Vse, kar lahko poješ. Sliši se obetavno – podobno kot pesem Eating Ain't Cheating z njihovega prvenca Feel the Steel. Globoko v sebi čutim, da je inspiracijo za oboje, pesem z debitantskega albuma in posredno tudi za ta album, prispeval Bill Clinton s svojo afero z Monico. Od takrat mnogo moških misli, da svojo punco varajo le v primeru vaginalnega seksa z drugo žensko, ne pa tudi z malicanjem tam spodaj. Kot pravi verz – Don't you know that suckin' ain't fuckin'!? Zanimiva je tudi naslovnica albuma, ki prikazuje bolj všečno verzijo zadnje večerje – štirje apostoli in čudno, devet žensk, torej – dve ženski na enega moškega, očitno. Kaj pa počne deveta? Masturbira?
Kdor se že zdaj zgraža, bi ga rad ustavil z enim preprostim vprašanjem: S kom mislite, da se je družil Jezus? S pravičniki? Dobrimi ljudmi? Ali mogoče s pocestnicami, barabami, pobiralci davkov in ostalo zalego? Od »pravičnikov« (farizejev in saducejev) mu je bilo očitano, kako se lahko druži z grešniki?? Odgovoril jim je: »Kdor je zdrav, ne potrebuje zdravnika. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mk 2,13-17). Jezus je danes z nami in bere to recenzijo, si lahko mislite?
Danes bo pljuskalo in čofotalo. Po mednožju. Osebno upam, da po ženskem, pa naj bo bober, muca ali kakšna tretja žival. Tradicionalno pričakujem smeha polno skledo, polna mednožja in skledo polno mednožnih tekočin. Že če preletimo naslove pesmi, se lahko približno orientiramo, kateri žanr seksa nam najbolj odgovarja. A kot vsaka dobra recenzija se bo tudi ta začela na začetku – nežno, s predigro. Pussywhipped je romantičen, špansko zveneči uvod, ki mi je v domišljijo priklical film Desperado (Antonio Banderas). Strast, čustva, boj za žensko tvojega srca! Moment razbije začetek nažiganja, ki mi v prvi sekundi zveni isto kot The Hellion (Judas Priest). Tvoja jajca nimajo šanse, tvoja punca nosi hlače! Zelo energičen komad, z malo preveč čistim besedilom za moj okus. No, mogoče je ta pesem na začetku zato, da je v posmeh vsem copatam. Sporočilo je jasno: če si copata, takoj nehaj poslušati album, ker nikoli ne boš prišel blizu stvarem, o katerih govorimo! Če imate čustveno stabilno punco, ki ima dovolj samozavesti in vam zaupa, potem niste copata in čestitke – gremo dalje! Gremo žurat, kot da je jutri konec sveta! Torej – fuk do konca. Sicer ta pesem zveni klasično 80's glam z Bon Jovi vokalom. Dokaj družini prijazen komad, no ... Nismo še dosegli vrhunca ... A kaj kmalu se začne veselje. Življenjska resnica pravi, da so dobre stvari v življenju vedno tri. Res je – Gloryhole, Bukakke Tears in Gangbang At the Old Folks Home so po mojem mnenju vrhunec albuma. Lepo po vrsti ... Upam, da je vsem jasno, kaj je luknja slave. Zelo ponesrečen poskus uporabe tovrstne tematike je prikazan tukaj. Besedilo (Steel Panther seveda, naveden slab primer ni vreden besede) pravi o luknji v steni nekje v Franciji. Smisel luknje je, da vanjo moški vtakne svoje srce in čaka, da ga bo kdo na drugi strani sprejel. Ampak ne veš, kdo ali kaj je na drugi strani. Blaze of Glory? A postane še boljše! Da sem razumel naslednji komad, sem moral v slovarju Urban Dictionary poiskati pomen besede bukakke. To naj bi bila tudi neka japonska jed, ki je bela, lepljiva, z rezanci. Lepa poljudnoznanstvena razlaga izraza mi je bila, da je bukakke »to, ko se mamica in očka in očka in očka in očka in očka hkrati odločijo, da mamica potrebuje nov vlažilec obraza«. Besedilo potrjuje: toliko ljubezni je bilo na tvojem obrazu, da nisem videl solz. Mislim, da ni treba omenjati, da je pesem odigrana in odpeta z najlepšimi čustvi. Vseeno boljše to kot orgija v domu za ostarele, pravim jaz ... V smeh me je spravila pesem proti koncu albuma You're Beautiful When You Don't Talk, kajti naš rojak Fredy Miler se je davno tega lotil podobne tematike s svojo pesmijo Srnica. Lahko bi v nedogled vlekel razlage vsake pesmi posebej, a nima smisla. S strokovne plati bi še pripomnil, da sem tekom njihove diskografije opazil, da postajajo malenkost bolj družbeno sprejemljivi – kar se tiče besedil. Prvenec Feel the Steel ima po mojem vse, ampak res vse pesmi lirično na zelo zabavnem nivoju. Nadaljevanje z Balls Out in All You Can Eat je OK, a ne vem, zakaj ne čutim tiste porednosti v več kot dveh, treh komadih na albumu ... Mnenje žensk je prav tako pomembno, zato sem vprašal določene prijateljice, kaj si mislijo o glasbi. Večina odgovorov je bila v stilu, da je glasba zelo všečna, a ne prenesejo tega, da se sliši tako dobro kot Bon Jovi, besedila so pa grozna.
Ker nočem, da bralci – tisti, ki ste prišli z branjem do konca – dobite slabo mnenje o ekipi Paranoida, uradno izjavljam, da recenzija izraža mnenje avtorja, ne pa tudi nujno mnenja uredništva. Za konec bi še odprl temo v razmislek – mislite, da bodo jekleni možje za lirični navdih na naslednjem albumu mogoče vzeli ta dokumentarec? In imejte v mislih – Jezus je bil z nami do konca!