V backstageu Nummirocka sem na hitro ujela Mathiasa, vokalista skupine Turisas, in čeprav je bil zelo utrujen od naporne vožnje iz Francije (prejšnji dan so namreč nastopili na Hellfestu), si je vseeno vzel čas zame in odgovoril na nekaj vprašanj.
NINA: Kako je bilo v Franciji?
MATHIAS: Veliko topleje kot trenutno tukaj (Finska op. a.). (smeh) Malo stresno, ker so nastop v Franciji snemali, ampak koncert je bil super, množica prav tako …
NINA: Si kaj utrujen? Včeraj ste bili še v Franciji (Hellfest, op. a.), danes pa že na Finskem (Nummirock, op. a.).
MATHIAS: Je kar, ja. Razdalja je velika, ker je Nummirock kar globoko na zahodu Finske. Takoj po koncertu smo šli na letališče, imeli let za Finsko ter se potem vozili še celo noč. Imeli smo dva leta, da smo prišli do Helsinkov, potem pa vožnja direktno sem, na Nummirock.
NINA: Ja, izgledaš precej utrujen.
MATHIAS: Ja, malo sem še zmeden, ampak tako je s festivali. Na srečo je tako samo čez vikend, nekako gre. Preživimo vikend, potem imamo pa cel teden, da se odpočijemo (smeh).
NINA: Ali kdaj ostanete na festivalu dlje časa, da si ga ogledate/prisluhnete nastopajočim in ujamete utrip?
MATHIAS: Včasih, če imamo čez vikend samo en nastop, potem lahko ostanemo, ampak pogosto je tako, kot je bilo sedaj – koncerti v različnih državah Francija–Finska, dolge razdalje, naporno potovanje in zato je to to.
NINA: Vem, da si velik ljubitelj piva. Kakšno je pivo v Franciji? Imaš na splošno mogoče najljubše pivo?
MATHIAS: Hm ... Ne vem. Mislim, da smo pili kar Kronenbourg, najljubšega piva pa nimam. Je pa vedno zabavno, ko potujemo. Vedno zavijemo v male lokalne pivovarne. Mislim, da smo imeli na Hellfestu možnost pokusiti tudi lokalno pivo. Ta lokalna piva so po mojem vedno najboljša. Navadno so komercialne znamke vse iste, standardni lager. Kar ni slabo, vendar meni bolj ustreza »craft beer«, takšna piva lahko najdemo povsod po svetu.
NINA: Če se ne motim, Turisas ni originalno ime banda? Kolikor mi je znano, ste ga spremenili iz … Ne znam niti izgovoriti … (Köyllö, op. a.)
MATHIAS: Točno zaradi tega smo ime spremenili (smeh) v nekaj, kar se malo boljše sliši.
NINA: To se pravi, da je bila menjava imena komercialna poteza?
MATHIAS: Em … Ne ravno. Dejansko pod tem imenom nismo nikoli ničesar izdali.
NINA: Standardno vprašanje, leto 2008, Amsterdam in izginotje Liska?
MATHIAS: Imeli smo koncert na Nizozemskem in po koncertu smo pred letom imeli še nekaj prostega časa v Amsterdamu, tako da smo se dogovorili, da se dobimo na letališču. Vsi smo prišli 
tja razen takratnega harmonikarja Liska, tako da smo imeli dve možnosti – ali vsi zamudimo let ali pa gremo domov. Ker nismo imeli nobenega nastopa več, smo sprejeli odločitev, da smo vsi odrasle osebe, ki znajo poskrbeti same zase, zato smo se odločili, da gremo domov brez njega. Ko smo imeli na vidiku novo ameriško turnejo, smo se trudili stopiti v kontakt z njim, vendar neuspešno, zato smo našli zamenjavo. V tistem času je bila to Netta. Od takrat ga v bistvu nisem videl. Ko smo snemali zadnji album, sem z njim govoril po telefonu, ampak to je bilo to. Vedno je bil posebnež, ima boemski slog življenja, je nepredvidljiv, tako da … Če bi to naredil kdo drug, bi bili verjetno bolj šokirani. V tem primeru je bilo nekaj, no, ne ravno normalnega, ni pa bilo presenečenje.
NINA: Kot si omenil, nekaj časa je bila v skupini Netta. Je sedaj bolje, ko ste sami fantje?
MATHIAS: Kaj pa vem … Mislim, da to, da smo imeli v skupini punco, ni vplivalo na band. Na turneji preživiš skupaj toliko časa, da nekako izgine dejstvo, aha, v bandu imamo punco. Ampak na neki način je sedaj malo lažje, ko smo sami fantje, saj naš um deluje bolj na podobni ravni (smeh).
NINA: Solaže v vaših komadih so večinoma izvedene na violini, od kod takšna ideja?
MATHIAS: Pri prvem albumu smo uporabili violino bolj v tradicionalnem smislu, tako da je bil Oli samo sezonsko z nami. Igral je bolj kot ne akustično violino na albumu Battle Metal. Za tem smo se odločili, da bi bilo zanimivo imeti violino tudi na nastopih v živo. Leto za letom, ko se je band razvijal in se je zvok stopnjeval in postajal progresivnejši, smo uporabili violino kot glavno kitaro. Sedaj jo uporabljamo tudi za razne efekte in ne več kot akustično violino.
NINA: Imate zelo unikaten videz. Mislim, da vas naredi dodatno prepoznavne. Je bil vaš videz mogoče marketinška poteza?
MATHIAS: Če bi ustvarili band z namenom zaslužka in prepoznavnosti, potem se band ne bi razvil v to, kar je sedaj … Tako da ne. Če pogledaš naše prve fotografije, se opazi, da se je naš videz razvijal skozi čas. Ničesar nismo planirali, na začetku smo želeli nase vreči le nekaj umazanije in krvi, kasneje na turneji je na vsakem koncertu kdo še kaj dodal, tako da se je vse skupaj razvilo do videza, ki ga imamo danes. Nekako bi bilo težko, da bi se to kar tako odločili.
NINA: Novi album se imenuje Turisas2013. Zakaj ste se odločili za nekaj tako preprostega?
MATHIAS: Zakaj pa ne? (smeh) Če se glasbenik odloči, da svojega dela ne bo poimenoval, mislim, da prepusti zadevo veliko bolj odprto za interpretacijo. Istočasno pa je to nekako istoimenski album, za katerega bi bilo čudno, če bi ga izdali 10 let kasneje. Nekako je to tudi album, ki na neki način ni poimenovan.
NINA: Kako to, da si na naslovnici samo ti?
MATHIAS: Ni bilo mišljeno kot nekakšno posebno sporočilo. Na naslovnici smo želeli, da ne bi bilo nekaj standardnega ali pa nekaj kot – čarobni vitez, ki jezdi mavrico (smeh) … Želeli smo, da bi bila fotografija nekaj preprostega. Dejansko je bila Jussijeva (Jussi Wickström, kitarist, op. a.) ideja, da smo uporabili fotografijo iz fotošutinga, jo obrezali in uporabili za naslovnico. Mislim, da je izpadlo kar dobro. Vse na novem albumu je malo bolj drugačno kot na prejšnjih, mogoče je bolj drugačno, kot se pričakuje od nas oziroma od banda, ki dela takšno zvrst glasbe.
NINA: Če se ne motim, ste za snemanje zadnjega albuma najeli kar celotno hišo. Je bilo snemanje zato kaj lažje ali boljše?
MATHIAS: Bilo je predvsem drugačno. Mislim, da je bilo tudi, kar se tiče produkcije, drugačno, kot smo se tega lotevali v preteklosti. Glasbo smo pisali in posneli istočasno, že zgodnji posnetki so bili narejeni tako kakovostno, da smo jih lahko vključili v končni izdelek. Vse skupaj je bil nekakšen eksperiment, poskusili smo nekaj novega ter se poskusili znebiti nekaj navad, ki smo jih pridobili skozi leta.
NINA: Na albumu lahko zasledimo pesem For Your Own Good, ki je zelo spevna. Ste jo namensko tako posneli?
MATHIAS: Ne. Ni bilo tako planirano, res je ena nežnejših pesmi na albumu, ampak po drugi strani je kar progresivna. Kar se tiče našega ustvarjanja, imamo proste roke. Založba nam pusti umetniško svobodo. Nikoli nam ne narekujejo, kako naj bi delali glasbo, saj se kot skupina ne želimo omejiti, kakšen tip glasbe bomo ustvarjali. Seveda navidezna meja vedno obstaja. Mislim, da z vsakim novim albumom malo spremenimo stil, vendar občutka, da moramo biti identičen band, kot smo bili leta 2004, ko smo izdali album Battle Metal, nismo imeli nikoli. Iz našega stališča je vedno bil prostor za ustvarjalnost, za nekaj novega.
NINA: Posneli ste zanimiv videospot za pesem 10 More Miles. Je bila ideja združiti sedanjost in preteklost vaša?
MATHIAS: Za večino scenarija je zaslužen Jukka Salo, ki je video tudi posnel. Po navadi sem dosti vpleten v stvari, ki jih počnemo. Bilo je zanimivo imeti človeka, ki je imel idejo in vizijo, mi pa smo mu samo sledili. Bilo je bolj sproščujoče, sem pa na koncu sodeloval pri produkciji.
NINA: Kako je bilo nastopati na križarjenju 70000 Tons of Metal?
MATHIAS: Bila je zelo zanimiva izkušnja. Najprej sem bil malo nervozen, kar pet dni na ladji z vsemi bandi in vsemi oboževalci. Na festivalu lahko še kam pobegneš, tam pa ne moreš, ampak vzdušje je bilo zelo sproščeno. Imeli smo se dobro, kljub temu da smo prišli naravnost iz studia. Nekaj klaviatur za album smo posneli kar v kabini, tako da se nismo mogli popolnoma sprostiti, saj smo poleg nastopa še vedno delali.
NINA: Bi kdaj šel na to križarjenje samo kot obiskovalec?
MATHIAS: Verjetno ne. To je moje delo, festivali so zadnji prostor, kjer si želim biti, ko imam čas zase. (smeh) Včasih je zanimivo biti obiskovalec ter se samo zabavati, vse doživljaš čisto drugače, ampak biti na ladji pet dni s samimi metal bandi … To bi bilo malo preveč.
NINA: Tvoja najljubša destinacija?
MATHIAS: Avstralija (smeh), zaradi vremena. Moram reči, da je res prijetna stran tega, kar počnemo, da imamo možnost potovati. Ko se naveličaš Evrope, greš drugam po svetu, zamenjaš okolje. Lansko leto smo imeli turnejo po Latinski Ameriki, bilo je neverjetno. Ljudje, koncerti, vse je bilo enkratno. Res pa, da je bilo zelo utrujajoče. Zaradi velikih razdalj smo povsod leteli. Imeli smo koncert, potem pa takoj na letališče. Spanca je bilo zelo malo. Kar se tega tiče, je Evropa veliko bolj praktična, razdalje so kratke, lahko lepo spiš na avtobusu in uživaš na poti.
NINA: Se mogoče spomniš letošnjega koncerta v Ljubljani, 1. marca?
MATHIAS: Je bil to slučajno koncert, kjer ste imeli nekakšno maškarado?
NINA: Ja, sredi koncerta si se odločil za stage diving, tako da si mi med svojim skokom z odra … nekako zlomil očala. (smeh)
MATHIAS: Res? Oprosti. (smeh)
NINA: Imate na odru dosti poškodb?
MATHIAS: Na odru smo kar aktiven band, imamo veliko energije in stvari se zlomijo. (smeh) Na sebi pa razen kakšnih modric, ki so sicer zelo pogoste, nisem imel večjih poškodb. (smeh)
NINA: Če bi ta trenutek pobrskala po tvojem iPodu, katera pesem bi me šokirala?
MATHIAS: Hm … Nisem prepričan, če imam v njem kakšne skrivnosti. Poslušam različne zvrsti glasbe, od ABBE do black metala. Odvisno, kaj se nekomu zdi šokantno. (smeh)
NINA: Bi za konec še kaj dodal?
MATHIAS: Ne, trenutno ne bi izpostavil ničesar posebnega. Hvala. (smeh)
