Ob letošnjem pomladnem enakonočju je izšel album Umbras de Barbagia, prvenec enočlanskega black metal banda Downfall of Nur. Za imenom stoji mlad Antonio Sanna, ki se je glasbenega projekta lotil po selitvi v Argentino, a že ime banda in naslovnica razkrivata njegove sardinske korenine, saj še na fotografiji nosi tradicionalno sardinsko pustno masko. Pred tem je samostojno ustvarjal glasbo pod različnimi imeni, a se trenutno posveča Downfall of Nur.
Pred dvema letoma je Antonio najprej izdal demo Jhanas-Nur, na katerem je pri aranžmajih čutiti več tujih vplivov, predvsem norveškega black metala 90-ih let, precej surova pa je tudi produkcija. Čez leto dni je sledil EP Umbras e Forestas, s katerim se je Sardinec približal že bolj prepoznavnemu zvenu in v glasbo vpletel več melodičnosti ter zvočnih posnetkov iz narave, v primerjavi z demom pa je tudi izboljšal zvočno podobo pesmi ter namesto rimskega oštevilčevanja prešel k individualnim poimenovanjem pesmi, oba pristopa pa je združil na Umbras de Barbagia.
Na prvencu je nekaj etno elementov, ki s preprostimi melodijami bogatijo vzdušje ter gradijo na prepoznavnosti glasbe – tu najbolj izstopa sardinski trojni klarinet, ki mu otočani pravijo »launeddas«. Bobnarski prehodi so na trenutke malce okorni, ampak bolj organski zvok udarcev slednje več kot odtehta. Tokrat je vokalne aranžmaje prepustil kolegu Danielu (In Element, Seelenmord, Aether), ki mu je pomagal tudi pri produkciji ploščka, njegov visok harsh vokal pa kot protiutež zanimivo dopolnjuje instrumentalno plat ploščka.
Skoraj osemnajstminutni II – The Golden Age se na primer iz uvodne podlage povsem naravno razvija z vsemi vzponi in spusti, proti koncu pa v vsej svoji veličini zažari kot zahajajoče večerno sonce. Na tej točki naj omenim, da se album tematsko navezuje na nuraško civilizacijo, ki je v bronasti dobi do vdora Rimljanov v drugem stoletju na otoku cvetela, številni kamniti stolpi, ki so se ohranili do danes, pa naj bi služili kot vojaške utrdbe, morebiti pa celo čaščenju sonca. Preostale tri pesmi se kronološko nanašajo na zaton in propad omenjene civilizacije ter njene sledi v sedanjosti, saj o obstoju Nuragov pričajo arheološki ostanki, posejani po vsej Sardiniji, zlasti v gorati notranjosti otoka ter pokrajini Barbagiji. Enoten koncept je čutiti tudi med komadi, saj so si razmeroma podobni in skupaj dejansko zvenijo bolj kot ena sama daljša pesem, tako da se človek med dejanskimi komadi le težko orientira. Celo intro v album je na primer enak intru v naslovno pesem na koncu, V – Umbras de Barbagia, določeni hitrejši deli pa so si zelo podobni na več mestih na albumu, vendar slednji zaradi tega nič manj ne prepriča.
Umbras de Barbagia je en boljših atmosferičnih black metal albumov zadnjih let, s celostno zasnovo in, vsaj znotraj žanra, edinstveno tematiko o daljni preteklosti Sardinije. Zato morda ne preseneča, da je prva naklada hitro pošla, res pa je, da ne vem, kolikšna je dejansko bila. Toda ponatis ploščka se ravno te dni lahko dobi pri Avantgarde Music.