INTERVJUJI

14. 7. 2014

Vulture Industries

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: BJØRNAR

Vulture Industries so iz glasbenega vidika prav poseben band, a kot se je izkazalo v intervjuju na zadnji muhasti/deževni majski dan pred njihovim nastopom v mariborski Pekarni, so njegovi člani povsem običajni in prijazni fantje. Uživajte ob branju!

DEJAN: Ko sem fantom od Blutmond povedal, da te iščem zaradi intervjuja, so se takoj nasmejali in dejali, naj te malo povprašam o dogajanju na turneji, še posebej v zvezi z obiskom v Srbiji in Grčiji. Kaj se je torej dogajalo?
BJØRNAR: Dogajalo se je mnogo stvari. Ko smo zapuščali Srbijo, so bili fantje od Blutmond še edini budni. S seboj so imeli uradne dokumente za svojo opremo, da jim ne bi bilo treba plačati carine. Ko so jih pokazali na meji, se je carinik začel spraševati: »Band? Kakšen band? Blutmond, imate CD?« Ko so mu dali CD: »OK, lahko greste.«
DEJAN: Namesto osebne izkaznice so pokazali CD in so lahko šli dalje. (smeh)
BJØRNAR: Mislim, da so že pred tem pokazali osebne dokumente policiji, carinik pa je bil še dodatno radoveden.

Še preden sem lahko postavil svoje prvo doma pripravljeno vprašanje, pa se je letošnje majsko vreme pokazalo v vsej svoji muhasti aprilski naravi in sva se morala postaviti pod streho. A dokler ni povsem nehalo deževati, je dež ves čas po malem padal tudi na naju.

DEJAN: Tako rekoč v zadnjih minutah pred vašim nastopom v Mariboru ste objavili spremembo vrstnega reda nastopajočih zaradi letala nazaj domov. Torej danes after party za vas odpade?
BJØRNAR: Ja, to je res škoda!
DEJAN: A po drugi strani me zanima, če sploh še veliko žurate in pijete na svojih turnejah?
BJØRNAR: Včasih smo, a smo od takrat odrasli in danes tega ne počnemo več tako zelo pogosto. Seveda še tudi pijemo, a ne vsak dan. Če se vsak dan turneje na veliko zabavaš in piješ alkohol, potem si tako zbit, da nisi več zmožen odigrati dobrega koncerta. To velja vsaj zame. In ker uporabljam clean vokale, bi si tudi povsem uničil glas, če bi vsako noč žural do konca. V petek recimo ni delovalo. (oba v smeh) Na turneji je po navadi tako, da se naredi ena dobra zabava na začetku, potem se nekako osedlaš na ta nivo alkohola, na koncu pa potem sledi še morda ena ali dve zabavi.
DEJAN: Torej ste si včeraj zvečer privoščili eno takšno?
BJØRNAR: Tako smo načrtovali. A po koncu nastopa v Srbiji se je izkazalo, da se promotor ni dogovoril z lokalnim organizatorjem, da naj bo klub odprt za nas, dokler ne prispe avtobus. Zato smo vso svojo opremo znosili ven na ulico, se usedli in pazili nanjo do prihoda avtobusa. Nekaj se jih je kar dodobra napilo, a jaz – kot odgovornejši tip (je povedal s precej nasmejanim obrazom, op. a.) – sem pazil na opremo, zato da bi jo še zmeraj imeli, ko bi prišel avtobus.
DEJAN: Razumem.

DEJAN: Kot sva že ugotovila, greste danes domov. Kaj bo prva stvar, ki jo boš naredil, ko se jutri vrneš domov? Imaš kakšen ritual, ki ga izvajaš ob vsaki vrnitvi domov s turneje?
BJØRNAR: Svoje punce se bom dotaknil na mestih, ki naj ostanejo neimenovani. (tako butasto kot ob tem odgovoru se nisva nasmejala nikdar več med intervjujem, op. a.)
Sicer pa bom še pocartal svojega psa in se stuširal in … Res komaj čakam, da bom spet videl svojo punco.
DEJAN: Tega vprašanja sicer nisem načrtoval, spomnil pa sem se ga, ko sem doma urejal nekaj stvari okoli hiše. A mislim, da je zdaj vseeno prava priložnost, da ti ga postavim. Pri svojem delu (na tem mestu je bil Bjørnar nekoliko radoveden in sva se na kratko pogovorila o tem, kaj počnem službeno, a ker sem jaz tukaj nepomemben, sem se odločil, da ta del izpustim, op. a.) zelo veliko časa preživim pred računalnikom, zato izkoristim vsako priložnost, kadar se ponudi kakšno fizično delo, ker se na takšen način mentalno najbolje sprostim.
BJØRNAR: Vem, kaj misliš.
DEJAN: Sicer ne vem, s čim si ti služiš svoj kruh, a znam si predstavljati, da tudi nočeš, da se ves čas vse vrti samo okoli glasbe. Torej, kaj je tvoje … kako naj rečem, »fizično delo«?
BJØRNAR: Zelo rad grem recimo na izlete v hribe. Mesto Bergen, kjer živim, obdaja veliko hribov, ki so enostavno dostopni: iz centra do hribovito narave potrebuješ samo okoli trideset minut. To je ena stvar, ki jo počnem, s katero se izredno sprostim in ki mi hkrati stimulira miselne procese. Takrat se pogosto spomnim novih idej za pesmi ali rešitev za nekatere glasbene težave. Še kaj? Kaj pa vem … Dejansko zelo veliko delam. (smeh)
DEJAN: In kaj počneš še poleg glasbe?
BJØRNAR: V bistvu se ukvarjam samo z glasbo. Vodim zvočni studio, delam kot manager, sodelujem pa tudi pri založbi Dark Essence Records in Karisma Records, ki pokriva bolj progresivno glasbo.
DEJAN: Mislim, da sem slišal že za obe …
BJØRNAR: Imamo Taake …
DEJAN: Govoriš o Dark Essence Records?
BJØRNAR: Ja. Izdali smo tudi en album švedskih Shining, imamo tudi Ravencult, izdali smo prva dva albuma od Vulture Industries, preden smo se selili k Season of Mist, …
DEJAN: Ravencult?
BJØRNAR: To so Grki.
DEJAN: Tudi black metal?
BJØRNAR: Ja, klasičen black metal. Imamo tudi Krakow, band, ki mi je osebno zelo všeč. Gre bolj za post-metal. In še Hades Almighty, Helheim, skratka veliko dobrih bandov z lokalne scene.
DEJAN: Zdaj ko si tako razlagal o vseh teh bandih, sem se spomnil intervjuja, ki sem ga imel s pevcem od Troll. Nagash je takrat povedal, da je Norveška dejansko mala država in tako tudi norveška black metal scena. In tvoj opis na neki način povsem ustreza temu, kar je on povedal.
BJØRNAR: Scena je resnično majhna in pregledna. Konec koncev je tudi število prebivalcev na Norveškem dokaj nizko, okoli pet milijonov. Bi pa rekel, da obstajata dve različni sceni, in sicer ena v Oslu in ena v Bergnu, ki pa sta najpomembnejši za metal na Norveškem. Sicer se tu in tam najde še kakšna s kakšnim dobrim bandom …
DEJAN: Toda ali obstaja med njima neke vrste konkurenčni boj? Kako bi vse skupaj opisal?
BJØRNAR: Zagotovo obstaja neke vrste konkurenca, a večinoma zdrava konkurenca. V smislu, da se ljudje trudijo delati boljšo glasbo in želijo uspeti kot band. Mislim pa, da ne obstaja kaj dosti zavisti. Ljudje si radi pomagajo med seboj, tako da si med seboj svetujejo in izmenjujejo kontakte. Stanje je dobro. Vsaj v Bergnu je tako, vendar odkrito povedano, Osla ne poznam preveč dobro. Morda je scena v Oslu bolj razdrobljena in je med glasbeniki manj sodelovanja, a vseeno vsak pozna vsakogar.
DEJAN: Enkrat sem gledal en posnetek na YouTubu. Mislim, da je bil Frost na bobnih, Satyr je igral kitaro, Hoest je bil na basu, Nocturnal Culto pa je pel.
BJØRNAR: Ja, ta koncert je bil v Garage, sem ga videl v živo.
DEJAN: Zraven si bil?
BJØRNAR: Ja, uporabljali so moj ojačevalec.
DEJAN: Gre pa za sceno iz Bergna?
BJØRNAR: Frost in Satyr nista del te scene, onadva sta iz Osla. Prav tako tudi Nocturnal Culto, ki živi dokaj outsajdersko.
DEJAN: Slike in videi z njim in Fenrizom so zmeraj posneti nekje v gorah …
BJØRNAR: Ja, a mislim, da je Fenriz kljub vsemu zelo urban, da večino časa živi v Oslu. Je pa močan samotar, medtem ko je Nocturnal Culto izredno prijazen in družaben možakar, vendar živi kar daleč izven Osla. A se zdaj ne spomnim imena kraja.
DEJAN: Pa saj ni pomembno. Vsekakor pa se ti zahvaljujem za tale opis norveške blackmetalske scene, saj norveški black metal spremljam že več kot petnajst let, zato so mi podobne pripovedi zmeraj zanimive. Norveški black metal prihaja v Slovenijo kot neka velika zadeva, a ko se pogovarjam z glasbeniki, kakršen si ti, mi vsi razlagajo, kako mala je v resnici. Vedno znova sem presenečen.

DEJAN: Po tej turneji se vračate v Slovenijo že čez dva meseca, in sicer boste igrali na največjem slovenskem festivalu Metaldays. Najprej me zanima, če obstaja zate kakšna razlika med igranjem v malih klubih, tako kot danes, ali na velikih festivalskih odrih? Kaj ti je ljubše?
BJØRNAR: Oba formata sta mi všeč, čeprav gre za dve zelo različni stvari. Na velikih festivalih je stik s publiko povsem drugačen. Prvič zaradi tega, ker je tako številčna, kot drugo pa zaradi velikega odra, ki izključuje intimnost, zaradi česar je izkušnja povsem drugačna. Zelo mi je všeč bližina v klubu, zelo rad tudi eksperimentiram z vdiranjem v osebni prostor poslušalcev med nastopom, kar pa v primeru festivala seveda ne deluje najbolje. Poleg tega klubi omogočajo določeno mero improvizacije, kar pomeni, da lahko uporabim naključne predmete in jih vključim v šov. Na festivalih pa je na voljo večja produkcija, večja publika, kar pa je tudi fantastično. Osebno ne bi želel pogrešati nobenega formata. Rad počnem oboje in tako bi rad počel tudi v prihodnje.

DEJAN: Na Metaldays se boste predstavili s projektom Turning Golem. Bi ga lahko na kratko opisal?
BJØRNAR: Gre za sodelovanje med Vulture Industries in umetniško skupino Happy Gorilla Dance Company. Glasbo smo napisali mi, dejansko je večji del glasbe z našega zadnjega albuma The Tower, sicer pa gre za mešanico med gledališko predstavo in metal koncertom, za mešanje ključnih elementov obeh formatov, tako da ni mogoče govoriti o kakršni koli rock operi ali muzikalu. Želeli smo ustvariti občutek nenavadnega koncerta, in sicer s posebnimi elementi in prav tako zgodbo, ki jo je možno izluščiti iz šova, vendar brez dialoga in podobnih stvari.

DEJAN: To vprašanje sem sicer želel postaviti nekoliko kasneje, trenutno ga na hitro tudi ne najdem na svojem seznamu, kar pa tudi sploh ni pomembno. Zanima me namreč, če si kdaj koli razmišljal o tem, da bi napisal muzikal?
BJØRNAR: Mnogo, mnogo let nazaj, a pravzaprav nisem neki ljubitelj, tako da mislim, da ne bom. Pred nekaj leti sem začel s pisanjem gledališke predstave, vendar je ta plamen potem enkrat ugasnil.
DEJAN: Na vprašanje sem pač pomislil zato, ker me med poslušanjem vaše glasbe zmeraj spremljajo tvoje »nore« oči, odkar sem vas prvič videl v živo. S tem želim povedati, da med nastopi veliko igraš in vsaki predstavljeni pesmi podeliš poseben duh. Da te muzikali ne zanimajo, si že rekel, kaj pa morda videospot za cel album, ne samo za eno pesem? Tako da pripoveduješ zgodbo skozi glasbo in igro naenkrat?
BJØRNAR: Mislim, da do neke mere to že počnemo. Sicer v obliki kratkih zgodb, ki so v kontekstu splošnega sporočila, ki ga želimo posredovati. So odstopanja, vendar kljub vsemu mislim, da je skozi vse naše albume možno opaziti rdečo nit o tem, kdo smo in kaj želimo izraziti. Zelo nam je pomembno, da so stvari jedrnate, da ne gre samo za glasbo in poljuben imidž. Glasba mora dopolnjevati zunanjo podobo, artwork mora dopolnjevati glasbo in obratno, prav tako pa mora odrski nastop biti integriran v vse to, da lahko ponudi celostni vtis, kar je zagotovo izrazitejše kot našteti elementi, če so ločeni. Skupaj vsi elementi v isti meri prispevajo k tvorbi nečesa večjega, poskušamo ustvariti nekaj, kar je večje od … življenja morda.
DEJAN: In tudi traja dlje.
BJØRNAR: Upajmo.

DEJAN: Očitno imate Vulture Industries – tako kot Hoest od Taake – poseben odnos do Slovenije. Preden začneva govoriti o Devil Doll, bi te rad vprašal, če vam je bilo v veliko čast, da ste lahko igrali na deseti obletnici Veselih Dihurčkov? Mimogrede: baje naj bi bila danes tukaj, ste se že srečali?
BJØRNAR: Nismo se še srečali, vendar vem, da Črt pride, za Mateja pa ne vem. Mislim, da Mateja ne bo, kajti od Črta sem prejel seznam povabljencev in Mateja ni na njem.
Sicer pa nam je zagotovo bilo v veliko čast, da smo takrat lahko nastopili, Kino Šiška mi je izredno všeč. In mislim, da je bil takrat to tudi eden izmed večjih odrov, na katerem smo nastopili. Kasneje smo nastopili na kar nekaj velikih festivalih, kot recimo na Hellfestu, a do tega trenutka je bila Kino Šiška za nas povsem nova izkušnja. Vesela Dihurčka sta nam zelo pri srcu, sta fina možakarja, ki sta nam zelo pomagala. Slovenija je prijetna.
DEJAN: Takrat niste bili na turneji? Ste prišli samo zaradi tega enega nastopa? Oziroma ste zaigrali tri ali štiri koncerte?
BJØRNAR: Ne, v bistvu smo imeli tri nastope, se mi zdi, in vse je uredil Črt. On je bookiral še nekaj nastopov poleg tega v Ljubljani. Vsega skupaj tri ali štiri: enega v Italiji, na Madžarskem, ta v Sloveniji … (pogled na seznam koncertov na bandovi spletni strani med pisanjem tega intervjuja je potrdil tri nastope, op. a.)
Koncert v Italiji je bil prava štala. Bilo je noro mrzlo. Koncert je bil v Milanu, vsepovsod je bilo približno pol metra snega, česar se mi pa zdi, da v Milanu niso najbolj vajeni.
DEJAN: Bo kar držalo.
BJØRNAR: Zato smo imeli težave, da smo sploh prišli do tja. Ko pa smo prišli do kluba, ogrevanje ni bilo vklopljeno, ker se jim je ogrevanje zdelo predrago. Namesto tega so nas založili z zastonj alkoholom, da nas ne bi zeblo, kar pa je bila resnično slaba ideja. (oba na polno v smeh) Tisti večer smo se ga res konkretno napili. Poleg tega pa zaodrje ni imelo povezave med steno in streho (Bjørnar z rokami pokaže razdaljo okoli pol metra, op. a.), kar je pomenilo, da smo tako rekoč sedeli zunaj na mrazu pri minus treh stopinjah.
DEJAN: In ti brez čevljev?
BJØRNAR: Ja, takrat še brez čevljev.
DEJAN: Tudi na nastopu?
BJØRNAR: Ja, takrat še. A sem se naveličal nastopanja brez njih.
DEJAN: A, si to spremenil?
BJØRNAR: Ja, zdaj sem spet v čevljih.
DEJAN: Spet v čevljih, to pomeni … Mislim, da sem vas prvič v živo videl v okviru turneje Bergen Metal Attack, skupaj s Taake, Helheim in Sulphur. Leta 2011?
BJØRNAR: Mislim, da je bilo leta 2010.
DEJAN: Takrat si že bil brez čevljev.
BJØRNAR: Ja. Vse skupaj se je začelo povsem slučajno. Enkrat sem pozabil vzeti s seboj primerno koncertno obutev, v športnih copatih nisem mogel nastopiti, zato sem pač šel na oder bosonog, kar konec koncev na neki način sploh ni bilo tako zelo nesmiselno.
DEJAN: Ja, povsem ustreza. (in spet oba v smeh)

DEJAN: Dovoli mi samo še eno vprašanje, preden začneva govoriti o Devil Doll. Kako je biti s Hoestom na turneji? Na odru deluje kot zelo kaotična osebnost, toda kako profesionalen je dejansko kot glasbenik?
BJØRNAR: (najprej smeh) Nisem prepričan, če se ravno želim preveč poglobiti v to tematiko v intervjuju. Hoest je zelo prijazen možakar. Včasih popije malo preveč, a zdaj je prenehal z alkoholom na turnejah, tako da je zdaj precej prijeten.
DEJAN: Petega tega meseca je bil v Ljubljani s Taake. Mislim, da smo čakali nanje … Oder in vse je že bilo pripravljeno, a smo še čakali dodatnih trideset minut. Ne vem, zakaj, ne vem, kaj se je dogajalo v zaodrju, ampak ok …
BJØRNAR: Fantje znajo biti včasih nekoliko počasni, a delo tudi zmeraj dobro opravijo.
DEJAN: Res je. Pa tudi zamere ni bilo nobene. Konec koncev je že na pol Slovenec.

DEJAN: Dobro, zdaj pa o Devil Doll. Vsi vemo, da je ta slovenska zasedba močno vplivala na vas, ne samo nate.
BJØRNAR: V bistvu dejansko večinoma name. Ostali poznajo band in poslušajo njegovo glasbo, jaz pa sem zelo velik fan, zame predstavlja ta band enega izmed največjih glasbenih vplivov vseh časov.
DEJAN: Kako se je torej začelo? S tem ne mislim na vpliv glasbe Devil Doll na Vulture Industries, temveč kdaj si sploh prišel v stik z Devil Doll. Kdaj si dobil svoj prvi EP, LP ali CD?
BJØRNAR: Nisem povsem stoodstotno prepričan, kdo me je spoznal z Devil Doll. Mislim, da je bil eden od prijateljev, s katerim sva se veliko družila, ko sem bil star petnajst let. Ne vem točno, kateri album je imel, morda Sacrilegium, ki ga je občasno vrtel na svojem stolpu. Takrat se mi je zdela glasba zelo čudna. Predvsem vokali. Sploh ne vem, kaj naj si mislim o vokalih. Potem sem vedno bolj začel poslušati glasbo in tako mi je zlezla pod kožo. Odpravil sem se v malo specializirano trgovino, kjer so večinoma prodajali metal in podobno glasbo. Imeli so celotno diskografijo od Devil Doll, tako sem se konkretno založil, se poglobil v glasbo in jo sčasoma tudi vzljubil. In od takrat dalje me spremlja. Za zadnji album … Oziroma za naš nastop v Kinu Šiška sem se s fantoma od Dirty Skunks pogovarjal o tem, kako popestriti nastop. Predlagala sta, da bi kot gosta povabili Hoesta, ki je naš dobri prijatelj, zato se nam je zdel predlog dober. In med pogovorom o tem, kaj imamo skupnega, kar bi lahko vključili v svoj program, je hitro postalo jasno, da je glasba Devil Doll stična točka, ki jo lahko združimo s svojo glasbo. Na tej podlagi je nastal nov komad, ki je sestavljen iz Blood Don't Flow Streamlined od Vulture Industries in iz delov z albuma Sacrilegium ter Eliogabalus od Devil Doll in se imenuje Blood Don't Eliogabalus. Izvedba komada v živo je bila zelo zabavna, odzivi nanj so pa tudi bili zelo dobri, zato smo ga po tem nastopu vključili v svoj repertoar, le da smo odrezali zadnji del, ki smo ga izvedli skupaj s Hoestom.
DEJAN: Torej je komad, ki smo ga slišali v Kinu Šiška, identičen komadu na albumu The Tower?
BJØRNAR: Ja, vendar je bil v Kinu Šiška malo daljši, za The Tower smo posneli krajšo verzijo. Preden pa smo to naredili, sem pisal založbi Hurdy Gurdy Records, ki ureja vse v zvezi z Devil Doll, in jih prosil za dovoljenje. Dobili smo uradno privolitev Mr. Doctorja osebno, kar nam je bilo v veliko čast. Ko je bil album (The Tower, op. a.) končan, sem jim poslal nekaj vinilk in zgoščenk, nakar smo dobili res prijazen odgovor Mr. Doctorja, ki je bil globoko navdušen, vse skupaj kot celota mu je bilo zelo všeč. Njegova potrditev zame osebno pomeni velik kompliment.
DEJAN: To je lepo slišati, hkrati pa se tudi jaz pridružujem komplimentu.
BJØRNAR: Hvala.
DEJAN: Pesem je res nekaj posebnega. Naredili ste resnično dobro kombinacijo svojega stila in stila Devil Doll …
BJØRNAR: Res je. Tudi sam mislim, da komad zelo lepo teče, da ne zveni kot nekaj, kar bi bilo sprva razrezano in potem naključno sestavljeno skupaj.

DEJAN: Deloma si že odgovoril na naslednje vprašanje, a vseeno. Si kdaj koli poskušal stopiti v stik z Mr. Doctorjem? Ti je pomagal pri nastajanju Blood Don't Eliogabalus?
BJØRNAR: Samo tako, da je dal svojo privolitev.
DEJAN: Nista se pa nikoli pogovarjala ali kaj podobnega?
BJØRNAR: Ne, sem pa pred kratkim govoril z možakarjem od Hurdy Gurdy Records, ki je rekel, da bi rad prišel na naš koncert, ko bomo naslednjič spet nastopili v Italiji. In če bo možno, bo s seboj pripeljal Mr. Doctorja, kar bi bilo lepo in strašno hkrati.
DEJAN: Bi bil lahko on razlog, da bi bil ti bolj nervozen?
BJØRNAR: Zagotovo! Sicer me ljudje iz glasbene industrije ne prevzamejo tako zelo hitro, a on je v tem primeru povsem druga zgodba …

Intervju je trajal že skorajda pol ure, zato sem moral prekiniti snemanje in začeti novo datoteko. Ker je Bjørnar menil, da me po koncertu čaka kar nekaj dela s transkriptom in prevajanjem, sem mu omenil svoj najdaljši intervju z Dagonom od Inquisition, nakar je nekaj besed teklo na to temo, preden sem mu zastavil svoje naslednje vprašanje.

DEJAN: The Tower je brez black metal vokala.
BJØRNAR: Ima dve vrstici. (me je prekinil in se začel smejati z menoj vred)
DEJAN: Sicer ne trdim, da gre za slabo odločitev, toda na trenutke pogrešam kričanje. Ste se za zmeraj poslovili od black metal vokala ali samo za ta album?
BJØRNAR: Od black metal vokala se še nismo poslovili, saj igramo v živo zelo veliko starih komadov, kjer ga še zmeraj uporabljam. Sicer pa še nikoli nisem rad zapiral katerih koli vrat. Če se bodo stvari spremenile, potem ga morda v večji meri vključimo na kasnejših albumih. V primeru aktualnega albuma pa ni predstavljal ravno najboljše rešitve. Poskusili smo na več različnih mestih, a smo ugotovili, da imajo variacije clean vokalov boljši učinek in so tudi bolj zanimivi.
DEJAN: Rekel si, da ne izključuješ black metal vokala na naslednjem albumu, vendar pa še ne veš, kako bo ta zvenel?
BJØRNAR: Ne.
DEJAN: Še nimate nobenih pesmi?
BJØRNAR: Imamo že kar nekaj idej, a v zvezi z vokali pa še ne.
DEJAN: Bo treba ponovno počakati … Zdaj sicer samo še dve leti. Ne vem, če si opazil, da izdajate albuma na tri leta? 2007, 2010, 2013. Bo 2016 izšel naslednji album?
BJØRNAR: 2016 ali celo 2015, bomo videli. Zadnje čase zelo veliko delamo z bandom, zato bi izšel morda malo prej.

DEJAN: The Tower je poln rock elementov, osrednji del pesmi The Hound zveni kot glasba od Pink Floyd …
BJØRNAR: Hm.
DEJAN: … to pa je nekaj, kar je dandanes moč slišati na mnogih albumih iz Norveške. Vaš »rock« je sicer drugačen, a vseeno: bi rekel, da obstaja na Norveškem neko skupno mišljenje, zaradi katerega glasbeniki uporabljate podobne pristope? Ali drugače: od kod prihaja ta rock?
BJØRNAR: (po nekaj sekundah razmišljanja v tišini, obdanega le s petjem ptičev po dežju, je Bjørnar le začel previdno izbirati besede) Dejansko ne vem, a morda so se ljudje enostavno naveličali surovega black metala in spoznali, da je treba narediti nekaj drugega, vključiti druge elemente in preizkusiti druge opcije. Pri nas gre, po mojem mnenju, pa za povsem naraven razvoj. Gledano širše bi lahko rekel, da smo z The Tower našli svojo glasbeni identiteto, tako rekoč svojo glasbeno dušo. Prva dva albuma sta tam nekje, a pri njima gre še zmeraj bolj za odkrivanje. V bistvi nismo kaj dosti spremenili svojih glasbenih poudarkov, morda smo razširili svoja obzorja, a še vedno gre za naravni razvoj. Kot osebe smo se malo spremenili, kot glasbeniki pa nekoliko razvili in videli nove možnosti.

DEJAN: Naredili ste videospot za Lost Among Liars. Ker ne poznam glasbe od Devil Doll, imam v tej zvezi morda napačno predstavo. A če poznaš Laibach …
BJØRNAR: Ja, poznam Laibach. Mislim, da so snemali v istem studiu kot Devil Doll. Studio Tivoli, ki naj bi ga uničil ogenj. Vsaj tako pravi legenda, da so Devil Doll nehali igrati, ker je pogorel studio.
DEJAN: Dobro, bom preveril.
BJØRNAR: Ne, ni ti treba preveriti, to sem nekje prebral.
DEJAN: Mislil sem, da bom povprašal nekaj ljudi, ki morda vedo kaj več. (dejansko sem vprašal strica Googla, ki mi je povedal, da naj bi prišlo do požara leta 1993 zaradi okvare na klimatski napravi in da je poleg številne tehnične opreme zgorel tudi material od Buldožerjev za album Noč, ki ga je band kasneje posnel še enkrat, op. a.)
BJØRNAR: Laibach so tudi iz Slovenije?
DEJAN: Ja, ja. No, vprašati pa sem želel, če obstaja kakšna povezave med Laibach in omenjenim komadom. Kajti tako vaš kot tudi njihov nastop v živo je prej performans kot le samo koncert. Vi ne samo da stojite na odru in igrate svojih instrumentov, temveč igrate.
BJØRNAR: Ne bi rekel, da so imeli Laibach vpliv name. To je band, ki ga poslušajo nekateri moji prijatelji, zato sem jih občasno tudi opazil in mi je nekaj njihovega materiala tudi všeč, o vplivu pa ne bi govoril. Kar pa se tiče videospota za Lost Among Liars, gre za povsem umetniški koncept Costina Chioreanuja, ki je tudi odgovoren za naslovnico albuma. Dosti sva se pogovarjala o tem, kaj si želimo, kakšen naj bi bil koncept ipd. Stvari je zelo dobro dojel, in kar je naredil, je bilo popolno za album. Na tej osnovi in ker smo želeli narediti animirani videospot, smo mu rekli, da ima povsem proste roke v okviru tega, o čemer smo se predhodno pogovarjali. Naredil je fantastičen videospot, za katerega nismo imeli niti ene pripombe ali popravka.
DEJAN: To še moram vprašati. Je Lost Among Liars direktna kritika današnje evropske oz. svetovne družbe?
BJØRNAR: Ja, mislim, da smo do določene mere vsi izgubljeni med lažnivci.
DEJAN: Dobro, povedal si povsem dovolj.

DEJAN: V svoji recenziji albuma The Tower sem napisal, da ta sploh ni slab, ampak da me pa tudi ni sezul.
BJØRNAR: Aha.
DEJAN: Dodati še moram, da mi je stil na vaših prvih dveh albumih izredno všeč.
BJØRNAR: OK.
DEJAN: A kot si že rekel, ste zdaj naredili korak ali dva naprej. In da se vrnem k vprašanju. Danes, po približno 30 ali 40 poslušanjih mi je povsem zlezel pod kožo. Meniš, da je to album, ki mora rasti skupaj s poslušalcem.
BJØRNAR: Mislim, da se to dogaja z vsemi našimi albumi. Vsi vsebujejo dosti zapomljivih trenutkov, ki te hitro potegnejo, a večina glasbe pa potrebuje svoj čas. In takšno glasbo si tudi želim. Želim ustvariti nekaj globokega, nekaj resničnega, nekaj več kot le plehki občutek, ki te zajame ob poslušanju. Raje naredim nekaj globokoumnega za manjši krog ljudi, kot pa nekaj sijočega in dolgočasnega za maso ljudi.

DEJAN: Potujva daleč v času nazaj. Rodili ste se leta 1998 pod imenom Dead Rose Garden. Ste pod tem imenom naredili kakršno koli glasbo? Kakšna je bila?
BJØRNAR: Sam nikoli nisem bil del tega banda. Vulture Industries sem se pridružil leta 2002, ko sem se preselil v Bergen, in takrat smo tudi spremenili ime. Sicer ne vem natančno, a mislim, da so posneli okoli deset ali petnajst pesmi v doom/gothic stilu.
DEJAN: Torej tudi kar nekaj korakov stran od klasičnega norveškega black metala.
BJØRNAR: Ja, zagotovo. Takrat so band sestavljali Eivind, oba kitarista in bobnar Tor Helge. Eivind pa je bil glavni pisec pesmi. Leta 2002 je nekaj članov zapustilo band, zato je Eivind začel iskati nove. Ker sva se midva poznala že od prej, sva navezala stike, ko sem se priselil v mesto. Naredil sem vokale za stare pesmi od Dead Rose Garden, kar je izpadlo kar v redu. To je bil nekakšen začetek tega, kar je Vulture Industries danes. Ker s starim materialom nismo bili ravno najbolj zadovoljni, smo spremenili slog in ime …
DEJAN: Pa ste želeli igrati avantgardno glasbo že od vsega začetka?
BJØRNAR: Takrat nisem ravno razmišljal o pojmu »avantgardno«. Želel sem raziskati svoje različne glasbene vplive in narediti nekaj, kar se razlikuje od mainstreama.

DEJAN: Leta 2005 ste izdali The Benevolent Pawn. Vse tri pesmi tega EP-ja se nahajajo tudi na prvem studijskem albumu. Obstaja kakšna razlika med posnetimi komadi?
BJØRNAR: Odkrito povedano že zelo dolgo nisem poslušal tega posnetka. Najbrž že kakšnih deset let. Mislim, da smo za en komad uporabili sprogramirane bobne, a res nisem prepričan. Mislim, da smo naredili nekaj sprememb, in seveda je tudi produkcija drugačna.
DEJAN: Pa tudi nobena kopija vam ni ostala?
BJØRNAR: Ne.

DEJAN: In še moje zadnje vprašanje. Zakaj ste potrebovali toliko časa za svoj prvi album? Leta 2002 oz. 2003 se je rodil band, leta 2005 je sledil EP in leta 2007 prvi album.
BJØRNAR: Zato ker smo se razgledovali naokoli, raziskovali, kaj želimo početi. Poleg tega smo napisali kar dosti glasbe, ki smo jo zavrgli. Izoblikovali smo obliko banda in glasbe. Ker takrat v zvezi s tem še nismo imeli prave ideje in občutka, je trajalo, da smo postavili stvari na svoje mesti in ugotovili, kakšen naj bi bili udaren in dober album.
DEJAN: Še nečesa sem se spomnil. Ogledal sem si vaš profil v Metal Arhivih, kjer ste fotografirani kot peterica. Kje ste izgubili enega člana?
BJØRNAR: Prvih nekaj let smo imeli še klaviaturista. Mislim, da je zapustil band okoli leta 2005, ko se je intenzivneje začel ukvarjati s tesarstvom. Od takrat sestavlja band pet istih članov. Imeli smo nekaj session članov, če nekdo ni uspel na turnejo, a sicer se zasedba ni spremenila.

DEJAN: Morda še kakšne zadnje besede za naše bralce iz Slovenije?
BJØRNAR: Imejte se radi. (še zadnjič skupaj v smeh)

ZADNJE OBJAVE
Intervju
15. 9. 2017
Arch Enemy
Intervju
12. 6. 2017
Doro
Intervju
2. 6. 2017
Simon »Talent« Škrlec
Intervju
7. 4. 2017
Teleport
Intervju
31. 3. 2017
Srd
Intervju
29. 12. 2016
Space Unicorn on Fire
Intervju
18. 11. 2016
Železne stopinje
Intervju
3. 10. 2016
Tomcat
KONCERTI & FESTIVALI
21. 12. 2017
KoD: Decage, Maskardh, Chronic Dose
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2017
Kinozvok: The Canyon Observer vs. Alice in Wondeland (1915)
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 12. 2017
KoD Extra: Sober Assault, Black Reaper, Morbid Creation, Terminal Disease
Orto Bar, Ljubljana
22. 12. 2017
United HC Breka III
Ambasada ŠKM, Beltinci
22. 12. 2017
Cowboys from Hell
Mostovna, Nova Gorica
23. 12. 2017
Ostrigina metalurgija: Metalsteel, Cvinger, Carnifliate
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka