Ne Obliviscaris so v zadnjih letih poleg someščanov Be'lakor bržkone najbolj prepoznaven avstralski izvozni artikel v svetu ekstremnega metala. Temu se niti ne gre čuditi, saj na sceni dobro zapolnjujejo vrzel, ki ločuje »običajen« progresivni metal od bolj ekstremno obarvanih metalskih podzvrsti. Nekateri jih sicer radi označujejo kot progresivni black metal ali celo blackmetalski odgovor na Opeth, vendar Ne Obliviscaris (tudi) s Citadel dokazujejo, da so tovrstne primerjave povsem iz trte izvite. »Blackmetalskost« je v eklektični žanrski mešanici glasbe (tu lahko slišimo vse od progresivnega metala, melodičnega black metala, death metala do neoklasičnih vplivov in celo odtenkov tehničnega metalcora), ki jo je moč najti na dotičnem ploščku, zgolj eden od naštetih podžanrov, okrog katerih zasedba gradi svoj zvok, in se z mešanico povsem zlije. Citadel je celo izraziteje progresivno kot ekstremno naravnan. Tu imam v mislih predvsem povečano uporabo čistih vokalnih linij, ki so na tej izdaji še opaznejše in na trenutke celo povsem izpodrinejo harsh vokale (opaznejša izjema je morebiti edino komad Pyrrhic, kjer so slednje vokalne linije mnogo izrazitejše). Praktično vsaka pesem vsebuje čiste vokalne dele, ki večinoma služijo kot nekakšen dodaten melodični most med hitrejšimi in počasnejšimi deli pesmi in umirjajo dogajanje znotraj posameznega komada. Sicer izjemna tehnična podkovanost zasedbe tudi tokrat ne zastira in odvrača pozornosti od same strukture pesmi ter tako ni preveč potisnjena v ospredje, kar je vsekakor dobra stvar (če seveda niste ljubitelji raznih tehnicističnih onaniranj). Pesmi so v svoji strukturi sicer precej razgibane in stalno presenečajo, vendar se med seboj na koncu mogoče vendarle premalo opazno razlikujejo.
Citadel je morda celo že kar presenetljivo speven in blagozveneč album (vsaj v podžanru ekstremnega progresivnega metala) in daje vtis, da cilja na (še) širše metalsko poslušalstvo. V primerjavi s prvencem je za skoraj štiriindvajset minut krajši (ustavi se pri dobrih oseminštiridesetih minutah) in tudi s tega vidika za povprečnega poslušalca lažje »prebavljiv«. Naslovi pesmi se bodo morda nekaterim zdeli malenkost preveč pretenciozni (osebno me sicer niso motili), vendar jih je ob poslušanju z lahkoto mogoče odmisliti in se prepustiti toku glasbe. Zahtevnejših progresivnih sladokuscev kot tudi tistih, ki dajejo prednost ekstremnejšim zvrstem, morda zaradi vseh naštetih lastnosti ne bo navdušil, vendar pa bo lahko zasedbi le malokdo očital, da ne gre za plošček nesporne kakovosti.