Za izdajo drugega dolgometražca so »koroški« black metalci Dalkhu potrebovali pet let, kar za slovenske razmere niti ni tako zelo dolgo, saj marsikateri band pred svojim drugim studijskim albumom razpade. Podobna usoda je skorajda doletela tudi Korošce, kajti druga izdaja je terjala polovico zasedbe, ki se je od banda iz takšnih ali drugačnih razlogov poslovila. Točni razlogi tako ali tako niso pomembni, saj nismo v kakršni koli poceni limonadi, pomembno je le vedeti, da sta od zadnje »polne« zasedbe ostala le še J. G. (kitara, bas kitara) in P. Ž. (vokal), medtem ko sta predzadnji ustanovni član banda, bobnar Kalki, in nekajletni basist Jurij zapustila skupino v lanskem letu in posledično postavila pod velik vprašaj obstoj albuma Descend... into Nothingness.
Glede na to, da pišem te vrstice, sta J. G. in P. Ž. očitno zbrala dovolj volje in energije, da sta zadevo/album sama speljala do ugleda luči sveta. Pri tem jima je na bobnih na pomoč priskočil Spawn of the Void, tako da ti zvenijo bolj organsko in naravno. Manj naravno, in s tem sem že sredi opisovanja glasbe oziroma v mojih ušesih glavne šibke točke albuma, pa mi zveni vokal. To sicer ne pomeni, da je ta na kakršen koli način računalniško obdelan ali popačen, temveč se mi brutalni growl P. Ž.-ja ne ujema povsem s predstavljenim black metalom, ki kljub moji trditvi presenetljivo vsebuje dobršno dozo death metala. Po eni strani vokal torej ni zmeraj na mestu, po drugi strani pa mi deluje preveč enoličen. Medtem ko so se številni drugi bandi začeli zavedati izraznih razsežnosti, ki jih zmorejo doseči z uporabo različnih vokalov, se mi zdi skorajda nesprejemljivo, da moram na Descend... into Nothingness pogrešati tovrstno pestrost. Sploh (in če temu ne bi bilo tako, vokala niti ne bi omenjal) na podlagi številnih plasti, ki jih album sicer ponuja. Dragi bralci, vokalne »šibkosti« torej ne smete razumeti recimo kot elementa, na katerem albumu spodleti, temveč kot velik kontrast z vidika dinamike in strukture sicer zelo razgibanemu black/death metalu s številnimi vzponi in padci. Dvoglasne kitare, zaznavna bas kitara, decentne orkestracije iz ozadja, kitarske solaže na izbranih mestih, catchy riffi, agresija in umazanija devetdesetih prejšnjega stoletja ter psihedeličnost modernega časa ustvarijo glasbeno sliko, ki v slovenskem prostoru dopolnjuje glasbo trojice Ater Era s Primorske, in dodajajo šarm poljskih Mgła, udarnost finskih Archgoat in še kakšnega bolj »underground« banda, ki ga sploh ne poznam. Za boljšo predstavo o tem, kaj želim povedati, prisluhnite direktnemu udarcu na nos na začetku albuma, z naslovom Pitch Black Cave, ali zaključnima Soulkeepers, ki je tako poseben, da si je prislužil svoj uvod, in E.N.N.F., ki je že zaradi svoje dolžine kategorija zase.
Descend... into Nothingness je torej album, ki bi ga zelo pogrešal, če ga moja ušesa zaradi težav v zasedbi nikoli ne bi uslišala. Po drugi strani pa upam, da se tudi band oziroma njegova preostala dva člana zavedata njegovih šibkih plati in da jih bosta uspela odpraviti do naslednjega albuma, ki bo tretji po vrsti in naj bi potemtakem bil po nekem nepisanem pravilu najboljši. Vso srečo pri tem!