Finska thrash metal zasedba Stone je svojo kariero uradno zaključila leta 1991. Vokalist/basist Janne Joutsenniemi je takrat izjavil, da si bo skupina vzela vsaj polletno pavzo. Še vedno obstaja malo zmede glede podatka, kdaj je bila skupina Stone dejansko oblikovana. Nekateri viri pravijo, da leta 1984, zopet drugi, da leta 1985. Kakorkoli že, Stone so Janne Joutsenniemi (vokali, bas), Roope Latvala (kitara), Markku »Nirri« Niiranen (kitara) in Pekka Kasari (bobni). Od leta 1991 niso izdali nobenega novega albuma več, vendar na svoje koncerte še vedno privabijo množico ljudi, veliko privržencev pa imajo tudi v novi generaciji poslušalcev. Zdi se, da jim večina prisluhne ravno zaradi dejstva, da je njihov kitarist Roope tudi član skupine Children Of Bodom, ki je svetovno znano ime, Stone pa imajo na finskem kulten status banda, saj so v osemdesetih začeli nov val glasbe. Originalni zvok banda Stone je bil bolj tradicionalen heavy metal, ki je z leti postal bolj agresiven in hitrejši, s tem pa je rasla tudi njihova popularnost. Stone so bili prelomni za finsko glasbeno sceno, saj so pred njimi glasbene založbe in prav tako mediji ignorirali domače metal skupine. Tisti čas so bili Stone največji in verjetno tudi najboljši band na Finskem. V času svojega aktivnega delovanja so izdali štiri albume: Stone (1988), No Anaesthesia (1989), Colours (1990) in Emotional Playground (1991). Na Nummirocku si je Janne kljub natrpanemu urniku zame vzel nekaj minut. Namreč, verjeli ali ne, zanimanje zanje je bilo na festivalu večje kot za W.A.S.P. Janneja sem ujela na poti do bara in ker so v tistem trenutku nastopali W.A.S.P, sva porabila najprej 15 minut, da sva našla kotiček, kjer glasba ni bila preveč glasna. Odpeljal me je v stavbo zraven festivala in mi povedal, da sva v okoliški osnovni šoli. Po prvi minuti pogovora sem ugotovila, da bi bilo mogoče zelo pozitivno, če končno vklopim diktafon in začnem intervju …
NINA: Kako si?
JANNE: Kar OK. Včeraj je bil naporen dan … Ampak danes sem že bolje. (smeh)
NINA: Zakaj? (smeh)
JANNE: S prijatelji smo imeli v Helsinkih zabavo in nekako … Začeli smo zgodaj in zaključili zgodaj. (smeh)
NINA: Ja, točno, slišala sem, da je bil v petek (20. 6.) nekakšen finski pivski praznik, nekaj v smislu, da več piva ko spiješ, več bo dežja in boljša bo letina?
JANNE: Ja, nekaj takega. Ne vem natančno, nisem del te finske tradicije, ki narekuje, da naj bi ženske v tem času nabirale različna zelišča ter jih dale pod blazino. V spanju naj bi se jim prikazal njihov bodoči mož ali nekaj takšnega … (smeh) Ampak ja, kot si rekla, pivski praznik, tisto je dejansko res. (smeh)
NINA: Ponekod piše, da je skupina nastala leta 1984, drugod zopet, da 1985, kateri podatek je pravi?
JANNE: Enkrat takrat je nastala. Ne morem se spomniti, katero je pravo … Bil sem star okoli 15 let. (smeh)
NINA: Vsi v skupini imate še kakšen dodaten projekt ali band, na primer vaš kitarist Roope igra tudi pri Children Of Bodom, ki so svetovno znani, pa vendar ima Stone na Finskem kultni status.
JANNE: Ja, to je res… Šli smo na par turnej v tujino in imeli ogromno turnej po Finski. Mislim, da smo delali glasbo v pravem času. Na Finskem je bilo takrat to nekaj čisto novega.
Štiri leta smo bili zelo zasedeni in izdali smo štiri albume. Koncerte smo imeli non-stop. Na koncu smo se začeli dolgočasiti. Bilo je preveč, zato smo takrat nekako v šali rekli, da se ne bomo razšli, ampak da imamo samo pavzo. In ta je bila kar dolga … (smeh) Ampak je zabavno, takole po 20 letih priti nazaj in igrati. Lahko bolj kot ne samo uživamo … Ne bi se rad vrnil nazaj v tisto stresno obdobje. Igrali smo vsak vikend … Mogoče ne ravno za božič (smeh), ampak veliko, imeli smo približno 100 koncertov na leto. Zatem sem vedno igral v bandih, ki so imeli nekaj mesecev turneje, potem pa pavzo. To je veliko lažje.
NINA: Znani ste kot pionirji thrash metala na Finskem. Se vidite tako?
JANNE: Mogoče bi na neki način lahko rekel, da ja … Ne želim nam nadeti takšnega naziva, ampak tako je bilo. Težko je predstavljivo, da veliko ljudi, ki nas posluša danes, sploh še ni bilo rojenih, ko smo mi začeli. Je pa super, da današnja mladina posluša tudi takšno glasbo.
NINA: Zakaj mislite, da takrat niste uspeli na svetovni ravni?
JANNE: Mislim, da je za to veliko razlogov. Finska industrija ni bila pripravljena, da bi bande s Finske potisnila izven meja … To je bil eden od razlogov, drugi razlog pa je ta, da smo bili zadovoljni s situacijo, v kateri smo bili. Nismo imeli želje osvojiti sveta. Mogoče po tem, ko so HIM, Amorphis, Stratovarius in podobni bandi dobili priložnost v tujini in uspeli … Mislim, da od takrat finskim skupinam ni več težko priti v tujino. Tisti čas je bilo drugače, težje.
NINA: Planirate sedaj, da bi odšli na kakšno svetovno turnejo?
JANNE: (smeh) Ne, nimamo takšnih načrtov. Želimo samo uživati in odigrati par koncertov tukaj, na Finskem.
NINA: Kolikor mi je znano, ste lani v Seinajokiju na Provinssirocku rekli, da je bil tisto vaš poslovilni koncert?
JANNE: To so rekli vsi drugi, razen nas. Tega nismo nikoli rekli. Želimo si igrati. Mogoče kdaj na vajah dobimo občutek, da zdaj je pa res zadnjič. Vendar nikoli ne reci nikoli, to jaz vedno pravim. (smeh)
NINA: Ali lahko končno pričakujemo nov album? (smeh)
JANNE: Ne, ne moreš pričakovati novega albuma. Mogoče, če bi imeli CoB dve leti pavzo, takrat bi razmislili o tem, če nihče od nas ne bi imel česa drugega. Dejansko ne vidim, da bi v prihodnosti posneli kaj novega.
NINA: Imate še vedno vaje za koncerte ali samo pridete in odigrate?
JANNE: Po navadi se dobimo en teden pred koncertom in vadimo vsak dan intenzivno do koncerta. Moraš biti v formi, sedaj je lažje, ker smo lani imeli 5 ali 6 nastopov.
NINA: Vaši največji glasbeni vplivi?
JANNE: Iz prve lahko najlažje rečem Metallica … Ride The Lightning. S tem albumom so nam nekako pokazali pot. (smeh) In seveda bandi pred tem: Venom, Motörhead, Black Sabbath.
NINA: Kaj pa Jimi Hendrix? Ni bil Emotional Playground posvečen njemu?
JANNE: (smeh) Ne ravno v veliki meri.
NINA: Prvi single ste izdali leta 1987 – Real Delusion. Ste slutili, da boste z njim dosegli takšen uspeh?
JANNE: Mogoče malo. Pred tem smo že kar dosti igrali v okolici Helsinkov, scena je bila kar močna, ljudje so nas podpirali, še preden smo imeli pogodbo z založbo. Nismo pa pričakovali, da bo imelo vse skupaj tako velik vpliv ali da nas bodo ljudje po vseh teh letih še želeli poslušati.
NINA: Zadnji album ste izdali leta 1991, sedaj pa samo nastopate …
JANNE: Ja, lahko uživamo, podoživljamo zopet tiste stare čase. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj ne želimo posneti novega albuma. Bandu bi se morali 100-odstotno posvetiti, sedaj pa so to za nas nekakšne vrste počitnic, lahko bolj kot ne samo uživamo.
NINA: Vaš album Colours je bil izdan v devetdesetih, posvečen je vašemu prijatelju Jalluju Mattili (prijatelj banda, ki je izgubil življenje v požaru; op. a.). Koliko je njegova smrt vplivala na album, saj je veliko bolj temačen in emocionalen?
JANNE: Seveda je vplivala. V kolikšni meri, ne znam povedati, saj mislim, da se tega vpliva nismo najbolj zavedali … Ali pa ga v tistem trenutku nismo niti razumeli. Njegova smrt nam je dala misliti, življenje ni bilo več le zabava do zgodnjih jutranjih ur. Življenje se je dogajalo, sranje se je dogajalo …
NINA: Tvoja najljubša pesem z omenjenega albuma?
JANNE: Mogoče White Worms. Še vedno jo je zabavno igrati. Bila je tudi nekaj novega, izven našega stila, saj je pesem bolj melodična, vanjo smo vključili tudi violino in čelo.
NINA: Slišala sem, da vas angleška izgovarjava imena skupine moti in da je pravilna finska izgovarjava.
JANNE: Mi smo Finci, tako da ja, naj bi se izgovorilo, kot izgovorimo Finci (smeh), ampak dejansko nas ne moti.
NINA: Bi še kaj dodal?
JANNE: Hm … Ne. (smeh)
