Ko začnem s pisanjem recenzije, nikoli ne vem, kako dolga resnično bo. A za deveti studijski album floridskih death metal legend Obituary si tukaj sredi druge povedi uvodnega odstavka upam trditi, da bo to moja najkrajša recenzija, ki sem jo napisal do danes.
Zakaj? Zato ker Obituary na Inked in Blood razen nekoliko spremenjenega zvoka, kjer je več prostora dodeljenega bas kitari, ne ponujajo skorajda nič novega. Ali pa vsaj nekaj s pridihom svežega. Dodatna novost je le še nekaj bolj groovy kitarskih ritmov, zaradi česar Obituary občasno zvenijo kot mešanica med Rage Against The Machine in Machine Head, medtem ko kitare v glavnem proizvajajo (morda celo kar reciklirajo) iste riffe iz obdobja prvih treh bandovih plošč. Z refrenskim delom nekoliko odstopa komad Visions in My Head, ki ga skupaj s Centuries of Lies in Violent by Nature nekako razumem kot najmočnejše na albumu, njihova pozicioniranost na začetku albuma pa je tudi dovolj zgovorno dejstvo o tem, da album proti konca izgublja na ostrini in prepričljivosti.
Obituary so se pač še tudi v deveto odločili, da ne bodo uvajali velikih sprememb, zaradi česar bolj ali manj vse zveni kot zmeraj, v tej zvezi pa najbolj v ušesa bode vokal Johna Tardyja, ki bi bil kot prvi potreben vsaj malo več raznolikosti.
Album ni povsem slab, je pa znotraj bandove diskografije ravno toliko poseben kot sveža jutranja žemlja, ki si jo človek iz navade privošči vsako jutro na poti v službo v isti pekarni.