Knjige z metalsko tematiko v zadnjih letih niso več nikakršna redkost, saj ima že skoraj vsak glasbenik napisano svojo (avto)biografijo, prav tako pa se s tem pojavom ukvarjajo pisci humanističnih in družbenih znanosti. Sama jih z največjim veseljem prebiram, zato sem ob novem zadetku med iskanjem na Amazonu zaradi dobrih ocen ostalih bralcev takoj opravila nakup omenjene knjige. To veselje pa ni trajalo predolgo, saj se je že po nekaj desetih straneh branja izkazalo, da gre za izdelek, ki bi pred izdajo potreboval temeljit slovničen pregled besedila in navedenih podatkov.
Avtor Javier Medina je že od sedemdesetih let del newyorške pank/hard rock/metal scene, kjer se je pojavljal kot poslušalec in tudi glasbenik. Trenutno je študent historičnih znanosti na eni od newyorških univerz, kar je verjetno tudi botrovalo k nastanku tega dela. Knjiga ima precej obetaven začetek, kjer avtor najprej na nekaj straneh predstavi družbene in ekonomske razmere, ki so v sedemdesetih letih vladale v ZDA, ter njihov vpliv na prebivalce, še posebej mlade, ki so se zaradi teh razmer začeli vedno bolj zatekati k ustvarjanju glasbe. Nato preskoči na opisovanje pankovske scene v Angliji ter nastanek NWOBHM, ki sta skupaj položila temelje za kasnejši nastanek thrash metala. Njegovo pisanje deluje kot nekakšen dnevnik ali zapis toka zavesti, kjer želi prikazati zgodovino, kot si jo je zamislil sam, in v skladu s tem izpušča ali dodaja le podatke, ki se mu zdijo najpomembnejši, tudi brez doslednega zgodovinskega zaporedja. Avtor navaja številne trditve in citate glasbenikov, vendar ne navaja nikakršnih virov, tudi kadar je očitno, da gre za navedbe iz intervjujev ali knjig drugih avtorjev. Edini zanimiv del v knjigi je poleg samega začetka še nekaj strani, kjer opisuje newyorško sceno, predvsem tamkajšnje klube ter trgovine s ploščami, kjer je bil tudi sam zaposlen. Avtor razen zgodovinskega opisovanja ne ponudi nikakršnih zaključkov in metalsko subkulturo označi kot paranoično in samodestruktivno. Kot da prvi del knjige ni bil dovolj, je na koncu še dodatek o vplivih gejevske kulture na heavy metal, kjer izpostavlja predvsem Roba Halforda, pevca skupine Judas Priest; med drugim najde homoseksualno povezavo tudi med Larsom Ulrichom in Kirkom Hammetom iz Metallice.
Knjiga v celoti deluje kot nezanimiv in razvlečen srednješolski esej na 120 straneh, brez osnovne obojestranske poravnave besedila in s preštevilnimi slovničnimi napakami, ki so skoraj na vsaki strani in branje s tem samo dodatno otežijo. Brez dvoma ena najslabše napisanih knjig o metalu.