Kylesa so ena izmed mojih ljubših sludgerskih zasedb, ki jim vedno znova z veseljem prisluhnem, kljub temu da menim, da so svoj ustvarjalni vrhunec že doživeli, in sicer z leta 2009 izdanim albumom Static Tensions. Na zadnjih dveh dolgometražcih, ki sta sledila omenjenemu ploščku, so se tako usmerili predvsem v raziskovanje lastnega zvoka in preizkušanje nekaterih idej, ki so žanrsko bolj mejne. Exhausting Fire se zdi logično nadaljevanje slednjega, saj predstavlja pravi talilni lonec različnih podžanrov, sludge metala, psihadelije in stonerskega rocka ter celo raznoraznih izpeljank punka. Kombiniranje naštetih stilov sicer Kylesi uspeva brez večjih naporov in ne zveni prisiljeno, vendar pa album močno trpi pomanjkanje kakšnih udarnejših, agresivnejših elementov in splošne energičnosti. Na trenutke se celo zdi, da je v omenjeni lonec nekdo dodal še ščepec uspaval, kar se najvidneje izkaže v zadnjem komadu Paranoid, priredbi banda Black Sabbath (ki smo jo v izvedbi drugih bandov imeli možnost že ničkolikokrat slišati), ki zveni, kot bi jo band odigral v počasnem posnetku. K sreči vsaj večina ostalih avtorskih komadov ne zveni slabo, kljub temu da so pri vseh v ospredju zgolj čisti vokali (ženski ali moški), ki se neredko izgubijo v skoraj pretiranem »reverbu«. Skladbe, kot so Crusher, Lost and Confused, Shaping the Southern Sky, Falling in še kakšna, so precej posrečene, žal pa ni tako pri vseh drugih. Z izrazito mehkejšim pristopom, ki so ga tokrat ubrali Kylesa, ne bi imel težav, če ne bi obenem prepogosto dajal vtis že omenjene zaspanosti in anemičnosti. Da ne bo pomote, če pogledamo v celoti, band svoje delo povsem spodobno opravi, vendar sta sama struktura in aranžma pesmi tako zastavljena, da vložena energija preprosto ne pride do izraza. Kljub temu da vendarle ne gre za slab plošček, končni rezultat pusti grenkosladek priokus, ki je rahlo neprijeten in na podlagi katerega se k poslušanju pričujočega Kylesinega dolgometražca ne bom vračal tako pogosto kot k preostalemu delu studijske diskografije banda.