Mnoge mlajše skupine so poskušale ujeti občutek oziroma bi(s)t(vo) metal glasbe iz osemdesetih, a nobena (oziroma redke) tako uspešno kot perspektivna Spidkilz iz Italije.
Njihovi prvi demo posnetki, zbrani pod naslovom The Ultra Demo, so doživeli ponatis v omejeni nakladi pri založbi Infernö Records. Z naslovnice nas pozdravi (bršljanasto) strupeno zelen logotip, s preprosto, a učinkovito obliko in s sporočilom, da hitrost ubija. A za razliko od mnogih glasbenih kolegov ne ubija glasbe, ampak (paradoksalno) ubija v pozitivnem smislu. Pet raket, kot iz osemdesetih let! Žmohtna avtorska glasba, ki je kot »album«, v katerega so shranili pozitivne lastnosti thrash, speed & heavy/power metala! Prisotni so hitrost, ki ubija, čustveni »izlivi«, ki pomirjajo, distorzija in clean ter dokaj presunljivo kitarsko delo: dueti kitarskih harmonij, direktni in ušesa osvajajoči riffi, delikatesne solaže. Energičen glavni vokal prihaja iz ženskih pljuč in grla ter ostaja konstantno močan in ne usiha ob nobeni priložnosti (prispeva ga Elisa »Over« De Palma, ki je hkrati avtorica besedil, pela pa je tudi pri bolj znanih White Skull), prijetni so tudi spremljevalni vokali (kič je bitch). (Uporniška) Besedila so dobra (izpostavil bi predvsem In Tears ter The Distance), zvok je surov in ošiljen (vrhunska mešanica garažne grobosti in znosne »studijske« zloščenosti), vse skupaj pa je odeto v očarljive aranžmaje, ki so poslušljivi kot (podobni) izdelki iz zlatih let metal glasbe.
In Tears ter The Distance sta z večjim poudarkom na melodiji in nakopičenim čustvenim nabojem najbolj izstopajoči pesmi, slednja je intenzivna »balada«, s kakršnimi nas mlada metalska kri (milo rečeno) ne zna več obdariti v pravi meri. The Ultra Demo je spomenik »true« – pristnemu metalu.