Čeprav sem mislil, da ne bom, pa sem: zamudil izdajo tega albuma in nanj naletel komaj konec tega poletja. A tako kot je letos zaradi dežja nemogoče govoriti o poletju, tako je zaradi n-te izvedbe ene in iste skladbe nemogoče govoriti o kakršnem koli presežku na glasbenem področju pri Fukpig. This World Is Weakening, z njim vred pa so tudi Fukpig postali šibkejši. Možno, da je bila kriva prvotna navdušenost nad tem bandom, katerega prvenec me je plaho popeljal v svet crusta, zato danes po številnih poslušanjih albuma Spewings from a Selfish Nation pri aktualnem albumu iz hiše Fukpig ne slišim več nič posebnega.
Ravno obratno. Pri tem dejansko skoraj na vsakem koraku slišim prvenec in njegove najbolj prepoznavne pesmi. Začetnemu instrumentalu sledi Alcohol and Necropunk, ki takoj otvori album v že znanem slogu, ki se skozi naslednjih petnajst komadov ne spremeni kaj dosti. Fukpig oz. njihov album This World Is Weakening ponuja šestnajst direktnih, enostavnih in kratkih black/punk/crust izletov, ki zaradi enoličnosti tudi ne ponujajo kaj dosti zapomljivosti. Vse je nekako enako, globine ni, prav tako nobenih presenečenj. Po tridesetih minutah enoličnega punk/ crust kričanja in monotonih ritmov na koncu dvojica, ki sicer deluje še v dosti bolj kompleksnejši Anaal Nathrakh, vseeno za ščepec preseneti. Monotono razbijanje se prekine z zaključnim komadom The Eulogy of a Crushed Romantic, s katerim je poslušalcu dejansko ponujene nekaj s kitaro proizvedene atmosfere.
This World Is Weakening pač ni black metal, temveč je čisti punk, brez odvečne šminke in »nepotrebnega« kompliciranja. Na trenutke prija tudi takšen album, da človek laže zbistri misli in se osredotoči na eno stvar. Punk will never die!