Nordor (oziroma za Balkance po logotipu sodeč Norđor) so grška death metal zasedba iz Aten, ki je bila ustanovljena že davnega leta 1989, ko se je končalo eno kultno obdobje ekstremne glasbe oziroma je prešlo v drugo. Spričo tega dolgega zgodovinskega ozadja bo sedaj vsakdo, ki pri matematiki ni zamudil osnov seštevanja in odštevanja, pričakoval podatek, da gre pri Ergi Omnes za najmanj deseti ali celo petnajsti studijski album. Že res, da je band svojo diskografijo začel pisati že leta 1991 z izdajo prvega demo posnetka Ceremony Of Demonic Brutality, ki sta mu sledila še His Fictitious Grandeur (1993) in The Semen Of Satan (1997), toda nato je okoli Nordor celih deset let vladala popolna tišina (če izvzamem kompilacijo Nordorian Manifestations, ki je pravzaprav ponovna izdaja že omenjenih demo posnetkov na enem samem nosilcu zvoka), vse do izida EP-ja z naslovom Mandattu (2007). Naslednje leto je sledil prvenec Honoris Causa, štiri leta kasneje pa še dotični, komajda drugi studijski album, Erga Omnes. A pustimo zgodovino, sedaj se piše leto 2012. Težave z iskanjem primernih glasbenikov so očitno stvar preteklosti, saj skupaj z zadnjim preostalim ustanovitvenim članom False Prophetom (kitara, klaviature, spremljevalni vokal) band zadnjih pet let tvorita še basist The Antipope in pevec Lordwinter, medtem ko se je bobnar Lithras pridružil šele nedavno, po izdaji aktualne plošče. Slednja je death metal album stare šole, ki strukturno občasno spominja na Cannibal Corpse, ponekod pa akustično na Amon Amarth. A teh primerjav nikar ne jemljite preveč resno oziroma ne sprašujte se o kompatibilnosti teh dveh bandov, saj se tudi sam zavedam njune nekompatibilnosti. Gre pač za dva banda, ki sta mi v določenem trenutku med poslušanjem plošče šinila v glavo, primerjava pa se mi je zdela dovolj zanimiva, celo eksotična, da ji namenim nekaj vrstic v tej recenziji.
In kako zveni aktualni studijski album iz hiše Nordor? Ta se prične s skorajda dvominutnim uvodom z naslovom 5a. Nenavaden pa ni samo njen naslov, temveč tudi skladba sama. Sestavljena je namreč iz različnih zvokov, ki sprva spominjajo na tuljenje kitov, nakar počasi zazveni orkester, ki ustvari napeto vzdušje. Vrhunec oziroma zaključek napetosti se prenese na drugo (prvo pravo) pesem, Memories From The Future, ki udari kot strela z jasnega. Komad, ki večino časa temelji na hitrem blastbeatanju in kitarskem riffanju, mine hitro in daje upanje na dober razvoj albuma. Sledi Misanthropic Κaleidoscope, ki se sprva razvija podobno kot predhodni komad, le da se nato umiri, blastbeat pa se upočasni in skupaj s kitarami tvori enkratno heavy atmosfero. V podobnem duhu oziroma na podoben način in s podobnimi menjavami ritma in tempa (od srednje hitro do hitro) so zgrajeni tudi ostali komadi, zaradi česar opisovanje posameznih skladb iz tega vidika odpade, medtem ko se še na dodatni ravni ponuja primerjava s Cannibal Corpse (ali Amon Amarth, saj tudi zanje velja, da se držijo že znanega in preverjenega recepta).
Izpostavil bi še Salvation From The Stench, ki je na vrsti takoj za Misanthropic Κaleidoscope in ponovno prepriča s heavy atmosfero. Thelisis bi pri opisu lahko brez velike škode popolnoma izpustil, če ne bi vsebovala kratke in odvečne kitarske solaže, ki sili k čimprejšnjemu poslušanju naslednjega komada. Vow je iz neglasbenih razlogov omembe potreben komad, saj gre za zaprisego hudiču, izsek iz (baje) edinega avtentičnega posnetka satanistične maše, ki so ga davnega leta 1969 kot outro albuma Witchcraft Destroys Minds & Reaps Souls uporabili že psihedelični rokerji Coven. Zaprisega traja skorajda tri minute, kar je nekaj več kot povprečna dolžina ostalih komadov, hkrati pa poslušalcu izrecno pove, v katero smer pes besedilno taco moli. Bow To Me nato ponovno udari kot strela, vendar je učinek tokrat toliko bolj občuten zaradi predhodnega (motečega) filmskega intermezza. Nato se Nordor do konca držijo že opisanega solidnega blasfemičnega stila, zaključek pa tvori deathmetalski inštrumental Hyenas Embrace.