Vampirji so skoraj na vsakem koraku, predvsem pa na kulturnem, ustvarjalnem področju, zopet stopili med nas v vseh raznolikih podobah. Ta mejna, ambivalentna bitja, v 21. stoletju zopet odkrito »živijo« in burijo domišljijo tako pri mlajših kot starejših. So zaželeni, tako in drugače. To je gotovo pravi trenutek, da se legitimno, vsaj za kakšen večer ob branju, gledanju ali poslušanju lahko prepustimo, poistovetimo in družimo z njimi.
Na leden zimski, januarski nedeljski večer smo bili po dolgem času zopet povabljeni na ples vampirjev, tokrat v zagrebški Boogaloo. Kot častni gostje in vražji godci so vabilo sprejeli tudi Helsinški vampirji. Takšna bitja sicer brez povabila nimajo vstopa med smrtnice in smrtnike, ki so za ta večer prevzeli identiteto nesmrtnih. Paleta oblačil in videzov obiskovalcev je bila zelo pestra, od dolgih ogrinjal in kril, do usnja in lateksa, zanimivih frizur in ličenja; seveda v prevladi pri ženskem delu občinstva. Moški so bili, posredno in neposredno, ta večer v ozadju (kar nekaterim očitno ni bilo všeč). Kako ne bi bili ob vseh krvi željnih, zapeljivih, temačno rockerskih postavah, melodijah in besedah z odra…
Za začetek so oder zasedli domačini Phantasmagoria. Večkrat smo jih imeli priložnosti videti tudi pri nas. Glasbeno in vizualno so še vedno zvesti goth rock melodijam in videzu, predvsem Sisters Of Mercy, pa tudi Joy Division in podobnim. Kratek nastop je zaznamovala predvsem ogromna količina megle, ki se je valila z odra in videz, ki ga zna predvsem pevec Tomi dobro izkoristiti. Glasbena izvedba se mi je tokrat zdela nekoliko šibkejša, manjkal je tudi bobnar, tako da so bili ritmi posneti, a vseeno so Phantasmagoria s svojim performansom in skladbami kot Alex, Nephilim, Ne, In The Middle, Broken Mirrors in priredbo White Wedding poskrbeli za primeren uvod v ta večer.
Kot drugi so oder ogrevali Italijani Mandragora Scream. Še ena izmed italijanskih gothic metal zasedb, ki se med drugim opira na vampirsko tematiko in videz, predvsem vokalistk. Čarovniško vampirska »Donatella Versace«, je spretno in zanimivo kombinirala enkrat vreščeče, drugič lepo pojoče glasove, gibe in poglede ter vmesne nežne in navdušene pohvale »sladkemu« občinstvu. Zasedba, ki pod vodstvom vokalistke Morgan deluje že trinajsto leto, se je kar solidno odrezala. Predstavili so predvsem zadnji album Volturna. Dogajanje v klubu so nekoliko pospešili, predvsem na račun večje razgibanosti in komuniciranja vokalistke z občinstvom, motil je le nekoliko slabši zvok.
Pod odrom so se vrste začele gostiti, več je bilo klepetanja, smeha, prestopanja in točno ob desetih zvečer, ko je bil oder pripravljen in so ga osvetlile bele luči, po tleh pa se je plazila meglica, so ob vzklikih iz grl deklet na oder prišli častni gostje, The 69 Eyes. Pogled z balkona, kamor smo morali nekateri fotografi, je definitivno pustil vizualni in zvočni vtis. Naslovni komad zadnjega, desetega albuma Back In Blood je bil uvod v ples vampirjev na odru in še bolj pod njim. Ples, pri katerem je pet Fincev, z videzom porednih temačnih glam rockerjev, imelo s svojimi zvoki in stasom v rokah vse niti in dražilo razgrete oboževalke. Predvsem frontam Jyrki še vedno uspešno vodi ta umazani ples, s sončnimi očali, hladnimi, na videz neprizadetimi pogledi in reakcijami ob vsem vzklikanju in iztegnjenih rokah ter nekaterih uspešnih dotikih, čeprav mu je sem in tja ušel kakšen nasmešek. Ekstatično, sramežljivo erotično naelektreno ozračje. »The ghost of Elvis told me how to get the girls faint,« kot pravi v komadu Rocker. Njegov globok vokal in poplesavanje, bobnarjevo razmetavanje sebe in bobnov, nasmeški obeh kitaristov in basista ter glasbena izvedba; njihov nastop je še vedno uspešen in deluje celovito. Izpiljeno in rutinsko, a vseeno sproščeno, brez vidne pretirane spontanosti ali spodrsljajev. Si jih lahko vampirski goth rocker sploh privošči, glede na to, da mora vzdrževati nekakšno distanco? Če na odru ni bilo tako očitno, pa je bilo pod njim toliko bolj spontano in divje. The 69 Eyes svoje posle dobro obvladajo, a takšna evforija in energija bi vsaj malo napojila in premaknila še tako hladnega glasbenika … to so le bili »lačni vampirji«. Morda pa so vsega tega že tako zelo vajeni.
Poleg komadov z zadnjega albuma smo slišali in se vživeli tudi v starejše uspešnice, Never Say Die, Dance D’Amour, obvezno Gothic Girl in The Chair. Za umiritev razgretosti je bila na sredini na vrsti melanholična in sanjava Wasting The Dawn, nato pa so vrtinec zopet pognali s Feel Berlin, Hunger in Perfect Skin. Za konec so hipnotično stanje do vrhunca pripeljale melodije njihove stare uspešnice Brandon Lee in malo mlajših Lost Boys.
Čeprav slastno, se je vse skupaj prehitro končalo, z le delno potešitvijo … Manjkalo je še nekaj ugrizov, kapljic … A to je tisto, kar zagotavlja, da bodo vampirji še povabljeni na ples. »What you wanna woman is what you gonna get, we gonna rock all night until we drop dead…« S takimi soplesalkami gotovo.
Setlista The 69 Eyes: Back In Blood, Never Say Die, The Good, The Bad & The Undead, Dance D’Amour, Lips Of Blood, Gothic Girl, Suspiria Snow White, The Chair, Kiss Me Undead, Wasting The Dawn, Feel Berlin, Hunger, Perfect Skin, Dead Girls Are Easy, Devils, Brandon Lee, Lost Boys.

Ajda