Pisanje o tem avdio-vizualnem projektu turškega umetnika (ja, po ogledu tega filma je postalo jasno, da je Yayla oz. Emil Togrul več kot le black metal izvajalec) je bilo neverjetno naporno. No, vsaj umsko. Namreč blokada, ki se mi je ustvarila znotraj lastnega umotvora, je bila večja kot vse perzijske legije namenjene proti Šparti. Nikakor, ampak res nikakor se nisem znal spopasti s Fear Through Eternity, pa čeprav sem si ga ogledal več kot enkrat (ali dvakrat, ali trikrat …). In verjemite mi, ko vam rečem, da 37 minut bolščanja v Emirjevo konceptualno vizijo o izgubljenih otrocih zla (Story of the forsaken children of evil) sploh ni lahko. Ne, ni! A presenetljivo in več kot le dobrodošlo je to, da teh 37 minut mine hitreje, kot bi mislil. Relativnost časa je resnično precej mind-blowing zadeva, odvisna od različnih dejavnikov, a o tej temi raje kje drugje. Pri black metalu mi je že od nekdaj fascinantno, kako se vsi ti artisti specializirajo za neka področja. Tako imamo naprimer tiste, katerih glavni navdih je oče laži, se pravi vsemogočni veleposestnik teme Satan, pa tiste, ki jih inspirira duh narave in njene okolice, spet nekateri prisegajo na totalno punkovsko black metal anarhijo, nato se najdejo takšni in drugačni fantastiki, ki se oklepajo simfoničnih elementov, ambientalnosti, atmosfere in raznoraznih filozofij. Black metal je raznovrsten in takšen naj tudi ostane.
Kar se tiče Fear Through Eternity, je tudi ta projekt specializiran, in lahko vam povem, da gre za specialno zanimiv končni izdelek Yayle, ki v sebi nosi več, kot utegne razkriti prvi pogled. A gremo počasi. Kot sem že omenil, je Fear Through Eternity avdio-vizualen projekt (pred izdajo filma je v lanskem letu izšel istoimenski soundtrack ambientalne narave, ki je fundamentalna podlaga za film) Emirja Togrula, ki je vseoče one man banda Yayla. Togrul je očitno preklemansko nadarjen posameznik, saj tip poje, igra kitaro, bass, klaviature in programira bobne. A zanj to očitno ni dovolj in ker izgleda, da bi rad povedal še več, kot je že, se je odločil postati še filmar. In to ne kakršnikoli filmar, sploh ne, temveč nekakšen black metal David Lynch (v grobem smislu). Svoj projekt je razdelil na osem poglavij (imena le teh najdete kot tracklisto na soundtracku), ki se v svoji biti nahajajo nekje v globinah nezavednega. Kaj točno ta poglavja sporočajo, vam dajejo slutiti naslovi teh osmih nadaljevanj. A ni tako lahko, kot se tu bere, zato pravim, da je bit teh kratkih vizualnih poglavij res zakopana nekje v podzavesti vsakega posameznika, ki se bo lotil gledanja tega kratkega filma.
Ko človek sliši, da se je neki black metal izvajalec lotil posneti vizualen projekt, taisti človek pričakuje popolnoma drugačen rezultat, kot je Fear Through Eternity. A izgleda, da je Emir človek, ki ga krasi določena mera inteligence ter posledično tudi razmišljanja, ki se lotevajo nevsakdanjih tem, tudi do neke mere eksistencialnh (sodeč po ogledu filma) predvsem pa ezoteričnih. Ezoterika pa je svet, ki kliče po prikazanem ambientu in atmosferi, ki prihaja s strani glasbe, ki je bila skomponirana izključno za ta film (izdana pri založbi Merdumgiriz leta 2012). Fear Through Eternity ni film, v katerem bi bilo polno akcije (dejansko prave akcije sploh ni) in nekih dogajanj. V filmu ni krvi, groze, padlih angelov ali hudiča, kot bi pričakovali za black metal vizualen projekt ali film (še pomnite Cradle of Fear?!?). Dogajanja so bolj ali manj statična, njihova aktivnost pa je pogojena s premiki kamere ter kadriranjem posameznih sekvenc. Kadri so umetniškega tipa in dosti poudarka je na kontrastih (predvsem črno-belo). Z lahkoto zatrdim, da je Togrul precej nadarjen posameznik, vešč tudi rokovanja s kamero, produkcijo in montažo. Edino zares metalsko je v tem projektu vzdušje, ujeto v film. To je temačno, moreče, a začuda ne daje vtisa depresije. Film tistega, ki si ga ogleda, prisili k napenjanju možganov in razmišljanju, kako, zakaj in kaj sploh bi nam Emir Togrul rad povedal, a obenem se čisto nezavedno ter nepričakovano v nas pojavijo vprašanja, ki se tičejo nas kot posameznikov ter naših individualnih življenj. In to je dosežek, ki si ga lahko nekdo, kot je Emir Togrul (Yayla), šteje v čast. Namreč, da nekoga s svojo umetnino spodbudi k razmišljanju o sebi.
Vsi tisti, ki vas interesira nekaj drugačnega in ste navdušenci nad vizualnimi projekti nevsakdanje narave ter vas zanimajo drugačni aspekti življenja, potem je Fear Through Eternity nekaj, kar se vam splača pogledati in zanj vzeti čas. Togrul je namreč neverjetno talentiran človek, pri katerem black metal ni samo lifestyle, temveč state of mind oziroma mindset. Za tiste, ki pa pričakujete neko tipično black metal blasfemijo in nikoli končano udrihanje po Rimo- katoliškem očetu ter njegovem pankrtu, boste razočarani. Fear Through Eternity je namreč nad tem.