INTERVJUJI

21. 1. 2015

1349

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: SEIDEMANN

Pred prvim nastopom v okviru turneje Chaos Raids Europe sem govoril z glavnim ustanovitvenim članom banda 1349, basistom Seidemannom. Vizualno me je možakar s svojimi zalizci spominjal na filmskega junaka Wolverina, medtem ko se je med pogovorom izkazalo, da ti niso edini skupni imenovalec. Seidemann oz. Tor Risdal Stavenes se je predstavil kot zelo prijeten sogovorec z visoko mero humorja in dobre volje, česar pa med izvajanjem pesmi iz hiše 1349 ne more prenesti na oder, zaradi česar se po svojih besedah »transformira« v svoj drugi, ekstremni jaz. S Seidemannom sva poleg tega na glavo obrnila še več kot polovico bandove diskografije, se pogovarjala o njegovi prihodnosti in preteklosti ter o tem, kako je prišlo do sodelovanja s slavnim Frostom, komu smo sužnji in seveda zakaj so evropske odre med koncertiranjem ignorirali skorajda deset let, medtem ko so v ZDA potovali tako rekoč vsako leto.

DEJAN: Pa začniva. Danes je vaš prvi dan turneje. Kako se počutiš?
SEIDEMANN: Ja … Odkar smo bili leta 2005 skupaj na turneji z Gorgoroth, je to naša prva turneja po Evropi. Minilo je torej že skorajda deset let, zato je najbolj pomembno, da sploh smo spet na turneji, še posebej v Evropi. Resda smo po ZDA koncertirali tako rekoč vsako leto, a ker smo Evropejci, je prav, da nastopamo tudi v Evropi. Dobro je, da smo se vrnili, in glede današnjega nastopa tudi imam dober občutek. Smo spet v Münchnu in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.
DEJAN: Tudi jaz sem vesel, da ste ponovno na turneji. Ker osebno nisem velik fan festivalov, je bila turneja z Gorgoroth tudi moja zadnja priložnost, kjer sem vas videl v živo.
SEIDEMANN: Torej pred devetimi leti.

DEJAN: Točno, pred devetimi leti. Tako, zdaj bi ti pa postavil prvo vprašanje, za katerega sem pripravil krajši uvod. Vaš fan sem postal s prvim albumom Liberation. S tem želim le izključiti kakršne koli možne nesporazume, saj s svojimi vprašanji nočem delovati preveč kritično ali agresivno. Torej, moje prvo vprašanje se vrti okoli Frosta. On ni ustanovitveni član banda, to sta samo ti in Ravn.
SEIDEMANN: Tako je, ostala sva še samo jaz in Ravn, saj je Tjalve zapustil band tam nekje 2006 … Kje je že to … Poleg tega je Ravn sprva sedel na bobnarskem stolčku.
DEJAN: Res je.
SEIDEMANN: Vsi smo pa vedeli, da v tej postavi ne bomo mogli večno delovati in da bomo morali na neki točki dobiti bobnarja, saj kombinacija petja in bobnanja deluje recimo pri Absu, pri bandu, kakršen je 1349, pa ne. Seveda smo imeli srečo, da je bil Frost pripravljen igrati za nas. Tako smo Ravnu dali mikrofon, bobne pa pač očitno boljšemu bobnarju.
DEJAN: Se strinjam, da je bila zamenjava dobra odločitev. Pa vendarle. Spomnim se, kako sem tam okoli leta 2000 odkrival novo glasbo, zato se še zelo dobro spominjam, da sem 1349 dal priložnost samo zaradi Frosta. Poznal sem ga namreč zaradi Satyricon in vedel sem, da je zelo dober bobnar. Zdaj pa moje vprašanje: z vidika reklame je bilo zagotovo zelo dobro za band, da ste Frosta povabili k sodelovanju. Kako natančno se je začelo vaše sodelovanje? Povedal si že, da ste si želeli dobrega bobnarja …
SEIDEMANN: Bilo je takole. S Satyricon smo si delili prostor za vaje, saj je Ravn že dolgo pred tem poznal Frosta in Satyra. In vsakič, ko smo vadili komad, ki je kasneje dobil ime I Breathe Spears, se je Frost ustavil in rekel: »Dajte zaigrat tisti hudičev riff!« Mislil je enega izmed riffov tega ekstremnega komada. Naša glasba mu je bila od nekdaj zelo všeč. Ko smo ga torej 2000 nagovorili v zvezi z bobnanjem na demotu, ki je kasneje izšel na CD-ju, ker Ravn pač ni mogel več delati obojega, smo razmišljali, ali naj uporabi kakšno drugo ime. Tako veliko ime v bandu je namreč zmeraj dvorezen meč, saj ljudje hitro začnejo razmišljati v smislu »Ja, pa res, saj to je projekt bobnarja iz tistega drugega banda.« Za nas ostale pa je bil to naš band, naš dojenček, ne samo projekt, ki ga je vodil Frost. Toda prednosti po drugi strani: je neverjeten bobnar, je zelo inteligenten, zelo dober pisec besedil, ima ideje in ambicije za skorajda vse. Večkrat namreč pove, kaj naj bi naredile kitare, kaj naj bi naredil bas, in po navadi ima tudi prav. Je torej zelo dober glasbenik in bogata popestritev za band.
Seveda smo vedeli, da bodo mnogi govorili, da smo popularni samo zaradi njega. V tej zvezi so nam ljudje postavljali številna vprašanja, prišlo je do mnogih smešnih situacij. Ko je recimo za nas igral Tony Laureano, ker je bil Frost zaseden … Si moreš predstavljati, Tony Laureano je igral za nas. Mislim, Angelcorpse, Nile! No, in ko smo torej bili z njim na turneji, smo srečali enega tipa, ki je stopil do Tonyja in mu rekel: »Ti si bobnar? Škoda, da Frost ni uspel.« Sploh ne vem, kaj mu je bilo. Pa ne moreš tega reči Tonyju Laureanu oz. komur koli.
Kot rečeno, odločitev je zagotovo dvorezen meč, a pod črto so se stvari za nas odvile povsem pozitivno. Prišli smo do krajev, za katere nisem prepričan, če bi jih videli z bobnarjem z imenom Bob ali kaj podobnega.
DEJAN: Ampak to je stvar preteklosti …
SEIDEMANN: Tako je. Danes je 1349 band, ki ga ljudje poznajo po njegovem imenu.
DEJAN: In dobro je, da je tako.
SEIDEMANN: Ja, tudi sam sem zelo vesel, kako so se stvari razvile.

DEJAN: Narediva zdaj velik korak v času naprej, in sicer v leto 2009 in do albuma Revelations of the Black Flame. Ta album je bil zelo veliko presenečenje za vse, tudi zame, mnogo ljudi pa še danes meni, da je album zanič …
SEIDEMANN: Ja, vsak ima pravico do svojega mnenja. (oba v smeh)
DEJAN: Kakšna umetniška ideja tiči za tem albumom?
SEIDEMANN: Umetniška ideja albuma Revelations … Em, vsi vedo, da 1349 znamo uporabljati blast beat. To smo dokazali na Liberation, Beyond the Apocalypse in Hellfire. Toda 1349 smo zmeraj bili več kot samo blast beat. Pri Revelations smo se zato odločili, da bomo vse te stvari, ki so odlikovali naše prve tri albume, vzeli stran in jih porinili v ozadje. Tisto, kar je bilo prej v ozadju, pa smo postavili v ospredje. Seveda smo vedeli, da gre za zelo drzno potezo in da bomo s tem, da ni blast beatov, mnogim stopili na žulj. Blast beatov je sicer nekaj, a želeli smo poskusiti nekaj novega. Pred tem smo naredili tri ekstremne in direktne albume, kar pomeni, da bi lahko še enega. Namesto tega smo se raje odločili, da raziščemo svoje možnosti, konec koncev je black metal glasba možnosti. Pri black metalu gre za resnično širok spekter razpoložljivih možnosti. Seveda smo želeli ostati zvesti temu, kar v resnici smo, hkrati pa smo želeli videti, kaj se bo zgodilo, če bomo stvari upočasnili in jih začinili z grozljivo atmosfero. Konec koncev imamo vsi radi Twin Peaks, različne zvrsti glasbe … Vse se vrti okoli razpoloženja in čustev. Blast beti ponujajo veliko agresije, kaj več čustev pa le težko proizvedejo. Zato smo si želeli odkrivati še tista druga čustva.
Moram pa tudi povedati, da smo že med pisanjem albuma Revelations že pisali tudi Demonoir. Ta dva albuma bi dejansko morala biti izdana kot en dvojni album, saj imata samo tako dejansko smisel. Ker pa sta bila ločena, so se mnogi začeli spraševati, kaj za vraga se dogaja. Na ta način poslušalec ni dobil zgodbe, ki se nadaljuje, temveč samo njeno polovico. Če poslušaš Revelations in Demonoir, takoj opaziš podobnosti. Konec koncev je pri obeh sodeloval Tom G. Warrior, oba albuma sta bila posneta v istem studiu in druži ju ista rdeča nit. Toda po drugi strani je Demonoir dosti bolj agresiven, čeprav ima tudi dosti interludijev, medtem ko smo zgodbo začeli pripovedovati že na Revelations. Zato gre v mojih očeh tudi za dvojni album, saj mi vidimo in poznamo celotno zgodbo. Vsi drugi pa so z Revelations spoznali samo polovico zgodbe, zato pa so skočili v zrak, ker jim nič ni bilo jasno. Kar povsem razumem, a spet po drugi strani govori black metal, da naj človek počne to, kar želi početi. In to smo želeli narediti, čeprav mnogi morda težko razumejo.
DEJAN: Tudi na tem albumu je priredba, za katero sem v eni recenziji prebral, da ste jo vključili na album samo zato, da bi vaši poslušalci resnično razumeli, da ste želeli zveneti psihedelično. Torej: zakaj ta priredba?
SEIDEMANN: Zato, ker vsi radi poslušamo Floyde. V preteklosti smo posneli že mnogo različnih priredb: pred davnimi časi Celtic Frost, kasneje Mayhem … V bistvu smo z vsako priredbo ponudili kakšen namig več o svojih koreninah. Poleg tega smo posneli še priredbo od Bauhaus, kar tudi ni ravno metal, in še Exodus, Possessed, Pink Floyd … Po resnici povedano sem pred kratkim želel narediti priredbo kakšnega komada od Rokyja Ericksona, a do tega nekako nismo prišli. Nekako tako je, da glasbo, ki jo radi poslušamo, glasbo svojih vzornikov, radi predstavimo v slogu 1349. Zakaj torej Floydi? Ker je bil takrat in je še danes občutek pravi.
DEJAN: Ko ravno govoriva o Floydih … Si že slišal novi album? Je že sploh izšel? (med pisanjem teh vrstic sem preveril datum izida in izkazalo se je, da je The Endless River izšel le dva dneva pred najinim pogovorom, op. a.)
SEIDEMANN: Floydi bodo izdali nov album?
DEJAN: Ja!
SEIDEMANN: Hudiča. V bistvu nisem poslušal Floydov, odkar so izdali The Division Bell.
DEJAN: Gre za prvi album po točno dvajsetih letih.
SEIDEMANN: Bo že držalo. Na njihovem koncertu sem bil leta 1994, ko so promovirali The Division Bell, tako da je resnično minilo že dvajset let. Sicer pa … Bobnar je še živ, kitarist tudi, kot tudi Roger Waters, ampak nisem prepričan, če je tudi v bandu …
DEJAN: Je, ja. Originalna postava se je ponovno združila, so zakopali bojno sekiro.
SEIDEMANN: Klaviaturist je še živ? Mislim, da je ta umrl. Prav tako seveda tudi Syd Barrett, a njega ni bilo več v bandu, še preden sem se rodil.
Kaj si smešen, to je resnično fantastična novica. Najboljša, ki sem jo slišal v zadnjem času.

DEJAN: Sprva sem ti naslednje vprašanje želel postaviti za album Demonoir, a ker si o tem že dosti povedal, bi lahko tega prenesel tudi na aktualni album. Torej: ste imeli po Revelations občutek, da se ponovno želite vrniti nekaj korakov nazaj, k svojim koreninam?
SEIDEMANN: Pa smo res šli nazaj?
DEJAN: Z nazaj h koreninam imam v mislih agresijo in brutalnost.
SEIDEMANN: Ja … Z dvojnim albumom oz. s tema dvema albumoma smo stvari precej umirili, se podali v povsem nove vode, česar seveda nismo želeli ponoviti. Z Revelations in Demonoir smo se naučili svoje, da pa gre človek lahko naprej, se mora logično ozreti tudi nazaj, da vidi, česa ne sme ponoviti. Ko sem torej poslušal naše stare izdaje, npr. Beyond the Apocalypse in Liberation, sem se ponovno spomnil, da so dejansko prepojene s tistim dobrim, starim thrashem, za katerega sem ponovno imel dober občutek. Demonoir je brez thrasha, na tem albumu smo del duha 1349 pustili za seboj, saj je thrash po navadi hiter, zato je za novi album predstavljal povsem naravno odločitev. Sicer pa za novi album nisem prispeval veliko materiala, zato tudi nisem imel kaj dosti besede pri tem, v katero smer se odvijajo stvari. Toda vse, kar smo odigrali na vajah, se je zdelo dobro, še posebej tisti thrashy deli.
Ta dotični thrash je pred mnogimi leti v 1349 prinesel Tjalve. In to je tudi eno od dejstev, ki ga mnogi ne upoštevajo: po Hellfire smo 1349 izgubili dva glavna pisca glasbe, zato sta Revelations in Demonoir tudi morala biti drugačna. Naenkrat sem jaz postal glavni za pisanje pesmi. Pred tem smo imeli dva kitarista, ki sta pri ustvarjanju glasbe in dobrih riffov zmeraj želela preseči drug drugega. Ko pa je odšel Tjalve, je z njim vred za nekaj časa izginilo tudi dosti tistih necro old school thrashy elementov, kar pa smo se ponovno spomnili komaj kasneje, ko smo se spet poglobili v svojo glasbo. Joj, kako ga pogrešam! (in takoj v smeh)
Ker je bil ta thrash tudi zelo pomemben del našega zvoka, smo ga morali ponovno odkriti. Na bonus zgoščenki od Demonoir smo med drugim objavili tudi priredbo od Exodus – boljšega thrasha si človek ne more želeti – in to je v nas vzbudilo ta thrash občutek, ki smo ga potrebovali. Morda ne zavedno, a danes mi je povsem jasno, da se je thrash moral vrniti. Preko vseh teh naših priredb so se vrnili tudi vsi spomini, ki smo jih potrebovali, da smo lahko šli dalje.
Na Massive Cauldron of Chaos se torej nahaja nekaj čistokrvnih thrash metal komadov, kot npr. Postmortem, Slaves, ki zelo spominja na Exodus. Ali če se navežem na Nemčijo, potem je treba omeniti titane Kreator, Sodom ali Destruction. Po drugi strani pa smo tudi z Demonoir pobrali zelo veliko stvari in jih peljali dalje. Kot npr. agresijo, tehniko in vse drugo, kar je pomembno za dobro pesem. Tehnika še najmanj, saj je glavna pesem, medtem ko je tehnika samo orodje. Konec koncev, ko končaš hišo, se tudi ne oziraš na to, kako so pribiti posamezni žeblji.

DEJAN: Ko sem doma sestavljal vprašanja za tale najin pogovor, je bilo to mišljeno kot vprašanje. A ker si že toliko povedal o novem albumu, to ni več vprašanje, temveč dejstvo: Massive Cauldron of Chaos je po mojem album, ki se ga lahko razume kot direkten udarec na gobec vsem, ki so dvomili o vas. Kajti še zmeraj razturate in pri tem zelo uživate. (Seidemann se začne smejati) Zato greva kar dalje na naslednje vprašanje. Vsi smo sužnji? Komu?
SEIDEMANN: Vprašanje glede na besedilo pesmi seveda dopušča več možnih odgovorov. Poleg dejanskih sužnjev osebno menim, da smo postali sužnji medijev, socialnih medijev, do določene mere tudi konvencij …
Člani 1349 nimamo radi, če nam drugi govorijo, kaj naj počnemo. Iz mesta sem se odselil v hribe in se tako dodobra oddaljil od družbe, od modernega sveta, ker … Ko živiš v mestu, se sploh ne zavedaš, kako vse te stvari vplivajo nate. Ko pa prebiješ ta krog, spregledaš in se vprašaš, zakaj so ti bile te stvari sploh kdaj koli pomembne. Zakaj moram recimo nositi uro? Ker bom sicer zamudil vlak? Koga briga! Vse te stvari sploh niso pomembne. Mediji in vse laži, s katerimi nas pitajo … Seveda prihajajo laži z vseh strani. Ko smo začeli, je bila v naših očeh Cerkev tista, ki prodaja največje laži, toda ta vlak je odpeljal že zdavnaj. V bistvu mediji lažejo še bolj od Cerkve. Sicer pa obstaja polno religij, ne samo ena, ki prodajajo laži. Recimo islam je postal na Norveškem zelo pomemben, medtem ko v devetdesetih sploh ni bil tema. Poleg tega je še dosti drugega sranja, dosti novih gibanj, ki postajajo zmeraj večja. Ne razumem, zakaj se ljudje zatečejo k nečemu drugemu, ko končno zavržejo Cerkev. Ves čas smo izpostavljeni lažem in vplivom, za katere niti ne vemo. Televizija, recimo: večina jo ima in večina jo gleda, ne da bi se vprašala, kaj se dejansko dogaja, ker se pač samo želijo sprostiti po dolgem in napornem dnevu. Toda televizija te šopa s sranjem, ki se ga sploh ne zavedaš: s politiko in vsemi drugimi lažmi. Kot metalec imam seveda rad grozljivke, s katerimi pa imam zadnje čase težave, saj se povsod pojavljajo sami križi in ideje, da bo Bog rešil vse. Od kod je prišlo to sranje?
DEJAN: Mislim, da sem pred par meseci gledal isti film. O eksorcizmu itd.
SEIDEMANN: Ja! Tega sranja je zdaj čisto preveč in mi ga ne rabimo. To je za nami. A ko vidiš, kdo je film plačal, ti je vse jasno. Spet nam nekdo nekaj prodaja, zato se je treba ozaveščati, sicer bomo vsi zasužnjeni. Tako ali tako smo vsi sužnji denarja … Dejansko je toliko stvari, da je težko izbrati samo eno. Sam si izberi eno.
DEJAN: Res je.

DEJAN: Pomembna razlika med prvimi tremi albumi in aktualnim so po mojem mnenju refreni. Tokrat skorajda vsaka pesem vsebuje refren, ki jo naredi še toliko bolj catchy. Morda tudi bolj komercialno?
SEIDEMANN: (najprej smeh) Ko človek ne kriči več o Satanu, mora black metal potovati še dolgo pot, da bo postal komercialen. Sicer pa … Za pisanje pesmi obstajajo formule: Verz, refren, verz, refren. O tem so celo Nirvana napisali pesem Verse Chorus Verse. Pesmi 1349 pa nikoli niso imele tradicionalne strukture, vedno smo nizali en riff za drugim, se vmes vrnili na katerega prejšnjega, a to je bilo to. Ko smo začeli delati te različne priredbe, pa smo opazili, da ta struktura dejansko deluje tudi v ekstremnem metalu, zato smo se odločili, da tokrat poskusimo na ta način.
Kateri je že tisti album od Mayhem, na katerem se nič ne ponovi? Je to Grand Declaration of War? Se imenuje tako? To je resnično odbit album, vse se ves čas spreminja, glasba se nikoli ne obrača nazaj, temveč gre zmeraj dalje naprej. To je res nor konceptualni album. De Mysteriis Dom Sathanas, moj najljubši album od Mayhem, pa je recimo povsem drugačen. Na tem imajo komadi povsem tradicionalno strukturo: najprej en riff, potem še en riff, nato refren, nakar se riff ponovi itd. Gre torej za način pisanja glasbe, katerega se je Archaon že z Demonoir intenzivneje posluževal kot prej.

DEJAN: Zakaj ste začeli izdajati single? In da ne pozabim: ste jih prinesli kaj s seboj?
SEIDEMANN: Ja, nekaj singlov bi moralo biti med merchem. Sicer pa … Dobili smo možnost, da gremo na turnejo skupaj z Behemoth, za tisti čas pa je bil prvotno načrtovan tudi izid albuma. Ker je bil ta prestavljen iz razlogov, ki se jih več ne spomnim, je naša udeležba na turneji naenkrat postala vprašljiva. Seveda je malo politike v vseh teh stvareh, vendar so od Demonoir že tudi minila štiri leta, zato je bil že čas, da ljudem nekaj ponudimo. Poleg tega pa tudi veš, kako je z založbami. Te želijo videospote, single in blablabla. Želijo vse in kaj moreš? Lahko rečeš, naj se jebejo, a potem bodo oni naredili isto in tako sploh ne moreš izdati ničesar, zato smo se potem odločili za single. Za dotično turnejo smo zato sami natisnili lastno različico Slaves, saj nič ni bilo pripravljeno in nismo imeli druge izbire. Natisnili smo 300 kopij samo za turnejo po ZDA.

DEJAN: Verjetno so že razprodani.
SEIDEMANN: Ja, ni jih več. Niti zase nisem obdržal ene kopije. Kasneje sem od založbe dobil eno.
DEJAN: Torej imate s seboj Slaves in Tornado? Je Tornado sploh že izdan?
SEIDEMANN: Tornado je izdan kot bonus komad na digi različici albuma. Poleg tega je bil objavljen še na vinilu za Decibel Magazine. Vsaj tako se mi zdi. Nisem povsem prepričan, če je zares na vinilu, moral bi pa biti. (da, je na vinilu, op. a.) Za to izdajo smo namreč naredili priredbo komada od Voivod, ki sem jo prej pozabil omeniti.

DEJAN: Povejva zdaj nekaj stvari o prihajajoči oz. aktualni turneji, ki se začne danes. Po skorajda desetih letih boste ponovno osvajali odre manjših klubov. Sicer si o tem že govoril, a vseeno bom vprašal še enkrat: kako zelo ste to pogrešali? Veliki festivali so namreč ena stvar, omenil si že tudi Ameriko … So klubi tam večji? Kakšna je razlika?
SEIDEMANN: No, vse je odvisno od tega, s kom si na poti. Ko smo potovali z Behemoth, ki so vsaj za metalske standarde veliki, so bili tudi klubi veliki. Ko smo bili sami na turneji, stvari tudi niso bile kaj dosti drugačne. Za nekoga iz Norveške, kjer je vse bolj malo, je to povsem nova izkušnja. V ZDA je namreč vse prirejeno za življenje na cesti, vse je ob cesti, zato je potovanje od ene do druge točke čisto enostavno. V vsaki bogu zahrbtni vasi se najde prostor, kjer je možno nastopiti. Turneje so tam na dnevnem redu, saj morajo tudi ameriški bandi od nečesa živeti. To bi bila torej glavna logistična razlika.
Sicer pa danes težko primerjam te stvari, saj je minilo že kar devet let od zadnje evropske turneje. Toda Evropa je Evropa, konec koncev smo mi evropski, skandinavski oz. norveški band oz. kar koli že … Pač s te strani Luže. Naše prve turneje, ki se jih rad spominjam, so bile vse na evropskih tleh. Ne razumi me zdaj narobe, tudi ameriških turnej se rad spominjam, a Evropa ima vseeno svoj čar. Tukaj je recimo močneje prisotna predanost nekemu bandu. V letih 2010 in 2011 smo imeli turnejo po ZDA. Ko smo se vrnili leta 2012, so bili ljudje začudeni, da še igramo, ker nas tako dolgo že ni bilo na vidiku. V Evropi pa je drugače, saj se nas ljudje očitno še po tako dolgem času spominjajo.
DEJAN: Mi imamo boljši spomin, hehe …
SEIDEMANN: Ja, z določenega vidika bi lahko tako rekel. Po drugi strani pa gre za predanost, saj večkrat srečam ljudi … Recimo tako kot tebe, ki si nazadnje obiskal naš koncert pred devetimi leti, kar je tam dokaj redko, medtem ko tukaj še zmeraj obstaja.
DEJAN: Morda so enostavno preveč nasičeni s koncerti, saj lahko skorajda vsako leto v živo vidijo največja imena metal scene.
SEIDEMANN: Tako je. Dejansko morajo izbirati, na kateri koncert bodo šli. Prej sem že omenil, da sem se pred kratkim preselil ven iz mesta. Ko sem še živel v mestu, bi lahko tako rekoč vsak dan šel na kakšen koncert. Kar seveda nisem. Danes pa z veseljem obiščem kakšen koncert, ki ga morda sicer ne bi, če bi živel še vedno v mestu, saj bi bil že dokaj naveličan.

DEJAN: Trenutna turneja je dokaj kratka. Lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšno? Ne vem, če ti je to kdo povedal, prihajam iz Slovenije, zato me zanima, če lahko tam pričakujemo kakšen koncert.
SEIDEMANN: To bi bilo fino.
DEJAN: Torej še ne veš?
SEIDEMANN: Letos ne, a drugo leto gremo spet na turnejo. Sicer zaenkrat še nič ni stoodstotno potrjeno, a v načrtu je daljša turneja, kajti aktualna, ki traja pičlih enajst dni, je samo neke vrste ogrevanje. Tokrat bolj ali manj igramo samo v Nemčiji in okolici, gre za neke vrste pokušino, medtem ko naj bi drugo leto ponovno igrali povsod.
DEJAN: Rekel si, da letos torej ne. Kdaj pa?
SEIDEMANN: Kot sem ti ravnokar razložil, moramo spet obiskati ZDA. In kot sem že tudi povedal, nimamo še nobenih potrjenih datumov, a turneja naj bi se zgodila enkrat v začetku leta.
DEJAN: Pa morda že veš, s kom boste šli na turnejo?
SEIDEMANN: Ne, nič od tega še ni znanega. Ko smo bili na turneji z Behemoth, smo veliko govorili o tem, a dorečenega ni bilo nič konkretnega. Pogovarjali smo se tudi z Marduk, s katerimi se tudi dobro razumemo. Opcij je več, najti moramo le tisto pravo, ki bo ustrezala vsem. Kar pa je dandanes dokaj težko, saj se albumi ne prodajajo dobro, zato morajo bandi koncertirati, kar pa pomeni veliko koncertov in večje težave za organiziranje turneje. Izgovor ni dober, je pa odraz dejanskega stanja. Vendar vemo, da se moramo spet spraviti nazaj na oder.
Če bi že prej vedel, da si iz Slovenije, bi že prej lahko govoril o tem. Ko se človek pomika proti vzhodu, je deležen dosti več tiste predanosti. Spominjam se, ko smo igrali skupaj z Gorgoroth … Ko se odmikaš od bogatih in razvajenih, se bližaš ljudem, ki so resnično lačni določenih stvari. Igrali smo v Srbiji …
DEJAN: Verjetno tudi na Hrvaškem?
SEIDEMANN: Ne, mislim, da tam nismo igrali, ker smo imeli neke težave. Ne spomnim pa se, če je bila Slovenija tudi zraven.
DEJAN: Mislim, da ste igrali v Sloveniji štiri ali pet dni po Berlinu.
SEIDEMANN: Res je.
DEJAN: Kajti videl sem vas v Berlinu, moji prijatelji pa so vas gledali v Ljubljani.
SEIDEMANN: Ja, točno, Ljubljana, saj res. Čakaj malo! Gala hala?
DEJAN: Točno. Metelkova mesto …
SEIDEMANN: Ja, tega se pa spomnim. Dejansko imam o Ljubljani tako dobre kot slabe spomine, vendar v glavnem zaradi tega, ker sem takrat toliko popil in sem zaradi tega tudi imel kar nekaj težav na tistem ozkem odru. Spomnim se tudi poti od dvorane proti staremu delu mesta, reke in gradu … Takrat sem si rekel, da se moram vrniti tja na dopust s svojo ženo. A saj veš, kako je to, do zdaj se še ni zgodilo.

DEJAN: Dandanes večina ekstremnih metal bandov igra kratke koncerte, ki niso veliko daljši od 60 minut.
SEIDEMANN: Ja?
DEJAN: Ja, jaz menim, da je to kratko. Kaj ti meniš o tem in kako dolgo boste igrali danes?
SEIDEMANN: Pripravljen imamo set, ki traja okoli 60 do 75 minut. Menim, da nekateri poslušalci v primeru tako ekstremne oblike metala, kjer so neprestano bombardirani z blast beati, več ne prenesejo. Toda natočiva si čistega vina, tudi jaz nisem več tisti mladi, petindvajsetletni mladenič, ki je igral bas kitaro na Liberation. Po eni uri norenja na odru že pomislim, da bi bilo fino, če bi se lahko malo spočil. A vse je relativno. V naši glasbi recimo ni veliko variacij, če odmislim Revelations, so vsi komadi zelo naporni, zato tudi ne moremo sestaviti razgibane setliste, temveč lahko ponudimo le en direkten udarec na nos za drugim. Če bi recimo imeli deset albumov in če bi štirje od teh bili srednje hitri, potem bi lahko sestavili daljšo setlisto. Toda učinek 1349 mora biti podoben direktnim udarcem na nos, za kar je ena ura povsem dovolj.
DEJAN: Med poslušanjem in razmišljanjem o tvojih besedah sem pomislil, kaj bi bilo, če bi album morda vseboval pesem ali dve več. 38 minut … Paket v celoti je zelo dober in vsakič, ko je albuma konec, bi si ga rad zavrtel še enkrat. A če bi vseboval še dve pesmi, navdušenje morda ne bi bilo tako veliko.
SEIDEMANN: Točno tako. Bolje je, da pri ljudeh vzbudiš željo po več, kot pa da jih dolgočasiš. Če želijo ljudje slišati album še enkrat, je to samo dobro. Tako da mislim, da si si sam bolje odgovoril na vprašanje kot jaz.

DEJAN: Corpse paint. V kolikšni meri je corpse paint pomemben za 1349, za black metal na splošno? Je morda preživet?
SEIDEMANN: Odgovora za celotno sceno ti seveda ne morem ponuditi, lahko ti pa odgovorim zase in za 1349. Med najinim pogovorom si lahko brez težav ugotovil, da sem povsem običajen možakar. A da lahko stopi človek na oder in počne ekstremne stvari, potrebuje za to neke vrste transformacijo. Možakarja, ki ga skrbijo računi, služba in ostale običajne stvari, moram pustiti za seboj in se osredotočiti na glasbo. Seveda mora biti tudi vizualni del black metala ekstremen in ustrezati glasbi. Nepristno bi bilo, če bi na odru stal v obleki, z basom tik pod brado in ležerno igral. Takšen imidž se mi za našo glasbo zdi napačen. Ko glasbo slišim in čutim, jo želim tudi živeti, zato se med pripravljanjem kostuma počasi miselno pripravljam. Zato pa obstajata Seidemann in tista druga oseba, vendar samo Seidemann je sposoben iti na oder, igrati bas in kričati.
DEJAN: Tako kot si rekel že sam, lahko govoriš samo zase in za 1349. Ko namreč v zadnjih letih v živo gledam recimo Satyricon ali Vreid, ti že kakšnih pet let ne uporabljajo več corpse painta, a to jim tudi pristaja. Po drugi strani pa tudi ne igrajo tako zelo ekstremne glasbe kot vi.
SEIDEMANN: Stvari so se tukaj razvile v različne smeri. To, kar recimo želijo Vreid vizualno izraziti z uniformami, se sklada z njihovimi besedili o vojni in odporniškem gibanju. Smešno in celo nespoštljivo bi bilo, če bi na odru stal band s corpse paintom in divje kričal o teh stvareh, zato njihovo odločitev povsem razumem. Za 1349 pa je corpse paint nujen, je del priprav, ki jih imamo za vsak nastop. Ne glede na to, kako zelo utrujen že sem, nekaj ur pred nastopom si zmeraj nadenem corpse paint in se pripravim, da na odru ponudim dober šov za ljudi, ki so pripotovali s tem namenom in za to tudi plačali. Oni pričakujejo določen šov, ki jim ga jaz želim ponuditi, tako da se preobrazim v Seidemanna.
V tej zvezi ti lahko povem kratko zgodbico. Ko smo enkrat igrali v Oslu, so na koncert prišli tudi ljudje, ki me poznajo zasebno, niso pa poznali mojega metalskega življenja. Ko so me videli na odru, so bili vsi zaprepadeni. Nekdo od njih me je celo skušal priklicati s pravim imenu, a tega sploh nisem dojel, ker sem mislil, da kliče nekoga drugega. S tem, ko sem torej ustvaril nekoga, ki živi v in skozi glasbo, sem s transformacijo dosegel svoj namen.
DEJAN: Najlepša ti hvala za tale temeljit odgovor. Od zdaj bom zagotovo drugače gledal na celotno sceno, ki še zmeraj uporablja corpse paint, kajti ta je še zmeraj močno prisoten in premnogokrat zgleda in deluje le smešno.

DEJAN: Bi želel na kratko govoriti o projektu Den Saakaldte?
SEIDEMANN: Ja, ni problema.
DEJAN: Super. Tudi za to glasbo se mi zdi, da si se na zadnjem albumu pomaknil nazaj k svojim koreninam. Čisto slučajno?
SEIDEMANN: Ne, sploh ne, stvar je v tem: na novem albumu na kitari igra nov kitarist, Tjalve, ki je bivši kitarist od 1349. Den Saakaldte je od nekdaj tako rekoč otročiček primarnega kitarista Sykeliga, ki je napisal vse, resnično vse za prvi album. Jaz sem samo prišel v studio, odigral bas in šel. Za vse ostalo je poskrbel on, medtem ko je za drugi album veliko napisal Tjalve in tudi na splošno je sodelovala drugačna skupina ljudi: jaz na basu, Tjalve na kitari, za bobni je sedel Tybalt, s katerim sva igrala skupaj v enem drugem bandu. Ker smo se v ritem sekciji tokrat dosti bolje poznali, sem lahko delal stvari, ki jih prej nisem mogel. Res je tudi, da smo si želeli več old school sranja, kot npr. pri Endeløst øde, ki je zelo rokerski. Del albuma torej izpade zelo netipično za Den Saakaldte, ker ga je napisal nekdo povsem drug. A čeprav je tudi vokalist drugi, se še zmeraj sliši, da gre za Den Saakaldte, saj je Sykelig k našim idejam dodal tiste tipične kitarske melodije. Bo pa zanimivo opazovati, kako se bodo stvari razvile v prihodnosti.

DEJAN: Eno vprašanje v zvezi z Ateno. Kakšna je povezava med vami?
SEIDEMANN: So iz istega mesta kot naš kitarist. Na festivalu, ki je bil organiziran v tem mestu, so že bili naša predskupina. Ko smo iskali predskupino za to turnejo, nam je session kitarist, ki dela v tistem mestu, rekel, da naj vzamemo Ateno. In tako je bilo. Sicer igrajo drugačno glasbo kot mi, a to sploh ni pomembno. Hoteli smo jim dati priložnost in prav zanima me, kakšni so, saj jih še nisem slišal.
DEJAN: Torej veš samo, da igrajo black metal, a ne veš, kakšnega?
SEIDEMANN: Nisem prepričan, če sploh igrajo black metal. So mladi in eksperimentirajo, mislim, da igrajo nekaj modernega …
DEJAN: So to zdaj oni, ki jih slišiva? Ali so morda Morgengrau?
SEIDEMANN: Veš, da ne vem. Jaz igram bas, jaz takšnih stvari ne vem. (je ponovno odgovoril na pol v smehu)

DEJAN:
Moje zadnje vprašanje. Tega še nikoli nisem naredil. Si že kdaj slišal kakšen slovenski black metal band?
SEIDEMANN: Čakaj, čakaj, ja, mislim, da sem. Ko smo igrali v Ljubljani, je pred nami nastopal tudi en lokalni band, ki se ga v bistvu ne spomnim več … Takrat smo popili res veliko slivovke.
DEJAN: Ja, po slivovki se marsikdo marsičesa več ne spomni.
SEIDEMANN: Spomnim se samo, da sem bil tam in da je band igral. A, lepo prosim, pouči me o dobrih slovenskih bandih …
DEJAN: Za primer, da bi bil tvoj odgovor negativen, sem s seboj prinesel svoj mp3 predvajalnik. Si morda že slišal za Dekadent? Gre za relativno mlad band, predvajal pa bi ti rad pesem z njihovega prvega albuma, ki je po mojem najboljši.

Na tem mestu sem začel brskati po predvajalniku, kjer sem iskal pesem Vigred. Še preden je Seidemann začel poslušati komad, sem ugasnil kamero, zato te vrstice pišem le po spominu. Skladbo je poslušal kakšni dve minuti, kot basist se je seveda osredotočil na bas, ki se mu je zdel zelo zanimiv, zdelo pa se mi je, da tudi njegov splošni vtis o komadu ni bil najslabši. Definitivno pa ne bi imel nič proti, če bi si kdaj delili oder.

SORODNE VSEBINE:
30. 10. 20141349 - Massive Cauldron of Chaos / Recenzije
30. 9. 2008Brutal Assault 2008 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana