Nick Holmes (vokal), Greg Mackintosh (kitara), Aaron Aedy (kitara), Stephen Edmondson (bas) in Matthew Archer (bobni) so leta 1988 v mestu Halifax (Anglija) ustanovili band Paradise Lost. Že kmalu po posnetem prvem demu so dobili ponudbo založbe Peaceville Records, jo sprejeli in februarja 1990 izdali prvenec Lost Paradise. Kljub slabši produkciji je bil album zelo dobro sprejet tako s strani kritikov kot fanov. Glasba, ki so jo takrat igrali, je slonela na death metalu, za njihov vpliv pa bi lahko šteli Napalm Death, Obituary in Death.
Leto kasneje so izdali drugi album Gothic, s katerim so se oddaljili od vseh takratnih metal bandov. Naslov albuma je že sam po sebi dovolj zgovoren. Z uporabo orkestralnih pasaž, nižje uglašenih kitar, ženskih back vokalov in temačnih solaž so si izoblikovali prepoznaven, zelo originalni zvok. Izidu albuma je sledila evropska turneja, na kateri se je krog njihovih oboževalcev krepko povečal. Leta 1992 so Paradise Lost zapustili Peaceville Records in podpisali z veliko večjo Music For Nations. S producentom Simonom Efemyjem so se zaprli v studio in posneli mojstrovino Shades Of God, ki je izšla junija 1992. Album so zaznamovali perfektni riffi, akustični prehodi, močno pa so se popravili tudi v pisanju pesmi. S Shades Of God so se še bolj oddaljili od death korenin v prej še nedifinirani stil. To je bil tudi zadnji album z death vokali. Sledila je obsežna evropska turneja, kjer so igrali pred veliko večjo publiko kot so bili vajeni v preteklosti. Mnogo koncertov je bilo razprodanih, vrhunec pa so bili festivalski nastopi v Nemčiji s Sepulturo in Dynamo Open Air v Eindhovnu pred 30.000 glavo publiko. Takoj po vrnitvi domov so šli v Longhome studio in oktobra izdali As I Die EP. Video za naslovno pesem se je veliko vrtel na MTVju, ponovno pa so se odpravili na turnejo, tokrat tudi v mnogo bolj različne države, kot recimo Izrael, Grčijo, Poljsko, Češko in tudi Slovenijo.
Po turneji so z Efemyjem posneli svoj četrti album Icon, ki je izšel junija 1993. Ena največjih mojstrovin gothic metala jih je “zabetonirala” v vrhu metal glasbe. Izidu sta sledili turneji, s Sepulturo po ZDA in še evropska headlinerska. Naslednje poletje so se ob festivalskih nastopih ponovno odločili za EP, tokrat naslovljen Seals The Sense. Vrhunec festivalske sezone je bil nastop na Rock Am Ring v Nürnbergu pred 70.000 ljudmi. Konec poletja pa so izdali tudi prvo videokaseto Harmony Breaks. Na njem so bili posnetki iz Nemčije iz leta 1993 in videospoti, eden od njih, Embers Fire, pa je bil med gledalci znamenite Headbangers Ball na MTVju izbran za video leta.
Konec leta 1994 se je zgodila prva in do takrat tudi edina kadrovska zamenjava v bandu, ko je Matta Archerja za bobni zamenjal Lee Morris. Kot vzrok za zamenjavo je bil naveden Mattov zmanjšan interes za delovanje skupine. Zamenjava bobnarja pa ni v ničemer vplivala na njihovo glasbo, kar je bilo očitno na novi mojstrovini Draconian Times, ki je izšla leta 1995. Po izidu albuma, ki so ga po svetu prodali v več kot milijon izvodih, so se odpravili na obširno svetovno turnejo, videospot za pesem The Last Time pa se je redno vrtel na MTVju.
Na One Second, ki je izšla leta 1997, so začeli eksperimentirati z elektronskimi zvoki, s čimer veliko starih fano ni bilo zadovoljnih, pridobili pa so dosti novih. Na turneji so ponovno obiskali tudi Ljubljano in napolnili Festivalno dvorano. To je bil zadnji album pri Music For Nations, ki je izdala še “best of” album Reflection, kolekcijo singlov in VHS One Second Live. Z naslednjim albumom Host so eksperimentiranje z elektroniko nadaljevali v taki meri, da o metalu ni bilo več govora. To je bil tudi prvi od dveh albumov za veliko založbo EMI Records. Na Believe In Nothing iz leta 2001 je bilo opaziti zopet več trših kitarskih riffov, a album je bil še vseeno daleč od tistega, kar bi stare fane pritegnilo nazaj. Na evropskih turnejah so jih spremljali najprej Sisters Of Mercy, nato pa še The 69 Eyes.
Po poteku pogodbe z EMI Records so novo založbo našli v G.U.N. Records. Symbol Of Life, ki so ga posneli s producentom Rhysom Fulberjem, je bil prvi album za to nemško založbo. Za njih pa je to pomenil nek nov začetek tudi v glasbenem smislu, kajti na njem se zopet vrnili v metalske vode. Album je izšel konec oktobra leta 2002, že pred tem pa je njihova stara založba Music For Nations izdala njihov prvi DVD Evolve.
Marca 2004 je zasedbo zapustil bobnar Lee Morris. Nadomestil ga je Jeff Singer (ex- Blaze), ki je bil prav tako kot Morris na avdiciji leta 1994, a takrat ni bil izbran, baje predvsem zaradi svojega roza bobnarskega kompleta, za katerega je sicer sam trdil, da je češnjeve barve.
Leta 2005 so izdali svoj deseti studijski album in ga naslovili preprosto Paradise Lost. Album je kombiniral stilske elemente tako elektronske kot kitarske glasbene usmeritve in predstavlja začetek vrnitve k njihovim gothic metal koreninam.
Po prehodu k založbi Century Media so leta 2007 izdali svoj enajsti studijski album, In Requiem, ki je naletel na pozitiven sprejem tako s strani kritikov kot tudi oboževalcev. Navdušujoč je bil predvsem povratek k težjemu gothic metal zvoku, tako značilnem za obdobje zgodnejših albumov, kot je bil na primer Draconian Times. Pred In Requiem je izšel single The Enemy, na katerem je bil Jeff Singer prvič uradno zabeležen kot polnopravni član zasedbe. Istega leta je založba Century Media izdala tudi dvojni DVD Over The Madness, ki je dokumentiral vpliv Paradise Lost na oblikovanje gothic metal žanra, predstavlja pa tudi globlji vpogled izza kulis in v delovanje zasedbe od njene ustanovitve naprej.
Leta 2008 so ob dvajseti obletnici delovanja zasedbe izdali dvojni DVD The Anathomy Of Melancholy. Gre za posnetek posebnega koncerta, ki se je zgodil pred izidom In Requiem, odigrane skladbe pa predstavljajo presek njihovega celotnega opusa. Istega leta je Jeff Singer naznanil, da zaradi družinskih razlogov in obetavne službe zapušča zasedbo. Paradise Lost so nato sprva odpovedali načrtovano južnoameriško turnejo, a so jo potem, ko so našli ustrezno zamenjavo za koncerte, Marka Herona (Oceansize), ponovno potrdili.
V začetku leta 2009 so pod taktirko producenta Jensa Bogrena v Fascination Street Studios v Örebroju na Švedskem, pričeli s snemanjem novega albuma. Ker še niso uspeli najti stalne zamenjave za Singerja, je bobne posnel Šved Peter Damin, po zaključku snemanja pa je bil za novega stalnega bobnarja izbran Adrian Erlandsson (ex- At The Gates, ex- Cradle Of Filth). Junija so uradno objavili ime novega albuma, Faith Divides Us – Death Unites Us, ki je uradno izšel septembra istega leta. Oktobra so se odpravili na headlinersko evropsko turnejo. Žal jo je zaradi smrtne bolezni svojega očeta v novembru moral zapustiti kitarist Greg Mackintosh. Kljub ustrezni zamenjavi, Millyju Evansu, dolgoletnemu kitarskemu tehniku zasedbe, so bili prisiljeni prestaviti šest datumov evropske turneje, saj je Evans imel že vnaprej dogovorjene obveznosti s svojo zasedbo Terrorvision. Tako je bil prestavljen tudi za 5. december načrtovan koncert v naši bližini, v Zagrebu, ki se bo po novem zgodil v soboto 13. februarja 2010, v klubu Boogaloo, s predskupinama Samael in Omega Lithium.

Matjaž, Vasja B.

Trenutna/zadnja zasedba:
Nick Holmes – vokal
Greg Mackintosh – kitara
Aaron Aedy – kitara
Stephen Edmondson – bas
Adrian Erlandsson – bobni

Diskografija:
1990 – Lost Paradise
1991 – Gothic
1992 – Shades Of God
1992 – As I Die EP
1993 – Icon
1994 – Gothic/Seals The Sense EP
1995 – Draconian Times
1997 – One Second
1997 – The Singles Collection 5-CD box set
1998 – Reflection
1999 – Host
2001 – Believe In Nothing
2002 – Symbol Of Life
2003 – At The BBC
2005 – Paradise Lost
2007 – In Requiem
2008 – The Anatomy Of Melancholy (dvojni DVD/CD)
2009 – Drown In Darkness – The Early Demos
2009 – Faith Divides Us – Death Unites Us