Naslovnica albuma s pripadajočim imenom ima vsaj pri meni precej velik vpliv na to, kako se bom lotil poslušanja posameznega glasbenega izdelka. Predstavlja namreč temelj vizualne podobe, ki se začne nato formirati ob dejanskem poslušanju glasbe. Marsikateremu poslušalcu je slednje bolj kot ne nepomembno, vendar sam menim, da lahko dobra naslovnica oziroma ustrezen širši koncept albuma (vključno z naslovi pesmi) izboljša glasbo na posameznem glasbenem izdelku in obratno. To na tem mestu omenjam zato, ker Slugdge sodijo v slednjo kategorijo »obratnega«. Že sama besedna igra v imenu banda, ki nakazuje na domnevno konceptualno povezanost glasbe s polži slinarji, mi je bila od samega začetka preprosto odbijajoča. Dobro, morda bi še šlo, če bi Slugdge igrali res počasen in umazan sludge/doom metal, pa ga ne. Tako me je šele nekaj odličnih pesmi z lanskega prvenca prepričalo, da sem slednje skušal ignorirati in se res osredotočil zgolj na najpomembnejše - glasbo. Po zelo dobrem prvencu sem se poslušanja druge celometražne izdaje, imenovane Gastronomicon, lotil s precejšnjimi pričakovanji, za katera lahko rečem, da so bila bolj ali manj v celoti dosežena. Slugdge na Gastronomicon nadaljujejo tam, kjer so končali s prvencem. Album nam ponudi dobre tričetrt ure intenzivnega (in pogosto očrnjenega) death metala z opaznimi progresivnimi elementi, kot tudi nekaterimi redkimi sludge vplivi (čeravno je slednje komaj moč zaznati in res mi ni jasno, zakaj so na večini spletnih portalov Slugdge primarno označeni kot sludge band; tako se nenazadnje opredeljujejo tudi sami). Band očitno črpa iz številnih raznolikih stilov, vendar vse elemente tako odlično spaja v zelo kompaktno celoto, da je že težko vleči neposredne vzporednice z ostalimi skupinami. Še najbolj se morda približajo malce upočasnjeni, pogosto bolj melodični in progresivnejši različici glasbe britanskih kolegov Anaal Nathrakh (tudi npr. v clean vokalnih elementih in samem razponu vokalov). V pozitivnem smislu izstopa tudi sama produkcija albuma, ki je na ravni zasedb, ki imajo precej višji proračun (pri tem velja upoštevati, da je bil prvenec izdan v samozaložbi). Skratka, vse je tako kot mora biti. Če malce posplošim, je na metal sceni večkrat prisoten problem, da se posamezni bandi jemljejo preresno, medtem ko je pri Slugdge »težava« ravno obratna (od samega imena dalje, ki ga res ne morem preboleti). Vsekakor pa tudi na Gastronomicon dokazujejo, da z glasbo gladko konkurirajo prvokategornikom. Če se torej najdete v katerem koli izmed žanrov, ki so bili omenjeni tekom pričujoče recenzije, močno priporočam poslušanje tele stvaritve v celoti (vsaj zaenkrat je na voljo tudi brezplačen stream celotnega albuma na uradnem bandcamp profilu zasedbe).