Angleški mislec in pisatelj Aldous Huxley je nekoč zapisal: »Šele ko so vrata dojemanja očiščena, se stvari pokažejo takšne, kot v resnici so.« Sledeč tej izjavi sem se odločil, da v tem sestavku NE bom pisal o ničemer drugem kot o glasbi, ki jo na tem albumu predstavi nemški one man band Nargaroth. Če koga zanima karkoli drugega, torej razni "trači" in "novičke" glede zasedbe ali osebe Kanwulfa, ki stoji za njo, naj te informacije išče kje drugje. Torej... Semper Fidelis je na prvi vtis tipičen Nargaroth album. Gre za svojevrsten black metal, ki ni nikoli skrival vpliva Burzuma (sploh iz obdobja albuma Filozofem). Komadi, ki so tekom skoraj desetletnega obstanka zasedbe nastali pod tem vplivom, so ponavadi izredno preprosti, sestavljeni iz največ dveh riffov in dveh (počasnih) ritmov. Po drugi strani Nargaroth dela na srednje hitrem, old school black metalu. Oba stila se tekom kariere zasedbe in znotraj posameznih albumov precej dobro prepletata, dopolnjujeta in tvorita kompleksen problem, ki tiči v samem srcu ideje Nargaroth: Združevati nezdružljivo... Živeti z življenjem. Na Semper Fidelis po obveznem uvodu udari skladba Artefucked, ki poleg čudovite besedne igre v naslovu ponudi konkreten, agresiven black metal in kljub deset minutnem ponavljanju enega samega riffa ne zazveni monotono. Temu sledijo komadi, ki so po strukturi in zvoku podobni Nargaroth iz obdobja Geliebte des Regens ter Rasluka II & I. Ne manjka niti samorefleksivni komad o black metalu (v stilu Black Metal Ist Krieg) – I Still Know. Um, ki stoji za Nargaroth, je v zadnjih letih več kot očitno zrasel, da ne rečem dorasel. Misantropija na Semper Fidelis doseže vrhunec v zgodovini Nargaroth (Artefucked), a ji nasproti stoji nekakšna resignacija, utrujenost lirskega subjekta, ki se ozira po svojih preteklih dejanjih (Hate Song), se utaplja v utopijah, a si ne laže, da so le-te kaj drugega kot to (Meine Phantasien Sind Wie Brennendes Laub Nicht Von Dauer) ali govori o končnem počitku (I Got My Dead Man Sleep). Združitev teh dveh nasprotij pa da albumu svoj pečat... tistim, ki mu dopustijo k sebi, seveda. Semper Fidelis, vseh njegovih osemdeset minut, je glasba za ljudi, ki v black metalu iščejo nekaj več. Ta več se, ne glede na vse govorice, kaže tudi v tem, da Kanwulf ostaja eden redkih glasbenikov, ki imajo kaj za povedati in vedo, kako to povedati. Nekoč sem dejal, da je Nargaroth za black metal to, kar so za doom metal My Dying Bride. Stvari sem posvetil precej misli, a za to trditvijo še vedno stojim. To navsezadnje je glasba, ki jo morate poslušati sami, spustiti blokade in dopustiti, da se vas dotakne. Potem je možno vse.
Davorin
21.04.2008 Nazareth - The Newz
Leto izida: 2008 pri založbi Edel Records
Ko je pred točno desetimi leti na Boogaloo turneji ob tridesetletnici banda preminil bobnar Darell Sweet, so Nazareth prisegli, da nikoli več ne bodo izdali studijskega albuma, vsa leta pa so nadaljevali s koncertnimi aktivnostmi. Pokojnega Sweeta je za bobni zamenjal basistov sin Lee Agnew. Proti pričakovanju so Nazareth dočakali naslednji jubilej – štiridesetletnico delovanja in preprosto morali so prelomiti obljubo. Kot je videti, se je v desetletju posta nabralo toliko želja in hrepenenja, da je njihov 21. studijski album prava bomba. Zdi se, da leta samo še plemenitijo hripav vokal osivelega Dana McCaffertya, oba »mulca« (Lee Agnew in Jimmy Murrison) pa sta se povsem vklopila v band in medgeneracijskega prepada sploh ni opaziti. Produkcija je odlična – zvok je kristalno čist, a ne preveč moderen. Nazareth so od nekdaj prisegali na raznovrstno glasbo, vendar pa so z The Newz presegli sami sebe. Na sicer tipično nazaretovskem The Newz najdete vse – od boggiejevskih heavy riffov (Goin' Loco, Warning), akustičnih komadov (See Me), mid-tempo rockerjev (Day At The Beach, Enough Love), hitrih heavy šusov (Road Trip, Keep On Travellin'), do balad (Gloria). Najbolj pa izstopa antipolitični Liar, doslej najbolj heavy komad v karieri Nazareth, ki bi ga prej pričakovali na kakšnem od Dio albumov iz devetdesetih. Edino, česar na The Newz ne boste našli, so mašila. Absoluten top album, ki se lahko meri s katerimkoli od njihovih najboljših albumov iz zlatih sedemdesetih. Obvezen nakup za vse ljubitelje hard rocka in heavy metala sedemdesetih.
Matija G.
13.02.2008 Nightshaders - Rougayah's Revenge
Leto izida: 2007 v samozaložbi
Paranoid je ta album prejel po pošti z ročno napisanim sporočilom pevca skupine. Tako bi moralo izgledati delo pri metalskem webzinu! Kaj je v tem poslu lepšega od tega, da od majhnega banda iz oddaljene dežele prejmeš osebno napisano sporočilo s kvalitetnim CDjem? Gotovo je boljše od prostituiranja za Metal Blade. Nightshaders so death/thrash zasedba iz Malezije, prvotno so se formirali kot cover band leta 1996, se razšli leta 1998 in se ponovno zbrali v letu 2006. CD, ki se trenutno nahaja v mojem predvajalniku je njihov drugi demo, na njem so štirje komadi. Ta album ima tisti posebni občutek zasedb iz dežel, ki niso prežete z evropsko kulturo. S tem mislim tisti občutek pomanjkanja izvirnosti, katero pa nadomešča surova strast. Vsebinski konteksti v deželah kot sta Irak ali Malezija običajno izzovejo močnejše občutke v njihovih metalskih scenah, kajti scena mora biti zelo intenzivna, da lahko preživi močna kulturna trenja in družbeno neodobravanje. Na srečo Nigthtshadersom idej ne manjka. Vsak komad je prežet z različnimi vplivi in melodičnimi vzorci. En komad lahko vsebuje dele z tistim »old-school« death thrash zvokom, nekaj delov popolnega čaščenja floridskega death metala, spet drugi krče Bay Area thrasha in žaganje, naslednji pridušeno eksplozivno melodično tremolo brenkanje v stilu Rhapsody … seznam se nadaljuje. Ta demo mi je zelo všeč. Prepričan sem da bi bil tudi Vam.
Jean-Sebastien
10.12.2007 Nile - Ithyphallic
Leto izida: 2007 pri založbi Nuclear Blast/Mordor
Jebemti egipčanske polbogove v Zvezdnih vratih, če verz a la »annoint my falus with the blood of the fallen« ne zveni brutalno do »jaja«. In to ne na tisti šaljivi Lividity način, kjer bi stvar bila zapisana drugače, ampak tako »nileovsko« brutalno. Dame in gospodje, Nile predstavlja ploščo, katere naslov je navezan na veličino tiča – ker Nile so »ithyphallic metal«, kot so si Karl in ostali v preteklosti radi rekli. Nile so spet zadeli v polno (uh, spet ta referenca). Nova plošča je, četudi je izšla na najbolj komercialni metal založbi, še vedno Nile, čeprav ne več kot prej. Tako kot primerjava sezon SG1, kjer se stvari menjajo, a Jack O'Neill ostaja isti, so tudi Nile drugačni, ampak isti. Torej je naslov, kot že čivkajo vrabci nad trupli, povezan s prikazovanjem moči skozi gigantsko erekcijo. Mogoče ima zato digipack verzija CD-ja dva komada več in je daljša. Nile so res zaslužili naziv ekstrema nad ekstremi (torej, Ron Jeremy sized falus) in kot tak je skozi plošče vedno bolj nagnjen k previsokim pričakovanjem publike. Ampak, Karl, Dallas in George vedo, kako zadovoljiti (does the size really matter?) in čeprav je trajalo kar dobra dva meseca, da sem doživel avdio-orgazem (torej, size does not matter), lahko povem, da so novi Nile »the shit«. Plošča je res čista, spolirana, a še vedno ne gre za neko »gay« zadevo, ampak resnično dober ekstremen death metal, ki zveni jasno, a agresivno do konca. Vokalne dolžnosti je prevzelo globoko grlo Dallasa Tollerja Wadeja, ki je s tem resnično razbremenil Karla Sandersa, ki se je tako posvetil predvsem pisanju besedil, občasnemu kruljenju in predvsem kitarski masturbaciji z dobrimi riffi. Riffi so res peklenski oziroma od kurca, in so močni, prodorni, inovativni in dinamični. Izberite katerikoli komad, pa boste videli, kaj mislim. Solaže niso najboljše, ampak Nile niso bili nikoli znani po stelarnih solažah. Je pa Karl izvedel malce Saurian Meditationa (poslušajte The Infinity Of Stone – mogoče ima naslov zvezo z Viagro), kar je res super, so pa tudi ti bližnjevzhodnjaški ipd. pridihi tisto, kar manjka novi plošči. Res jih je premalo. Prej omenjeno grgranje Dallasa T. Wadeja je odlično in ima svojevrstno barvo, ki tako vokal razloči od vseh tistih, ki mislijo, da je nerazumljivo in nesmiselno kruljenje znak »oh-in-sploh« brutalnosti. Kar je izredno pomembno – tip je več kot dovolj jasen, kljub občasni ultra hitrosti igranja in kruljenja. Bobnarsko je George Kollias pokazal malce več kot na prejšnji plošči, kjer je pokazal že precej. Od prehodov do hitrosti, točnosti in seveda ritmov se vidi, da je otroštvo metala, sirtaki plesa, grške solate in filmov a la Grk Zorba pomagalo. George Kollias je ubijalski kot Teal'c preden postane O'Neillov prijatelj. Namesto ponovitve anihilacije nebodijihtreba je Nile zmiksal ljubezen do bližnjevzhodne zgodovine, ji podal lovecraftovski pridih, ukanil poslušalce z zmanjšanjem samplov in povečanjem ročne akcije (I'm on a roll). Razen predolgih naslovov nekaterih komadov (naslov pesmi o papirusu) in občasnih nenavadnih razporeditev epsko dolgih komadov (prvi zveni kot bi moral biti odzadi), so Nile zadeli v polno (am I becoming a Michael Douglas). Bomba! Čeprav upam, da se ne bo uresničil naslov Even The Gods Must Die! Ja, to si pa lahko privoščiš, če svoj band enačiš z gigantsko erekcijo.
Ivan
09.10.2007 Nightwish - Dark Passion Play
Leto izida: 2007 pri založbi Nuclear Blast/Mordor
O vsem povezanem s Tarjinim odhodom in iskanjem nove pevke bi se dalo posneti maratonsko limonado tipa Santa Barbara, a vsa ta izpostavljena medijska blišč in beda na kreativno silo Nigtwish, Tuomasa Holopainena, nista kaj dosti vplivala. Z izjemo spremembe na vodilnem vokalu je Dark Passion Play tipičen Nightwish izdelek in nekakšno posledično nadaljevanje njihovega dosedanjega dela. Še bolj kot do sedaj je na albumu vidno Tuomasovo spogledovanje z muzikali in uvodna orkestralno pompozna, dramatična, epska skladba The Poet And The Pendulum mogoče nakazuje, da bi nekoč lahko ustvaril pravi metal muzikal. Sem bi lahko šteli še Sahara in Seven Days To The Wolves. Tudi tu pa ne gre brez pop dotika, ki je še precej izdatneje prisoten v krajših, preprostih, izredno hitovsko, radijsko prijaznih in za širše množice narejenih skladbah a la Amaranth, baladi Eva, For The Heart I Once Had. Z izbiro novega vokala so naredili dobro potezo, ker niso izbrali Tarjinega klona, s čimer so novinki verjetno olajšali že tako nehvaležne primerjave s predhodnico. Z Anette Olzon pa operno petje pri Nightwish postaja preteklost, njen (pop)rockovski vokal ni napačen, je prijeten, ugaja, a sedaj band nima več vokala, s katerim bi se dvigoval nad ostalimi bandi s pevko. Še vedno pa so nad ostalimi kar se tiče moškega vokala, Marco je odlično odpel akustično The Islander in Master Passion Greed. Zaradi uspele kombinacije močnega bombasta, orkestracije in udarnosti bi njihova najtrša skladba kariere lahko približala Nightwish tudi kakšnemu ljubitelju trših zvokov, ki jih drugače ne posluša. Pri vpletanju novih elemetov v glasbo tokrat glavno vlogo igrajo irsko keltski zvoki pri poskočnem, plesnem instrumentalu Last Of The Wild in že omenjenem The Islander, novi so tudi gospelski back vokali pri Meadows Of Heaven, a ti igrajo precej nepomembno vlogo. Tarje ni več, odšla je drugam, a pravi Nightwish fan se po Dark Passion Play nima kaj obrniti stran.
Matjaž
30.08.2007 Negligence - Options Of A Trapped Mind
Leto izida: 2007 v samozaložbi
Dolgo pričakovani prvenec slovenskega »Bay Area comba« Negligence je naposled nared. Peterica je vzela svoje delo zares in nam tako po dolgih mesecih snemanja in miksanja servirala CD, ki se lahko lahko povsem primerja s kakršnimkoli izidom svetovnega ranga. S tem mislim seveda predvsem na sam izgled izdelka, kvaliteto zvoka in podobno, saj so glasbeno Negligence daleč nad povprečnjem (sicer ne ravno navdušujoče) današnje metal scene. Če ste zadnjih pet let preživeli pod skalo, band žge dobri stari ameriško zveneč thrash, ki marsikdaj spomni na legende tipa Testament in pa predvsem Forbidden. Za razliko od malega milijona retro thrash bandov, ki dandanes rastejo kot gobe po dežju, pa Negligence s seboj prinašajo nekaj, kar so njim podobni bandi v zadnjem desetletju in pol popolnoma pozabili – ideje! Ob močni ritem sekciji raznolike in razgibane kitarske linije vodilnega slovenskega dua Dyz/Jey pridejo še bolj do izraza, primerjava z legendami Locicero/Calvert in Peterson/Skolnick pa povsem na mestu. Vsekakor obstajajo tudi stvari, ki vsem ne bodo najbolj ležale. Tu je sicer odličen vokal, ki pa zveni malce preveč melodično za to zvrst glasbe, poleg tega pa se ga brez besedil (ki so, mimogrede, prav tako daleč nad nivojem današnje thrash scene) pred seboj le stežka razume. Produkcija je naslednja stvar, saj se na trenutke zazdi, da so fantje malo pretiravali, kar rezultira v tem, da nekateri komadi ne »zadanejo« tako uničujoče kot so v preteklosti (denimo Places of Dawn, ki zveni precej »mehko« proti demo verziji, verjetno pa tudi nisem bil edini, ki je pogrešal ubijalski »I-wanna-destroy-everything-around-me« refren Legacy Of Lies, ki po novem zveni malce razvlečeno). Tako navkljub vsesplošni odličnosti Options Of A Trapped Mind še pusti nekaj prostora, tistega, ki bi mu na lestvici od 0 do 10 prinesel še deseto točko. Album lahko kupite na frombaytola@yahoo.com – Negligence si to vsekakor zaslužijo.
Boštjan
04.07.2007 Nocturnal Rites - The 8th Sin
Leto izida: 2007 pri založbi Century Media
Za svoj osmi greh si je renomirana švedska power metal institucija vzela nekoliko več časa kot za v krajših presledkih izhajajoče predhodnike. Na srečo pa Nocturnal Rites v tem obdobju niso razmišljali o stilskih korekturah, ki bi bile lahko posledice morebitne želje po doseganju večjega komercialnega uspeha. Tako ostajajo zvesti svojemu značilnemu melodičnemu power metalu. Band že vrsto let sodi med najboljše v svojem »fohu«, veliki met pa jim nikoli ni in tudi ne bo uspel. A nič zato, zasedbe kot so Nocturnal Rites so za power metal sceno zelo pomembne, bolj kot se zdi na prvi pogled. V tej sceni predstavljajo zdravo, netrendovsko oziroma neklišejsko jedro, na katerega se lahko vedno zaneseš, ki nikoli ne razočara in tudi nikoli ne postreže z ne vem kakšnimi presežniki. The 8th Sin s te perspektive prav nič ne izstopa, kar lahko pomeni le eno – Nocturnal Rites svoje privržence ponovno razveseljujejo. Album sicer ni vrhunec njihove kariere, vse na njem pa je na zeleni veji – vse »štima« kot pri njih mora. Album je nabit s pozitivno energijo, komponiranje je oddelano na visokem nivoju, aranžmaji so privlačni, od preprostih do nekoliko bolj razvejanih, melodika je pisana z velikim M, dinamičnosti albumu na manjka, simbioza med spevnostjo in power metalsko udarnostjo pa je bila že od nekdaj njihova kvaliteta. Seveda ne velja pozabiti še zelo markantnega vokala Johnyja Lundquista in tehnično zelo dobre instrumentalne sekcije. Skladbe kot Call Out To The World, Pain And Pleasure, Not Like You, Never Again in ostale bodo pogosto na play listi fanov melodičnega metala. Matjaž
21.05.2007 Night Ranger - Hole In The Sun
Leto izida: 2007 pri založbi Frontiers Records
Night Ranger so se po devetletnem zimskem spancu spet odpravili v studio. Prav močno sem se razveselil, ko sem slišal, da so izdali nov album. Glede na kakovost, ki so jo ponujali na vseh dosedanjih albumih, sem seveda samoumevno pričakoval nov odličen izdelek. Že uvodna Tell Your Vision me je neprijetno presenetila z modernim zvokom. Samo nevšečen zvok seveda ni dovolj, da bi pokvaril dobre komade. Žal pa tokrat tudi avtorski del ni najbolje uspel. Glasba je sicer prepoznavno nightrangerska, vendar pa nekaj ne štima. Manjkajo tisti res udarni komadi, pa tudi kakšna lepa balada, kakršnih so posneli že nič koliko. Iz sivega (pod)povprečja nekoliko izstopajo solidne Whatever Happened, There Is Life in Wrap It Up. Vsekakor premalo za pozitivno oceno. Doslej najslabši album Night Ranger, ki zagotovo ne bo zadovoljil njihovih fanov.
Matija G.
05.04.2007 Nostradameus - Pathway
Leto izida: 2007 pri založbi AFM Records
Nostradameus se po treh letih studijskega mirovanja vračajo s petim albumom Pathway. Na predhodniku Hellbound so Švedi naredili odmik od neoriginalnega, povprečnega naspidiranega melodičnega power metal kiča svojih začetkov, nekoliko upočasnili tempo in dodali nekaj »trdote«. Kljub temu jim neke izrazito svoje podobe ni uspelo najti in podobna, a nekoliko izboljšana slika se nadaljujejo tudi na Pathway. Nekdanjo »mehkobo« so dobro nadomestili s približkom ameriške power metalske udarnosti, vokalist je v glas vnesel več surovosti, tudi »tralala« melodije niso več njihova značilnost, z razgibanimi, navdahnjenimi kompozicijami z epskim dotikom in nekaterimi zanimivimi riffovskimi kombinacijami ter manj opaznimi dodatki, so glasbi dodali širino in se v glavnem v celoti znebili kiča. Predvsem trša riffovsko orientirana kitarska plat s tudi nekaj dobro izpeljanimi solažami jim dobro dene. Še vedno pa jim ni uspelo narediti opaznejšega kvalitetnega preskoka na področju pisanja skladb, da bi v power metalskih krogih lahko igrali vidnejšo vlogo. Album ima zanimive skladbe, nekaj pravih headbangerjev srednjega tempa in klavirsko balado Not Only Women Bleed. Band je z leti pridobil na izkušnjah in karakterju, a podobnih izvajalcev, ki čakajo na preboj v prvo ligo power metala, je še precej.
Matjaž
31.01.2007 Neverise - Failed
Leto izida: 2006 v samozaložbi
Dve leti od nastanka so Italijani Neverise potrebovali za svoje prve posnetke na ploščku, s katerim bodo poskušali pritegniti pozornost založb. Prvotno zasedbo so sestavljali tudi trije člani underground death metalcev The Denial (kitarist je sedaj odšel), ki poleg švedske death metal šole častijo predvsem Chucka Schuldinerja, medtem ko Neverise prisegajo na zgodnje obdobje gotteborškega melodičnega death metala. Še eni. Današnjim posnemovalcev At The Gates, Dark Tranquillity, In Flames nikakor ni lahko, pa čeprav gre kot v primeru Neverise za čisto solidno zasedbo; vse slišano tu je bilo preigrano že na tisoč in en način. Z izjemo kakšnega mirnega intermezza in atmosferičnega intra Neverise skozi vseh pet skladb držijo navit ritem, ki ga narekujejo ostri prepoznavni švedski riffi in prodorna ritem sekcija, v kateri izstopa bobnar z raznovrstnim igranjem in občasnimi blast beat napadi. Vokal je »carcassovsko« surov in agresiven, za melodično plat sta zadolženi kitari, ki pri Illusive Conception zapadeta tudi v maidenovske harmonije, lead kitara pri večini skladb pa je zelo v stilu zgodnjih In Flames. Možnosti dobiti založbo obstajajo, a kaj ko se italijanske bolj zanimajo za drugačne vrste melodičnih zvokov, drugod pa je malo morje podobnih bandov.
Angleški mislec in pisatelj Aldous Huxley je nekoč zapisal: »Šele ko so vrata dojemanja očiščena, se stvari pokažejo takšne, kot v resnici so.« Sledeč tej izjavi sem se odločil, da v tem sestavku NE bom pisal o ničemer drugem kot o glasbi, ki jo na tem albumu predstavi nemški one man band Nargaroth. Če koga zanima karkoli drugega, torej razni "trači" in "novičke" glede zasedbe ali osebe Kanwulfa, ki stoji za njo, naj te informacije išče kje drugje.
Ko je pred točno desetimi leti na Boogaloo turneji ob tridesetletnici banda preminil bobnar Darell Sweet, so Nazareth prisegli, da nikoli več ne bodo izdali studijskega albuma, vsa leta pa so nadaljevali s koncertnimi aktivnostmi. Pokojnega Sweeta je za bobni zamenjal basistov sin Lee Agnew. 
Paranoid je ta album prejel po pošti z ročno napisanim sporočilom pevca skupine. Tako bi moralo izgledati delo pri metalskem webzinu! Kaj je v tem poslu lepšega od tega, da od majhnega banda iz oddaljene dežele prejmeš osebno napisano sporočilo s kvalitetnim CDjem? Gotovo je boljše od prostituiranja za Metal Blade. 
Jebemti egipčanske polbogove v Zvezdnih vratih, če verz a la »annoint my falus with the blood of the fallen« ne zveni brutalno do »jaja«. In to ne na tisti šaljivi Lividity način, kjer bi stvar bila zapisana drugače, ampak tako »nileovsko« brutalno. Dame in gospodje, Nile predstavlja ploščo, katere naslov je navezan na veličino tiča – ker Nile so »ithyphallic metal«, kot so si Karl in ostali v preteklosti radi rekli.
O vsem povezanem s Tarjinim odhodom in iskanjem nove pevke bi se dalo posneti maratonsko limonado tipa Santa Barbara, a vsa ta izpostavljena medijska blišč in beda na kreativno silo Nigtwish, Tuomasa Holopainena, nista kaj dosti vplivala. Z izjemo spremembe na vodilnem vokalu je Dark Passion Play tipičen Nightwish izdelek in nekakšno posledično nadaljevanje njihovega dosedanjega dela.
Dolgo pričakovani prvenec slovenskega »Bay Area comba« Negligence je naposled nared. Peterica je vzela svoje delo zares in nam tako po dolgih mesecih snemanja in miksanja servirala CD, ki se lahko lahko povsem primerja s kakršnimkoli izidom svetovnega ranga. 
Za svoj osmi greh si je renomirana švedska power metal institucija vzela nekoliko več časa kot za v krajših presledkih izhajajoče predhodnike. Na srečo pa Nocturnal Rites v tem obdobju niso razmišljali o stilskih korekturah, ki bi bile lahko posledice morebitne želje po doseganju večjega komercialnega uspeha. Tako ostajajo zvesti svojemu značilnemu melodičnemu power metalu. Band že vrsto let sodi med najboljše v svojem »fohu«, veliki met pa jim nikoli ni in tudi ne bo uspel. A nič zato, zasedbe kot so Nocturnal Rites so za power metal sceno zelo pomembne, bolj kot se zdi na prvi pogled. V tej sceni predstavljajo zdravo, netrendovsko oziroma neklišejsko jedro, na katerega se lahko vedno zaneseš, ki nikoli ne razočara in tudi nikoli ne postreže z ne vem kakšnimi presežniki. The 8th Sin s te perspektive prav nič ne izstopa, kar lahko pomeni le eno – Nocturnal Rites svoje privržence ponovno razveseljujejo. Album sicer ni vrhunec njihove kariere, vse na njem pa je na zeleni veji – vse »štima« kot pri njih mora. Album je nabit s pozitivno energijo, komponiranje je oddelano na visokem nivoju, aranžmaji so privlačni, od preprostih do nekoliko bolj razvejanih, melodika je pisana z velikim M, dinamičnosti albumu na manjka, simbioza med spevnostjo in power metalsko udarnostjo pa je bila že od nekdaj njihova kvaliteta. Seveda ne velja pozabiti še zelo markantnega vokala Johnyja Lundquista in tehnično zelo dobre instrumentalne sekcije.
Night Ranger so se po devetletnem zimskem spancu spet odpravili v studio. Prav močno sem se razveselil, ko sem slišal, da so izdali nov album. Glede na kakovost, ki so jo ponujali na vseh dosedanjih albumih, sem seveda samoumevno pričakoval nov odličen izdelek.
Nostradameus se po treh letih studijskega mirovanja vračajo s petim albumom Pathway. Na predhodniku Hellbound so Švedi naredili odmik od neoriginalnega, povprečnega naspidiranega melodičnega power metal kiča svojih začetkov, nekoliko upočasnili tempo in dodali nekaj »trdote«. Kljub temu jim neke izrazito svoje podobe ni uspelo najti in podobna, a nekoliko izboljšana slika se nadaljujejo tudi na Pathway. 
Dve leti od nastanka so Italijani Neverise potrebovali za svoje prve posnetke na ploščku, s katerim bodo poskušali pritegniti pozornost založb. Prvotno zasedbo so sestavljali tudi trije člani underground death metalcev The Denial (kitarist je sedaj odšel), ki poleg švedske death metal šole častijo predvsem Chucka Schuldinerja, medtem ko Neverise prisegajo na zgodnje obdobje gotteborškega melodičnega death metala. Še eni.