Po dveh letih Sonata Arctica predstavljajo nov album, Pariah's Child. Takoj me je pritegnila naslovnica, ki prikazuje zimski gozd z volkom, skratka, njihovi prepoznavni znaki - zima, volkovi, gozd. Pogojni refleks je pričakoval zvok stare šole, torej vse tisto, kar je bilo izdano pred live albumom For the Sake of Revenge (2006), ki na naslovnici prav tako nosi volka. Ergo: veliko, veliko ljubezenskih pesmic, ki so za marsikaterega moškega neprebavljive, dekletom pa zaigrajo na srčne strune. Glasbeno gledano sem pričakoval odmik od npr. Days of Grays, kjer se Tony z ekipo odmakne iz pričakovane smeri v bolj progresivne vode (tudi tematika besedil se po mojem mnenju spremeni).
Po prvem površnem poslušanju brez poglabljanja v besedila sem imel občutek, kot da so Sonata Arctica pri snemanju albuma k sodelovanju povabili Romano Kranjčan, saj je dosti melodij, ki spominjajo na otroške pesmice. Najbolj nazoren primer je Cloud Factory. Besedilo govori, kako radovednemu otroku razložiš, zakaj je zvečer nebo roza barve. Seveda je ta razlaga dobesedna in vzeta iz konteksta, pa naj se sliši še tako otročje. Ena interpretacija pesmi je, da moramo v svojih otrocih spodbujati individualizem, ne pa jih metati vse v isti koš in jim nadeti črna plastična hipster očala. Četudi je moderno. Ne paše vsem vse. Po Cloud Factory nas čaka zanimiva pesem, Blood. In ponovno, po površnem poslušanju se sliši pesem, ki je kot izobraževalni program za otroke: »Moški bo imel ženo, žena bo ustvarila dom, nato se bosta razmnoževala in njuni srci bosta napoljnjeni s strahom. Mož ustvari zid in brani vse ...« Za tiste, ki ne poznate definicije krvi, vam v pesmi lepo razložijo: kri je telesna tekočina v živalih, ki dostavlja potrebne snovi (kot npr. hranila in kisik) v celice. Prav tako odstranjuje metabolne produkte iz celic. Resnično sporočilo pesmi je tudi tu nepozornim očem skrito, in to je, da je strah glavno vodilo vsega slabega, da bi ljudje morali namesto strahu v srcu nositi ljubezen. Verz »volkovi se bojijo človeškega strahu« je dovolj zgovoren sam po sebi. What Did You Do In The War, Dad? je nadaljevanje »otroške« plati. Govori o otroku, ki opazi, da je njegov oče po vrnitvi iz vojne postal drug človek. Če bi moral izbrati, bi rekel, da je na celotnem albumu ta komad moj najljubši. Za bolj rock 'n' roll duše priporočam Half A Marathon Man. Pravilno ste uganili, pesem je pripovedna - govori o tem, kako se je pripovedovalec odločil, da se bo začel ukvarjati s tekom, potem ko je videl devetinosemdesetletnega gospoda, kako živahno športa. Hočete še? V naslednjem komadu X Marks the Spot slišimo tipa s čudaškim, ameriškim, ortodoksno, krščanskim naglasom, ki pridiga nekaj o duši.
Lahko bi nadaljeval v neskončnost z interpretacijami besedil, a nima smisla. Vsak vidi in sliši drugače. Meni se zdi album dostojen, a izbor melodij je malo iz konteksta (le za ljudi, ki poslušajo besedila, seveda). Za na videz otročjimi besedili se v ozadju vedno skriva odraslo sporočilo. Če vam je o liriki vseeno, imam dobro novico - album vam bo zagotovo všeč, saj je prisoten standardni Sonata Arctica zvok. Na vse so pomislili - klaviature, power metal stil, Tonyjev značilni vokal. No, skoraj vse. Nisem zasledil neposrednih ljubezenskih žalostink tipa Tallulah ali Last Drop Falls. Potegnimo črto - mislim, da nam hočejo Sonata Arctica sporočiti, naj v sebi vedno ohranimo otroško radovednost in nedolžnost. Tudi Gojira so razmišljali v podobni smeri z L'Enfant Sauvage - vedno nosimo otroka v sebi.