V letu 2010 smo v Sloveniji dobili še tretji Hudičev most. Poleg tistih dveh v Tolminu in Bohinju še štiričlansko thrash/heavy/death metal zasedbo Devil's Bridge, ki je letos izdala svoj demo prvenec He Is Crossing.
Sicer pred seboj besedil nisem imel, da bi lahko potrdil svojo hipotezo, death metalski vokal pa je ravno dovolj nerazločen, da besedila ne razumem. Toda vseeno bom trdil, da gre za konceptualni album. Svojo hipotezo pa bom podkrepil z naslovi skladb in redkimi izseki angleških besedil, ki sem jih vseeno razumel. Fantje so torej hudiču zgradili most, da bi ta lahko za 31 minut in 22 sekund prekrižal misli vsem nič hudega slutečim ljubiteljem težko-kovinskih zvokov. Prva skladba nosi naslov Monster, psihedeličen in izredno težak začetek, ki traja točno štiriintrideset sekund, preden se prelevi v uvodne riffe, pa napove prihod hudiča. Sledi komad Time, ki poslušalcu na filozofski način dopoveduje, da je njegov čas na Zemlji štet, saj bo hudič kmalu prekrižal njegovo pot (tretji komad He Is Crossing). In zakaj pride hudič po nas? Ker smo enostavno preveč lakomni (četrti komad Greed), ker se iz dneva v dan podimo za materialnimi dobrinami, medtem ko pozabljamo, kaj v življenju je resnično pomembno. Pozabljamo, zakaj smo tu (peti komad Why Are We Here), pod svetlim soncem in modrim nebom, ki nam ju zavida hudič, ki je obsojen na življenje v temi. Ali vsak ne živi v temi, ki je napolnjen z nenasitno željo po več?
Takšna bi lahko bila vsebinska plat albuma, medtem ko je glasbena, kot že rečeno, prepletena s prvinami thrash, heavy in death metala. Vokal je neprestano deathmetalski, struktura komadov ter melodije pa se nagibajo nekoliko bolj k thrash in heavy metalu, kar je v primeru prvenca zasedbe Devil's Bridge dobra odločitev. Komade odlikuje razigranost in melodičnost v pravem razmerju z riffi, ki si jih tudi ni težko zapomniti. Morda si zapomnimo nekatere še prehitro, saj tu in tam spominjajo na že slišane, kar bi lahko bila šibka točka albuma. Kot še eno šibko točko albuma bi označil refren komada Greed z vokalno spremljavo »I want more, I want more …«, ki po nekaj poslušanjih postane nekoliko nadležen in poslušalec dejansko noče več. Sicer pa so razpečevalci »hudičeve besede« njegove ideje zavili v resnično poslušljivo akustično podobo, ki zna v živo zaradi svoje surovosti priti še posebej dobro do izraza.