Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



28.05.2015
Acid King - Middle of Nowhere, Center of Everywhere

Leto izida: 2015 pri založbi Svart Records

San Francisco s širšo okolico ni le kraj, kjer se je rodil thrash metal, tam so danes v skladu s trenutnimi metal »trendi« prisotne številne stoner/doom zasedbe, ki še iščejo svoj zvok. Med prve in vodilne med njimi zagotovo sodijo Acid King, ki so nastali že leta 1993, pred kratkim pa po dobrih desetih letih izdali nov album. Ta je nastajal spontano in organsko v njihovem prostoru za vaje skoraj šest let. Kljub dolgemu premoru med izdajami je skupina še vedno v dobri formi, kar se odlično odseva v novih skladbah.
Album odpre instrumentalni Intro, s katerim se prične repetitivni psihedelični vzorec, ki se ponovi v zaključnem Outru, s čimer se album sklene v nekakšen krog. Pesmi se po dolžini gibljejo med sedmimi in osmimi minutami ter sledijo kombinacijam zapomnljivih ritmov in melodij, ki poslušalca kar posrkajo vase, album pa kljub skoraj enourni dolžini mine, kot bi mignil. Na albumu je osem pesmi, ki delujejo enotno in tvorijo solidno celoto. Ponavljajoči se deli v posameznih komadih delujejo očarljivo hipnotično in kljub svoji težnosti in masivnosti riffov ohranjajo občutek lahkotnosti in svežine, kot popoln soundtrack za umirjeno popotovanje po vroči in prazni puščavi. Zasanjani in že skoraj temačni vokal pevke in ustanoviteljice skupine Lori S., s produkcijo potisnjen nekoliko v ozadje, se odlično zlije z glasbenimi deli, ne manjkajo pa niti izstopajoči kitarski vložki.
Glasba v dosedanjem repertoarju skupine ne ponudi nič posebno novega, njihova preprosta formula ustvarjanja mid-tempo, heavy in spacy riffov služi kot zelo solidno nadaljevanje po dolgoletnem premoru. Eden boljših albumov, ki so bili do zdaj izdani v letošnjem letu. Dolgoletno čakanje nanj se je splačalo in album kar kliče po ponovnem poslušanju.

Nadja
27.05.2015
Noč - Demo II

Leto izida: 2015 v samozaložbi

Na področju ekstremne metal glasbe je luč sveta ugledal nov projekt, ki sliši na ime Noč. Gre za varovančka enega mladeniča, ki se je pod glasbo podpisal z inicialkama J. B. Pred digitalno izdajo z imenom Demo II, ki ji bom tukaj namenil nekaj besed, je J. B. v letu 2015 že izdal ene posnetke, in sicer z naslovom Demo – logično.
Drugače kot Demo, ki mu še nisem prisluhnil, je Demo II kratek. Toda kratko je tudi tokrat več kot sladko. Pa ne zato, ker je kratko, temveč zato, ker je odlično. Demo II obsega tri pesmi, ki so si med seboj precej različne, hkrati pa jih povezuje zanimiva skupna rdeča nit, ki kar sili k ponovnemu poslušanju. Opis v Metal Arhivih pravi, da je Noč depresivni black metal projekt. S tem opisom se povsem strinjam, vendar pa ga je treba dodatno opredeliti, saj je zvok na tem izdelku kar malo drugačen od tistega klasičnega, ki ga recimo poznamo od večjih imen scene. Jaz bi Demo II denimo natančneje opisal kot depresivni black metal s primesmi brutalnega death/doom metala. J. B. svoj depresivni oziroma romantični, kot temu danes raje rečem, black metal odlično začini z globokim growlom, medtem ko tudi kitare – predvsem pri zadnjem komadu Odsevi – udarjajo počasi in težko. Kot ste morda ugotovili že sami, sta prvi dve pesmi pravo nasprotje zaključku, kajti Padla je noč in Stones Beneath the Sea preveva tisti pravi romantični »filing«, ki ga sicer poslušalec hote ali nehote prenese tudi na zadnji komad.
Vse skupaj je po mojem mnenju narejeno z največjo mero občutka, ušesa in drobovje mi ob vsakem poslušanju veselo plešeta mrtvaški ples in se drugače kot med poslušanjem čistokrvnih depresivcev tudi veselita življenja. Upam, da je tako tudi mišljeno.

Dejan
25.05.2015
Mist - Inan' (EP)

Leto izida: 2015 pri založbi Soulseller Records

Po zelo dobro sprejetem demo posnetku z nič kaj prida zgovornim naslovom Demo v letu 2013 in po številnih uspešnih nastopih na domačih in še bolj uspešnih nastopih na tujih tleh se domača doom metal zasedba Mist vrača z drugim posnetkom iz studia. V teh dveh letih se je sestava zasedbe spremenila, dobila je »jajca«, kar je tudi deloma vplivalo na aktualno izdajo. Toda gremo lepo po vrsti.
V času mojega intervjuja z bandom je bila kitaristka Nina že »osredotočena na svojo družino«, zato je band zanjo (začasno?) poiskal nadomestilo. Njeno mesto je zavzel Blaž Tanšek, bivši kitarist pri Teleport, zaradi česar Mist niso več ravno »female metal band«. Nič za to, s tem ni nič narobe, dečko se po mojem dobro počuti v ženski družbi, svoj prstni odtis pa je recimo najbolj vidno/slišno pustil pri ponovno posnetem komadu Phobia.
Sicer pa so glasbene spremembe pri tem mladem bandu bolj male. Poleg omenjene skladbe EP krasijo še meni do sedaj neznana naslovna pesem Inan' ter predhodno večkrat v živo predstavljeni Frozen Velvet in Under the Night Sky, pri katerih Mist v že poznanem tempu in z že poznanimi ritmi razveseljujejo doom metala željne. Dokajšen napredek je izkazala Nina na vokalu, ki je z večjim razponom postal še bolj zanimiv, medtem ko preostali, instrumentalni del zasedbe še naprej skrbi za zanimive in nalezljive ritme (s tem predvsem ciljam na komad Inan', saj sem ostala dva poznal že od prej).
Če bo torej band še naprej tako marljivo in pridno delal, se lahko morda kmalu veselimo prvega studijskega celovečerca.

Dejan
22.05.2015
Morgoth - Ungod

Leto izida: 2015 pri založbi Century Media Records

Z velikim zanimanjem sem kot zunanji – a nikakor objektivni – opazovalec spremljal dogajanje okoli ponovno združenih death metal legend Morgoth iz Nemčije. Kot nepoznavalcu banda mi je bilo povsem nerazumljivo evforično navdušenje nad ponovno združitvijo banda v namen obeleženja dvajsete obletnice njegovega prvenca Cursed. Ker bandu nisem sledil v devetdesetih, ko se je poleg ostalih velikih imen death metal scene postavljal na noge, mi tudi ni jasno, kako mu je sploh uspelo doseči današnji sloves. Samo zato, ker je bil eden izmed redkih v takrat še pregledni sceni? Ne glede na podobnost s stanovskimi kolegi iz ZDA? Tega očitno ne bom nikoli razumel.
Prav tako ne bom nikoli razumel, zakaj se je band s tako kultnim statusom nato vrgel v industrial rock vode. Kaj ga je pri tem gnalo? Želja po hitrem komercialnem uspehu, ki je temeljila na zmotnem prepričanju, da bodo za seboj potegnili tudi obstoječe fane, ki so si jih prislužili zaradi death metala? Ker po naravi nisem zloben, se tudi tokrat ne bom obnašal tako in bom izhajal iz tega, da je šlo takrat pač za naravno težnjo banda po ustvarjanju tovrstne glasbe. Torej za nič nenavadnega, za nekaj povsem normalnega, kar so doživele tudi številne druge zasedbe. Pa gremo dalje. Preselimo se k sedanjemu glasbenemu ustvarjanju Nemcev, ob katerem se mi tudi poraja nekaj vprašanj. Glavno se glasi: Zakaj igrajo spet death metal? Spet nočem biti zloben, a več kot očitno se zdi, da je band na turnejah ugotovil, da lahko z »dvajset let staro muziko« zasluži lepe denarce. Je zato tako hitro opustil progresivno idejo o industrijskem rocku in ponovno začutil ljubezen do death metala?
Polno vprašanj, na katera lahko ponudim en enostaven odgovor: Komu mar? Nepoznavalci bodo po vsej verjetnosti še naprej ignorirali band/album, medtem ko je dolgoletnim fanom resnično povsem vseeno, zakaj Morgoth ponovno igrajo death metal. Važno je, da ga. Osebno kot površen poznavalec sicer težko primerjam aktualni album s tistima iz devetdesetih prejšnjega stoletja, zato se bom kakršnim koli primerjavam nasploh izognil. Povem lahko le, da me Ungod dosti bolj zabava kot Inked in Blood od Obituary in da album preveva tisti ta pravi death metal občutek devetdesetih let, obogaten z boljšim zvokom. Če si torej želite tega občutka, vam ga Morgoth ponujajo v enajstih komadih za nekaj več kot šestinštirideset minut.

Dejan
21.05.2015
Tribulation - The Children Of The Night

Leto izida: 2015 pri založbi Century Media Records

Leta 2013 izdani album The Formulas Of Death je bil za Švede Tribulation gotovo prelomnica v njihovi karieri. Album je prejel pretežno zelo pozitivne odzive tako s strani poslušalcev kot recenzentov in Tribulation zavihtel še precejšen korak dlje, kar se tiče prepoznavnosti znotraj scene, kot (sicer tudi dobro sprejeti) prvenec The Horror. Žal mi osebno nobena od omenjenih izdaj ni pustila močnejšega vtisa. Kar se tiče same izvedbe sta sicer nedvomno kakovostni, vendar vse preveč konfuzni in nekonsistentni tako na konceptualni ravni (že pri sami uporabi izrazito generičnih poimenovanj in tematik) kot tudi na ravni podžanrskega mešanja in celo samega imidža zasedbe (ki mu sicer v svetu glasbe le v zelo redkih primerih namenim kakršnokoli pozornost).
Tudi sveži izdelek The Children Of The Night bi lahko opisali z besedami zgornjega odstavka. Gre za še eno konfuzno izdajo (žal ne v pozitivnem smislu nekakšnega kreativnega kaosa) na vseh omenjenih nivojih, ki pa vendarle naredi droben, a pomemben korak v pravo smer in bi lahko pomagala Tribulation izklesati neko koherentno identiteto. Plošček je sicer tako kot njegova predhodnika ponovno žanrsko povsem samosvoj in se igra z vplivi black metala, death metala, heavy metala in gothic glasbe ter se neredko poslužuje celo retro obarvanih rockerskih prijemov. Nič slabega, če ne bi vse še vedno (iz)zvenelo kot neka zmedena celota. Pa vendar se Tribulation v določenem trenutku albuma vse stvari (sam bi rekel, da prvič v karieri) resnično »poklopijo« v najboljši možni kombinaciji in odstrejo skriti potencial, ki ga sicer band vseskozi nosi v sebi. Govorim namreč o komadu The Motherhood Of God, ki predstavlja eno izmed najbolj posrečenih zlitij black metala »drugega vala« in melodično orientiranega heavy metala iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Če sta Darkthronovca na EP-ju NWOBHM bolj ali manj zgolj »teoretizirala« o ideji New Wave Of Black Heavy Metal (tu gre seveda za parafrazo bolj znanega termina New Wave Of British Heavy Metal) in v resnici servirala njun prepoznavni pankerski black metal, se Tribulation v omenjenemu komadu resnično uspe popolnoma približati prejšnji parafrazi. In to ne v smislu »revivalizma« zvoka kakšnih Mercyful Fate ali pa thrashersko začinjenega black metala prvega vala, niti ne gre npr. za vnos stonerskih primesi v black metal, kot so to npr. počeli Nachtmystium, temveč je The Motherhood Of God nekaj povsem svežega, neprisiljenega in »naravnega«, vsaj v kontekstu retro obarvanih področij sodobne metal glasbe.
V kolikor bi album iz slabe ure in desetih komadov strnili v bolj vitko verzijo osmih komadov, ki bi trajala okrog štirideset minut, bi dobili enega izmed najboljših albumov letošnjega leta. Če bi vsi komadi povrhu zveneli tako dobro kot The Motherhood Of God pa bi pred sabo imeli kar enega izmed boljših albumov desetletja. Žal temu vendarle ni tako. Tribulation še vedno delujejo kot zmeden pubertetnik z veliko potenciala, ki pa še išče svoj pravi smoter. Če se za konec še malo obregnem v sam imidž banda, slednji dodobra ponazarja izpostavljeno ustvarjalno konfuznost zasedbe: kombinacija corpsepainta, oblačil iz sedemdesetih let ter celo nekaterih modernejših dodatkov (kot so npr. dreadlocksi pri enem izmed članov). Tribulation se torej očitno še vedno iščejo in močno upam, da se do naslednjega albuma tudi že »najdejo« v najboljši možni podobi.

Nejc
19.05.2015
Ensiferum - One Man Army

Leto izida: 2015 pri Metal Blade Records

Ensiferum so v začetku leta pri založbi Metal Blade Records izdali že šesti studijski album. One Man Army je pri kar nekaj tujih recenzentih dobil precej negativne odzive in pa tudi novo ime: Old Man Army. Zakaj? Album naj bi bil le »nadaljevanje« predhodnika Unsung Heroes oz. naj bi se držal stalnih vzorcev zasedbe. Pa vendar sem se zaradi spremljanja banda še iz časov Jarija odločila, da tej vojski namenim nekaj besed. In naj že takoj na začetku povem, da album ne razočara in je perfektna izdaja za vse redne oz. navdušene poslušalce!
Kljub temu da Ensiferum z One Man Army niso odkrili tople vode, so absolutno pokazali, da zmorejo še veliko več, in vsaj mene so veliko bolj navdušili s to izdajo kot pa s predhodnikom. Na albumu lahko poleg klasičnih Ensiferum komadov zopet prisluhnete gang vokalom, clean vokalom tako kitarista Markusa kot klaviaturistke Emmi, pri zadnjem finskem komadu pa gostuje Netta Skog (ex-Turisas). Kot je tudi že značilno, je za besedila poskrbel basist Sami Hinkka, za glasbo pa v osnovi kitarist Markus Toivonen. Sicer pa plata ponuja enajst komadov, če boste v svojo zbirko dodali še posebno izdajo, pa vas bodo pričakale še štiri bonus skladbe, od teh tri priredbe. Posameznih pesmi ne bom razčlenjevala, je pa potrebno omeniti, da ima prav vsaka svoj unikaten pridih in power, ki vas ne bosta pustila suhih. Tudi dobrih enajst minut dolgi Descendants, Defiance, Dominance, ki se sicer začne bolj umirjeno in instrumentalno, se razvije v odlično mojstrovino. Ne vem zakaj, morda celo zaradi vse pogostejšega vokala Markusa, me določeni deli komadov oz. kar celi komadi precej spomnijo na začetna obdobja Ensiferum, ko je bil glavna oseba še Jari Mäenpää. Kar pa je seveda mišljeno v zelo pozitivnem smislu. Že samo prepletanje različnih vokalov, kitarsko virtuoziranje in odlično vpeljevanje simfoničnih delov me večkrat spomni prav na začetke.
Enostavno povedano, Old Man Army definitivno ni album starih prdcev, ki ne vedo več, kaj bi sami s sabo, temveč je virtuozna mojstrovina ene izmed vodilnih folk metal zasedb, vsaj na finski sceni. Vsak komad je odlično dodelan, nikjer ni pretiravanj, niti s strani klaviatur, ki me ponavadi precej zmotijo. Zasedba sploh še ni za odpis, zato upam, da imajo v rokavu skrit še kakšen as.

Tina


14.05.2015
Noctiferia - PAX

Leto izida: 2014 v samozaložbi

Zgodovina se ponavlja. Vsaj za Noctiferio, največji slovenski metal band, ki je lanskega decembra izdal že svoj peti studijski album v več kot dvajsetih letih obstoja in delovanja. In kaj se je ponovilo? Ponovilo se je dejstvo, da se Noctiferia s svojim aktualnim albumom ponovno pojavlja v največjih slovenskih medijih in razburja javnost na takšen ali drugačen način. Pred več kot desetletjem smo metal navdušenci lahko na nacionalki skorajda dnevno poslušali/gledali Fond of Lies s takrat aktualnega celovečerca Per Aspera, medtem ko sta danes dotično mesto (komada in albuma) prevzela PAX in Gaga People.
O uspešnosti albuma in načinu, kako ga je sprejela slovenska publika, mi torej ni več treba zgubljati besed – vse je jasno. Zaradi odmevnosti imena tudi skorajda ni radovednega slovenskega metalca, ki Paxa ne bi preveril že sam doma, zato je vprašanje, če bom na tem mestu komur koli sploh sporočil kar koli novega. Noctiferia se tam, kjer stojijo danes, v globokih vodah industrijskega metala, počutijo dobro, ponovitve starih black- ali deathmetalskih časov pa tako ali tako nihče več ne pričakuje od njih. Pa vendarle lahko na tem mestu, skorajda petnajst let po Per Asperi in številnih poslušanjih tako slednjega kot tudi novega albuma, še enkrat navržem obrabljeno floskulo, da se zgodovina ponavlja. Česar med uživanjem Per Aspere še nismo mogli vedeti, po vsej verjetnosti pa tudi band ne, je danes dolgoletnim fanom skupine postalo jasno. Današnje industrijske, z orientalskimi melodijami prepletene težnje je band že od nekdaj skrival v sebi. Nova je seveda njihova interpretacija in žanrska uravnovešenost, ki se je prestavila iz hitrih in agresivnejših prijemov v počasnejšo, doomovsko obarvano ritmiko in tempo. Na eni strani je torej monotoni tempo ena izmed glavnih niti albuma, medtem ko na drugi strani šestčlanska zasedba s številnimi instrumenti in elektroniko več kot uspešno bogato prispeva k še bolj bogati akustični podobi albuma. Kot najbolj stanovitnega bi v tej zvezi lahko izpostavil Giannijev vokal, ki je v glavnem razumljivo kričeč in se redkeje poslužuje dejanskega petja, zaradi česar back vokali/zborovsko petje toliko močneje pridejo do izraza.
A čeprav band le redko resnično pospeši in se vseskozi drži druge ali tretje prestave, je doživetje vožnje s Paxom le redko tudi monotona izkušnja. Najbolj nalezljiva komada, že prava hita, zagotovo še naprej ostajata Sleeper Is Awake in Gaga People na začetku albuma, malo kasneje pa jima s podobno odločnostjo sledijo še The Falsifier, Wetiko in Barai. Osebno sem torej vesel, da sem se uspel otresti podobnosti z drugimi bandi, ki sem jih prvotno slišal ob poslušanju Paxa, in da zdaj slišim samo še esenco Noctiferie, ki je dovolj unikatna, da zna izstopati – in to ne samo na slovenskem trgu.

Dejan




13.05.2015
Royal Thunder - Crooked Doors

Leto izida: 2015 pri založbi Relapse Records

Royal Thunder je ameriški kvartet iz Atlante, ki je nase prvič resneje opozoril z leta 2012 izdanim prvencem CVI. Skoraj tri leta kasneje so ponovno nazaj z drugim dolgometražcem, poimenovanim Crooked Doors.
Že od prve minute je jasno, da Royal Thunder ne trpijo za »sindromom drugega albuma«, ki se neredko pojavi pri zasedbah z zelo kakovostnimi prvenci, ki pa jih nato z nadaljnjimi izdajami nikakor ne morejo več doseči, kaj šele preseči. Royal Thunder na Crooked Doors ohranjajo kakovost debitantske izdaje in nam v eni uri servirajo prvorazredno mešanico hard rocka in heavy dooma z nezanemarljivimi stonerskimi (ter sem in tja celo progresivnimi) vplivi ter močnim ženskim vokalom, ki je ena izmed temeljnih gonilnih sil albuma in postaja prepoznavni znak zasedbe. Band na ploščku med drugim postreže z odličnim prehajanjem med udarnimi deli skladb in občutno mirnejšimi trenutki (ki jih je na Crooked Doors kar precej). V primerjavi s prvencem so skladbe na splošno manj robustne, še bolj premišljene in imajo pogosto »radio friendly« prizvok, ki dela album sprejemljiv tudi za širše občinstvo, vendar pa je potrebno poudariti, da sta struktura pesmi in nenazadnje tudi tehnična izvedba vse prej kot »simplificirani«, zlasti v bolj progresivno orientiranih delih, ki odlično popestrijo celoten plošček. Crooked Doors sicer učinkuje kot lepo uravnotežena kombinacija (nemalokrat umirjene) nostalgičnosti in tehtne inovativnosti ter je opazno zrelejši od sicer prav tako odličnega prvenca.
Ameriška zvezna država Georgia je že dobro desetletje in pol »leglo« kvalitetnega stoner/sludge metala (od tod prihajajo zasedbe, kot so Mastodon, Kylesa, Baroness, Black Tusk idr.), Royal Thunder pa so (čeprav še najmanj »metalski« med naštetimi) tako še eden izmed bandov, ki s svojim ustvarjanjem ohranjajo glasbeno kakovost tega geografskega področja, in skoraj prepričan sem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Nejc
11.05.2015
Melechesh - Enki

Leto izida: 2015 pri založbi Nuclear Blast

Nekje sem prebral, po vsej verjetnosti v Metal Arhivih, da naj aktualni studijski album ne bi bil najbolj primeren za tiste, ki se želijo spoznati z izraelskimi Melechesh. Torej sem že naredil prvo napako, saj je Enki po petih letih zatišja bandov šesti celovečerec, zame pa njihov prvi izdelek, ki se je v domačem predvajalniku zavrtel več kot le enkrat. Osebno torej bolj slabo poznam preostalo diskografijo, pa vendarle bi rekel, da so dolgoletni fani banda dobili še eno dokaj uspešno ponovitev orientalskega melodičnega black metala.
Za moj okus se album prične ravno prav, in sicer udarno. Nekaj podobnega bi si v letu 2015 namesto aktualnega albuma Epistemology recimo želel od Keep of Kalessin. Direktni thrash/black ritmi, zaviti v orientalske melodije, prevladujejo prve tri do štiri komade, nakar album z Enki - Divine Nature Awoken postane kompleksnejši, strukturno bolj razgiban in manj udaren. Z Metatron and Man se udarnost ponovno vrne, ostane pa tudi kompleksnost, s čimer album še naprej ostaja zanimiv, čeprav njegova glavna hiba ostanejo prav orientalske melodije, glasbena esenca banda od njegovega začetka. Ne glede na to, da melodije ves čas zvenijo umestno in lepo, imam nenehno občutek, da se skozi celoten album ponavlja en in isti ritem. Iz tega razloga mi album na mestih, kjer je razmerje v mešanici med folk in metal elementi na strani metala, zveni bolj prepričljivo.
Nekoliko druga zgodba pa sta zadnja dva komada, Doorways to Irkala in The Outsiders. Doorways to Irkala je osemminutna zmes klasičnega instrumentalnega folka z ambientom, medtem ko je zaključni komad pravi ep. The Outsiders sicer spet ponavlja že dokaj poznano melodiko, a ker so mi monotoni, le na riffu ali dveh temelječi komadi izredno pri srcu, Melechesh v mojih ušesih ne bi mogli bolje zaključiti svojega albuma. Po vrhu vsega na koncu vpletejo še poslednji šus, tako da mi Enki kljub vsemu izzveni z zelo pozitivnim vtisom.

Dejan
08.05.2015
Mor - Lutanja sakatoga bespućima samsare

Leto izida: 2014 pri založbi Odmetnik

Ko pomislim na Srbijo in black metal, se zmeraj najprej spomnim na The Stone, potem pa počasi na plano prilezeta še imeni May Result in Kozeljnik. Trije bandi, a bolj ali manj isti glasbeniki. No, zdaj dodajam na svoj seznam srbskih black metal bandov še zasedbo Mor, ki je preko svojih članov prav tako povezana z omenjenimi imeni. Sicer gre samo za enega glasbenika, a bobnar Asbn je aktiven kar v vseh treh bandih hkrati.
Navržena imena torej pomenijo, da imam pred seboj klon enega ali drugega banda? Ne, sploh ne. Mor skupaj z ostalimi zasedbami zelo dobro pokrivajo široko paleto odtenkov črnine, ki odlikuje black metal. To, kar je značilno za ostale tri bande, je pri Mor sicer prisotno, toda zgolj v tolikšni meri, da je moč govoriti o podobnih elementih, ki na koncu v obliki komada ne dopuščajo nobenih podobnosti. Za Mor oziroma za drugi studijski album Lutanja sakatoga bespućima samsare (Wanderings of the Crippled One Through Moors of Samsara) je značilen black metal srednje hitrega tempa, ki v glavnem stavi na atmosferičnost in melodičnost. Zaradi svoje melodičnosti me Lutanja sakatoga bespućima samsare (oziroma v cirilici Лутања сакатога беспућима самсаре) nemalokrat spomni na stanovske kolege Taake iz Norveške ali poljuben njim podoben band.
Mor svoja filozofska sporočila mizantropije širijo v srbskem jeziku, s čimer je ustvarjeno vsem fanom The Stone več kot dodobra poznano vzdušje. Za razliko od drugih bandov, ki so podobno kot Mor na sceni že več kot deset let, pa se Starac pri njihovem podajanju skoraj ves čas drži preverjenega harsh vokala, brez olepševanj in eksperimentiranja. Slednje velja za cel album, saj je Lutanja sakatoga bespućima samsare izredno tradicionalno zastavljen. Kot odstopanje od black metala stare šole je možno omeniti le čisti zvok in izpostavljeno bas kitaro, ki je slišna tako rekoč na vsakem koraku, kar je posledica uporabe le ene kitare, katere distorzija je dokaj čista. V skladu z black metalom stare šole je tudi uporaba klaviatur zelo zminimalizirana in porinjena v ozadje, tako da so glavni nosilec hladne atmosfere kitarske linije, ki se vrtijo okoli zanimivih, vendar ne vedno zapomljivih riffov.
Kdor prisega na melodičen in čustven black metal, kjer brutalnost in agresija nista v ospredju, naj poskusi Lutanja sakatoga bespućima samsare. Resda poslušalec ne sliši nič novega, pa vendarle je album narejen s pravo mero občutka, da ga ni moč kar tako odpisati kot »že slišano« ali »dolgočasno«.

Dejan
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
28.05.2015
Melechesh, Keep Of Kalessin, Tribulation, Embryo
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
28.05.2015
Skull Fist, Evil Invaders
Italija, Milano, Blue Rose Saloon
29.05.2015
Rockavaria 2015
Nemčija, München, Olympiastadion
29.05.2015
Skull Fist, Evil Invaders
Avstrija, Dornbirn, Café Schlachthaus
29.05.2015
Egypt, Tombstones
Avstrija, Innsbruck, PMK
29.05.2015
Underground, Chained Pistons, ZZ Top Cover Band
Sežana, Moj bar
30.05.2015
Rockavaria 2015
Nemčija, München, Olympiastadion
30.05.2015
Dewfall, Ad Noctem Funeriis
Maribor, Pekarna
30.05.2015
Penitenziagite, Paragoria, Mephistophelian
Kranj, Trainstation Squat
30.05.2015
Skull Fist, Evil Invaders
Avstrija, Dunaj, Escape
30.05.2015
Muka, CvetoRamšakBodiroža, Chains
Ljubljana, Metelkova, Klub Gromkla
30.05.2015
Fierine
Bled, Rock Bar Bled
30.05.2015
Egypt, Tombstones
Avstrija, Dunaj, Arena
30.05.2015
Omega Sun, Bring on The Vanguards, Blackoutt
Nova Gorica, Mostovna
31.05.2015
Rockavaria 2015
Nemčija, München, Olympiastadion
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid