Demonical je ustvaril Martin Schulman leta 2006 po razpadu skupine Centinex z namenom, da se vrnejo nazaj h koreninam death metala, in septembra 2013 so izdali že svoj četrti album »Darkness Unbound«. Na finski turneji so se ustavili v Poriju, kjer si je basist (Martin Schulman) pred koncertom vzel zame nekaj časa za klepet.
Trenutni člani:
Daniel Gustavsson – kitara
Johan Haglund – kitara
Sverker Widgren – vokal
Ämir Batar – bobni
Martin Schulman – bas kitara
NINA: Zdravo, videti si, kot da je za tabo dolga noč. (smeh)
MARTIN: Ja (smeh), prvotni načrt je bil, da bi včeraj ostali v Helsinkih ter se danes odpravili proti mestu Pori. Vendar so nam sporočili, da imamo že zjutraj tukaj (Pori, op. a.) na voljo stanovanje, tako da smo sredi noči zapustili Helsinke in prispeli zjutraj okoli 8. ali 9. ure. Ne vem točno, sem padel v »komo« ob sedmih. (smeh)
NINA: Potem življenje v bandu ni tako glamurozno? (smeh)
MARTIN: Ne ... Vsaj ne sedaj. Če si Mötley Crüe, potem mogoče je. (smeh)
NINA: Če se ne motim, si ustanovil Demonical takoj zatem, ko se je band Centinex razšel. Vendar ste s Centinex januarja letos oznanili, da ste ponovno dejavni. Kako to? Ko si se odločil, da končaš s Centinex, si rekel, da ni bilo več pravega vzdušja in da je Demonical nekaj, kar si želel, da bi bil band Centinex.
MARTIN: Res je ... Stvar je takšna, band je obstajal že šestnajst let in Centinex leta 2006 ni bil tisto, kar je bil na začetku. Glasba se je spremenila, celotno vzdušje banda se je spremenilo. Še vedno je zadnji album dober, ampak nismo imeli več popolne podpore založbe, vse to me je pripeljalo do odločitve, da band zapustim in začnem nekaj novega. V bistvu sem že imel plan zapustiti Centinex kakšne pol leta pred tem, načrtoval sem že Demonical, zato je vse skupaj potekalo tako hitro. Isti dan, ko se je band Centinex razšel, sem ustanovil Demonical,vse je že bilo vnaprej pripravljeno. Logo, člani, glasbeni stil ... Vse. Zato je veliko ljudi videlo Demonical kot Centinex 2. Ne vem, lani sem začel razmišljati, da bi band Centinex zopet oživel, vendar kot drugačen death metal, ne kot stil, ki ga ima Demonical, ampak z drugačnim pristopom. K odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da so bile na poti ponovne izdaje starih albumov Centinex, zato sem se nekako odločil, da band ponovno oživim.
NINA: Je težko ločiti ustvarjanje za ta dva banda, ko pišeš besedila in glasbo?
MARTIN: Ne, ni težko. Trenutno snemamo novi album s Centinex, skoraj je že končan. Ko ga bodo ljudje slišali, bodo razumeli razliko med bandoma. Ker novi Centinex material mogoče nima čisto istega zvoka, kot ga je imel band včasih, in ne gre za isti zvok, kot ga ima Demonical. Je drugačen, bolj kot ameriški death metal s Floride, podoben zvok, kot ga imajo bandi Obituary, Massacre, Six Feet Under. Je razlika med bandoma, saj bo Demonical vedno švedski death metal, Centinex pa nekaj čisto drugega.
NINA: Kdaj izide nov album Centinex?
MARTIN: Prvi povratni nastop imamo septembra na Kill-Town Death Festu 2014 v Kopenhagnu, tako da bi moral biti zunaj pred tem. Ampak še ne vemo, katera založba ga bo izdala, ker smo se odločili, da bomo najprej končali album. Dobili smo že nekaj ponudb, vendar smo želeli najprej album dokončati, ga poslati založbam ter potem sprejeti odločitev. Naj bi bil pa zunaj letos konec avgusta, začetek septembra.
NINA: V skupini ste imeli precej sprememb, so imeli novi člani v skupini kakšen vpliv na glasbo?
MARTIN: Ne, ni bilo nekega vpliva. Seveda, vsaka oseba ima svoj način igranja in izvajanja glasbe, ampak še vedno sem tukaj jaz. Za zadnji album sem večino glasbe napisal jaz, vokalist (Sverker, op. a.) pa je prispeval večino besedil. Tako da novi člani niso imeli vpliva na album. Novi kitarist Daniel ima svoj stil igranja kitare, mogoče se to lahko malo občuti v glasbi. Ni pomembno, kdo igra, band še vedno zveni kot Demonical.
NINA: 30. 7. boste skupaj z NunSlaughter izdali gramofonsko ploščo, na kateri bo vaša priredba pesmi »The Nightmare Continues« skupine Discharge. Zakaj ste se odločili za to priredbo?
MARTIN: To priredbo smo v bistvu posneli že leta 2009, za naš drugi album Hellsworn. Z NunSlaughter bomo kmalu imeli turnejo, tako da je to bila dejansko ideja vokalista NunSlaughter (Don of the Dead, op. a.). Oni imajo eno priredbo banda Discharge – Why in mi imamo eno, tako da smo se odločili, da bomo izdali nekakšen tour EP. Turneja se pa imenuje Deathcharge.
NINA: Imaš raje gramofonske plošče ali CD-plošče?
MARTIN: Sem bolj »oldschool« tako, da imam raje gramofonske plošče. Za vse svoje albume naredimo tudi omejeno izdajo gramofonskih plošč. Glasbene založbe jim niso naklonjene, ker je izdaja štirikrat dražja. Vendar jih imajo ljudje radi, tako da jih vedno izdamo neko majhno število, okoli 500 kosov. Vedno so razprodane.
NINA: Imeli ste tudi priredbo banda Kreator – World Beyond. Ti je ljubša thrash metal zvrst in ta band?
MARTIN: Dejansko smo morali imeti na albumu dodatne – bonus pesmi, tako da smo razmišljali, kaj bi bilo pametno ... Komad banda Kreator z enega mojih najljubših albumov (Coma of Souls, op. a.). Mislim, da je bil izdan leta 1989 (1990 op. a.); spomnim se, da je bil ob izidu zelo pomemben in mi je bil zelo všeč. Želeli smo narediti nekaj malo drugačnega. Ne vidim smisla v delanju priredbe skupin, kot je Enthroned ali Dismember. Te so že bile narejene in originali so narejeni zelo dobro. Niti nima smisla, da bi na primer naredili priredbo banda Iron Maiden. Ne razumem death metal bandov, ki delajo priredbe skupin, kot je Iron Maiden, kjer je poudarek na vokalu. Pri komadu skupine Kreator so kitarski riffi podobni kot pri death metalu – melodični. Mislim, da je priredba izpadla zelo dobro.
NINA: Za novi album ste ponovno posneli pesem Burn Alive s prvega albuma. Vam je pesem posebej pri srcu?
MARTIN: Ne ... (smeh) Potrebovali smo dva bonus komada, tako da ni globljega razloga za to odločitvijo. Želeli smo jo le ponovno posneti.
NINA: Ničesar ne prepustiš naključju, za band narediš glasbo, besedila, vokalist je tudi vaš producent. Bi rekel, da si perfekcionist?
MARTIN: Mogoče, na neki način bi se lahko reklo. Stvari imam rad pod kontrolo.
NINA: Je bil to mogoče eden od razlogov, zakaj si leta 2006 zaključil Centinex, ker si imel občutek, da nimaš več kontrole?
MARTIN: Ja, dejansko imaš prav. Začetna leta sem pisal vso glasbo in besedila za Centinex. Vse je bilo 100-odstotno moje. Proti koncu smo dobili novega kitarista, ki je začel za band pisati glasbo. Stil je bil bolj thrashy, melodičen in tehničen. Sam sem tudi napisal nekaj komadov za zadnji album, ampak ne vem, mogoče sem res izgubil kontrolo. Sedaj je veliko lažje, naš vokalist ima studio, kjer ves material tudi posnamemo. Ker imam rad stvari pod kontrolo, tudi sam organiziram naše turneje in koncerte, imam agencijo – Dreamtide Music Management & Agency.
NINA: Kaj te je v mladih letih pripeljalo v metal vode? Kateri glasbenik, album te je navdušil nad to zvrstjo glasbe?
MARTIN: To so bili KISS, leta 1985. Od mame sem dobil njihov album Creatures of the Night. To je bil prvi trši album, ki sem ga dobil. Star sem bil 11 let. Zatem sem odkril bande, kot so W.A.S.P, Twisted Sister, potem sem začel iskati vedno tršo glasbo ter se podal v vode thrash metala med leti 1987–1989, od tam naprej sem odkril death metal, švedske bande in bande s Floride. V mlajših letih sem vedno iskal bolj ekstremno in tršo glasbo. Ko sem dejansko padel v svet death metala, sem se kar malo sramoval, da sem poslušal bande, kot so KISS, Scorpions, Twisted Sister. Sedaj pa sem šel nazaj k svojim koreninam. Ko sem doma, ne poslušam death metala, namesto tega si zavrtim stari hard rock album iz osemdesetih let.
NINA: Darkness Unbound je agresivnejši album od prejšnjega Death Infernal. Kako bi ju primerjal?
MARTIN: Ja, je agresivnejši, bolj brutalen. Ne vem, tega nismo načrtovali, album je le tako izpadel. Vseeno, ko poslušaš album, je isti band. Ni nekakšnih drastičnih sprememb.
NINA: Zakaj ime albuma Darkness Unbound?
MARTIN: Oh, ta globoka vprašanja. (smeh) Za nas je pomembno, da ima album ime, ki si ga je lahko zapomniti, ga je lahko izgovoriti, napisati ter nekako opisuje band in album. Tako da – zakaj pa ne Darkness Unbound? (smeh)
NINA: Katera je tvoja najljubša pesem z novega albuma? Moja osebno je The Order.
MARTIN: Ja, moja tudi. Mislim, da so vse pesmi na tem albumu dobre. Ampak ja, The Order je dobra, ker je kratka in gre hitro v uho. (smeh)
NINA: Kdo pa vam je naredil naslovnico?
MARTIN: Daniel Valencia iz Južne Amerike. Trenutno je odgovoren za večino umetniških del pri black metal bandih. Želeli smo nekaj novega, pred njim je bil za to odgovoren Costin iz Romunije, ki je tudi odgovoren za veliko del pri bandih, vendar smo želeli nekaj novega. Po spletu sem preverjal veliko umetnikov in sem našel njega ter ga kontaktiral. Veliko ljudi vpraša, kaj nam pomeni oziroma kaj pomeni to umetniško delo, vendar ne vemo. Dal sem mu proste roke, naj naredi, kar želi. Tako vedno naredim, dam jim nekaj besedil, naslov albuma ter predloge za barve, od tam naprej naredi umetnik, kar želi.
NINA: Je težko usklajevati dva banda, podjetje in družino?
MARTIN: Poleg tega imam tudi »normalno« službo.
NINA: Sploh kaj spiš? (smeh)
MARTIN: Ne (smeh), povprečno štiri ure na noč. Ampak nekako najdem čas za vse. Vsi člani Demonical na primer živimo kar daleč drug od drugega, zato nimamo vaj vsak teden. Med vajami lahko preteče več mesecev. Preden gremo v studio in posnamemo album, imamo več vaj, za turneje pa imamo vaje samo kak teden, preden gremo na pot. Zadnjo turnejo smo imeli oktobra in od takrat smo imeli vaje le enkrat.
NINA: Imaš kaj otrok?
MARTIN: Ja, hčerko, ki je stara že 20 let in ne mara, ne razume moje glasbe. Želel sem jo vpeljati v metal vode, vendar je to zanjo le nadležen hrup, raje ima komercialno pop glasbo.
NINA: Imate na turnejah kaj problemov z ženskim delom občinstva?
MARTIN: Ja, imamo velik problem. Premalo jih je, tako da je to velik problem. (smeh)
NINA: Če se ne motim, si po rodu Finec in si nekaj časa živel v Tampereju?
MARTIN: Res je, na Finskem sem živel do 15. leta, potem je moj oče dobil službo na Švedskem in smo se z družino preselili tja. Nisem se želel seliti, zato sem sklenil, ko bom star 18 let, da pridem nazaj na Finsko. Ko pa sem dopolnil 18 let, sem imel na Švedskem že veliko prijateljev in sem to idejo opustil.
NINA: Zakaj ste prenehali pisati blog?
MARTIN: Blog je pisal vokalist. Ravno pred kratkim sva govorila o tem, da je žalostno, da nimamo časa za pisanje bloga. Ljudje mislijo, da je to tako enostavno, vendar si moraš vzeti kar nekaj časa. Je zelo dobra stvar in ljudem je všeč, vendar ga ni tako lahko posodabljati. Na zadnji evropski turneji sem se razjezil, ker ni nič napisal, ker sem dejansko mislil, eh, saj ne more biti tako težko. Sem bil malo preveč pameten in sem rekel, v redu, ga bom pa od sedaj naprej jaz pisal. Kasneje sem ugotovil, da zadeva ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. (smeh)
NINA: No, upam, da bo ponovno oživel, bil je res zabaven. Tudi ko je šlo vse narobe, je bil napisan v pozitivnem smislu, s kančkom humorja. Prestali ste pa res veliko, vaš šofer na primer naj bi leta 2011 preživel noč v zaporu?
MARTIN: OK, ti bom zaupal skrivnost. To s šoferjem je bilo tako, da je spal v hostlu, ki je bil včasih zapor. (smeh)
NINA: Na turneji leta 2012 je šlo vse zelo narobe, na koncu ste celo odpovedali zadnje koncerte.
MARTIN: Ja, turneja je bila organizirana preko nekega Nemca, ki očitno ni imel dovolj izkušenj. Načeloma jaz osebno urejam naše turneje in koncerte, te pa nisem. Dobili smo njegovo ponudbo, da nam lahko organizira deset koncertov. Na začetku je bilo vse OK, podpisali smo pogodbo, se pogovorili o detajlih. Prvih par koncertov je šlo gladko, kmalu zatem pa so se stvari začele podirati. Zmanjkalo mu je denarja, ni plačal avtobusa, tako da je šofer rekel, da nas ne more več nikamor peljati. Res smo se trudili, da nam ne bi bilo treba odpovedati nastopov, a nismo imeli izbire.
NINA: Kljub temu ste ostali pozitivni, želeli najti nekakšno rešitev. Sama bi bila zelo jezna.
MARTIN: Ja, ampak kaj ti to pomaga. Če si že nekje sredi Italije, ko moraš sprejeti odločitev, da odpoveš turnejo, kaj ti lahko to pomaga? Bolj kot jezni smo bili razočarani, imeli smo par sestankov na bencinskih postajah s šoferjem, promotorjem in ostalimi bandi. Situacijo smo nekako želeli rešiti, poklicali smo prijatelje v Nemčijo, vendar na žalost nismo prišli do druge rešitve kot odpovedi koncertov. Naučiš se iz takšnih situacij, veš, da s takim človekom ne boš nikoli več sodeloval. Ampak plačal nam je tudi za nastope, ki so bili odpovedani, ker smo imeli takšno pogodbo. Z ekonomskega vidika nismo bili na izgubi, smo pa bili žalostni, ker smo zadnje koncerte morali odpovedati.
NINA: Leta 2012 ste igrali v Channel Zeru v Ljubljani, kjer ste tudi posneli nekaj scen za video; so bili ti posnetki kdaj uporabljeni?
MARTIN: Ne, video ni bil nikoli izdan. Ideja je bila narediti video iz živih posnetkov, tako da smo posneli tam nekaj kadrov bobnarja. Ampak video nikoli ni bil dokončan, zato lahko prav tako kriviš vokalista, ker je bil za to zadolžen on. (smeh)
NINA: Predvidevam, da kar rada krivita drug drugega. (smeh) Potem bi lahko rekli, da je med vama res dobra kemija?
MARTIN: Je, ja, on je eden mojih najboljših prijateljev. Celoten band ima odlično kemijo.
NINA: Kaj lahko letos pričakujemo od vas?
MARTIN: Poleti bomo imeli turnejo Deathcharge z NunSlaughter (glej Koncerti) in zatem bomo začeli pripravljati material za naslednji album. Upam, da bomo konec leta imeli tudi kakšno evropsko turnejo in da bomo v začetku naslednjega leta posneli nov album. Načrtovali smo turnejo po Južni Ameriki, imeli smo že promotorja, vendar mislim, da ni bil ravno profesionalen. Res je težko imeti turnejo po Južni Ameriki, imeti moraš vize, delovno dovoljenje, če želiš, da je vse legalno. Zelo je drago in težko najdeš dobrega promotorja, ki se zaveda vseh teh faktorjev. Veliko jih misli, da je za nas Evropejce zelo lahko priti tja, da samo spakiramo kitaro in kupimo letalsko karto. Tako da na žalost letos tam ne bomo imeli turneje, mogoče naslednje leto.
NINA: Zadnje besede?
MARTIN: Hvala za intervju, hvala za podporo in vse! (smeh)
