Peter Hobbs je ustanovitelj, »lastnik« in edini stalni član thrash metal zasedbe Hobbs' Angel of Death iz Avstralije. S svojimi 53 leti je neke vrste živa enciklopedija metala na dveh nogah, saj je glasbeno kariero začel razvijati skupaj z drugimi današnjimi največjimi imeni scene, kot je npr. Metallica ali Slayer. Slednji band pa je hkrati tudi tisti, po katerem se je Hobbs – kot eden izmed največjih fanov – glasbeno zmeraj zgledoval, kar je javno vedno rad povedal. Za Hobbs' Angel of Death je značilen hiter in direkten thrash metal, kjer pa je poleg Slayer možno čutiti tudi močan vpliv speed/black metala v slogu Venom. Rezultat te kombinacije je dokaj unikatna glasba, ki za današnje poslušalce sicer ne pomeni nič drastično novega, saj se opisanega sloga poslužuje marsikateri band, pa vendarle je treba ob poslušanju studijskega prvenca iz leta 1988 Hobbs' Angel of Death, katerega skladbe so nastale že leto ali več prej, zmeraj imeti v mislih letnico nastanka. Hobbs torej ne spada enostavno med tiste, ki kopirajo, temveč med tiste, ki so soutemeljevali. Kolikšen je ali bo njegov vpliv na današnjo glasbo, pa zaenkrat pred izdajo svežega studijskega albuma ostaja še neznano. Gotovo je le eno: pogovor z možakarjem, ki po lastnih besedah že vse življenje živi za glasbo in za svoje fane, je bil izredno prijeten in hkrati zelo poučen. Peter Hobbs je še enkrat potrdil, da je metal resnično več kot samo glasba, je najbolj iskren način življenja.
DEJAN: Komaj pred dvema dnevoma sem zvedel, da igrate pri nas, zato nisem imel kaj dosti časa za priprave na intervju. Najprej bi se ti rad zahvalil, da si takoj privolil v intervju.
HOBBS: Sploh ni problema.
DEJAN: Upam, da te vprašanja ne bodo preveč dolgočasila. Pogovoriva se najprej o imenu, Hobbs' Angel of Death. Hobbs je tvoj priimek.
HOBBS: Ja, tako je.
DEJAN: V kolikšni meri pa je drugi del imena povezan s pesmijo Angel of Death od Slayer?
HOBBS: Vsi vedo, da ljubim Slayer. Na začetku se je band celo imenoval samo Angel of Death. Toda angel smrti je eden, to je ednina, in se je zgodil davno pred Slayer. In da resnično razčistiva vse morebitne nesporazume: vsi vedo, da sem jaz velik fan od Slayer, zato … Ime se mi je dopadlo, zdelo se mi je izredno kul. Že ves čas moje glasbene kariere me ljudje to sprašujejo. Da sem postavil svoj priimek pred Angel of Death, je bila zelo dobra odločitev. Povsem očitno je namreč, da ljudje prihajajo in odhajajo, medtem ko sem jaz edina stalnica. Stvar se konča, ko jaz tako želim. Če bom želel vse skupaj pokopati, bom tako naredil, če bom želel zadevo ponovno zagnati, bom tudi tako naredil. (tukaj je Hobbs naredil miselni preskok, ki ga nisem takoj razumel, op. a.)
V osemdesetih so me v Nemčiji spraševali, če sem neonacist, kar je povsem zgrešeno. Jaz nisem noben neonacist in tudi nimam nobene veze s to ideologijo. Zgodovina je zgodovina, kljub temu pa obstaja v Nemčiji še dosti ljudi, ki jih je sram zaradi stvari, ki so se zgodile. Toda: življenje je pač življenje. Tudi v 30. in 40. letih se je živelo, a zdaj je mimo, zato bi ljudje morali končno preboleti.
DEJAN: Ja.
HOBBS: Če pa je res. Nihče ne zmaga v vojni, nihče ne zapusti vojne kot zmagovalec. Vsi izgubijo življenja, družine. Vse je vseeno. Ne eni ne drugi ne zmagajo.
DEJAN: Res je. Ampak kako se je vse to začelo v Nemčiji? So bili užaljeni? Od kod njim ideja, da bi lahko bil nacist? (ko je Hobbs razložil svojo zgodbo, mi je vse bilo jasno, dejansko me je celo bilo malo sram vprašanja, ker v naglici sam nisem bil sposoben potegniti teh nekaj več kot očitnih vzporednic, op. a.)
HOBBS: Zaradi imena. In ker so v tem času Slayer izdali svoj komad, katerega besedila so govorila o Auschwitzu, o tem, kar je v Auschwitzu počel Mengele, o operacijah in drugih zmešanih stvareh.
DEJAN: Torej niso naredili nič drugega, kot skupaj nametali nekaj klišejev, in to je bilo to?
HOBBS: Tako je. Nekaj še moram dodati, ker je to zelo pomemben del moje kariere. Eden od fantov iz banda se je enkrat pošalil in je salutiral (na tem mestu je Hobbs demonstriral pozdrav z desno roko v zraku, op. a.), kar je nekdo videl in vsi so takoj pomislili, da sem neonacist. Takoj sem se pogovoril s promotorjem in mu razložil, da to ni res. In še nekaj moram dodati. Če človek gleda Hitler Rap od Mela Brooksa iz osemdesetih, le-to takoj poveže s komedijo, kljub temu da je uporabil vse možne simbole, uniforme itd. In v tem je bistvo, da se človek lahko nasmeji, samo za to gre. Po tolikem času se mora človek znati tudi nasmejati. V čem je bistvo, če tako živiš naprej? Italijani se ne sramujejo Kaligule, jaz se ne sramujem svoje preteklosti, pa sem Anglež. Angleži so tekom zgodovine prav tako naredili zelo veliko narobe. Toda vse je preteklost, takšen pač je svet. Če je kdor koli užaljen zaradi salutiranja ali česar koli podobnega, to ni nič takšnega, kar bi človek moral zameriti. Ko sem v Srbiji, pozdravljam s tremi vzdignjenimi prsti. To je moja zahvala njim, da sem lahko med njimi. 'Hvala vam, da sem tukaj v vaši državi.' To je isto. To ni nič, ne pomeni nič. Smo leta 2014, prebolite že.
DEJAN: Vrniva se nazaj k Slayer. Povedal si že, da si velik oboževalec Slayerjev, toda kaj si pa misliš o današnjih Slayer?
HOBBS: Vsi se staramo. Tom je star 53, tako kot jaz. Rojstni dan je imel v začetku junija: 'Vse najboljše, Tom!' (oba se prijetno nasmejiva) Oni vedo, da sem jaz njihov veliki oboževalec. Podpiram jih, odkar sem jih prvič videl. Vedel sem, da se bo ta band povzpel in da ga bo odneslo resnično daleč. Pesmi imajo smisel, opazujem način, kako pišejo glasbo, in vse skupaj je topshit, kul stvar. Tako da, ja, današnje Slayer polno podpiram. Lani avgusta smo igrali skupaj v Ouluju. Igrali smo točno pred njimi. V preteklosti Hobbs's Angel of Death nikoli niso nastopali skupaj s Slayer, za kar seveda obstajajo razlogi, ki jih zdaj nočem omenjati. Fajn je bilo, ker je bil promotor tako ljubitelj naše glasbe kot tudi od Slayer. Kot prva oseba v mojem življenju, v moji karieri mi je dal priložnost, da igram na istem odru kot Slayer, in to še celo tik pred njimi.
DEJAN: Kje točno je to bilo?
HOBBS: Na festivalu Jalometalli na Finskem. Fantastičen festival, super organizatorji … 'Zdravo, Markus, nekega dne ti častim pivo!' (in tako sva se spet oba nasmejala) Res super ljudje.
DEJAN: Kaj pa drugi vplivi? V tvojem thrash metalu slišim veliko speed metala v stilu Venom.
HOBBS: Metal poslušam že zelo dolgo časa. V moji glasbi boš našel Venom. Preden sem začel z Angel of Death, sem bil v Tyrus.
DEJAN: Ja, vem.
HOBBS: S Tyrus smo igrali veliko priredb. S Hobbs' Angel of Death pa sem eksperimentiral in pisal lastno glasbo. Pred Tyrus sem imel še en drug band, s katerim pa se ni preveč dogajalo. Se je pa takrat pisalo leto 1979 …
DEJAN: Takrat še sploh nisem bil rojen. (hehe)
HOBBS: V glavnem, Venom sem veliko poslušal. Vendar se je do danes nabralo tako veliko bandov, da ne morem našteti vseh. In med njimi je res nekaj ful dobrih. Nekaj sem jih videl v Italiji, nekaj sem jih videl na Finskem, kamor koli pridemo … Vse predskupine, ki igrajo z mano, se enostavno neverjetne. Ti fantje imajo res velik talent in iskreno jim želim, da bodo dobili priložnost, da jih ponese med zvezde. Kaj pa vem … Danes obstaja dejansko več bandov kot publike.
DEJAN: Vem, kaj misliš. Velik del publike so glasbeniki, ki imajo svoj band.
HOBBS: Tako, in zaradi tega je scena postala bolj kritična. Vendar ne gre za primerjanje in konkurenco, temveč za zabavo in uživanje v tem, kar delaš. Če imaš dober izdelek in je ljudem tvoj izdelek všeč, je to potem to. Kot če bil gradil avto. Če boš naredil avto, ki mu po enem letu odpadejo kolesa, ni dober. Ljudje bodo sodili. Nima smisla, da človek prosjači in ponižuje ali kaj podobnega. V vsakem primeru bo enkrat prišlo nazaj do tebe in te ugriznilo. Pusti, da gredo stvari svojo pot. Če misliš, da delaš dobro glasbo, ki jo bodo ljudje sprejeli, potem te bodo ljudje sprejeli. Ne moreš kupiti ljubezni in ne moreš kupiti prijateljstva. Prijateljstvo, ljubezen in spoštovanje so darilo. Tega ne moreš kupiti z nobenim denarjem tega sveta. Morda za nekaj časa, a to potem izpuhti.
Tako, res je, dandanes poslušam zelo veliko bandov. Veš, enega pa bom omenil, ker me je dobesedno sezul lani za božič. To so bili srbski Infest. Fuck! Pevec je točno tak, kakršen sem bil jaz, ko sem bil mlajši. Fantje so strastni, imajo ogenj v očeh in želim jim vse najboljše na njihovi poti. (zelo lep poklon, op. a.)
DEJAN: Svoj prvi studijski album si izdal, ko sem obiskoval prvi razred osnovne šole. Od tega je minilo veliko časa. Kaj se je v tem obdobju v glasbeni industriji najbolj spremenilo, še posebej v thrash metalu?
HOBBS: Zame zasedbe banda. (in takoj v smeh) Te menjave zasedb so enostavno neverjetne. Sicer pa ja, veliko se je spremenilo. Heavy rock je prešel v power metal, ki je prešel v thrash metal, ki je prešel v death metal in tako dalje in tako naprej. V dvajsetih letih se je obrnil cel svet, thrash metal se je vrnil, danes imamo grindcore in tisoče drugih vrst metala. Vsakdo ima spet možnost, da počne, kar koli želi.
Nikoli ne rečem, da je neki band zanič, nikoli. Vsakemu bandu dam zmeraj priložnost, da se razvije. Na svetu ni slabih bandov, kajti vsakdo se trudi po vseh svojih močeh, in vsakdo ima pravico, da poskusi delati, kar si želi. Bodiva odkrita. Sex Pistols so imeli v sedemdesetih zelo dobrega managerja, Malcolma McLarena. Po nekem določenem času Sid Vicious sploh ni več igral basa. Nafilan z drogami je padal z odra in se prepiral s publiko, pa je band zaslužil na kupe denarja. Pa bi temu rekel sranje ali pametno? Sicer gre za drugačno glasbo, a jaz se vseeno poskušam iz tega kaj naučiti. Učim se na stvareh, ki so delovale pred leti, kajti stvari, ki so enkrat delovale, bodo po vsej verjetnosti delovale še naprej. Zgodilo se je res veliko sprememb, sam pa sem zelo vesel, da sem še zmeraj tukaj in da sem jim lahko priča. Le kaditi bi moral nehati. (smeh)
Na tem mestu sem že nekoliko nervozno pogledoval na uro, ker sem vedel, da lahko band igra samo do desetih zvečer, najin pogovor pa je tako zelo lepo stekel, da če ne bi Hobbsa prekinil tu in tam ter mu postavil naslednje vprašanje, bi še danes sedela v tisti sobi za vaje v Ambasadi ŠKM v Beltincih in debatirala o vsem mogočem.
DEJAN: Zakaj si po tolikih letih band ponovno oživel? Kaj želiš dandanes povedati svojemu poslušalstvu?
HOBBS: Jaz sem enak kot vsi ostali. Človek lahko razočara, in tako sva spet pri menjavah zasedbe. Ko jaz nekaj delam, želim, da je narejeno dobro. Želim stati pred svojimi fani in jim dati sto odstotkov tega, za kar pri Hobbs' Angel of Death gre. Jaz dajem jamstvo za svoj izdelek in za njim stoodstotno stojim. In če čutim, da tega ne počnem, potem tega nočem početi. Ljudem želim ponuditi maksimum tega, kar jim lahko dam. Ta in prejšnja turneja Blaspheme Killing for Christmas potrjujeta, da mi gre dobro. Kot sem že povedal, sem postal star, a ljudje hodijo naokoli in govorijo, da se obnašam, kot da sem star šestindvajset let. Po tej poti bi rad nadaljeval. Zasedba, ki je zdaj z mano, je precej dobra, medtem ko je bil eden zamenjan ravno prejšnji teden.
DEJAN: Razlog?
HOBBS: Ker nočem širiti govoric ali česar koli podobnega … Nekateri pač ugotovijo, da turneje niso zanje. Nekateri so radi doma, nekateri pogrešajo svoje žene, nekateri pogrešajo svoje živali, družine … Jaz pa nisem tak, jaz sem drugačen. Tako se spet vračam na začetek in zato sem ponovno obudil Hobbs' Angel of Death. Pri meni ne gre samo za igranje instrumenta, temveč za turneje in za stoodstotno predanost fanom. Ljudje plačajo, da me vidijo, zato jim moram to dati. Če imam člana, za katerega čutim, da ne daje vsega od sebe in ne kaže tiste strasti, bom moral ukrepati in ga odpustiti. Jaz sem šef in imam svoja pravila. Jaz spoštujem tebe in tvoja pravila, v zameno pa želim, da ti spoštuješ mene in moja pravila. To je to. Fant je bil … Kaj naj rečem? Z mano je imel dogovor, a sem mu rekel, da moram ukrepati in narediti nekaj sprememb, ker želim uspeti. Zato smo danes tukaj in bomo nastopili kot trojica še tudi na naslednjih treh koncertih. Seveda trenutno manjkajo solaže, a po teh treh nastopih se bo bandu pridružil Simon od Die Hard iz Švedske. Sprejel sem ga z odprtimi rokami. Čutim, da se bo veliko bolje ujel in počutil z nami. Po drugi strani pa ima svoje lastne projekte, za katere mora poskrbeti, kar povsem razumem. Vendar ne bi vsakdo takoj kar rekel: 'Velja, pridem!' In to je super. To je glasbenik, ki je predan glasbi. Edino uskladiti se je moral s svojimi drugimi projekti in zdaj je s Hobbs'. Skupaj gremo v Južno Ameriko, super je!
DEJAN: V vseh teh letih si objavil le dva albuma. Če bo tema dvema sledil še tretji, kakšen bo?
HOBBS: Poskušal sem se vrniti h koreninam, k temu, kar je Hobbs' delal v preteklosti. Zmeraj sem pisal glasbo iz srca in glave. Z glasbo sem poskušal zajeti čim širši spekter. Hobbs' lahko igra black metal in številne druge zvrsti, kar bom poskušal vključiti v novo glasbo. Seveda ne morem zadovoljiti vseh okusov, vendar tiste, ki jih uspem, spoštujem in cenim.
DEJAN: Boste danes zaigrali kaj novega materiala?
HOBBS: V tem repertoarju je kar nekaj novih pesmi.
DEJAN: Tisti med tonsko vajo …
HOBBS: Ja, to je bil nov komad.
DEJAN: Saj to je bil skorajda že black metal.
HOBBS: Ja, ampak vseeno vsebuje thrash, gre za mešanico. Zame ni black metal. Zadnje čase mi ljudje na intervjujih pravijo, da so moji demo posnetki zveneli kot black metal. In to je bilo okoli leta '83 in '84. Kje je potem razlika? Pišem to, kar želim pisati, počnem, kar želim početi. Če ljudje to sprejmejo, potem sprejmejo, če pa ne, pač ne. Saj ne stojim za njimi s puško in jim velevam, da naj kar koli kupijo.
DEJAN: Na naslednje vprašanje si deloma že odgovoril, a te bom vseeno vprašal. Ali je smiselno v novem tisočletju delati glasbo, ki zveni kot pred tridesetimi leti? Kaj meniš o bandih, ki so na neki način tako rekoč obtičali v času?
HOBBS: Ne mislim, da so obtičali v času. Osebno menim, da so to, kar pač so, in to na najbolj možen originalen način. Bil bi razočaran, če bi se skupina Beatles danes ponovno združila in igrala deathcore in se drla »Satan!«. Bil bi razočaran, ker želim slišati, kako so zveneli pred 50 leti. Bandi, kot sta Beatles in Rolling Stones, so nekoč nekaj pomenili in takšne se jih danes spominjamo. Rolling Stones so dejansko še zmeraj veliki na sceni. Po petdesetih letih! Prav tako Black Sabbath. Tony Iommi je zame idol, ker je pravi mojster riffov. Vendar kot kitarist ne poskuša biti drugi Yngwie Malmsteen, Iommi je Iommi. Imam veliko spoštovanja do takšnih bandov in poskušam ohraniti to, kar so, po drugi strani pa tudi poskušam stvari razvijati dalje. V bistvu preskušam marsikaj. Če deluje, deluje, če ne, pa ne.
DEJAN: Kaj meni tvoja družina o tvojem hobiju? Je že kateri od tvojih otrok ali vnukov obiskal kakšnega od tvojih koncertov?
HOBBS: Nimam otrok. Cel svet je moj otrok, tako da, ja, veliko mojih otrok obiskuje moje koncerte. (spet glasen smeh) Spoštujem svoje oboževalce. Na svetu zame ni dovolj hvaležnosti ali besed, papirja ali črnila , da bi se lahko zahvalil svojim fanom. Med kariero sem vedno govoril, da so poslušalci zmeraj na prvem mestu, saj mene, na drugem mestu, brez njih sploh ne bi bilo. To je dejstvo in tega sem se in se bom zmeraj držal. Rekli so mi že, da znam biti egocentričen. Moj odgovor na to: vso svojo egocentričnost prelivam nazaj v nastope in jo poskušam vrniti med ljudi.
Facebook je super iznajdba, a hkrati najslabša stvar za zahrbtne ljudi, ki širijo govorice in drugo sranje. Saj tehnologija ni povsem slaba, sam nikoli nisem bil tarča posmeha na YouTubu, a tehnologija je resnično zelo spremenila svet.
DEJAN: Ker ravno omenjaš spremembe. Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosen? Kaj bi spremenil, če bi lahko?
HOBBS: Želel bi si stalno zasedbo, ki dlje časa deluje skupaj. Sicer sem pa direkten človek, in če mi ima kdo kaj povedati, naj mi pove v obraz. Če misliš, da sem prekoračil kakršno koli mejo, mi povej. Če mislim, da se je treba opravičiti, se tudi bom. A hkrati bom tudi od tebe pričakoval, da spoštuješ moje stališče, če boš prekoračil kakšno mejo. Sem sproščena oseba, namreč ko zjutraj vstanem in grem v svet, imam rad vse. Od prvega dne, ko nekoga srečam, mu dam vse svoje srce in spoštovanje. Potem je pa od njega odvisno, če se želi obrniti v drugo smer. Če se želi obrniti proti meni, je to njegova odločitev, a od mene je prejel srce in dušo že ob samem začetku. Takšen pač sem, povsem direkten, ne ovinkarim. Nekaterim se zdim zelo zahteven. A zahteven sem zato, ker želim opraviti delo dobro, ker želim, da oni opravijo svoje delo dobro. Potem se ga pa lahko napijejo, vendar ne prej. Najprej je treba dati ljudem to, za kar gre. To je bil vzrok že za marsikatero menjavo zasedbe. Kajti ne uporablja se njihovo ime, temveč moje.
Na tem mestu je potrkalo na vratih, morala sva pohiteti, saj naju je preganjala policijska ura.
HOBBS: Mudi se.
DEJAN: Ja, res je. Mislim, da te zadnje besede zelo dobro zaključijo najin pogovor. To je tudi bilo moje zadnje vprašanje. Bi morda še ti želel kar koli povedati našim bralcem? Si tokrat prvič v Sloveniji? Kako ti je všeč? Kaj si sploh lahko videl?
HOBBS: Ja, prvič sem tukaj. Mi je dokaj všeč, čeprav sem videl bolj malo. A zdaj sem pripravljen iti na oder in zdrobiti nekaj jebenih glav!
