Prvi intervju z legendarnimi Helloween za prvi slovenski metal web-zine sem opravil v zgornjem nadstropju Kina Šiška. Markus Grosskopf, eden najznamenitejših heavy metal basistov v zgodovini, je prijateljsko prisedel in že s pozdravom in nasmehom ob tem nakazal, kako bo potekal pogovor: prijateljsko, sproščeno, brez hitenja. Markus je bil v vseh najinih prejšnjih (neuradnih) pogovorih skozi leta prav tak, le da je bil tokrat še malce boljše volje. Ja, obupno vreme ga ni motilo, pozitivna energija pa se je prenesla tudi name. Boljšega sogovornika si res ne bi mogel želeti. Kaj je povedal, pa preverite v spodnjih vrsticah.
TILEN: Pozdravljen, Markus, dobrodošel v Sloveniji. Kako se počutiš?
MARKUS: Zdravo, odlično! Dvorane se spomnim izpred dveh let, vtisi so zopet super.
TILEN: To je vedno dobro slišati. Greva v preteklost. Kako si doživel osemdeseta v Nemčiji?
MARKUS: Uf, tu pa je kaj za povedati. Bilo je noro, bili smo mladi, bili smo na začetku, tudi nemška scena je bila na začetku. Prve koncerte in turneje po Nemčiji smo igrali z Grave Digger, Celtic Frost, Rage (Avenger), Running Wild, Destruction, Kreator, Sodom. Vsi smo bili v vzponu, bili smo mladi, stari smo bili 19, 20, 21. Na te čase imam najlepše spomine. Bilo je čutiti, da se dogaja nekaj novega, nekaj velikega. Kmalu zatem smo odšli tudi v tujino …
TILEN: Počakaj s tem, to bo naslednje vprašanje, hehe. Nadaljuj z Nemčijo …
MARKUS: Hahaha, si me dobil. OK, ja, v Nemčiji je bila podpora metalu velika, imeli smo Mosh Show na RTL s Kühnemundom in Sabino Classen, dogajalo se je vseskozi. Podpora revij je bila ogromna, metal je bil izpostavljen. Zaradi nenasičenosti tehnologije toliko bolj. TV je bil edini medij, ki je pokrival metal, ni bilo interneta, kaj šele socialnih omrežij. No, pa tudi radio nas je včasih predvajal. Meni je bilo to prav všeč, hehe. Zdaj so časi drugačni, ni medijske podpore, vsaj mainstreamovske ne, sam moraš biti vseskozi aktiviran, da se promoviraš preko omrežij itd. Mi se ne damo, hodimo na turneje, ljudje prihajajo in to je najboljše pri metalu – ljudje bodo vedno prišli na koncerte. To je res zakon, v nasprotju s trend glasbo. Metalci in rokerji so vedno zvesti svojim izvajalcem in izvajalci smo vedno fani, tako da se dopolnjujemo, saj veš, kako je.
TILEN: Prej si govoril o tujini. Tu je vprašanje: Kako je bilo, ko ste prvič odšli v Ameriko?
MARKUS: Odlično! Bil sem mlad, star 23 let, svet sem začel spoznavati pri res mladih letih. Do šestindvajsetega leta sem cel planet videl dvakrat, trikrat po dolgem in počez. Tudi v Ameriki je bila podpora metalu ogromna, Headbangers Ball je bil velika stvar. Metal se je vseskozi pojavljal, bandi so bili veliki, tudi sam sem parkrat uporabil hairspray, hahaha. Našo verzijo nemškega metala smo širili po vseh mogočih koncih in krajih, po vseh luknjah, kar se nam je tudi obrestovalo. Podpora ljudi je bila od začetka velika, in to na drugem koncu sveta, hehe.
TILEN: Prav lepo je to poslušati …
MARKUS: Meni pa je lepo obujati te spomine … Dobro si začel z vprašanji, hehe. (Poglejte enega prvih večjih koncertov Helloween v Ameriki.)
TILEN: Hvala. Na naslednje ti bo še lepše odgovoriti: 22 let si bil star, ko si stopil na oder najlegendarnejšega metal festivala vseh časov, Monsters Of Rock festa v angleškem Doningtonu leta 1988, 100.000 ljudi je bilo takrat prisotnih. Na oder ste šli direktno po Guns N' Roses, ki jih takrat v Evropi pravzaprav skoraj nihče ni poznal, za vami so nastopili Megadeth, Kiss itd., headlinerji pa so bili Iron Maiden. Povej, kako si se počutil? Se spomniš nastopa in festa?
MARKUS: Ah, seveda, sevedaaaa, kako se ne bi! To je bilo neopisljivo … Tisti oder, vsi ljudje, vse zvezde, mi pa povsem zeleni, največji open air koncert v Angliji kadarkoli. Ne moreš si predstavljati, kako je na stometrskem odru, ko imaš že samo tam takšno glasnost na odrskih satelitih, kakršna je dandanes moč ozvočenja na manjših festivalih s 3.000 ljudmi. Ko sem stopil na oder, me je odpihnilo, bilo je noro. Vsega skupaj v tistem trenutku zaradi navdušenosti sploh nisem jemal resno. Koncert je minil v sekundi. Mislim, da smo odigrali odlično. Ta koncert je velik del mene, prvič sem stal na odru pred toliko ljudmi (kasneje seveda neštetokrat) in prvega ne pozabiš nikoli, zagotovo.
TILEN: Verjamem, sploh zato, ker zdaj, leta 2013, tisti festival/koncert velja za enega najlegendarnejših vseh časov. Kiske je bil star 19 …
MARKUS: Ja, Michael je bil zelo, zelo mlad … Delo je opravil več kot odlično.
TILEN: Si videl posnetke?
MARKUS: Ja, pred kratkim na YouTube. Vsi občutki so se vrnili v trenutku. Ugotovil sem, da sem star (smeh).
TILEN: (smeh)
TILEN: Kaj lahko poveš o turneji, ki je sledila, turneji z Iron Maiden? Oni so promovirali album Seventh Son Of A Seventh Son, vi pa Keeper Of The Seven Keys Part II, zagotovo ena legendarnejših turnej v osemdesetih. Kako si jo doživel?
MARKUS: Hja, lahko si predstavljaš, vsak dan smo noreli. Mi, Maiden manj. Po celi Evropi smo jih spremljali in to na njihovem odru. Med svojim nastopom smo lahko hodili po celem setu, nič nam niso težili. Seveda je bil del prekrit, ampak vseeno, njihove sprednje podeste smo lahko uporabljali, hehe. Bilo je odlično, vse dvorane so bile razprodane, Maiden so bili na ultimativnem vrhuncu kariere, vse stvari so se obračale v superlativih, od prve do zadnje. Nori časi …
TILEN: Rod Smallwood, manager Iron Maiden, je leta 1988 prevzel tudi vas (plus W.A.S.P.). Kako je prišlo do tega?
MARKUS: Keeper 1 se je odlično odrezal po svetu, takrat so nas opazili. Počakali so, da posnamemo drugo ploščo s Kiskejem, da vidijo, če imamo kontinuiteto. No, tista plošča je bila Keeper 2 in odrezala se je še dvakrat bolje kot Keeper 1. Prodali smo na stotisoče plošč v prvih mesecih. Bilo je neverjetno. Prav zaradi tega so nas povabili k sodelovanju, najprej z bandom (Iron Maiden), nato pa nas je prevzel še Rod. Podpisali smo pogodbo in začeli sodelovati.
TILEN: Sodelovanje, ki se je zaključilo čez deset let … Zakaj?
MARKUS: Kaj pa vem, razlogov je tisoč, v potankosti se ne bi spuščal. Vse je bilo predrago, odpovedati smo se morali veliko honorarjem, da smo lahko plačali ljudi, ki so »delali za nas«, čeprav niso opravljali vsega dela, ki bi ga morali.
TILEN: Kljub vsemu ste veliko igrali z Iron Maiden vsa ta leta …
MARKUS: Hja, to je bila ena od pozitivnih zadev, ja.
TILEN: Torej je bilo več razlogov …
MARKUS: Da, zadeve smo hoteli vzeti v svoje roke. Vse smo hoteli zgraditi na novo. Zdaj vse poteka hitreje, takoj dobimo odgovor na vse. Za nas dela par ljudi, prej je delalo 400 ljudi v Sanctuary, pa so opravili manj dela. Tu vse poteka na prijateljskem nivoju, vse je »čisto«, ni nobenih natolcevanj. Odlično je.
TILEN: Je torej The Dark Ride pomenil tista leta s Sancutary?
MARKUS: Hehehehe, mogoče, mogoče.
TILEN: Govorila sva o desetih letih z Rodom itd. Glavnina tega časa so bila devetdeseta. Kako gledaš na ta čas v Helloween? Kiske je zapustil band, prišel je Andi … Povej več …
MARKUS: Hja, saj veš, kako gre tista »prišel je grunge«. Ne vem, če je grunge imel kaj veze s tem.
TILEN: Po moje ne, neumni kvazi mediji so zakon bande, kot so Alice In Chains, označevali za grunge, čeprav so bili bolj podobni Black Sabbath kot temu, kar naj bi grunge predstavljal.
MARKUS: Tako je, ti bandi so imeli veliko dobrih komadov, verjetno je res Kurt Cobain vse skupaj zajebal (smeh). Kakorkoli, slabo je bilo to, da se je veliko ljudi razdelilo. Meni je bilo vseeno. Vedno sem menil, da nekdo, ki posluša Nirvano, lahko posluša tudi Maidne, Prieste, Helloween itd. Nikoli nismo nehali hoditi na turneje v devetdesetih, ljudje so prihajali vseskozi. Igrali smo malenkost manjše koncerte, a še vedno niso bili tako mali, da bi se lahko pritoževal. Bilo je odlično. V Južni Ameriki smo rastli in rastli in zdaj si lahko tam privoščimo igrati 3-, 4-tedenske turneje. Veliki smo postali tudi na Japonskem, ravno lani smo igrali na Loudpark Festu kot eni izmed headlinerjev. Obdržali smo se, še vedno smo tu, pa če to hočete ali ne (smeh).
TILEN: (smeh) Prav je tako. Greva malce v sedanjost. Nova plošča nosi naslov Straight Out Of Hell. Kje in kako je bila posneta?
MARKUS: Posneta je bila v Andijevem studiu na Tenerifih v Španiji, tako kot že zadnjih nekaj albumov, to je postala naša redna praksa. Kako? Čim bolj počasi, hehe. Vse instrumente, razen klaviatur in zvočnih efektov, smo posneli tam.
TILEN: Tvoja najljubša plošča Helloween?
MARKUS: Naslednja (smeh).
TILEN: Dober odgovor.
MARKUS: Vedno je tako, saj veš, naslednja je vedno najboljša.
TILEN: Res je. Torej je nova plošča že v delu?
MARKUS: Ja in ne. Nekaj je idej, plošča 100% bo, ampak zaenkrat še ne delamo na njej konkretno.
TILEN: Kaj pa trenutna turneja z Gamma Ray, kako je bilo do sedaj?
MARKUS: Ja, odlično, po pričakovanjih. En koncert smo žal morali odpovedati v Turčiji, ker sta imela tako Andi kot Kai probleme z glasom itd., sicer pa vse teče kot namazano. Andi je premagal tisti virus, najedel se je tablet in se pozdravil. Vsak večer igramo z Gamma Ray, to ne more biti slabo, kajne? Vsak večer fantje pridejo na oder, skupaj odigramo par komadov, odlično je.
TILEN: In to seveda ne bo manjkalo tudi nocoj?
MARKUS: Seveda ne, vse bomo odigrali.
TILEN: Odlično.
TILEN: Par tehničnih … Tvoje najljubše bas kitare nasploh in na katere najraje igraš v živo?
MARKUS: Večino kariere sem uporabljal base Fender Precision, zadnja leta pa vedno bolj bas kitare Sandberg. Jih poznaš?
TILEN: Da, poznam. Mar ni to neka manjša nemška firma, ki izdeluje base tudi za Holzwartha iz Rhapsody Of Fire (nekdanjega basista Blind Guardian)?
MARKUS: Točno ta, pravo misliš. No, ti basi so mi res všeč, odlično se uležejo v roko. Tudi bas Fender Jazz je vedno dobra izbira. Boksi, standard, Lemmyjev način – uporabljam Marshallove bas bokse in SVT 2 Pro Ampeg bas ojačevalce. Imam jih nekaj iz 60-ih in 70-ih.
TILEN: Uf, raritete, totalno … O Hiwattu nisi nikoli razmišljal v osemdesetih?
MARKUS: Sem, uporabljal sem ga leto ali dve, kasneje pa ne več. Ampeg vedno zadovolji vse potrebe, hehe.
TILEN: Razumljivo, Ampeg je klasika.
MARKUS: Da, je pa zato popravilo teh raritet tudi zelo drago. Potrebuješ originalne dele, da obdržiš ceno, te pa je res težko dobiti.
TILEN: Tvoj projekt Bassinvader – lahko pričakujemo nadaljevanje?
MARKUS: Aaa, ta projekt mi je vzel štiri leta življenja, tako da zaenkrat ne (smeh). Vse sem moral narediti sam, ogromno dela je bilo vloženega. Že samo to, da sem dobil vse sodelujoče na telefon, je bilo veliko, kaj šele, da so prispevali svoje komade. Tudi financiral sem večino popolnoma sam. Ampak nikoli ne reci nikoli, bomo videli, kaj prinese prihodnost.
TILEN: Vsakogar vprašam tole, seveda bom tudi tebe. Top 5 metal/rock, kakršnikoli že plošč vseh časov?
MARKUS:
Thin Lizzy – Live And Dangerous
Judas Priest – Unleashed In The East
Dream Theater – Images And Words
Rainbow – On Stage
Kiss – Alive
Veliko live plošč torej, hahaha.
TILEN: Priganjajo me, moral bom zaključiti.
MARKUS: Nima veze, vprašaj, kar še imaš. Kar počasi …
TILEN: (smeh) OK, zakon. Torej, naj basisti?
MARKUS: Geddy Lee, Chris Squire, Steve Harris, Geezer Butler …
TILEN: Naštevaš točno to, kar naštejem jaz, če me kdo to vpraša.
MARKUS: (smeh) Normalno, nezgrešljivi so.
TILEN: (smeh)
MARKUS: Moj najljubši basist pa je definitivno John Entwistle.
TILEN: Thunderfingers!!!
MARKUS: Tako je!
TILEN: Na prejšnjo listo bi marsikdo dodal tudi tebe, saj si res kulten basist. Hvala ti za prispevek k heavy metal basiranju, kot sem ti že par let nazaj povedal, pa naj bo še uradno za naš portal. Tvoji deli v Heavy Metal (Is The Law), Eagle Fly Free itd., pa tudi v novejši Mrs. God recimo, so zelo, zelo izvirni in lepo je videti takšne basiste, ki izstopajo, ker imajo za kaj izstopati.
MARKUS: Hvala, lepo je to slišati, zares cenim to. Hvala.
TILEN: Ni problema, resnica je resnica, treba jo je obelodaniti, kadar se le da. Sporočila za fane iz Slovenije?
MARKUS: Zdravo, Slovenija, tu Markus iz Helloween! Spijte pivo z mislijo name, »cheers« in se vidimo naslednjič!
TILEN: Hvala ti za tale izčrpen intervju, Markus!
MARKUS: Hvala tebi, se vidimo!
