Pestilence / Wolves In The Throne Room (24.6.2009)

Verjetno si je bilo težko predstavljati, da se bodo v dobi reunionov obudili tudi Pestilence, ki so za razliko od pristopili drugače. Skupina se je najprej odločila, da posname nov album, nato pa se konkretno dokaže na turneji, kar je bila v bistvu zelo pozitivna poteza. Torej, Pestilence v letu 2009 tvorijo: Patrick Mameli, Tony Choy, Patrick Uterwijk ter Peter Wildoer. Album Resurrection Macabre ni imel veliko pozitivnih kritik, a pri nas se je bolj čakalo na to, da nas presenetijo z mnogimi klasikami iz njihovega najbolj cvetočega obdobja. Morda malce neustrezna kombinacija za predskupino so bili zraven dodani Wolves In The Throne Room, ki so malce nepričakovano napolnili dvorano Gale Hale.
Žal je zaradi slabega popoldanskega vremena in nadaljnje napovedi v tej smeri koncert Wolves In The Throne Room ter Pestilence na prostem odpadel in se »preselil« na notranji oder Gala Hale na Metelkovi. Seveda se je kakšno uro ali dve pred koncertom popolnoma zjasnilo, da ne bi bili prikrajšani za razna zlovešča občutja. Tako pač je. Wolves In The Throne Room so razdevičili publiko. Pa še kaj več kot razdevičili. Ne vem, ali je kriva glasba ali so nam vsem dali v pijačo LSD, ampak izkušnja je orgazmična, če sem skromen. Skupina, katere opisi na internetu trdijo, da je eko-feministična (veja feminizma, ki enači odnos moškega do ženske v patriarhalni družbi z odnosom človeka do narave), je – če kaj – globoko, globoko psihadelična. Dlje ne bi šel. Sploh pa ideološko. Mogoče bi lahko šel tako daleč, da bi rekel, da je njihova glasba očiščevalna, tu pa se tudi ustavim. Wolves In The Throne Room so odigrali, če se ne motim, pet komadov, a ta številka je popolnoma nepomembna. Trans, ki ga Američani ustvarjajo z monotonimi riffi in bobnarskimi groovi, je nepopisljiv. Res si želim, da bi jih še kdaj videl na odprtem. Po možnosti v vetrovnem večeru. Bilo bi perfektno. Skupina sama deluje precej nenavadno, a na točen razlog temu je težko pokazati s prstom. Sveče, nenavadna pojavnost glasbenikov, pristen, a bizaren odnos ... Vse to botruje globoki in napol mistični izkušnji. Po koncertu Jarboe nekaj tednov prej tako Wolves In The Throne Room nadaljujejo transična potovanja poslušalca na odrih Metelkove. Legendarno in neponovljivo.
In zatem je prišel magični trenutek. Pestilence. Za koncert se je pričakovalo mnogo, mogoče celo preveč, a pričakovanj za vse niso popolnoma uresničili. Kljub vsej vročini, ki so je bili deležni obiskovalci, se je velik del občinstva zagrel za mosh pit, ki je bil še najbolj opazen pri starejših komadih. Skupina je delovala v dobri formi, vendar je bilo moč slišati nekaj pomanjkljivosti, kot je bil izpust solaže pri Land Of Tears, napovedi vokalista Mamelija niso bile ravno na nivoju in na koncu še pretirano izpostavljanje bobnarja Wildoerja, ki je kljub svoji izobrazbi tudi kaj »pofušal«. V nos je marsikomu šlo nasilje samih roadijev, ki so skrbeli, da so potencialne stagedivarje zelo hitro vrgli z odra. Po drugi strani je bilo pravično do skupine, ki je želela v miru igrati svoj set, a mnogi so si želeli ta koncert oddivjati, pa se žal ni vsakemu tako izšlo. Konec koncev blond roadie ob samem metanju z odra ni pomislil, da lahko s svojim početjem razbije kar nekaj arkad in zob. Koncert ni uresničil vseh pričakovanj, a za mnoge je bilo pravi užitek slišati skladbe, kot so Land Of Tears, Prophetic Revelations, Lost Souls, Chemo Therapy in Out Of The Body. Poudarek na novem albumu ni bil prevelik, kar je marsikoga veselilo. Kakorkoli gledamo, z nekaterimi slabostmi lahko za Pestilence rečemo, da so vredni ogleda, kljub temu, da je bila pogrešana še kakšna klasika, a mogoče nas s tem presenetijo naslednjič. Zvok v Gala Hali ni blestel, kar se je opazilo pri legendarnem basistu Tonyju Choyju, ki ni in ni prišel do pravega izraza. In še enkrat izpostavljeni bobnar, ki je starim komadom dodal nekaj svojih »dodelav« in s tem uničil čar teh komadov. Za Mamelija pa upam, da besedica »fuck« ne bo najbolj pogosta v nagovorih. Veliki plus pa dobi njegova čupica in progresivno zabrita brada.

Davorin, Primož