REPORTAŽE

27. 10. 2008

Metalcamp 2008 - 1. del (3.7. – 4.7.2008)

Pisalo se je leto 2004, ko smo v deželi Sloveniji dobili metalski festival, ki so ga krasila imena mednarodne veljavnosti. Prvi Metalcamp je bil tako uspešen, da je naslednje leto zavzel večjo lokacijo in se razširil na tri dni. Na velikem odru so se predstavili Slayer, Soulfly in Anthrax, tako da imamo leto 2005 vsi v dobrem spominu. Metalcamp je z vsakim letom pridobil veliko na ugledu, že lansko leto se je raztegnil na en teden, kljub temu da so skupine igrale le 5 dni. Za peto izvedbo se je ta teden ponovil, le da so se tokrat v enem tednu zvrstile še bolj priznane skupine kot lansko leto. Festival je za peto obletnico dobil tudi svojo himno z naslovom 7 Days Of Metal, ki jo izvajajo Prospect.
Uradno se je festival začel 3. julija, a mnogi so prišli že nekaj dni prej, da so imeli šotore v senci. Kljub temu, da so skupine začele igrati 4. julija, se je dan pred tem veliko dogajalo na samem prizorišču. Predvsem se je pilo na hektolitre piva, plaže ob Soči so bile nabite bolj kot v Portorožu. Marsikdo je med več tisoč glavo množico iskal pozornost s tem, da si je nadel kakšno čudno obleko, ali pa se npr. ves polepil z izolirnim trakom. "Maaarjan!!" so se drli mnogi in iskali pogrešano osebo. Marjana se išče že vse od leta 2004, a vendar ga ne iščejo samo Slovenci, popularen je tudi med drugimi narodi.
Skratka, mnogim je minil prvi uradni dan Metalcampa zelo prijetno. Naslednje jutro je bilo zato na vrsti preganjanje mačka, ščetkanje zob (zaradi slabega zadaha), zadevanje s kofeinom in po vsem tem množično romanje v Mercator, kjer si tolminski trgovci obliznejo vse prste, ker je pred njimi teden visokih zaslužkov. S prihodom iz trgovine je ostalo na voljo še par uric do začetka koncertiranja. Prvi band je bil napovedan šele ob štirih popoldne, kar je bilo ustrezno tako za band kakor za obiskovalce. Noben se ni skuhal od pretirane vročine. Za popolno uničenje mačka je bila potrebna še ena stvar – skok v mrzlo Sočo. Voda je bila krepko pod dvajset stopinj, kar pa ni zadržalo zagretih kopalcev, ki so skakali po vodi kot dojenčki, ki prvič vidijo morje.
Okopani, polni energije so obiskovalci radovedno pogledovali na urnik, da ne bodo zamudili kakšnega banda. Prvi bandi pa mnogih ne zanimajo, zato je bil čas še za kakšen grižljaj čevapčičev in ogled merchandisa, ki je bil kot vsako leto precej pester in se je dalo najti za vsak okus nekaj.
Na glavnem odru se je drugi uradni dan začel z nastopom avstrijske skupine Artas, ki smo jo mnogi zaradi neusmiljene vročine raje spregledali. To pa ni veljalo za naslednjo skupino, Penitenziagite, ki se je na Metalcampu predstavila že drugič, tokrat na velikem odru. Prvič se je v zasedbi pokazal tudi novi basist Aljoša Orlovič, ki ga bolje poznamo kot kitarista v skupini Scaffold, a Aljoša se je pokazal zelo dobro tudi v vlogi basista. Penitenziagite je prišlo pogledat predvsem veliko Slovencev. Med njimi je bil tudi Aleš Jelovčan, ki je skupino zelo pohvalil: "Gledal sem že več kot deset njihovih nastopov in zdaj, ko sem jih videl na tako velikem odru s tako dobrim zvokom, so se odlično izkazali. Frontmenske sposobnosti, sploh ta kontrast med to mirnostjo tega človeka in tem uničujočim glasom, ki ga da od sebe, solaže so bile odšpilane perfektno, bobnar se je tudi znašel. Ni bilo stvari, ki bi jo pogrešal." S Penitenziagite je bil marsikdo zadovoljen, band je pokazal veliko napredka kar se tiče nastopov v živo.
Po slovenski black/death zasedbi so oder zavzeli October File, ki smo jih raje spregledali, ker mnogim pač punk/hardcore bandi ne pašejo na tak festival. Vseeno se je prizorišče vidno napolnilo, namreč mnogi so čakali finski fenomen Wintersun. Zakaj fenomen? Band ima izdan le en album, ki ga sedaj preigrava že 4 leta in publika ni pokazala niti malo upada interesa. Finski kvartet je imel na voljo kar 45 minut, kar je bilo dovolj, da je odigral večino prvenca oz. edinca, za posladek pa je vodja Jari Mäenpää postregel z 10 sekundnim odsekom s prihajajočega albuma, za katerega je izjavil: "Novi album bo izšel prej ali slej." Večino publike se je začelo kar smejati zaradi Jarijevih praznih obljub. A čez Zimski Sonček se nimamo kaj pritoževati, ker so odigrali na profesionalni ravni. Še posebej se lahko pohvali bobnar Kai Hahto, ki je pokazal, da je vreden svojega akademskega naziva. Malce bi se lahko pritožil čez sam zvok, namreč bas bobni so bili tako natriggerani, da so občasno preglasili celo druge inštrumente. Za sam konec pa je skupinca postregla s priredbo Judas Priest Painkiller, pa še to ne do konca, ampak le do solaže, kjer se je Jari začel preseravati s svojimi spretnostmi v soliranju.
Čas je bil za grupico, ki ne poudarja klaviatur in lepih solaž. Na oder so stopili death metalci Six Feet Under, kjer na vokalih kraljuje večni zadetek Chris Barnes, ki ima zdaj že kar konkretno dolge drede. Barnes je znova dokazal, da mu vokal ne peša. Sicer ne kruli več tako dobro kot v Cannibal Corpse časih, a še vedno je prebavljiv. Six Feet Under so s svojim upočasnjenim death metalom mnoge navdušili, a kaj ko se je zadeva malce preveč vlekla z vsakim naslednjim komadom, ker so vsi zveneli podobno. Ob pogostem srednjem tempu je skupina kombinirala z nekaj hitrejšimi komadi. Barnes pa je nekatere dele podkrepil s kričanjem, ki ga je zelo dobro opisal eden izmed obiskovalcev: "Barnesovo kričanje se sliši tako kot cirkularna žaga."
Na prizorišče Metalcampa je padla noč, kar je bilo zelo idealno za naslednjo skupino, ki si je zaslužila biti glavna skupina, a vendar so se zbrali šele po enajstih letih odsotnosti. Tako! Metalcamp je dočakal Carcass. Z Začetnim Inpropagation z albuma Necroticism se je začelo množično slemanje, ker Carcass so enostavno posekali vse današnje bande. Skupina je bila odlično ritmično usklajena. Carcass niso popustili za celo uro. Band deluje v odlični formi, Jeff Walker ima še vedno tisti unikaten vokal, le da je malce globlji. Sama skupina je, kar se tiče izgleda, malce smešna. Resda Mikael Amott deluje kot pravi metalec, a drugi kitarist Bill Steer ima bolj rockerski videz, če se ozrem na držo kitare in hlače na zvonec. Poleg klasik iz Necroticism in Heartwork so postregli tudi s komadi s prvih dveh albumov, npr. Reek Of Putrefaction, Rotten To The Gore idr. Skupina za sabo ni pustila niti originalnega bobnarja Kena Owena, ki je bil zaradi možganske kapi zelo oslabljen, a vendar se njegovo stanje izboljšuje in je odigral tudi kratek bobnarski solo. Owen ne bo več nikoli tak, kakršen je bil, a vseeno ni obupal, ker še vedno deluje na glasbeni sceni. Na strani niso pustili niti albuma Swansong. "To je skladba z albuma, ki so ga običajno vsi sovražili", je Jeff Walker napovedal Keep On Rotting In The Free World. Proti koncu koncerta pa je začelo že rahlo deževati. Na srečo so Carcass zaključevali in po končnemu Heartwork so obiskovalci zbežali pod streho, kjer je pač bila na voljo.
Setlista Carcass: Inpropagation, Buried Dreams, Corporal Jigsore, Carnal Forge, Incarnate Solvent Abuse, No Love Lost, Edge Of Darkness, This Mortal Coil, Embodiment, Reek Of Putrefaction, Keep On Rotting, Genital Grinder, Rotten To The Gore, Death Certificate, Exhume To Consume, Heartwork.
Dež je začel neusmiljeno prati metalske glave v Tolminu, čeprav so vsi čakali na zvezde večera – In Flames (IF). Švedska senzacija je letos izdala nov album Sense Of Purpose, ki je požel tako dobre kot tudi slabe kritike. No, čas je bil, da se IF znova dokažejo v živo po tem, ko so pred dvema letoma igrali v ljubljanskem Mediaparku. Ozračje se je na prizorišču pošteno shladilo, mnogi so hodili naokrog v puloverjih. Le zagrizeni oboževalci so vztrajali v nalivu in vztrajno peli ob vižah švedskih velikanov. IF so imeli na voljo kar 90 minut, vendar pa si toliko niso vzeli. Skupina je postreglo z veliko novitetami, od starih komadov pa smo slišali le Graveland iz Jester Race. IF so znani tudi po tem, da če igrajo na odprtem, imajo s sabo veliko pirotehnike, tako niso izostali niti ognjemeti. Poleg izjemnih svetlobnih učinkov se je ob straneh pogosto prižigal ogenj. Pri komadu Delight And Angers pa je odpovedalo ozvočenje, zato so mogli skrajšati svoj nastop za kakšen komad. Skupina se je instrumentalno dobro ujemala, a kaj ko je vokal Andersa Fridena totalno pešal. Kričanje je bilo pod nivojem, čisti vokali so bili skoraj neslišni. Go home and practice! Poleg tega so bili njegovi nagovori slabši kot dialogi v Rebelde. Druga napaka je bila, da so IF preveč poudarjali skladbe z novega albuma, ki pa so vse prej kot primerne za tak festival, kjer so bile verjetno zaželene starejše skladbe. Skratka, pri IF je verjetno marsikdo dobil občutek, da so prišli pobrat denar, ker ni bilo odigrano na zadovoljivem nivoju. Ognjemeti so veliko pripomogli kot dobra krinka, kar pa še vedno ne opraviči podpovprečnega nastopa.
Setlista In Flames: Cloud Connected, Mirror's Truth, Colony, Disconnected, Transparent, Delight And Angers, Ordinary Story, Alias, Only For The Weak, Graveland, I'm The Highway, Come Clarity, The Quiet Place, Move Through Me, Take This Life, My Sweet Shadow.
In Flames so povzročili preveč grenek priokus, zato je bilo potrebno to popraviti. Na velikem odru so bili napovedani In Extremo, kar ni bilo ravno ustrezno. Namreč folk metal skupina iz Nemčije lahko dan le še dodatno pokvari. Torej, skrajni čas je bil, da se posvetimo malemu odru, kjer so igrali Poljaki Hate, ki jim lahko rečemo tudi baby Behemoth. Hate so postregli s pravo mero death metala. Predstavljali so predvsem skladbe z zadnjih dveh albumov Morphosis in Anaclasis. Mogoče so res preveč posnemali Behemoth, a Hate so bili odlični za zaključek deževnega dneva. Vokalist Adam si je privoščil tudi In Extremo: "Hvala, ker ste prišli sem in da niste šli gledat In Extremo, ker so res slabi."
Po norih Poljakih se je večina že odpravljala spat, le še nekaj vztrajnih si je ogledalo black metalce Catamenia in Alestorm, ki se imajo za piratske metalce. Upajmo, da to ne bo postal novi modni trend, kakor je sedaj folk metal.

Primož

Metalcamp 2008 - 2. del
Metalcamp 2008 - 3. del
SORODNE VSEBINE:
1. 3. 2011Metalcamp / Novice
23. 6. 2008Metalcamp / Novice
15. 6. 2004Metalcamp 2004 / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana