Tudi na devetem albumu Darkthrone, enega izmed bandov, ki so definirali norveški black metal, lahko slišite šest za njih tipičnih komadov. Darkthrone so ohranili svoje kvalitete, med katere nedvomno sodijo strukture, ki temeljijo na ponavljajočih se black metal riffih, hitrem, pritajenem bobnanju ter zlobnem Fenrizovem vokalu, ki v black metalu velja za enega najbolj pristnih.
Njihov razvoj se pozna v malenkostih, ki pa konec koncev kar močno vplivajo na celotno sliko albuma. Glavna razlika je v surovosti, saj je Plaguwielder z jasno in (pre)čisto produkcijo izgubil nekaj starega Darkthrone čara, na katerega prisegajo poslušalci njihovih izdelkov iz zgodnjih devetdesetih. Pozna se, da so tudi Darkthrone eden izmed tistih bandov, ki želijo v svojo glasbo poleg ohranjene tradicije nevsiljeno vnesti tudi nekaj modernejšega zvoka. To jim je navsezadnje uspelo, pohvalno pa je, da so pri tem znali ohraniti pravo mero.
Plaguwielder poteka brez presenečenj, še najbolj prepričljiv je komad Raining Murder z intenzivnim bobnanjem in odlično vnešenimi počasnejšimi deli. Ali pa morda Sin Origin, ki temelji na riffu, ki ga pri Darkthrone sploh ne slišimo prvič in je zavoljo njegove tipičnosti in izvirnosti to celo dobra lastnost. Wreak ima za Darkthrone netipične melodije in se nekako ne uskladi s celoto albuma.
Darkthrone so ostali zvesti stari šoli norveškega black metala, čeprav njihove fane Plaguwielder verjetno ne bo tako prepričal kot denimo Under A Funeral Moon ali Blaze In The Northern Sky. Kljub temu pa bi lahko marsikateri novodobni band šel k Fenrizu na kakšno učno uro black metala.