Ker ne gre za pravljico, nikoli ne bomo mogli pričakovati, da se bodo Carach Angren dovolj približali širšemu okusu obče množice in s tem s svojo glasbo občutneje vplivali na razvoj izven črnih kovinskih sten žanra. In roko na srce, kdo od njihovih poslušalcev bi si to sploh želel? Kljub oznaki »simfonični black metal«, ki je po zaslugi Dimmu Borgir & Co. postal sinonim za komercialni uspeh, trojica iz Nizozemske nikoli ni imela kaj dosti skupnega s tovrstnimi bandi, čeprav so bili marsikdaj primerjani z njimi zaradi podobnosti v zvoku. Kdor se zdaj sprašuje, zakaj takšen uvod, naj dobi odgovor takoj. Ob poslušanju This Is No Fairytale sem namreč velikokrat pomislil, da čeprav band z aktualnim albumom manj spominja na Dimmu Borgir, je le-tem postal bolj podoben. In kako zdaj spet to mislim? Enostavno. Najnovejše stvaritve so dosti bolj direktne, strukturno bolj fluidne in zaradi tega jih je tudi bolj enostavno razumeti, jim slediti. Da ne bo nesporazumov, This Is No Fairytale je še zmeraj tipičen varovanček teh Nizozemcev, le da je malo manj raztresen kot njegovi veliki bratje.
In kot smo od Carach Angren vajeni, je tudi dotični album konceptualen. Tokrat se vse vrti okoli pravljic, česar zagotovo ni bilo težko uganiti. Poleg tega se band še zmeraj poslužuje elementov različnih žanrov, ki jih na sebi unikaten način interpretira v okvirih simfoničnega black metala. Pa še en »in kot«, in sicer: in kot smo od njih vajeni iz preteklosti, so ravno klaviature najbolj močne pri ustvarjanju nepravljičnega vzdušja. Le redko so potisnjene v ozadje, od koder na prefinjen način posredujejo svoje sporočilo, sicer pa so vseprisotne kot nežen klavir, godalni orkester, veter in še kaj. Skratka, teatralnosti in cirkuškega vzdušja niti približno ne manjka, pri čemer pomembno vlogo ponovno odigrajo dolga besedila, ki jih Seregor podaja tako s harsh vokalom kot tudi rezkim šepetanjem. Pod črto še zmeraj dovolj odbito in divje, da bodo na svoj račun prišli vsi stari ljubitelji banda.