»Lucifer, we are here, for your praise, Evil One – Can Clavi Con Dio.« Otroški norveški black metal, narejen po letu 1995? Ne. Popolnoma resno utelešenje groze iz najglobljega brezna sprijenih misli. Spektakel moderne reanimacije Mercyful Fate se imenuje Ghost.
Od kje, kako, zakaj? Mnogi metalski »insajderji« vzpostavljajo vzporednice z nizozemsko senzacijo The Devil's Blood, iz katere naj bi izhajal vsaj en član Ghost (določeni viri celo trdijo, da se v Ghost skriva cela zasedba The Devil's Blood). Moderni heavy metal klišeji? Ne pridejo v poštev. Tu ni mulcev, ki mislijo, da živijo v letu 1984, ko hočejo izgledati kot Bruce Dickinson (Steelwing?) in Adrian Smith (Enforcer?) na World Slavery turneji ali skopiranih, že tisočkrat (in več) slišanih riffov. Ste jih videli na odru? Ne? Preglejte posnetke, Ghost so tu, da nas prepričajo, da Satan živi in je.
Rock'n' roll duh, vklenjen na visečem mostu med bregovoma doom in heavy riffov, perfektna kolizija zvezd iz vseh svetov, okultizem, šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Ghost pravzaprav nikoli ne »izbruhajo« metala do roba (in/ali čez), kar nam odvzema pravico označitve »samo« metal band. Če dobro pomislim, bi se moral ob omembi Ghost vsak malce večji poznavalec pravzaprav slej kot prej obregniti ob imena Yes, Hawkwind, Blue Oyster Cult (predvsem zadnja plošča originalne postave, Fire of Unknown Origin), Kansas, Alice Cooper, Pentagram itd. Duha plazeči se kriki in ostala atmosferika nas vodijo skozi najtemnejša poglavja človeških misli, surovost in epski vrhunci (hammond, flamenco vložki itd.) pa vsekakor uspešno zamegljujejo našo presojo in učinkovito stopnjujejo instrumentalne zavihke najvišje, v času zadnjih prenasičenih let tako pogrešane kakovosti.
Opus Eponymous je izvrsten debi brezimenskega banda, ki ob vsakem spustu po hribu razkriva nove prepreke, ob katerih se je treba ustaviti in po(pre)misliti. Hitre reakcije kljub efektivni »dostopnosti« ne pridejo v poštev, zasidranost v letu 1976 pa ta antimoderni izdelek definitivno postavlja v prvo ligo »resničnih in brezkompromisnih«, ki kljub nenadni prepoznavnosti (po zaslugi Fenriza (Darkthrone), ki jih je v svojem mesečnem blogu »predstavil« svetovni metal javnosti) nikakor ne obstajajo zaradi industrije, temveč predvsem in izključno zaradi sebe.