REPORTAŽE

3. 11. 2008

Metalcamp 2008 - 3. del (7.7. – 8.7.2008)

Zjutraj petega dne je sijalo sonce. Štirje naporni dnevi so bili za nami. Luže so ostale, blato je bilo povsod. Sušilo se ni prav nič. Prijeten sonček pa ni dolgo svetil. Že v popoldnevu so se nad prizorišče ponovno zgrnili črni oblaki. Koncertiranja je ostalo le še za dva dni, poleg tega pa se je število nastopajočih zmanjšalo, kar pa ni bilo nič napačnega. S festivalom je zaključilo veliko obiskovalcev, ki so se v kislem vremenu morali odpraviti domov. Predvsem pa se je dalo končno bolj pošteno zadihati, ker ni bilo za vsakim korakom prisotnega nadlegovanja pijanih Nemcev, ki so na Metalcampu lahko razmetali obilo denarja, pa se jim še vedno ni poznalo na računu. Tako, ostali so tisti, ki imajo največ kondicije, ki imajo želodec močnejši kot Terminator. Vsak dan smo iz tamkajšnjih zvočnikov morali poslušati himno Metalcampa, ki smo jo imeli vsi do vrha glave, kar je tudi že stvar kondicije in dobre volje. Obrnimo se še malce na nastopajoče, ki so začeli približno dve uri kasneje kot prejšnje dni.
Kot prvo se je za razliko od prejšnjih dni dalo začeti dan na malem odru, kjer smo lahko izkazali podporo slovenski zasedbi Ragespect, ki so s svojo mešanico hardcora, punka in metala igrali le nekaterim obiskovalcem. Vseeno pa je bilo lepo pogledati band, ki spominja na Sepulturo, ko je zašla v bolj hardcore vode. Skupina se je odrezala bolje kot lansko leto, ko je imela z nastopom kar nekaj problemov, še posebej z basistom, ki je igral z zlomljeno ključnico. Fantje so pokazali tudi napredek v uigranosti, poleg avtorskih komadov so končali z Orgasmatron od Motorhead oz. Sepulture.
Prvi so na glavni oder stopili Francozi Nightmare, ki so delovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so medtem mirovali 12 let, kar se pač pozna predvsem na tem, da so imeli na voljo le 30 minut, da predstavijo novi album Genetic Disorder in kakšen starejši komad. S tem pa lahko upajo, da bodo v naslednje imeli več sreče in igrali pred več publike in imeli več časa.
Seveda so na račun prišli tudi ljubitelji metalcora. In to spet nemškega. Zasedba, ki nosi ime Misery Speaks, je privržence take zvrsti prav navdušila. Pod odrom se je odvijalo marsikaj, od moshpita do wall of death in podobne norije. Po vsem slabem vremenu in utrujenosti je bila publika še vedno za akcijo. S koncem Misery Speaks se je zopet začelo. Kaj že? Dež!
Hja, še tiste malce posušene lužice so spet postale ogromne mlake. Nekdo nad nami pač ni imel milosti. Sicer pa se za peto obletnico spodobi, da dežuje. Konec koncev so si prvi Metalcamp vsi zapomnili po dežju, malce manj pa po nastopajočih. Na vso srečo ta dež ni povzročil toliko težav kot prejšnji dan. Na glavnem odru so medtem zaigrali power metalci Mystic Prophecy, za njimi pa Sahg, ki so zadovoljili tiste, ki so si želeli slišati nekaj dooma, ki ga je bilo žal premalo. Dež je dokaj hitro ponehal, a posledice so bile vidne. Organizatorji so poskrbeli, da se je po blatu nametalo seno, ki je omogočalo lažje stopanje po vsem tistem blatu. Potrebni nečesa dobrega so mnogi dobili svoje, ko so oder zavzeli legendarni heavy metalci Rage, a žal le za eno uro, kar je premalo za skupino, ki ima za sabo kar 18 studijskih albumov. Trio Rage pa se je izkazal, da je v dobri formi. Še posebej pa smo lahko občudovali vragolije izkušenega kitarista Victorja Smolskega.
Z Rage je na prizorišče padla noč, napovedani sta bili samo še dve skupini. Predzadnja skupina je bila Soilwork, ki se je predstavila že leta 2006, a tokrat je bil njihov program daljši, a tudi bolj pijan, kar se tiče pevca Bjorna Strida. Soilwork že nekaj časa niso več tisto, kar so bili s kitaristom Petrom Wichersom. Album Sworn To A Great Divide ni požel veliko uspeha, vendar pa so ga igrali v večini. Odvijali so se pa največji circle piti in moshpiti, kar jih je letošnji Metalcamp sploh premogel. Končno se je dalo videti in slišati bobnarja Dirka Verbeurena, ki spada trenutno med najbolj aktivne bobnarje v metal sceni. Čez Dirka se lahko še najmanj pritožujemo, ker je igral točneje od vseh ostalih članov. Največ napak si je privoščil vidno pijan pevec Strid, ki je povedal veliko nesmislov, kot je npr. ta: "Ej, Ola, koliko festivalov smo letos igrali. A je bilo okoli petnajst ha, ha, ha." Občinstvu seveda ni bilo prav nič smešno, vendar je vseeno še padel kak circle pit, kljub temu da bi lahko odigrali kak starejši komad več. Očitno so se Soilwork zgledovali po slabem nastopu In Flames.
Setlista: Sworn To A Great Divide, As we Speak, Exile, Bastard Chain, One With The Flies, 20 More Miles, Rejection Role, Stabbing The Drama, As The Sleeper Awakes, Overload, The Pittsburg Syndrome, Nerve.
Po dolgoletnem čakanju so mnogi dočakali prvake death metala Morbid Angel, s katerimi spet sodeluje vokalist in basist David Vincent, ki je s svojim prihodom napovedal 70 minut norije: " Končno so Morbid Angel prišli v Slovenijo. Smo ekstremni in prinašamo vam death metal!"
Prišli, videli in popolnoma zmagali. To je najkrajši opis nastopa Morbid Angel po dolgem času v Sloveniji. Sila, ki jo oddaja ta band, je tako močna, da bi se sam Darth Vader veselo namuznil, ko bi skušal iz Davida Vincenta narediti svojega vajenca. Seveda ne ve, da je David »Evil D« Vincent bolj močan kot ves Imperij skupaj in mislim, da ga ni junaka, ki bi si drznil oporekati trditvi, da kljub temu, da Vincent in lateks majica nista najboljša kombinacija, ampak David V., je poleg Franka Mullena definitivno najboljši frontman v death metalu. On zahteva pozornost in nihče se ne upira! Vsi, ki gledajo zasedbo igrati natančno 70 minut, vedo, da so pred njimi gospodarji. Čeprav nov kitarist, Destructor (Zyklon, Myrkskog), še ni njim raven, pa se po igranju izkaže za najboljšo možno zamenjavo Brunella in Rutana. Ste slišali solo na Rapture? Wow! Seveda je »out of this world« gospod Trey Azagtoth, čigar zvok je tisto, kar je Lovecraft opisal kot »glasbo Erica Zahna«. Za vse nepoučene – Trey z igranjem ustvarja in hkrati uničuje svetove. Morda s solažami bolj ko ne uničuje, ampak to je vseeno »love of lava«. Pravi Morbid fan to razume. In se tudi veseli, ko vidi, da izumitelj blast beata Pete »Commando« Sandoval vodi karavano apokalipse, kot mu pritiče. Ta tip je fenomenalen. In »filingaš« po vrhu – ko je hiter, je hiter ko človek, ki se je prenajedel laksativov. Ko je počasen, je tako masivno počasen, da je še Peter Steele šus proti njemu. Vse skupaj ovite v škrlatni plašč, ki ga sestavljajo hiti a la Immortal Rites, With Blood On My Hands, Rapture, God Of Emptiness, Fall From Grace (!!!) itd. – in to samo iz obdobja ABCD plošč, a z dodatkom nove stvarce Nevermore, in dobite kraljevski paket. Tole je bilo popolno v tolikšni meri, da niti občasni doom pevski izpadi zlobnega Dejvija niso porušili atmosfere. Perfektno – komaj čakam december! Bow to me splendidly!!! Morbid Angel is your God (of Emptiness)!
Optimistično se je odhajalo spat v na pol posušene šotore z mislijo, da bo naslednji dan sončen. Nekateri so si po Morbid Angel privoščili še obilo žuranja ob pivu in gledanju striptizet.

Jutro šestega dne se ne bi moglo slabše začeti. Še posebej zabavno je, če šotor malce pušča in ti začne naenkrat nekaj kapljati na glavo. Za tem ugotoviš, da ne gre za kitajsko mučenje, ampak da se je zadnji dan festivala začel z dežjem. Nekako se je pri mnogih opazilo, da je bila to kaplja čez rob. Skupine niso začele sploh igrati, pa so mnogi kar pakirali in se spravili proti domu. Obiskovalcev je bilo občutno manj. Na srečo pa je vreme le pokazalo žarek upanja še za zadnji dan, tako da je že popoldne začelo pošteno pripekati. Soča pa ni bila več ustrezna za kopanje, ker se je obarvala rjavo.
Dan smo lahko spet začeli na malem odru, kjer so zapored igrale tri slovenske skupine, in sicer black metalci Mora, thrasherji Thraw in Inmate.
Na velikem odru so bili kot prvi napovedani In Slumber, ki so iz neznanih razlogov odpadli, tako da so kot prvi začeli Angleži Biomechanical, ki so predstavili prav zanimivo kombinacijo thrash metala s heavy in progresivnimi vložki. Še dodatno je k temu pripomogel vokalist, ki se je posluževal vokalov v stilu Phila Anselma in visokih heavy metalskih krikov. Odbito do konca. Dobrega thrash metala pa ni bilo na sporedu že nekaj časa, tako da so bili Angleži Onslaught ravno idealni, da so obnoreli še tisti preostanek ljudi, ki so si želeli slišati nekaj thrash metala.
Za umiritev so poskrbeli vedno bolj popularni Volbeat, ki so namesto thrasha dokazali, da se tudi današnji hard rock lahko sliši prav prijetno.
O ne!! Resda je bil en dan brez klišejskih folk bandov, ampak tokrat je šlo že čez mero, ko so na oder stopili Eluveitie, ki so pokazali, da znajo prijet tudi kakšen riffek v stilu melodičnega deatha, samo kaj ko je zraven še vrsta nepotrebnih instrumentov, kot je frulica ali pa dude. Pri gledanju takih bandov se lahko začnemo resno spraševati, kam je dejansko metal zašel, glede na to, da so včasih potetovirani Conani igrali bas ali pa bobne. Sedaj pa je potetovirani Conan igral frulico. Ja, vaše oči so videle prav. In potem je bila še prav prijetna napoved komada: "Ali imate radi metal? Dajmo zaplesat vsi skupaj!" Ok, to je šlo preko vseh mej. Še Einstein je trdil, da sta samo dve stvari lahko neskončni. Prva je vesolje, druga pa človeška neumnost. Za slednjo so Eluveitie zelo dober dokaz.
Festival je začel prehajati h koncu, na velikem odru so ostali le še Subway To Sally in Arch Enemy. Subway To Sally smo z veseljem spregledali, ker pač sodijo v tiste skupine, ki zadovoljijo le določen delež obiskovalcev, pa še to je bilo omejeno predvsem na nemški narod. Mnogo obiskovalcev se je zato odpravilo podpret še eno nemško skupino na mali oder, ki so navdušili že lansko leto. Gre namreč za Cripper, ki so tokrat igrali z daljšim repertoarjem, kar je bilo več kot idealno za tiste, ki so čakali na zadnji band festivala. Cripper so zopet navdušili, v oči pa je mnogim padla simpatična pevka Britta Görtz.
Metalcamp 2008 se je začel zaključevati. Na glavnem odru so ostali le še Arch Enemy, ki bi mogli igrati že leta 2006, vendar so mogli svoj nastop odpovedati zaradi neznanih razlogov. Zamera je bila kmalu pozabljena. Na oder je stopila pevka Angela Gossow, ki žal ni nosila mini krila, a že z uvodnim krikom komada Blood On Your Hands je napovedala, da tu ne bo heca. Arch Enemy so postregli še s približno eno uro komadov, ki so bili osredotočeni predvsem na albume, na katerih poje Angela. V ospredju pa je bila promocije zadnje plošče Rise Of Tyrant, ki sicer ni vrhunski dosežek švedskega kvinteta, a vseeno smo se morali z izborom zadovoljiti. Konec koncev pa zakaj bi se sploh pritoževali? Skupina je igrala odlično, napak ni bilo slišati, brata Amott sta se izkazala kot vrhunska solo kitarista. A vendar ne gre tu samo za brata Amott. Skupina deluje v celoti, za sabo ima veliko prakse in nastopanj, tako da je bil Metalcamp za njih le običajen koncert.
Setlista Arch Enemy: Blood On Your Hands, Ravenous, Taking Back My Soul, Dead Eyes See No Future, My Apocalypse, Revolution Is My Name, The First Deadly Sin, Last Enemy, I Will Live Again, Nemesis, Snowblind, We Will Rise, Fields Of Desolation – outro. Z odhodom Arch Enemy se Metalcamp še ni dokončno končal. Na oder so stopili organizatorji in drugi, ki so pomagali pri festivalu, ki so se vsem obiskovalcem zahvalili za obisk. Za čisti konec pa je Robi Grdič zapel še himno festivala 7 days of metal in v refrenu še zafušal (ja, mi pa ostajamo pikolovski do zadnje sekunde). Himna pa bi se morala glasiti takole: 7 Days of metal, 7 days of rain, 7 days of mud, 7 days of flood, Metalcamp is rainy festival. Torej konec. Nimamo se v bistvu kaj pritoževati, če pač izpustimo vreme, kar ni napaka organizatorja. Edino, kar je mnoge zmotilo, je bila slaba izbira hrane. Metalcamp za leto 2009 je že napovedan, tako da se vidimo naslednje leto.

Primož, Ivan

Metalcamp 2008 - 1. del
Metalcamp 2008 - 2. del
SORODNE VSEBINE:
8. 3. 2011Metalcamp / Novice
19. 12. 2008Metalcamp 09 / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana