Če prištejem Some Wounds Bleed Forever, ki je leta 2000 izšel pod imenom Stone to Flesh, potem so Srbi, danes slovenski publiki več kot dobro poznani pod imenom The Stone, lani oktobra izdali svoj osmi studijski album. Pa morda iz tega ali kakršnega koli drugega razloga počivajo na svojih lovorikah? Kje pa, saj to je black metal! Kdo v black metalu pa si lahko to sploh privošči? Seveda obstaja nekaj odmevnih imen, ki segajo preko meja undergrounda in tudi z zasluženimi številkami na svojih bančnih računih dodobra plavajo v globokih vodah komercialne uspešnosti, a The Stone niso nič od tega. Čeprav bi si zagotovo zaslužili. The Stone so že skorajda dvajset let surovi, umazani in brezkompromisni. S temi tremi dejavniki sicer nikoli ne bodo komercialno uspešni, saj nas je ljubiteljev tovrstne glasbe enostavno premalo, a ker zasedba še naprej proizvaja dobre, originalne in zanimive albume, ji vsaj stalna baza poslušalcev kar tako ne bo izpuhtela.
Sploh, če bodo še dalje izdajali albume, kakršen je Nekroza. Najboljše iz preteklosti, pomešano s pravo dozo ne-blackmetalskih elememtov, ki so še najbolj jasno prišli do izraza s predhodnikom Golet. Medtem, ko so se mi tam predvsem elementi NWOBHM-a zdeli še nekoliko neizpopolnjeni, izgubljeni ali prepuščeni sami sebi, so jih Kozeljnik & co. na Nekrozi znali izredno harmonično združiti. Da so Srbi ustvarili nekaj posebnega, so občutili tudi sami, saj so albumu prvič namenili pravi uvod, kot iz knjige. Teatralnost uvoda, ki je dejansko uvod v prvi komad Kamenolom, se tekom čistokrvnega thestonevskega komada ponovi še enkrat skozi zborovsko petje, podobnih za band sicer netipčnih elementov pa tudi sicer ne manjka. Že med Košmar nato peterica presenetljivo pozdravi s kitarsko solažo, nadalje pa se Nekroza ponaša z izredno nalezljivo mešanico srednje hitrih in hitrih ritmov, čisto produkcijo in privlačnimi melodijami.
Res je: The Stone so bili v preteklosti bolj neposredni in tudi bolj brutalni. A danes so The Stone še zmeraj hitri in divji, po vrhu vsega pa še moderno/darkthroneovsko melodični in, pri počasnih delih, zelo heavy. Nekrozo odlikuje svojevrstna mešanica, ki se je še tako razvajeno blackmetalsko uho ne bi smelo kar tako naveličati. Priporočam!