Nisem vreden naziva Opeth fan, saj nisem zdržal do uradnega izida albuma, ampak sem podlegel skušnjavi in predčasno poslušal težko pričakovani album, enajsti po vrsti. Objavili so ga namreč tukaj. Če ste pravi fan, ne boste kliknili na link in počakali, da po pošti dobite original, ki ste ga naročili v prednaročilu. Vas mika? Ne? Vas res niti malo ne zanima razplet večmesečnih debat metalske skupnosti o tem, ali lahko pričakujemo »pravi« Opeth album ali »novi Opeth, ki se ne sliši kot Opeth album«, ampak podobno kot predhodna izdaja Heritage, ki je razklala oboževalce na dva pola?
Tudi sam sem pasivno sledil debatam in intervjujem z Mikaelom o novem albumu. Na začetku se je šušljalo, da se kuha nekaj podobnega kot Watershed, morda, če smo metalsko bolj optimistični, nekaj v stilu Ghost Reveries. Prvi namig nam Opeth dajo z objavo pesmi Cusp of Eternity, ki se sliši vse prej kot metalsko. Razočarana polovica fanov začne to opravičevati s tem, da je to le en single, da to še ne pomeni nič, da najboljše pride na koncu. Tik pred koncem (pred nekaj dnevi) na spletu naletim na drugi objavljeni komad Eternal Rains Will Come, ki prav tako simpatizira s progresivnim rockom iz sedemdesetih. Slabo, nič ne kaže na Watershed, kaj šele na Ghost Reveries, kajne?
Zgoraj omenjena komada sta na novi izdaji uvrščena na začetek albuma, torej vsaj prvih nekaj minut poslušanja ni presenečenj. Zanimiv del se je zame začel s tretjim komadom Moon Above, Sun Below. Priznam, da sem album z navdušenjem poslušal tudi zato, ker sem pričakoval kak težji komad, kjer Mikael tudi jezno zakruli (Hammerfall bi rekli »metal heart is hard to tear apart!«). A na mojo žalost niti za trenutek nisem slišal tistega, zaradi česar imam (med drugim) rad Bloodbath. Ergo: Pale Communion sledi vzorcu iz Heritage. Ničesar metalskega (v osnovnem pomenu) ni na njem, kar se mi zdi škoda. Namreč, Opeth so izstopali ravno zaradi tega, ker so znali mojstrsko združiti death metal s progresivnim rockom, jazzom ter ljudsko švedsko glasbo. Ne trdim, da sedaj ne zvenijo kot Opeth, saj je, za božjo voljo, glavni pisec glasbe in besedil že na veke vekov Mikael, ampak zdi se mi, da so izgubili tisti element prepoznavnosti, zaredi katerega so jih ljudje vzljubili. Ni prisotnega tistega ravnotežja med agresivnimi metal odseki in nežnimi, melanholičnimi, umirjenimi deli … Sedaj je vse progresiven rock.
Ne bom se postavljal na nobeno od razdvojenih strani, ker je neumno. Cenim to, da band ustvarja glasbo, kot sam čuti, in ne podlega pritisku fanov. Čeprav album ni povsem tisto, kar sem pričakoval, je na zelo visokem nivoju, v moji osebni zbirki pa vsekakor med najboljšimi petimi izdajami v letošnjem letu. In da ne bo pomote - ni ENAK kot Heritage, dejansko je album bolj melodičen, več je soliranja, tudi klaviature dobijo dodatno minutažo. Dokaz: pesem Goblin. Da te kar zasrbijo pete … Zanimiva sta mi poslednja komada na albumu, Voice of Reason in Faith in Others, kjer me uvoda spominjata na glasbeni stil Epice. Ja, polno presenečenj nas čaka na poti do svetega obhajila.
»Upiramo se proti metalu, ker ga imamo radi« je ena izmed izjav skupine v nedavnem intervjuju. »Ostati le v eni zvrsti je nevarno za glasbeno ustvarjalnost«, pravijo. Dajte možnost Pale Communion, pravim jaz. Naslednji korak pa je, da jih podprete v živo konec oktobra na Dunaju ali v Münchnu (morda bodo celo igrali pol-pol setlisto, kot na Metaldays. In še statistika: od enajstih albumov so le trije »ne-metal« - Damnation, Heritage in Pale Communion, torej imajo Opeth še za nekaj albumov bonusa, se strinjate?