Drugače kot Nargaroth, Imperium Dekadenz, Endstille in podobni bandi iz Nemčije Eisregen v naših krajih ne uživajo neke podpore ali prepoznavnosti. Gre za dark metal band, ki je svoj uspeh gradil na nemških besedilih, ki spominjajo na marsikatero grozljivko, a ne ponujajo dosti prostora za poglobljeno samorefleksijo ali iskanja odgovorov na eksistencialna vprašanja. Nič hudega? Se strinjam. Zato tudi ne čudi, da se je band v preteklosti s svojimi albumi večkrat znašel na nemškem indeksu glasbe, ki je neprimerna za mladoletne osebe (na tem indeksu so se znašli tudi Rammstein zaradi komada Pussy). Zaradi omenjenih razlogov je aktualni album tudi izšel z zamudo: tokrat so Eisregen dvignili prah s pesmijo Flötenmango, ki govori o igralcu flavte z Downovim sindromom, omenjena podoba pa je hkrati krasila naslovnico, ki jo je band moral umakniti zaradi cenzure. (Skorajda) nič novega torej, tokrat morda le malo preveč neokusno.
Kaj pa glasba? Todestage je deseti album te nemške zasedbe, ki se po skorajda dvajsetih letih obstoja vrača v svojo prvo dekado ustvarjanja. Najboljši predstavnik tega obdobja sta ravno prvi dve pesmi Waldgott in Todestag, nakar s tretjim komadom ponovno zazvenijo novejši Eisregen. Ne eno ne drugo ne bi označil kot slabo, zagotovo pa kot že znano. Tako hitro in direktno brutaliziranje kot tudi počasne kitare v spremljavi melodične flavte in v kombinaciji z razločnimi besedili smo njihovi poslušalci že slišali. Po drugi strani je pa spet res, da kdor uspe ploščo poslušati večkrat, se bo nanjo po določenem času dodobra navadil, saj vsebuje dovolj nalezljivih ritmov, ki vabijo k ponovnemu poslušanju.
Pod črto pa bi vseeno rekel, da je band tokrat preveč hitel in se prehitro odločil za novi album, sploh z ozirom na dve kompilaciji, ki ju je izdal lani in letos (Krebskollektion, Der Tod ist ein Meister aus Thüringen). Kvalitetnejši deseti album bi zagotovo bil najboljše kronanje dvajsete obletnice. A zdaj je album izdan in najbolj vročekrvni oboževalci so ga zagotovo že zdavnaj vzljubili.