Kot večina »pop zadev« na sceni tudi Semargl že lep čas stavijo na seks kot glavni reklamni izvesek, v njihovo mrežo erotičnih namigovanj pa sem se ujel tudi sam, ko je bil aktualen njihov studijski album Satanic Pop Metal. Takrat sem z veliko mero tolerance iskal poslušljivost glasbe, ki naj bi se skrivala za nadvse neposrednim, enostavnim in posledično zelo provokativnim naslovom, našel pa sem do določene mere sprejemljiv košček metal glasbe. Le-ta pa je z Love povsem in totalno izginil. Brez nekega dolgega in globokega razpredanja: ukrajinska peterica z dvema mičnima deklinama se je prodala bolj kot kateri koli metal band doslej. Po različnih metalskih forumih tega sveta so že potekale številne burne debate o tem, kako so se utemeljitelji tega in onega žanra prodali, postali komercialni in izgubili tisto bistvo, na katerem so gradili začetno prepoznavnost, da bi lahko uspešno pluli v komercialnih vodah metal glasbe. A vsi ti neimenovani bandi so vsaj ostali zvesti koreninam svojega najljubšega žanra, medtem ko Semargl z Love ne ponujajo čisto nič metalskega več. Satanic pop metal se je preobrazil v najbolj poceni electro pop, kar obstaja.
Osebno je opisana preobrazba največji glasbeni šok/presenečenje letošnjega leta. Na ne vem koliko različnih, meni dostopnih načinov sem namreč preveril, ali je le-ta sploh resnična, tako zelo neverjetna se mi zdi – pa banda sicer sploh ne poslušam. Kaj naj še dodam? V duhu bratstva in enotnosti metalske skupnosti jim želim plodno in bogato glasbeno kariero, pa čeprav je band povsem skrenil z metalske poti.