Po nemetalskem oziroma folklornem albumu Zobena dziesma, ki je izšel istega leta kot izredno dobro sprejeti Perkonkalve, sem imel občutek, da so poganom iz Latvije zrasla neverjetna krila kreativnosti in da bo temu primerno sledila ena izdaja drugi. Toda zgodilo se je ravno obratno: po ponovni izdaji demo posnetkov Semigalls' Warchant v letu 2005 je zavladalo petletno obdobje zatišja. Do albuma Kurbads, ki je za moje pojme njihov najslabši izdelek od vseh. Kar se je dogajalo pri Metal Blade Records, očitno tudi članom banda ni bilo všeč (o razlogih kako in zakaj lahko špekulirate na našem forumu), zaradi česar je bilo potrebnih ponovnih pet let in selitev na lastno, neodvisno založbo, da si je band lahko kreativno opomogel. Pet let po Kurbads in dvanajst let po že omenjenem Perkonkalve so Skyforger torej ponovno uspeli izdati spodoben album.
S Senprūsijo se je band vrnil k svojim koreninam in jih pomešal s čistejšimi ter bolj heavymetalsko/rockersko obarvanimi melodijami, kar danes ni značilno samo za večino tako imenovanih poganskih/frulica/beer metal bandov, temveč tudi za ekstremnejše oblike metala. A s tega vidika so Skyforger drugačni, saj dejansko nikoli niso bili pivski band, tudi na Kurbads ne. So pa elementi, ki so me tam zmotili, v manjšem obsegu prisotni tudi v letu 2015, zato bi želel najprej pomesti z njimi. Okoli kakovosti zvoka ne bom zgubljal besed, saj je povsem v koraku s časom, in kdor bi si želel bolj surovega ali umazanega, si naj pač privošči bandove starejše izdaje. Moti pa vseeno, da vse skupaj pod črto zveni preveč sterilno. Drugi moteči dejavnik so (rockerske) kitarske solaže, ki so v zadnjih letih postale nepogrešljiv del tudi v blackmetalsko obarvanih (pod)žanrih. In medtem ko nekaterim njihova uporaba uspe, mnogokateremu bandu spodleti. Pri Senprūsiji se očitno bolj nagibam k slednji okoliščini, saj mi kitarske solaže mestoma delujejo kot tujek v glasbi in ne kot njen naravni izdelek. Toda: kdor v glavnem konzumira tovrstno glasbo, temu sploh ne bo jasno, o čem govorim/pišem, in mu bo album torej povsem odgovarjal.
Potemtakem takšen poslušalec tudi ne bo razumel mojega navdušenja nad atmosfero, ki je podobna tisti izpred dvanajst let in več. V smislu: Zakaj bi se veselil nečesa, kar sem slišal že pred toliko leti? Iz enostavnega razloga: Skyforger so nekoč razvili svoj zvok in stil, ki je bil povsem nezamenljiv. Latvijci so zaradi tega nekoč postali nekaj posebnega in to ostali še danes, ko je scena nasičena s takšnimi in drugačnimi, za glasbeni razvoj omembe nevrednimi bandi. Če ste torej nekoč bili ljubitelji njihove glasbe in menite, da ste to ostali do danes, potem je Senprūsija album za vas. Vsebuje namreč tiste prepoznavne melodije iz hiše Skyforger, ki zaradi pestrih vokalov in piščali zlepa ne postanejo dolgočasne, vse skupaj pa je obogateno z maternim jezikom teh poganov, ki s pomočjo Petrovega razločnega krika zvenijo, kolikor se le da razumljivo. Sicer je za to morda še nekoliko prehitro, a mislim, da se bodo tudi na tem albumu sčasoma izbistrili dva ali trije hiti; osebno sem visoke ocene zaenkrat pripisal skladbi Ramava.