiti čara posameznih zgoščenk. In ker je kompilaciji priložena knjižica, ki je v glavnem osredotočena na besedila, brez kakšne večje zbirke takšnih ali drugačnih redkih slik takrat še petčlanske zasedbe, vse skupaj iz tega vidika nekoliko razočara.
Lahko torej DVD popravi celoten vtis? Jaz menim, da mu to uspe, saj sem kompilacijo tudi prvotno zaradi tega kupil. Sicer tako kakovost zvoka kot tudi slike nista na ne vem kakšnem nivoju, a se bolj ali manj črnobeli posnetki dodobra ujemajo z zloveščo glasbo, ki jo preigravajo 1349. Kot posebno presenečenje za švicarsko publiko – DVD je bil posnet leta 2005 v srednje velikem klubu v Švici – je vokale med izvedo priredbe The Usurper prevzel eden in edini Tom G Warrior. Pod črto: prijeten izlet deset let nazaj v zgodovino banda in scene, ki ironično sicer v živo zmeraj skritega Frosta prikazuje v izredno dobri luči (dobesedno, ne v prenesenem pomenu).

Dejan
17.02.2015
Earth And Pillars - Earth I

Leto izida: 2014 pri založbi Avantgarde Music

V uvodu pričenjam s sila nenavadnim vprašanjem: Kaj imata skupnega Italija in atmosferični black metal? Priznam, da se, z izjemo že razpadle skupine Gottesmorder, ne spomnim nobene zasedbe znotraj njenih meja, ki bi se konkretneje približala temu žanru, predvsem pa na prisluh vredni ravni. Seveda tu puščam možnost, da je k temu nekaj pripomogla moja ignoranca. Trojica za Earth And Pillars je prišla na plano povsem nenadoma, morebiti prav tako kot za pisca tega sestavka prej zastavljeno vprašanje, skratka, računajoč na element presenečenja. In to se jim je pravzaprav posrečilo zavidljivo dobro. Štiri skladbe na prvencu ponudijo dobrih 52 minut materiala, naslovi Earth, Rivers, Lakes in Tides pa tudi namignejo dovolj o sami tematiki.
Če preskočim opis uvoda, ki je značilno misteriozen in doseže svoj namen, se z drugim komadom (Rivers) prične del distorzij in (dobesedno) nečloveških bobnov, ki svoje vlečejo vse do konca. Ni namreč nekih večjih konceptualnih odstopanj od tega, kar se sliši na začetku Rivers. Atmosferični black metal v svoji značilni obliki, kjer večji del sloni na ponavljajočih se kitarskih in bobnarskih odsekih. Ritmika in harmonija se vseskozi vzpostavljata skozi različne distorzijske prijeme, ki na trenutke služijo tudi kot nekakšen nadomestek vokalom, saj so ti nemara že preveč potisnjeni v ozadje, in s tem nemalokrat kar povoženi s preostalim balastom zvokov. Največja odstopanja so le redki minimalni intermezzi, da se za trenutek pusti dihu in kjer za slušateljem odbrzi odjek vsega odmevajočega.
Fantje so presenetili, verjetno še bolj, kot si to sploh upam priznati. Earth I sicer ni moč označiti s kakimi superlativi, a ostaja nad poplavo (pre)številnega povprečja, in tako bo izdelek navdušil predvsem iskalce ambientalnejšega prizvoka, ki se preprosto želijo prepustiti valu. Glede na to, da so fantje ravno zahodni sosedje, pa se morda lahko nekoč nadejamo tudi njihovega koncertnega obiska.

Tomaž
16.02.2015
The Stone - Nekroza

Leto izida: 2014 pri založbi Folter Records

Če prištejem Some Wounds Bleed Forever, ki je leta 2000 izšel pod imenom Stone to Flesh, potem so Srbi, danes slovenski publiki več kot dobro poznani pod imenom The Stone, lani oktobra izdali svoj osmi studijski album. Pa morda iz tega ali kakršnega koli drugega razloga počivajo na svojih lovorikah? Kje pa, saj to je black metal! Kdo v black metalu pa si lahko to sploh privošči? Seveda obstaja nekaj odmevnih imen, ki segajo preko meja undergrounda in tudi z zasluženimi številkami na svojih bančnih računih dodobra plavajo v globokih vodah komercialne uspešnosti, a The Stone niso nič od tega. Čeprav bi si zagotovo zaslužili. The Stone so že skorajda dvajset let surovi, umazani in brezkompromisni. S temi tremi dejavniki sicer nikoli ne bodo komercialno uspešni, saj nas je ljubiteljev tovrstne glasbe enostavno premalo, a ker zasedba še naprej proizvaja dobre, originalne in zanimive albume, ji vsaj stalna baza poslušalcev kar tako ne bo izpuhtela.
Sploh, če bodo še dalje izdajali albume, kakršen je Nekroza. Najboljše iz preteklosti, pomešano s pravo dozo ne-blackmetalskih elememtov, ki so še najbolj jasno prišli do izraza s predhodnikom Golet. Medtem, ko so se mi tam predvsem elementi NWOBHM-a zdeli še nekoliko neizpopolnjeni, izgubljeni ali prepuščeni sami sebi, so jih Kozeljnik & co. na Nekrozi znali izredno harmonično združiti. Da so Srbi ustvarili nekaj posebnega, so občutili tudi sami, saj so albumu prvič namenili pravi uvod, kot iz knjige. Teatralnost uvoda, ki je dejansko uvod v prvi komad Kamenolom, se tekom čistokrvnega thestonevskega komada ponovi še enkrat skozi zborovsko petje, podobnih za band sicer netipčnih elementov pa tudi sicer ne manjka. Že med Košmar nato peterica presenetljivo pozdravi s kitarsko solažo, nadalje pa se Nekroza ponaša z izredno nalezljivo mešanico srednje hitrih in hitrih ritmov, čisto produkcijo in privlačnimi melodijami.
Res je: The Stone so bili v preteklosti bolj neposredni in tudi bolj brutalni. A danes so The Stone še zmeraj hitri in divji, po vrhu vsega pa še moderno/darkthroneovsko melodični in, pri počasnih delih, zelo heavy. Nekrozo odlikuje svojevrstna mešanica, ki se je še tako razvajeno blackmetalsko uho ne bi smelo kar tako naveličati. Priporočam!

Dejan
13.02.2015
Urfaust - Apparitions (EP)

Leto izida: 2015 pri založbi Ván Records

Sem ter tja se sicer zgodi, da z namenom posežem po ambientalnih glasbenih kreacijah, vendar je to večinoma le v primerih, ko gre za takšno ali drugačno povezavo z metalskim svetom. V primeru Urfaust sem tako na ambientalno glasbo, ki jo najdemo na dotičnem EP-ju, naletel povsem nevede, saj sem pričakoval, da bo plošček vseboval običajno neobičajen black metalski izraz, kot smo vajeni izpod rok ustvarjalcev Urfaust. Vendar, kot se neredko zgodi, na omenjeni izdaji skorajda ni ne duha ne sluha o kakršnem koli black metalu, že sama raba kitar in bobnov je tako majhna, da bi celo težko rekli, da izdelek spada pod kategorijo metala, če zanemarimo dejstvo, da ga je ustvaril »primarno« black metalski duo. Po eni strani me to ob prvem poslušanju niti ni tako zelo presenetilo, saj je zasedba že na preteklih izdajah pogosto uporabljala močne ambientalne elemente, včasih celo v obliki daljših samostojnih skladb. Omenjen ambientalen pristop je tako preslikan na raven celotnega ploščka, ki je sicer na prvi pogled predolg, da bi ga opredelili kot EP, saj traja skoraj štiriinštirideset minut. Toda ob koncu prvega poslušanja postane hitro jasno, zakaj je temu tako, celotna druga polovica albuma,ki jo predstavlja ena sama dvaindvajset minut trajajoča zadnja skladba na ploščku, je zgolj posnetek nekakšnega monotonega jamranja, ki zveni kot nek daljši »glitch« temačnejše različice gregorijanskega korala in vzbudi poslušalcu občutek, da traja celo večnost. Nepotrebno, kajti prve tri skladbe predstavljajo povsem spodoben ambientalen poskus, čeravno delujejo bolj kot nekakšni trije (še vedno dokaj monotoni) »intri« v nek komad. Skoraj pet let čakanja od zadnje odlične celometražne izdaje dueta tako ni prineslo veliko, če pa že boste prisluhnili pričujočemu ploščku, lahko zadnjo skladbo brez težav preskočite, čeprav ne izključujem možnosti, da bi na koga morda imela nek poseben meditativen učinek. Apparitions je torej eden izmed preštevilnih EP-jev, ki bo hitro pozabljen in le upamo lahko, da dvojec Urfaust v kratkem načrtuje kakšno bolj polnovredno novo izdajo.

Nejc
12.02.2015
Dekadent - Veritas

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Dekadent so izdali svoj četrti studijski album in posneli svoj drugi film. Od omenjene dvojice sem »dobil v roke« samo album, pa še tega le v digitalni obliki, saj band še zmeraj zbira sredstva s pomočjo prostovoljnih prispevkov, ki bodo porabljena za fizično izdajo albuma v različnih formatih in različicah. Kdor želi podpreti band na ta način in mu s tem izkazati podporo, lahko to še zmeraj stori do petka, 20. februarja. Osebno sem si svojo kopijo že rezerviral in ker je album res fantastičen, komaj čakam, da bom ta kos »plastike« resnično držal v rokah in si bom nato končno lahko tudi ogledal film na priloženem DVD-ju. O slednjem vam lahko in znam povedati le to, da gre za neke vrste romantični triler.
Pa gre to sploh skupaj? Romantični triler? Seveda gre, če se pod oznako podpišejo Dekadent. Po njihovi zaslugi sem pred leti med opisovanjem Venera: Trial & Tribulation smel prvič pisati o romantičnem black metalu, zaradi česar tudi tokratna oznaka sploh ni čudna ali kontradiktorna. In ko sem že slučajno omenil predhodnika aktualnega albuma, naj povem še, da predstavlja Veritas njegovo logično nadaljevanje in hkrati velikanski razvoj njegovega bistvenega elementa: romantike. Kvartet iz Ljubljane je po mojem mnenju v tej zvezi celo uspel prekositi svoj prvenec Manifestation of Seasonal Bleeding. S prepoznavnim slogom čiste agresije, prepletene s čudovitimi kitarskimi melodijami ali pa z golo kitaro v vlogi seksi zapeljivke, je band ustvaril sedem novih mojstrovin melodičnega black metala. Se opravičujem: romantičnega black metala. Po opisanem sem tudi sam zmeraj znova presenečen, da Veritas kljub višji stopnji romantičnosti po vsakem poslušanju odjekne kot bolj surova stvaritev v primerjavi z Venero (ena »off topic«: zdaj tudi vi vidite besedno igro v imenih obeh albumov?). Glavni razlog za to je zagotovo v tem, da dejansko vsak komad vsebuje ultra hiter ali agresiven del, medtem ko je edina prava balada (Keeper’s Encomium) postavljena na konec albuma. Za pričaranje romantike in nenazadnje tudi raznolikosti in kompleksnosti band zelo natančno in z neverjetnim občutkom kombinira hitre dele s počasnejšimi in srednje hitrimi, s čimer hkrati podeli albumu izredno dinamičnost. Slednja nenehno zaposluje poslušalčeve misli in album začini s potrebno drugačnostjo, da ne nastane tisti sitni trenutek primerjanja z že slišanim iz bandove preteklosti.
Za dodatno popestritev in osvežitev je poskrbljeno – kot že tudi v preteklosti – z vokali, a tokrat tudi s pridihom moderne v obliki industrial metala. Ta se v zametkih pojavi že takoj ob pričetku albuma (Of Acceptance And Unchanging) s tistim tipičnim industrijskim zvokom in doživi »štancarski« vrhunec na sredi albuma s komadom Enervation’s End. Da odkrijete, kaj vse še skriva ta črni dragulj, pa je najbolje, da preverite sami, saj je lastna izkušnja še vedno najboljša.

Dejan
11.02.2015
Panopticon - Roads to the North

Leto izida: 2014 pri založbi Bindrune Recordings

Enočlanska atmosferična black/folk metal zasedba je po skupnem izidu s Falls of Rauros v začetku lanskega leta avgusta nato izdala še peti dolgometražec, naslovljen Roads to the North. Tudi z njim Austin Lunn ostaja zvest bolj robustni produkciji, kakršna se Panopticon tudi najbolje prilega. Manični bobnarski prehodi ob raznolikih kitarskih melodijah z vmesnimi, a minimalnimi vložki violin in akustične kitare s takšno produkcijo preprosto zvenijo bolj organsko.
Lunn je na aktualen album tokrat vključil nekaj izrazitih riffov melodičnega death metala, ki že takoj in tudi najbolj udarijo v prvi pesmi The Echoes of a Disharmonic Evensong, sicer pa se pozneje v kakšni pesmi pojavi tudi kakšna prvina post metala ali cora, na primer bežen »breakdown« proti koncu pesmi Where Mountains Pierce the Sky. Lunn z njo kljub temu kaj hitro »popravi« vtis, da se je z novim ploščkom lotil pretiranega eksperimentiranja, saj se z omenjenimi prvinami kvečjemu le spogleduje. Preizkušanje nekaterih novosti v okviru omenjenega projekta je ravno pravšnje in nove pesmi odlikuje prav tisti zvok, po katerem se glasbo Panopticon takoj prepozna, zlasti po njegovem najbolj prepoznavnem albumu Kentucky (2012). Projekt seveda ne bi bil isti niti brez že tradicionalnih instrumentalov z banjem in pridihom ameriškega juga. Skoraj šestminutni prvi del triade The Long Road, One Last Fire, se mirno razvija kot uvod v dolgo popotovanje in tudi nasploh par najboljših pesmi na ploščku. Manj živahen, a predvsem na račun violin bolj melodičen drugi del Capricious Miles sestavlja nekaj umirjenih atmosferičnih riffov, ki so eden izmed razlogov, zakaj mi je Panopticon tako prirasel k srcu. V teh delih se Lunn tudi spogleduje s progresivnejšimi bobnarskimi oprijemi, tako da na celem ploščku ne prevladata njegova energičnost in navidez neutruden tempo. Tretji del popotovanja, The Sigh of Summer, se nato znova prevesi v mirnejše odtenke in lepo uglasbi naslov pesmi; namreč kako zadnje izdihljaje poletja izpodrivajo vedno krajši in hladnejši jesenski dnevi. Opisano vzdušje poživijo živahne solaže in harmonije clean kitar, konec popotovanja pa nato dokončno naznani škripanje snega, ki kloni pod težo škornjev in kopit. Všeč mi je, da je omenjena tridelna pesem sestavljena tako, da vsak njen del polno zaživi ob ločenem ali celostnem poslušanju, saj so zastavljene koherentno in ne vzbujajo vtisa, da gre za kolaž več samostojnih, ločeno napisanih pesmi, ki jih je na koncu nekdo nasilno zbil skupaj v navidez povezano celoto. Četudi je Lunn od ustanovitve Panopticon vsako leto objavil vsaj en izid, tega ne počne nepremišljeno. V njegovi diskografiji je veliko splitov, ki so produkcijsko sicer malo šibkejši, a Lunn zato v albume vloži toliko več truda in premisleka. Če samo omenim preprosto naslovnico zasneženega gozda ter v sončne žarke skrit starodavni islandski simbol Vegvísir, ki naj bi pomagal popotniku ob slabem vremenu, na Roads to the North pa se navsezadnje vse vrti okoli popotovanja. Niti ne nujno horizontalnega od točke A do točke B, saj album nakazuje tudi nekaj časovnih smernic, vse od elementov severnoameriških domorodcev – Lunn na primer na ploščku uporabi tradicionalno piščal »dobro« –, skandinavske mitološke preteklosti pa vse tja do industrializacije in tehnološkega razvoja, saj se na primer ob koncu pesmi Norwegian Nights sliši vlak, ki za seboj vleče svojo kačo vagonov. V tej pesmi Lunn tudi edinkrat harsh vokal zamenja s petjem, in to precej posrečenim, saj takoj naslika v misli njegovo podobo, kako zvečer ob odprtem ognju prepeva in igra na akustično kitaro. To je zanimivo predvsem zato, ker na Roads to the North Lunn gosti še pet drugih vokalistov, in sicer so Panopticon tokrat posodili glas Dave Condon (Altar of Plagues), Johan Becker (Vukari, Austaras), Tanner Anderson (Celestiial) in Ben Smith, Colin Marston pa je k ploščku prispeval še nekaj svojih klaviaturskih in bobnarskih spretnosti (Behold the Arctopus, Krallice, Gorguts, itn.), ki najbolj izstopajo v zadnji pesmi Chase the Grain. Za eno pesem je vokal posnel tudi Jan van Berlekom (Waldgeflüster), ki mu je Lunn za lanski plošček Meine Fesseln posnel nekaj pasaž z mandolino in kitarskih solaž, predvsem pa je zanimivo njuno vzajemno sodelovanje zato, ker pesem In Silence dejansko precej spominja na dotični album Waldgeflüster.
Vedno znova me mednarodna sodelovanja na glasbenem, predvsem pa alternativnem področju razveseljujejo, nekatera včasih tudi negativno presenetijo (da na tej točki ne izgubljam besed na takšne in drugačne projekte tipa Folkearth), a današnja digitalna doba in internet nam omogočata marsikaj. V primeru Panopticon je to sodelovanje na glasbenem področju ne glede na številne zvezne meje in celo kontinenta, predvsem pa me pri dotičnem bandu navdušuje, kako se lahko posameznik zlahka kosa, v primeru Panopticon celo preseže, z malim morjem po številu članov polnejših zasedb. Koliko občudovanja je lahko vreden rezultat tega, kar lahko zgradi neomajna volja enega samega človeka. In Roads to the North je definitivno rezultat slednjega.

Aleksandra
10.02.2015
Marduk - Frontschwein

Leto izida: 2015 pri založbi Century Media Records

»Počasnejši deli so me tokrat pri Marduk dokaj presenetili.«
»Jaz sem zaenkrat tako rekoč še sredi spoznavanja, a se mi album definitivno dopade.«
»Pa kaj se ti ne zdi, da so bobni nekoliko monotoni? Ko začne konkretno po njih udrihati, se mi zdi, da v zadnjih letih vse zveni isto.«
»Jaz sem velik ljubitelj prejšnje plošče Serpent Sermon, kjer mi je predvsem atmosfera zelo všeč. Po mojem mnenju so se Marduk vrnili na pravi način. Frontschwein morda ne zveni kot Opus Nocturne ali Panzer Division Marduk, a je vseeno 'dark, true & evil'!«
»Res je, atmosfera je resnično zelo všečna. Malo me moti le, da album deluje samo kot celota, medtem ko posamezne pesmi nimajo nekega pravega hit potenciala.«
Tako se človek zmoti. In ker smo vsi krvavi pod kožo in ker se tega zavedamo, nam je tudi dopuščeno, da si premislimo. Sploh kadar je govora o glasbenem okusu. No, premislil sem si zagotovo v zvezi z manjkajočim hit potencialom določenih pesmi, saj sem jih po intenzivnejšem in številčnejšem poslušanju našel kar nekaj. Album torej deluje kot celota, hkrati pa ponujajo posamezni komadi izredno visoko mero zabave. Po drugi strani pa si nisem premislil v zvezi z monotonim šusom, ki me je razsvetljujoče zadel z vso svojo mučno/ dolgočasno naravo leta 2008 v živo na Štuku.
Ampak! In ta »ampak« navajam na tem mestu z vso njegovo močjo izražanja nasprotnosti, saj je album vse kaj drugega kot eno samo nabijanje. S tega vidika mi Panzer Division Marduk nikoli ni bil kaj prida všeč, čeprav ga zmeraj rad poslušam, ko se mi pocedijo sline po nečem hitrem in brutalnem. Slednjega seveda tudi v mladem letu 2015 ne pogrešam, dolgo časa sem Frontschwein celo dojemal samo skozi ta že poznani šus, a ploščo odlikuje predvsem njena razgibanost. Na različnih ravneh ponuja album toliko raznolikosti, da če ne bi bil zvok tisti tipični, ki so ga Marduk z Mortuusom na vokalu v zadnjih letih razvili do svojevrstne popolnosti, sploh ne bi vedel, da gre za Marduk. Vojna atmosfera, ki zasedbo nekako spremlja že kar nekaj let, je tukaj – logično – še bolj poudarjena, medtem ko so naslovi, kot so naslovni Frontschwein, Afrika, Wartheland ali Nebelwerfer, pri meni prvič v zvezi z Marduk vzbudili dovolj zanimanja, da sem eno ali dve stvari poguglal oziroma preveril v Wikipediji.
Ker že dolgo nisem poslušal prvih plošč tega, danes že petindvajset let starega banda, sem tudi že nekoliko pozabil, kako zvenijo, zato s polnimi ušesi aktualnega albuma upam zadržano trditi, da gre za bandov najboljši album doslej. Samo poslušajte več kot osemminutni (!) Doomsday Elite, ki mine, kot bi trenil z očesom, pa boste točno vedeli, kaj mislim.

Dejan
06.02.2015
Napalm Death - Apex Predator - Easy Meat

Leto izida: 2015 pri založbi Century Media Records

Napalm Death letos praznujejo že štiriintrideseto leto obstoja (v trenutni postavi sicer bolj ali manj konstantno obratujejo okrog četrt stoletja), kar je vsekakor zavidljiva številka, ne zgolj znotraj ekstremnejše glasbene scene, temveč tudi širše. Še tiste zasedbe, ki jim nekako uspe preživeti do take spoštljive starosti, navadno kažejo znake upehanosti in izčrpanosti, studijske izdaje so redke, glasba je večinoma le še bleda senca lastne preteklosti ali pa gre v najboljšem primeru za kolikor toliko spodobno kopiranje samih sebe. Kaj takega bi bilo po letih sodeč pričakovati tudi od Napalm Death, vendar slednji dokazujejo, da jim leta nikakor ne morejo do živega oziroma na trenutke zvenijo celo še boljše kot v mlajših letih.
Apex Predator - Easy Meat tako predstavlja že petnajsti (če tu ne upoštevamo cover albuma Leaders Not Followers Part 2) celometražni izdelek banda, na katerem se tokrat zvrsti štirinajst pesmi. Band po daljšem intru udari na polno in ne popusti vse do konca ploščka. Prav vse pesmi delujejo sveže, udarno in premišljeno, besedila pa imajo kot vselej močno družbenokritično noto, vsi člani zasedbe pa zvenijo enako kot v najboljših dneh. V drugi polovici albuma sicer band malce umiri žogico in pogosteje postreže s pesmimi srednjega tempa (vsaj v okvirih deathgrinda), ki pa zvenijo vsaj tako dobro kot hitrejše skladbe in obenem izjemno spevno za žanr, ki ga band zastopa. Za grind najdemo tudi veliko atmosferičnih in bolj temačnih elementov, ki pa samo dvigujejo vsesplošno kvaliteto ploščka. Tudi sama produkcija je ravno prav »čista« in omogoča, da pridejo do izraza prav vsi instrumenti vključno z vokalom, in je v tem smislu nadaljevanje dobre prakse iz zadnjih nekaj albumov zasedbe (za kar je že petnajst let zaslužen predvsem Russ Russell).
Sicer v diskografiji Napalm Death ne morem najti slabega albuma, vendar vse odkar so pred desetletjem izdali prvi celovečerec The Code Is Red ... Long Live The Code pod Century Media Records, band znova in znova deluje kot prerojen (tokrat že petič pod okriljem omenjene založbe). Očitno so ubrali zmagovalno taktiko, saj vsak album prinese nekaj novega in svežega, obenem pa ohranjajo svoj »trademark« zvok ter si vedno pustijo dovolj rezerve za manjše inovacije v bodočnosti, kar daje občutek, da bi lahko na sceni brez težav vztrajali še mnoga leta. Upajmo, da bo temu tudi res tako. Skratka, pionirji ostajajo prvaki oziroma rečeno drugače, Napalm Death so še vedno »leaders, not followers«.

Nejc
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
27.02.2015
AngelSeed, Agharti, Battlex, Radiostorm
Maribor, Pekarna, Gustaf
27.02.2015
Metalka: Kryn, Apex, Absortick
Karlovec, Hrvatski dom
28.02.2015
Gus G., Arthemis
Avstrija, Dunaj, Szene
02.03.2015
Crowbar
Avstrija, Dunaj, Viper Room
05.03.2015
Monolord, Salem’s Pot
Avstrija, Dunaj, Arena
05.03.2015
Kadilnica Of Death: Stripeless Zebra, Eyecontact
Ljubljana, Orto Bar
06.03.2015
Suicidal Angels, Dr. Living Dead, Angelus Apatrida
Nemčija, München, Backstage
06.03.2015
Salem's Pot, Monolord
Avstrija, Innsbruck, PMK
06.03.2015
Monolord, Salem’s Pot
Avstrija, Innsbruck, PMK
07.03.2015
U.D.O., Sister Sin
Nemčija, München, Backstage
07.03.2015
Belokranjska železarna vol.8
Črnomelj, MKK
07.03.2015
Monolord, Salem’s Pot
Nemčija, München, Kafe Kult
07.03.2015
Lordi, Dirty Passion, Tomcat
Ljubljana, Kino Šiška
08.03.2015
Overkill, Sanctuary, Methedras, Suborned
Dunaj, Szene
08.03.2015
Marduk, Belphegor
Nova Gorica, Mostovna
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid