Začeli so se topli dnevi sonce vsak dan vabi na rekreacijo. Tak četrtek je bil kot naročen za metalsko druženje, zato se nekaj ur pred koncertom Death Angel na Metelkovi z Arturjem in Gajwaszom dogovorim za pijačo. Okoli petih popoldne s kolesom po slabi uri vožnje iz Kranja dosežem Kino Šiška, z druge strani pa z rahlo zamudo ravno tako s kolesom pride Artur. Lokal je bolje založen z večimi vrstami piva, tako da si privoščimo točeno češko specialiteto in si čas med prvimi požirki vzamemo bolj za spoznavanje, nato pa poženemo razpravo o najnovejšem izdelku Venera: Trial & Tribulation.
ALEŠ: Vrnimo se v preteklost; spoznala sva se leta 2006, ko si me pobral na štop iz Kranja do Ljubljane. Vrtel si Marduk, sredi poti pa po debati o metal sceni in predvsem Noctiferiji ugotovim, da se vozim z bivšim vokalistom te skupine. Tedaj se spomnim, da se je v medijih že pisalo o projektu Vigred. Zanima me, kako si si takrat predstavljal razvoj, vizijo projekta oziroma ali so šli dogodki po načrtu, ste na začrtani poti?
ARTUR: V bistvu ne gre po načrtu, ker načrta ni bilo. Projekt Vigred je bil narejen na principu tega, da po dolgem času naredim in posnamem nekaj bolj ekstremnega, ampak brez komercialnih ali drugačnih ambicij. Potem pa je po zaslugi tega, da sem tisti čas delal za nek švicarski fanzin, ta posnetek (demo Manifestation Of Seasonal Bleeding) dobil precej odobravanja od teh kolegov, ki so me spodbudili, da naredim kaj v tej smeri. Najprej smo se odločili, da bomo počasi zamenjali ime, ker je kazalo, da bo ta projekt dobival podporo bolj zunaj kot v Sloveniji in nekako ni imelo smisla, da bi imeli slovensko ime. Kljub temu smo se odločili za nekaj slovenskega, a hkrati internacionalnega in se preimenovali v Dekadent. S takratnim bobnarjem sva se odločila narediti videospot. Pod imenom Dekadent smo ga začeli lansirati v tujino in v nekaj dneh dobili ponudbo pri mladi švicarski underground založbi SMP. Smo rekli: »Ja, pa gremo«, itak nam ni šlo za to, da bi služili, tudi zdaj ne. Stvari so se nato odvile kot so se, sedaj pa je prišlo do tega, da to ni več moj projekt ampak smo band s štirimi enakopravnimi člani, ki jim je cilj podajati glasbo ekstremne narave tudi pri nas, da vzbudimo ljudem apetit po, če lahko rečem temu, black metalu, in da prikažemo, da lahko pri nas obstaja neka raven, hkrati pa pokažemo tujcem, da ni asociacija na slovensko glasbo samo Laibach in pa Avseniki.
ALEŠ: Greva naprej, imate že številčen nabor avtorskih komadov, zato me zanima, kaj lahko ob vrnitvi na odre slišimo s starejših plošč, kaj z nove in kaj boste na račun tega morali izpustiti ter zakaj?
ARTUR: Predstavljali bomo železni repertoar teh komadov, ki jih folk pozna od prej iz videospotov; komadov kot so Dissident Dream, Vigred, Cry Of Revolt ter z Deliverance Of the Fall - komade, ki so bolj izstopajoči. Poudarek bo vseeno na novi plošči, ker so komadi zelo dinamični, združujejo tisti »feeling«, ki naj bi Dekadent 100% predstavljal, torej zelo emocionalno, agresivno glasbo. Ne bomo se odločali za igranje komadov, ki so bolj mirni, počasni, ker so le intermezzi na plošči in so sicer kul, večina jih je precej starih še iz obdobja Manifestation Of Seasonal Bleeding in škoda bi bilo, da jih folk ne bi imel priložnosti slišati. Vseeno bomo igrali komade kot so Thralldom Decree, Raided, Craven, Beautiful Fire. Ti predstavljalo ustaljen glasbeni jezik in tisto, kar želimo, da folk sliši in reče: »To je pa Dekadent.« Najverjetneje se bo pridružil še kakšen za prikaz boljše dinamike s strani bobnarja, solaž … Večinoma delamo komade, ki so lahko poslušljivi, s temi pa bi radi pokazali, da premoremo neko mero tehnike.
ALEŠ: Zunaj je nova plošča, z njo tudi nova ekipa. Prej si omenil, da so novi člani enakopravni, zanima me, kaj si z novo ekipo lahko novega privoščiš?
ARTUR: Še vedno ostaja glavnina songwritinga in aranžmajev na moji strani, predvsem pa je Gajwaszov in bobnarjev prihod v band pripomogel, da lahko komade v živo izvajamo tako kot je treba. Prej smo imeli probleme s tem, da smo komade v živo okrnili, jaz sem igral tisto, kar sem pač lahko skupaj z vokali. Zdaj pa je končno prišlo do tega, da lahko delava solaže. Da se lažje skoncentriram na ritmiko in vokalni del solaž prepuščam kitaristu, nekatere, predvsem tiste, ki so mi bolj ljube pa še vedno izvajam jaz. Že to je velik doprinos, da stojimo v živo kot band. V prihodnje, z naslednjo pločo, ki se je bomo počasi lotili, pa pričakujem doprinos s strani Gajwasza pri samih aranžmajih, če že ne pri samem pisanju skladb, ki jih bom vseeno kompletno naredil jaz. Z njegove strani pričakujem sugestije pri tehniki in tako dalje, kot se od kitarista pričakuje. Pri samem odločanju pa vsem trem članom prepuščam, da se ukvarjajo z bandom. Forsiram, da so vsi dejavni, da se kolesa premikajo, da ne vozim samo jaz.
ALEŠ: Prej si omenil, da so komadi že stari, napisani že v času Manifestation Of Seasonal Bleeding, kaj več o tem?
ARTUR: Da, vsaj tretjina komadov oziroma po delčkih je starih, uvodna melodija Thraldom Decree je stara vsaj pet let. Ravno tako False Endearment, Sunday's Lament, ki sem jih naredil ravno po tem, ko sem posnel Manifestation Of Seasonal Bleeding, ko sem dobil »feeling«, kaj sploh želim delati. Prvi komad je bil Vigred, kjer je skladanje še nekoliko drugačno. Z novimi komadi pa imamo ta občutek že utečen, da folk reče: »Aha, to je pa Dekadent.« To nam je kul in to hočemo furat naprej.
ALEŠ: Ko si ravno omenil Vigred, kaj hudiča ste delal z zvokom na tem posnetku? Je to tisto, kar si želel ali gre morda za ponesrečen poskus?
ARTUR: To je točno to kar sem želel. Tik preden je izšlo, kot rečeno smo dobili ponudbo za založbo takoj, sem razmišljal, če ne bi raje spremenil zvoka kitar, ko je bilo še vse odprto. Ampak sem želel, da ostane »feeling« dema. Produkcijsko sem bil zelo omejen in naj bo rajši vse zabasano in zapackano, kot da se trudimo delat nek čist zvok, ki pa ga ne moremo sfurati. The Deliverance Of The Fall že druga zgodba, od Dekadent pa folk ne sme nikdar pričakovati, da bomo imeli spoliran zvok, ni šans, ker mi je bedno! Ne maram overprodukcije, ne maram triggerjev. Iščem zelo analogen, nekoliko nedefiniran zvok, ki pusti prostor interpretaciji, da šele šestič slišiš back vokale. Vsaj v prihodnje se bomo tega več posluževali, ali pa tudi ne, ne vem. Če bo prišel Andy Sneap bo zgodba najbrž drugačna. Ampak itak ga ne bo.
ALEŠ: Preden gremo na novo ploščo se dotaknimo založb. Praviš, da ste hitro dobili zanimanje založb, nekaj ste jih še zamenjali. Zanima me, če dobivate tisto kar pričakujete oziroma ali založbe svoj del pogodbe izvedejo kot morajo, ali se morda pri tem slabo izkažejo?
ARTUR: Glej, mi smo »beden« band iz Slovenije, lahko sicer rečem, da delamo spodobno in unikatno glasbo, vendar smo za internacionalni trg neki brezvezniki in ne moremo pričakovati, da bi dobivali honorarje in da bi nas metali na turneje z velikimi bandi, tega pravzaprav niti nočemo.
ALEŠ: Do kam ste kot band pripravljeni iti, če se vam zgodi, da vam ponudijo kot predskupini svetovno turnejo z nekim velikim bandom, bi zgrabili priložnost ali ste se preveč zabetonirali v privatnem življenu ?
ARTUR: Ja, smo se. Svetovna turneja pomeni tri mesece na poti, za Dekadent odpade, tega najverjetneje nikoli ne bo. Zahteva preveč kompromisov na vseh ravneh. So druge prioritete. Dekadent je zelo pomembna stvar, mi je pa važno ravno to, da imam toliko kontrole, da s tem počnem kar hočem. Če imamo underground založbo, ne pričakujem, da nam bodo govorili kakšno ploščo naj izdamo, kakšne komade naj delamo, da se bomo prodali, s kom naj gremo na turnejo … Čim želiš igrati po založbenih principih pa se je potrebno prilagajati, kar vpliva tudi na kakovost glasbe, tega pa nočemo.
ALEŠ: Gremo na novo ploščo, ki je med poplavo izdelkov gotovo redka plošča, ki pritegne z unikatno naslovnico. Za začetek me zanima prav realizacija naslovnice.
ARTUR: V osnovi je fotka povsem drugačna, končni produkt pa je delo iz rok kreativnega dua Felicijan – Sedmak, ki skrbi za oblikovanje že od prve plošče. Ona je Venera. Odločili smo se za subtilno zadevo z nekoliko temačno noto, ona pa predstavlja boginjo. Je tip ženske, kakršen mi leži, glede na to, da se z besedili cela plošča vrti okoli tega. Besedila se nanašajo večinoma na razmerja, nekaj v čemer se lahko najde vsak, a ne gre vedno za pozitivno prikazovanje. Vse bazira na podlagi iskušenj iz preteklih letih, tako mnogo let nazaj kot bolj aktualnih stvareh.
ALEŠ: To tematiko vlečeš že s prejšnje plošče?
ARTUR: Ja, že od prve. Očitno je to neka zadeva … Tudi če se subtilno lotim politike vedno vidim, da mi najbolj leži, najmanj se jebem in najlažje spravim iz sebe tematiko razmerja, platonske ljubezni, pri Dekadent pa je vedno prikazano z nekoliko melanholično noto.
ALEŠ:V kakšni nakladi je izdana ta plošča in koliko prejšnje?
ARTUR: Ne vem točno, niti nimam točnega pregleda nad tem. Prva plošča 2000 kosov, druga 5000 kosov, nova spet 2000, vendar ne vem kako je s prodajo, morebitnimi ponatisi. Niti ni bilo nikoli vprašanje denarja, mi smo šli v to, založba nas je vzela, dobili smo avans, z avtorskimi pravicami pa upravlja založba. Z G Records bodo za nazaj izdane vinilke in nova ploča. Upam, da se bo tako dobro prodajala, da pride do ponatisa v digipack obliki.
ALEŠ: Še nekaj kratkih vprašanj. Drugi slovenski bandi; naštej nekaj bandov, ki so se ti usedli v uho?
ARTUR: Sicer nisem ravno na tekočem, niti ne pomeni, da mi mora biti všeč, da ima potencial, gotovo pa Neurotech (v ozadju Gajwasz navija za Grimoir), potencial vidim v bandih kot so Last Day Here, ker so pridni, Negligence. Po drugi strani pa imaš bande, ki se že mnogo let trudijo nekaj narediti, pa ne vem, če ima to potencial, kaj šele smisel.
ALEŠ: Zadnji trije koncerti, ki si jih obiskal?
ARTUR: Uf, fuck. Najverjetneje Dekadent. Ne hodim toliko na koncerte. Ko smo še delali revijo Rock Hard in Metal Planet sem še hodil, da sem delal intervjuje in reportaže, pred in po tem pa spet nič. Mogoče bom šel na Nevermore, ki sem jih prvič spustil. Gajwasz iz ozadja: »To je že mimo … Nociterfia v Kudu, Watain v Mariboru.«
ALEŠ: Bench press maximum?
ARTUR: Ne delam na masi, delam na definiciji.
ALEŠ: Odnos do drog in alkohola?
ARTUR: Alkohol ja, sem zelo velik ljubitelj vin, dejansko poznavalec s certifikatom. Do vseh drog pa velik sovražnik. Seveda je bilo obdobje v srednji šoli, a jointa nisem prižgal že enajst let. Ni zame.
