Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike.
Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki
   Uvodnik
   Novice
   Recenzije
   Intervjuji
   Koncerti
   Reportaže
   Galerije
   Domača scena
   Povezave
Recenzije



15.04.2014
Pestlegion - March To War (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi Bret Hard Records

Iz promo besedila sem izvedel, da so Pestlegion nastali med mrzlimi meseci leta 2012. Sprva sta band sestavljala le B. in C., ki sta glasbeno kilometrino nabirala v drugih bandih, bobnar T. pa se je pridružil, ko se je spoznal z do tedaj napisanimi pesmimi. Rezultat združitve pa je prvi studijski izdelek, ki obsega štiri pesmi in nosi naslov March To War.
To je pa tudi edino, kar mi je Legija Kuge ponudila novega ali svežega. Vse ostalo je skupek že slišanih melodij in ritmov, ki so jih drugi bandi, zapisani hitremu, zlobnemu in agresivnemu black metalu, blackmetalskemu občinstvu ponudili že zdavnaj. Za razbijanje monotonosti Pestlegion mešajo različne elemente, ki jih sicer ne najdemo na kupu pri enem bandu, a to še ne pomeni, da je plošček zaradi tega kaj dosti bolj zanimiv. Zgodovinski posnetki (Hitlerja?), intro z akustično kitaro in poudarjen bas naredijo iz nevihte instrumentov deloma bolj »srhljivo« glasbeno doživetje, a izkušnje povedo, da še tako strašljiva nevihta iz varnega in oddaljenega doma ne pomeni nobene neposredne nevarnosti. Ločitev električnih naprav od električnega omrežja je povsem dovolj. Odklop.

Dejan
14.04.2014
Dementia Senex - Heartworm (EP)

Leto izida: 2014 pri založbi The Path Less Travelled Records

Naši zahodni sosedje iz Cesene so me (pogojno) pozitivno presenetili s prihajajočim EP-jem, ki izide aprila. Naklonili pa so nam le tri pesmi. Nekaj za vse ljubitelje skupin Gorguts, Cult Of Luna, Ulcertae, Isis in Mastodon, pravijo. Težko je spisati filozofski esej za praktično neznan band, ki pa si je po drugi strani že delil oder z »bolj znanimi bandi underground scene« (Ulcerate, Mouth Of The Architect, Eryn Non Dae, Lento, Hierophant, Svart Crown, Fleshgod Apocalypse, Fuck The Facts, Nero Di Marte, Sunpocrisy and The Modern Age Slavery). Dober začetek.
Kot rečeno, na EP-ju so le tri pesmi, ki skupaj nanesejo slabih dvajset minut. Prva pesem sliši na ime Unscented Walls, ki se začne boleče - namerna uporaba »fušanja«; poltoni, disharmonije. Počasni, težki riffi. Zverinski vokal, ki kljubuje glasbi. Čutiti je prisotnost praznine. Tista brezizhodnost. Zdi se mi, da je v tej pesmi v popolnosti ujeta duša death metala. Uteha za vse trpeče - niste sami. Kanček progresije razbije enoličnost. Morda mešanica Decapitated in Dark Tranquillity, ne vem pa, zakaj mi en riff diši po Hate Eternal. Po sedmih minutah se mi predstavi Kairos. Nizka uglasitev. Definiran komad. To je death metal, brez ovinkarjenja. Blast beati naredijo svoje. Zaradi nekoliko večje enoličnosti sem imel občutek, da je komad kratek. Rahlo razočaranje glede na predigro, preveč generično se mi zdi. Vtis popravi odličen zvok! A vseeno je uvodna pesem po mojem mnenju dosti, dosti bolje komponirana. Ostal mi je še zadnji komad, ki je prispeval ime izdelku: Heartworm. Sklepal sem, da je to srce njihove glasbe, glede na to, da nosi isto ime kot EP. Začne se s čisto kitaro in žalostnim delayem. Čakam na razplet ... Ni me prepričal, še vedno ne dosega začetnega nivoja EP-ja.
Ne morem se znebiti občutka, da so fantje vso energijo potrošili za pripravo uvodnega komada, za nadaljevanje pa jim je zmanjkal tisti ščepec čarovnije, ki bi naredil ostali pesmi posebni. Preveč povprečno gloda črv v srcu, ne najde tiste točke, kjer je bolečina največja, da bi pritegnil pozornost zahtevnejšega poslušalca. V obrambo Heartwormu bi pohvalil dober studijski zvok; pesmi so bile namreč posnete v studiu v Göteburgu, zato me ne preseneča prizvok švedske melodike. Na koncu jezika imam bande, na katere me poslušana pesem spominja, a ne morem najti besed. Profesionalni recenzenti bi na koncu podali oceno poslušanega, jaz bom le kot amaterski ljubitelj priporočal poslušanje Unscented Walls in dal celotnemu izdelku oceno. Na lestvici od tri do sedem - pet!

Ožbej
11.04.2014
Forteresse / Chasse-Galerie / Monarque / Csejthe - Légendes (split)

Leto izida: 2014 pri založbi Sepulchral Productions

Štiri najmočnejše zasedbe quebeške black metal scene so pred kratkim skupaj izdale split, imenovan Légendes, in vsaka je prispevala po eno pesem, ki se tako ali drugače nanaša na quebeško folkloro. Zaradi tega bi bili angleški prevodi besedil še toliko bolj zanimivi, a jih žal nisem še nikjer zasledila.
Za Forteresse je to prva izdaja po leta 2011 izdanem ploščku Crépuscule d'Octobre, zato je dobro slišati, da v njihovem taboru še ni vse potihnilo. Njihov prepoznavni zven je bil pričakovan, zato skladba Wendigo vsaj s tega vidika ni nobeno presenečenje, vendar je dotična pesem tudi za bolj tradicionalen black metal zelo razgibana, kar velja tako za njene riffe kot bobnanje. Vsekakor ne razočara. Harsh vokal je znova bolj v ozadju, vajeti pesmi pa drži clean kitara. Zaradi produkcije zvoku manjka več globine oz. atmosferičnosti, tipične za Forteresse že od samega začetka, torej od prvenca Métal Noir Québécois leta 2006. Kot zanimivost: Wendigo je po legendi veje severnoameriških staroselcev (Algonkinov) pol živalsko in pol človeško bitje, povod, da se človek preobrazi v to pošast, pa naj bi bil kanibalizem oziroma uživanje človeškega mesa.
Folklorno obarvano je tudi že samo ime druge skupine na splitu, saj ga je band prevzel po legendi o paktu, ki so ga kanadski pionirji sklenili s hudičem. Chasse-Galerie so za split prispevali pesem Le Bois des Belles, ki je, vsaj v primerjavi z Wendigom, malce bolj umirjena in precej bolj melodična. Pesmi se ločita tudi po tem, da je pri Chasse-Galerie najbolj v ospredju bas in ne toliko kitara.
Na splitu najbolj izstopa skladba La Griffe du Diable, saj se od ostalih pesmi loči predvsem po bolj surovem zvoku, poleg tega pa Monarque še najbolj variira svoj vokal, medtem ko kitarske riffe toliko manj (moram pa omeniti, da imajo činele obupen zvok). Kot je razvidno vsaj iz naslova, se torej s hudičem na splitu tematsko ne ukvarjajo le Chasse-Galerie. V quebeškem bajeslovju se vrag nasploh pogosto pojavlja in morda je v tej regiji ravno zaradi tega tako priljubljeno mešanje black metala s tamkajšnjimi legendami in pripovedkami Z Murmures Nocturnes se je Csejthe v miksu še najbolj posrečilo uravnotežiti vse instrumente. Nekaj malega je tudi klaviatur, čeprav le-te pri barvanju že tako polnega vzdušja nimajo neke teže. Izmed vseh pesmi je njihov komad žal še najmanj pomenljiv. Pa ne toliko zaradi bolj umirjenega tempa, temveč se zgradba pesmi enostavno pretirano ponavlja, oddaljeni vokal pa je zelo monoton. Vsaj mene je po lanskem ploščku Réminiscence Murmures Nocturnes pustil malce ravnodušno.
Vsem komadom je skupna bolj skromna produkcija in četudi si bandi delijo nekaj članov, tako rednih kot občasnih za koncertiranje, se meje med komadi ne brišejo. Čeprav so pesmi med seboj zelo povezane, ima vsaka svoj prepoznavni pečat. Légendes je še en dokaz, da quebeško podzemlje raste in se utrjuje. Upam le, da se za naslovom ne skriva kakšna namerna dvoumnost, saj so kljub že kultnemu statusu na domačih tleh vse štiri zasedbe še daleč od legendarnega kova. Zato se bojim, da bo dvojna plošča v standardni in »die-hard« verziji s svojo skromno minutažo imela neko pravo vrednost zgolj za zbiratelje.

Aleksandra
10.04.2014
Steel Panther - All You Can Eat

Leto izida: 2014 pri založbi Kobalt Label Services

Vse, kar lahko poješ. Sliši se obetavno – podobno kot pesem Eating Ain't Cheating z njihovega prvenca Feel the Steel. Globoko v sebi čutim, da je inspiracijo za oboje, pesem z debitantskega albuma in posredno tudi za ta album, prispeval Bill Clinton s svojo afero z Monico. Od takrat mnogo moških misli, da svojo punco varajo le v primeru vaginalnega seksa z drugo žensko, ne pa tudi z malicanjem tam spodaj. Kot pravi verz – Don't you know that suckin' ain't fuckin'!? Zanimiva je tudi naslovnica albuma, ki prikazuje bolj všečno verzijo zadnje večerje – štirje apostoli in čudno, devet žensk, torej – dve ženski na enega moškega, očitno. Kaj pa počne deveta? Masturbira?
Kdor se že zdaj zgraža, bi ga rad ustavil z enim preprostim vprašanjem: S kom mislite, da se je družil Jezus? S pravičniki? Dobrimi ljudmi? Ali mogoče s pocestnicami, barabami, pobiralci davkov in ostalo zalego? Od »pravičnikov« (farizejev in saducejev) mu je bilo očitano, kako se lahko druži z grešniki?? Odgovoril jim je: »Kdor je zdrav, ne potrebuje zdravnika. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mk 2,13-17). Jezus je danes z nami in bere to recenzijo, si lahko mislite?
Danes bo pljuskalo in čofotalo. Po mednožju. Osebno upam, da po ženskem, pa naj bo bober, muca ali kakšna tretja žival. Tradicionalno pričakujem smeha polno skledo, polna mednožja in skledo polno mednožnih tekočin. Že če preletimo naslove pesmi, se lahko približno orientiramo, kateri žanr seksa nam najbolj odgovarja. A kot vsaka dobra recenzija se bo tudi ta začela na začetku – nežno, s predigro. Pussywhipped je romantičen, špansko zveneči uvod, ki mi je v domišljijo priklical film Desperado (Antonio Banderas). Strast, čustva, boj za žensko tvojega srca! Moment razbije začetek nažiganja, ki mi v prvi sekundi zveni isto kot The Hellion (Judas Priest). Tvoja jajca nimajo šanse, tvoja punca nosi hlače! Zelo energičen komad, z malo preveč čistim besedilom za moj okus. No, mogoče je ta pesem na začetku zato, da je v posmeh vsem copatam. Sporočilo je jasno: če si copata, takoj nehaj poslušati album, ker nikoli ne boš prišel blizu stvarem, o katerih govorimo! Če imate čustveno stabilno punco, ki ima dovolj samozavesti in vam zaupa, potem niste copata in čestitke – gremo dalje! Gremo žurat, kot da je jutri konec sveta! Torej – fuk do konca. Sicer ta pesem zveni klasično 80's glam z Bon Jovi vokalom. Dokaj družini prijazen komad, no ... Nismo še dosegli vrhunca ... A kaj kmalu se začne veselje. Življenjska resnica pravi, da so dobre stvari v življenju vedno tri. Res je – Gloryhole, Bukakke Tears in Gangbang At the Old Folks Home so po mojem mnenju vrhunec albuma. Lepo po vrsti ... Upam, da je vsem jasno, kaj je luknja slave. Zelo ponesrečen poskus uporabe tovrstne tematike je prikazan tukaj. Besedilo (Steel Panther seveda, naveden slab primer ni vreden besede) pravi o luknji v steni nekje v Franciji. Smisel luknje je, da vanjo moški vtakne svoje srce in čaka, da ga bo kdo na drugi strani sprejel. Ampak ne veš, kdo ali kaj je na drugi strani. Blaze of Glory? A postane še boljše! Da sem razumel naslednji komad, sem moral v slovarju Urban Dictionary poiskati pomen besede bukakke. To naj bi bila tudi neka japonska jed, ki je bela, lepljiva, z rezanci. Lepa poljudnoznanstvena razlaga izraza mi je bila, da je bukakke »to, ko se mamica in očka in očka in očka in očka in očka hkrati odločijo, da mamica potrebuje nov vlažilec obraza«. Besedilo potrjuje: toliko ljubezni je bilo na tvojem obrazu, da nisem videl solz. Mislim, da ni treba omenjati, da je pesem odigrana in odpeta z najlepšimi čustvi. Vseeno boljše to kot orgija v domu za ostarele, pravim jaz ... V smeh me je spravila pesem proti koncu albuma You're Beautiful When You Don't Talk, kajti naš rojak Fredy Miler se je davno tega lotil podobne tematike s svojo pesmijo Srnica. Lahko bi v nedogled vlekel razlage vsake pesmi posebej, a nima smisla. S strokovne plati bi še pripomnil, da sem tekom njihove diskografije opazil, da postajajo malenkost bolj družbeno sprejemljivi – kar se tiče besedil. Prvenec Feel the Steel ima po mojem vse, ampak res vse pesmi lirično na zelo zabavnem nivoju. Nadaljevanje z Balls Out in All You Can Eat je OK, a ne vem, zakaj ne čutim tiste porednosti v več kot dveh, treh komadih na albumu ... Mnenje žensk je prav tako pomembno, zato sem vprašal določene prijateljice, kaj si mislijo o glasbi. Večina odgovorov je bila v stilu, da je glasba zelo všečna, a ne prenesejo tega, da se sliši tako dobro kot Bon Jovi, besedila so pa grozna.
Ker nočem, da bralci – tisti, ki ste prišli z branjem do konca – dobite slabo mnenje o ekipi Paranoida, uradno izjavljam, da recenzija izraža mnenje avtorja, ne pa tudi nujno mnenja uredništva. Za konec bi še odprl temo v razmislek – mislite, da bodo jekleni možje za lirični navdih na naslednjem albumu mogoče vzeli ta dokumentarec? In imejte v mislih – Jezus je bil z nami do konca!

Ožbej
09.04.2014
Nebulous - Nebulous

Leto izida: 2013 v samozaložbi

Nebulous je petčlanska zasedba iz Portugalske, ki sama sebe uvršča v progresivno- eksperimentalen metal. Na samonaslovljenem prvencu pa prevladuje predvsem djent, groove ter veliko poliritmov. Seveda ne manjka tudi progresive in ambientalnih harmonij, a vse skupaj temelji na djentu. Če bi glasbo in vokal razdelili in iskali podobnosti, pa lahko Nebulous označimo kot mešanico Lamb Of God (vokal) ter Messhuggah (glasba). Izjemno podobnost med vokaloma Randya Blytha ter vokalom Snakea (Nebulous) boste slišali že v prvem komadu, saj je kar očitna.
Na ploščku je devet komadov, ki predstavijo vse možnosti prepletanja zvrsti, s katerimi zasedba eksperimentira. Povsem djentovsko začne Abnegation, ki z veliko groova in poliritmi poskrbi, da boste prisluhnili celotnemu izdelku. Kruljenje, v katerem slišimo Blytha, in odlično progresivno naraščanje in padanje glasbene podlage nam takoj dajo vedeti, da bo iz te moke veliko kruha. In to odlično pečenega. Dokaj podobno nadaljuje tudi Dharma, ki v sprva malo bolj počasne ritme vnese ambientalne harmonije. Nausea ne prekine tradicije, ampak vse skupaj združi in doda še clean vokal. Tako nastane zelo razgiban komad, ki od zlomljenega djenta preide v atmosferično, temačno obarvano progresijo. V komadu Hyperborea se zasedba popolnoma odmakne od djenta. Glavno vlogo tokrat prevzame melanholičen clean vokal, ki se na koncu razvije v growl. Skozi celoto pa je glasbena podlaga minimalna in bolj ritmična – melodije so le občasne. Ritmično in bolj počasno ter atmosferično nadaljuje tudi Gaea, kjer glavno vlogo prevzameta kitari. Atmosferično preigravanje, ki vodi v melodijo in (prvo) kitarsko solažo albuma, nas prisili k poslušanju oz. osredotočanju na podlago. Sorah se zopet vrne k trdim djent ritmom, ki brez posebne melodije skorajda enolično vodijo komad do vrhunca, kjer se prepletata growl ter clean. Po vrhuncu se celotna zadeva umiri in zelo minimalistično tudi konča. Emphereal se zopet malenkost oddalji od djenta in zasedba se vrne k progresiji. Vokal prevzame glavno vlogo, niti vleče tiho kitarsko ozadje. Celoten komad raste in pada s progresivnim ozadjem, medtem ko vokal vztraja na neki stalni kruleči točki. Najdaljši komad albuma se vam bo vlekel kot čreva, a je ob primernem poslušanju eden izmed boljših na albumu. Benighted nadaljuje počasno progresijo, ki jo ob mešanju z djentom dvigne na svoj edinstveni nivo. Vokal tokrat stopi v ozadje in na momente se pojavi občutek, da je pretih. Album zaključi instrumentalni outro Contemplation, ki sicer z nič preveč truda celoto umiri.
Po večkratnem poslušanju albuma lahko Nebulous brez problema postavim ob bok Messhuggah, Lamb Of God, Periphery ali Vildhjarti, kar je tudi edino pravilno. Izjemna raznolikost albuma, prepletanje mnogih zvrsti in odličen vokal so vstopnice zasedbe za odhod iz globin v višave. Portugalci verjetno še dolgo ne bodo odšli z moje playliste, upam le, da bodo tako dobro, kot so začeli, tudi nadaljevali.

Tina
08.04.2014
Hexis - Abalam

Leto izida: 2014 pri založbah Musicfearsatan in Halo of Flies Records

Vse prevečkrat se mi dogaja, da izdelki nekega banda po udeležbi koncerta dobijo povsem nove razsežnosti. Včasih postavim vrednost plat v višje spevnosti, drugikrat pa v nižje. Še slabši primer je, če vseh novih izdelkov po koncertu preprosto ne doživljam vsaj približno tako kot sredi nastopa.
Danci so si s svojo koncertno kilometrino sicer že pridobili večje poznanstvo, saj imajo od leta 2010, odkar obstajajo, za seboj že konkretno število nastopov, med drugim tudi v Sloveniji. Pri nas so nastopili februarja 2012 (Menza pri koritu) in izrazili svoje občutenje težke kovine. Koncert je ponudil atmosfero z megalomansko udarnostjo. Umetno ustvarjena megla, za osvetlitev le stroboskop in punk/hardcore odnos pevca med samo publiko ter trenutki, ko je vokalist Filip s svojim norenjem izginjal in se prikazoval izza meglenega zidu. Nastop, ki je v družbi This Gift Is A Curse in Iamdisease še najbolj (pri)zadel tiste, ki so se zapili. Na drugi strani so bili namreč trezni pod večjim vplivom kaotičnosti in nepoznanih drog. Doživetje, ki je dodobra spremenilo osebni odnos do glasbenih viž skupine Hexis in predvsem do njihovih nadaljnjih izdelkov. Band je na letošnji evropski turneji Slovenijo žal preskočil in presenetljivo je ta trend v podobnih žanrskih okvirih zadnje obdobje kar prepogost.
Abalam je po demo izdaji, dveh splitih in treh EP-jih pravzaprav prvenec. Komad Tenebris je bil vključen že v lansko split izdajo (z Redwood Hill), ostalo pa je izključno svež material. In kaj Hexis sploh igrajo? Še najboljša primerjava so Celeste, ampak samo kot referenca, saj jih kljub podobnosti ne dosežejo. Velikokrat se omenjajo tudi primerjave z Deathspell Omega in Portal, ampak (!) z opombo, da do slednjega prihaja predvsem zaradi fanboyjev znotraj banda, za kaj drugega ni nikakršnih argumentov. Kvantiteta je tisto, kar je pri Hexis poglavitni cilj. Kaotičen in z disonanco prepojen blackened hardcore. Z letošnjo izdajo so produkcijo napram starejšim izdelkom izkristalizirali, a to ne doprinese prav veliko. Struktura komadov ima dokaj preprosto formulo: malo uvoda ali še raje sploh nič in izlivanje žolčnih krikov skozi grlo pevca ter udarnost preostalih članov, ki s srednjeveško strastjo mučijo svoje inštrumentalne žrtve. Plata ima namreč huronsko udarnost in nekateri deli navdušijo, drugi pa s ponavljanjem že kar dolgočasijo, tako da se po dobrih 35 minutah ne zgodi 'klik', ki bi te spodnesel in vrgel v delirij. Album se potlej po vsej blasfemiji zaključi s srečno številko trinajst, skladbo Inferis, ki je tudi daleč najdaljša pesem (8:57). Ravno zaradi minutaže pa je po vsej verjetnosti tudi ne bodo nikdar ponudili v posluh na koncertu.
Z letošnjo turnejo, ki nas je preskočila, je tako šla po zlu tudi opcija za živo izkušnjo prvenca. Abalam kljub čistejši produkciji in večji magnitudi prinese manj kot predhodniki v preteklosti. Naprezanje banda, da bi bil boljši, ni prineslo želenega. No, mogoče se mnogi ne bodo strinjali, a tako sem zapisal. Hawk.

Tomaž
07.04.2014
Sonata Arctica - Pariah's Child

Leto izida: 2014 pri založbi Nuclear Blast

Po dveh letih Sonata Arctica predstavljajo nov album, Pariah's Child. Takoj me je pritegnila naslovnica, ki prikazuje zimski gozd z volkom, skratka, njihovi prepoznavni znaki - zima, volkovi, gozd. Pogojni refleks je pričakoval zvok stare šole, torej vse tisto, kar je bilo izdano pred live albumom For the Sake of Revenge (2006), ki na naslovnici prav tako nosi volka. Ergo: veliko, veliko ljubezenskih pesmic, ki so za marsikaterega moškega neprebavljive, dekletom pa zaigrajo na srčne strune. Glasbeno gledano sem pričakoval odmik od npr. Days of Grays, kjer se Tony z ekipo odmakne iz pričakovane smeri v bolj progresivne vode (tudi tematika besedil se po mojem mnenju spremeni).
Po prvem površnem poslušanju brez poglabljanja v besedila sem imel občutek, kot da so Sonata Arctica pri snemanju albuma k sodelovanju povabili Romano Kranjčan, saj je dosti melodij, ki spominjajo na otroške pesmice. Najbolj nazoren primer je Cloud Factory. Besedilo govori, kako radovednemu otroku razložiš, zakaj je zvečer nebo roza barve. Seveda je ta razlaga dobesedna in vzeta iz konteksta, pa naj se sliši še tako otročje. Ena interpretacija pesmi je, da moramo v svojih otrocih spodbujati individualizem, ne pa jih metati vse v isti koš in jim nadeti črna plastična hipster očala. Četudi je moderno. Ne paše vsem vse. Po Cloud Factory nas čaka zanimiva pesem, Blood. In ponovno, po površnem poslušanju se sliši pesem, ki je kot izobraževalni program za otroke: »Moški bo imel ženo, žena bo ustvarila dom, nato se bosta razmnoževala in njuni srci bosta napoljnjeni s strahom. Mož ustvari zid in brani vse ...« Za tiste, ki ne poznate definicije krvi, vam v pesmi lepo razložijo: kri je telesna tekočina v živalih, ki dostavlja potrebne snovi (kot npr. hranila in kisik) v celice. Prav tako odstranjuje metabolne produkte iz celic. Resnično sporočilo pesmi je tudi tu nepozornim očem skrito, in to je, da je strah glavno vodilo vsega slabega, da bi ljudje morali namesto strahu v srcu nositi ljubezen. Verz »volkovi se bojijo človeškega strahu« je dovolj zgovoren sam po sebi. What Did You Do In The War, Dad? je nadaljevanje »otroške« plati. Govori o otroku, ki opazi, da je njegov oče po vrnitvi iz vojne postal drug človek. Če bi moral izbrati, bi rekel, da je na celotnem albumu ta komad moj najljubši. Za bolj rock 'n' roll duše priporočam Half A Marathon Man. Pravilno ste uganili, pesem je pripovedna - govori o tem, kako se je pripovedovalec odločil, da se bo začel ukvarjati s tekom, potem ko je videl devetinosemdesetletnega gospoda, kako živahno športa. Hočete še? V naslednjem komadu X Marks the Spot slišimo tipa s čudaškim, ameriškim, ortodoksno, krščanskim naglasom, ki pridiga nekaj o duši.
Lahko bi nadaljeval v neskončnost z interpretacijami besedil, a nima smisla. Vsak vidi in sliši drugače. Meni se zdi album dostojen, a izbor melodij je malo iz konteksta (le za ljudi, ki poslušajo besedila, seveda). Za na videz otročjimi besedili se v ozadju vedno skriva odraslo sporočilo. Če vam je o liriki vseeno, imam dobro novico - album vam bo zagotovo všeč, saj je prisoten standardni Sonata Arctica zvok. Na vse so pomislili - klaviature, power metal stil, Tonyjev značilni vokal. No, skoraj vse. Nisem zasledil neposrednih ljubezenskih žalostink tipa Tallulah ali Last Drop Falls. Potegnimo črto - mislim, da nam hočejo Sonata Arctica sporočiti, naj v sebi vedno ohranimo otroško radovednost in nedolžnost. Tudi Gojira so razmišljali v podobni smeri z L'Enfant Sauvage - vedno nosimo otroka v sebi.

Ožbej
04.04.2014
Dread Sovereign - All Hell's Martyrs

Leto izida: 2014 pri založbi Ván Records

Ime Alana Averilla – Nemtheange, frontmana dobro poznanih Primordial, vselej pritegne pozornost, ne glede na to, v kakšnem podžanru metala se pojavi. S projektom Dread Sovereign tokrat zapluje v vode t. i. epskega doom metala, vendar v mnogo bolj mračnem kontekstu kot drugi značilni predstavniki te podzvrsti. Poleg idejnega vodje Nemtheange, ki je zadolžen tudi za bas in vokal, zasedbo sestavljata še Simon O'Laoghaire – Sol Dubh na bobnih (prav tako bolje poznan po svojem udejstvovanju v Primordial) ter neznani kitarist s kvazienigmatičnim vzdevkom Bones.
Že po nekaj minutah je moč opaziti, da so vsi člani tria dodobra izurjeni v vihtenju svojih glasbil. Sami izvedbi na ploščku tako ni mogoče niti malo oporekati. Nemtheanga se kot vselej izkaže tudi z odličnimi vokalnimi spretnostmi, ki so zelo blizu nivoju tistih, ki jih poznamo iz Primordial. Tudi sam zvok albuma bolj ali manj ustreza glasbenemu kontekstu, čeprav bi sam raje videl, da bi bila produkcija vsaj za malenkost bolj umazana.
Več pomislekov pa zbuja sama kompozicija albuma. Komadi so sicer kvalitetno napisani, vendar noben od njih ne vsebuje kakršnegakoli presenečenja ali momenta, ki bi se poslušalcu vtisnil v »dolgoročnejši« spomin in album dvignil nad oznako »zgolj solidnega«. To, da dve tretjini banda sestavlja štirideset odstotkov zasedbe Primordial, se na koncu opazi mnogo bolj, kot bi si poslušalec želel. All Hell's Martyrs tako ustvari vtis, da gre pravzaprav za obstranski izdelek (sicer vselej odličnih) Primordial, ki so med dopustom imeli nekaj »jam sessionov« v stilu variacij na temo dooma stare šole, pri tem pa so trenutke, ki so se jim zdeli najboljši, zbrali, uredili in zapakirali kot prvenec samostojnega projekta Dread Sovereign. K izboljšanju končnega vtisa ne pripomore niti sama dolžina albuma, ki se močno približa sedemdesetim minutam.
All Hell's Martyrs je tako profesionalen, a predolg album s premalo svežine, ki se bo zdel zanimiv predvsem oziroma zgolj najbolj gorečim ljubiteljem omenjenega podžanra in/ali Nemtheange.

Nejc
28.03.2014
Black Mare - Field of the Host

Leto izida: 2014 pri založbi Human Jigsaw Records

Losangeleški Black Mare po žanrski kategorizaciji niso nobena novost na sceni, v glavnem gre za shoegaze projekt s pridihom atmosferičnega dooma, je pa bolj zanimivo ozadje nastanka banda. Po razpadu zasedbe Black Math Horseman leta 2013 je pevka in basistka Sera Timms (Ides of Gemini) svojo glasbeno pot nadaljevala samostojno, nastal je projekt Black Mare in proti koncu lanskega leta je izšel prvenec Field of the Host.
Njen vokal ni noben presežek v muzikološkem smislu, glasba nič pretresljivo originalnega, pa vendar je plošček izredno poslušljiv. V sebi nosi nekaj neoprijemljivega, ravno toliko oddaljenega, da ti še vedno ostane v spominu; podobno kot naslovnica z vsemi svojimi napol prosojnimi elementi ter zamazanim motivom najhladnejšega in najbolj pronicljivega elementa v naravi, ki je hkrati lepa odslikava zvočnega bistva ploščka: globoka atmosfera, umirjena konstanta v ritmu in zvoku, oddaljen sirenski vokal. Po večini niti ne slišiš dobro, na kaj se besedilo nanaša, in – odkrito rečeno – ti je več ali manj vseeno. Prepustiš se zvočnim valovom in tok te potegne v globino tvojih misli, plošček v dobre pol ure spolzi mimo tebe in zaveš se, da je konec zadnje pesmi. Morda se ti najprej poraja misel, da na njem ni niti ene pesmi, ki bi resnično izstopala iz povprečja, ampak dejstvo je, da je to povprečje daleč od generičnega in znotraj žanra visoko nad marsičim že slišanim. Občasno se ti prikrade kakšna asociacija na kakšen drug band, toda Field of the Host še najbolj zveni kot bolj umirjena različica ploščka Wyllt, prvenec že omenjene zasedbe Black Math Horseman. Za podobnost je morda zaslužen še en nekdanji član te zasedbe, Bryan Tulao, saj je na Field of the Host prav tako poprijel za kitaro. Zato je toliko bolj zanimivo, da je Black Mare povsod predstavljen kot Serin soloprojekt, res pa je tudi, da je v skoraj polovici pesmi osrednji instrument ravno bass, saj kitari le minimalistično barvata vzdušje. Drugi kitarist v zasedbi je J. Bennett, Serin sočlan v zasedbi Ides of Gemini, ki je izven scene morda še najbolj znana kot lanska predskupina švedskih Ghost na njihovi turneji po ZDA.
Če se vseeno poskusim posvetiti tudi kakšni pesmi na ploščku; Ashlar ter Saturn's Grave na primer že popolnoma preideta v shoegaze, zato so vzporednice s Slowdive malodane obvezne. Verjetno predvsem zaradi ženskih vokalnih harmonij in retro zvoka kitare. Spet kakšno drugo pesem, na primer Fighting Birds, preveva temnejše vzdušje, celo nekaj distorziranih kitar in odločnejši glas. Dobrodošla popestritev na ploščku so tudi malce bolj razgibani kitarski riffi v predzadnjemu komadu ISA, tako da se kljub vsesplošni umirjenosti album ne vleče; k temu pripomore tudi dejstvo, da nobena pesem ne presega dolžine šestih minut. Cybele za konec ponudi še malce disonančnih melodij, a še vedno v okviru morske motivike.
Integralni del ploščka je tudi njegova izrazito čista produkcija, brez katere bi Field of the Host težko dosegel svoj namen in poslušljivost, saj je mehkoben v vseh pogledih. Očitno je, da želi Sera Timms v glasbi udejanjiti neko svojo vizijo, ki jo sicer gradi na precej ustaljenih strukturah znotraj tega ali onega žanra, vendar pri tako minimalistični glasbi cilj ostaja isti in z Black Mare je dosegla še nekaj več. Ustvarila je polno in doživeto vzdušje, a bandov pečat ostaja njen oddaljen, sirenski glas.

Aleksandra
27.03.2014
Medina, Javier S. - Thrash Metal: The Eighties Phenomenon That Grew Out Of Punk Rock And Its Influence On the American Youth Sub-Culture of the Eighties

Leto izida: 2012 v samozaložbi

Knjige z metalsko tematiko v zadnjih letih niso več nikakršna redkost, saj ima že skoraj vsak glasbenik napisano svojo (avto)biografijo, prav tako pa se s tem pojavom ukvarjajo pisci humanističnih in družbenih znanosti. Sama jih z največjim veseljem prebiram, zato sem ob novem zadetku med iskanjem na Amazonu zaradi dobrih ocen ostalih bralcev takoj opravila nakup omenjene knjige. To veselje pa ni trajalo predolgo, saj se je že po nekaj desetih straneh branja izkazalo, da gre za izdelek, ki bi pred izdajo potreboval temeljit slovničen pregled besedila in navedenih podatkov.
Avtor Javier Medina je že od sedemdesetih let del newyorške pank/hard rock/metal scene, kjer se je pojavljal kot poslušalec in tudi glasbenik. Trenutno je študent historičnih znanosti na eni od newyorških univerz, kar je verjetno tudi botrovalo k nastanku tega dela. Knjiga ima precej obetaven začetek, kjer avtor najprej na nekaj straneh predstavi družbene in ekonomske razmere, ki so v sedemdesetih letih vladale v ZDA, ter njihov vpliv na prebivalce, še posebej mlade, ki so se zaradi teh razmer začeli vedno bolj zatekati k ustvarjanju glasbe. Nato preskoči na opisovanje pankovske scene v Angliji ter nastanek NWOBHM, ki sta skupaj položila temelje za kasnejši nastanek thrash metala. Njegovo pisanje deluje kot nekakšen dnevnik ali zapis toka zavesti, kjer želi prikazati zgodovino, kot si jo je zamislil sam, in v skladu s tem izpušča ali dodaja le podatke, ki se mu zdijo najpomembnejši, tudi brez doslednega zgodovinskega zaporedja. Avtor navaja številne trditve in citate glasbenikov, vendar ne navaja nikakršnih virov, tudi kadar je očitno, da gre za navedbe iz intervjujev ali knjig drugih avtorjev. Edini zanimiv del v knjigi je poleg samega začetka še nekaj strani, kjer opisuje newyorško sceno, predvsem tamkajšnje klube ter trgovine s ploščami, kjer je bil tudi sam zaposlen. Avtor razen zgodovinskega opisovanja ne ponudi nikakršnih zaključkov in metalsko subkulturo označi kot paranoično in samodestruktivno. Kot da prvi del knjige ni bil dovolj, je na koncu še dodatek o vplivih gejevske kulture na heavy metal, kjer izpostavlja predvsem Roba Halforda, pevca skupine Judas Priest; med drugim najde homoseksualno povezavo tudi med Larsom Ulrichom in Kirkom Hammetom iz Metallice.
Knjiga v celoti deluje kot nezanimiv in razvlečen srednješolski esej na 120 straneh, brez osnovne obojestranske poravnave besedila in s preštevilnimi slovničnimi napakami, ki so skoraj na vsaki strani in branje s tem samo dodatno otežijo. Brez dvoma ena najslabše napisanih knjig o metalu.

#donotread

Nadja
Izbira po abecedi:
Prihajajoči koncerti
17.04.2014
Shameless, Fatal Smile
Italija, Bologna, Chaos Club
18.04.2014
Avven
Ljubljana, Orto Bar
19.04.2014
ASG, Anciients
Italija, Milano, Lo-Fi
19.04.2014
Incarnated, Paragoria, Armaroth
Škofja Loka, Pri Rdeči Ostrigi
19.04.2014
Triple Thrash Treat: Lintver, Teleport, Classified
Postojna, Mladinski Center
19.04.2014
Shameless, Fatal Smile
Italija, Padova, Grindhouse
19.04.2014
Mist, BattleX, Calamity
Ptuj, CID
20.04.2014
Whitehorse, Mothermound, Inhibis
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
20.04.2014
Whitehorse, Mothermound, Inhibis
Ljubljana, Metelkova, Channel Zero
21.04.2014
Shameless, Fatal Smile
Italija, Bergamo, The Rocker Pub
21.04.2014
Glitter Wizard
Zagreb, AKC Medika, Attack!
22.04.2014
ASG, Anciients
Avstrija, Dunaj, Arena
24.04.2014
Jag Panzer, Stallion
Avstrija, Dornbirn, Café Schlachthaus
25.04.2014
Keep It True 2014
Nemčija, Lauda-Königshofen, Tauberfrankenhalle
26.04.2014
Keep It True 2014
Nemčija, Lauda-Königshofen, Tauberfrankenhalle
ISSN 1581-4874
Copyright © N3 d.o.o. & Paranoid