Orkan je norveška black metal zasedba, ki kuje črno kovino že od leta 2008. Prvi izdelek je ugledal luč sveta leta 2012 pod imenom Crimson Canvas, medtem ko se njihov drugi varovanček imenuje Livlaus. Aktualni album v slovenščini pomeni »brez znakov življenja, neživ, mrtev«. Ravno pravšnja oznaka za album, ki po n-tih poslušanjih v meni ni premaknil skorajda nič. Ravno nasprotno orkanu mi album posreduje vedno znova občutke nezanimanja, dolgočasja in ohromelosti.
Čeprav se nerad ponavljal, se bom tokrat namenoma. Če bi bil album Livlaus objavljen tam enkrat pred desetimi, petnajstimi ali dvajsetimi leti, bi si za njim obliznil vse prste obeh rok. Danes pa lahko samo skomignem z rameni. Sicer ne trdim, da je slab, ampak – in tu se spet ponavljam – je tako zelo hudo povprečen, da kar boli. Na trenutke imam občutek, da poslušam kakšno kombinacijo tistih najbolj slavnih norveških riffov, ritmov in melodij, ki so z leti postali prepoznavni za norveško sceno. V glavnem razvlečeni komadi epskih dolžin do osem ali devet minut mi spravijo v pokončni položaj kvečjemu kazalec, s katerim v Winampu izberem gumbek konec predvajanja.
Po drugi strani pa dolge pesmi prekinja nekaj krajših, bolj thrashersko obarvanih, ki pa v mojih ušesih tudi ne pripomorejo k izboljšanju albuma. Razlog je enak kot prej: že poznani in slišani ritmi. Mislim, da me album nikoli ne bo prepričal v nasprotje, da mu enostavno manjka več lastne duše, več lastnega življenja. Morda bo Livlaus pri kom drugem zbudil večja, močnejša čustva in mu bo posledično tudi všeč, medtem ko se osebno z dotičnim bandom nahajam v slepi ulici, iz katere ne vidim izhoda.