Planet Satan je album, ki me je hkrati navdušil kot tudi razočaral. Razlaga za to je povsem enostavna, saj je razočaranje tesno povezano s pričakovanji, ki so se stopnjevala z vsakim dnem od trenutka, ko je svet obšla novica o ponovni studijski aktivnosti banda. Od pionirjev industrijskega black metala na Norveškem pač človek pričakuje, da bodo izjemen prvenec kronali s še bolj izjemnim naslednikom. A ko potem človek ugotovi – sliši in se spopade z dejanskim izdelkom – da le-ta ni nič drugega kot logično nadaljevanje že pred skorajda dvajsetimi leti proizvedenega, takrat marsikaj uplahni. Toda drugače tudi skorajda ne bi moglo biti, če pomislimo na dejstvo, da so se nekateri komadi na dotičnem ploščku rodili že zdavnaj, le da nikoli niso bili izdani. Hkrati pa se poraja vprašanje, kako pa naj bi Mysticum zveneli, če ne tako kot na začetku. Trojico je od samega začetka odlikoval in spremljal unikaten zvok, trojica je izoblikovala svoj način strukturiranja in igranja komadov, ki bi ga bilo v namene (odvečnega) eksperimentiranja škoda zavreči.
In tako sem že tudi pri navdušenju. Seveda iz vsega tega – po začetnem, kratkem razočaranju – lahko vzklije le pozitivno prikimavanje, ki se potrjuje od enega poslušanja do drugega. Znotraj glasbenih okvirjev, ki so jih Dr. Best, Prime Evil in Cerastes začrtali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je taista trojica ustvarila neverjetnih sedem novih, svežih industrial black metal rušilcev. Zaradi ultra hitrega in nečloveško natančnega bobnanja ima poslušalec med odvijanjem ploščka občutek, da na stolčku za bobni sedi eden in edini Frost. Toda bobnarsko »mesto« je ponovno zavzela ritem mašina, ki poleg ostalih računalniških zvokov predstavlja glavni temelj Satanovega Planeta. Močno distorziran kitarski zvok in prav tako neutrudljivo kitarsko maličenje nekje v ozadju (menda) spremlja še bas kitara, medtem ko je vokal tako zelo popačen, da je razumevanje besedil brez knjižice tako rekoč nemogoče. In kot se za old school black metal iz Norveške spodobi, vse divjanje in glomastenje po inštrumentih ni sinonim za neposlušljiv zmazek, temveč za možganom všečno božanje slušnih koščic. Hitro, agresivno, drugačno, catchy, Mysticum, Planet Satan!