Korrozao / Uroš / Incubation (12.7.2010)

Tradicionalno smo metalci v Kranju sicer prišli na račun ob četrtkih, tokrat pa smo izmučeni od Metalcampa, brez dneva premora, prišli nahranit dušo že v ponedeljek. Kot je za to zvrst značilno, se je okoli devete večerne ure pred odrom gnetlo solidno število obiskovalcev iz različnih regij, čemur je gotovo pripomogel prost vstop.
Prvi so se na oder zavihteli Incubation, ki so že razgrajali na prelomu tisočletja, a nato za dlje časa poniknili. Gledal sem jih prvič in lahko zadevo le večkrat pohvalim, kajti imajo vse; izkušene glasbenike (Dekadent, Scaffold), izredno dobre death metalske riffe, ki zvenijo znano že po drugi kitici, kar smatram za lastnost dobrih pesmi, saj po nekaj poslušanjih hote ali nehote spremljajo poslušalca v mislih. Odličnosti ne manjka niti v prepletanju srednje zahtevnih solaž obeh kitar, ki domiselno povezujeta hitrostni shred in melodijo, kakršno najdemo pri Immolation, Yyrkoon in bandih podobnega kova. Vokal je surov, direkten in se prvovrstno zlije z glasbo, ne izstopa in ne peša, je tam, kjer se najbolje ujame v celoto. Pesmi so zelo različne, a še vedno avtorsko značilne. Vse naštete lastnosti pa ne bi pomenile nič, če bi bile prikazane skozi slabo izvedbo, česar se band dobro zaveda. Temu primerno je bila tudi predstavitev zelo dodelana, od točnosti posameznih inštrumentov do dobrega stika s publiko in suverene povezave med komadi. Bravo, zelo zgledno, predvsem za naslednji band!
Menjava zasedb je bila tekoča, po nekaj izmenjanih besedah so pred nami na odru stali brazilski zvočni agresivneži Korrozao. Trio za naše razmere malenkost temnejše polti je kranjsko publiko napadel s surovim distorziranim zvokom basa in kitare, divjim mlatenjem po bobnih in kričanjem z vrha grla, prav tako pa so na nas kričali tatuji domače izdelave, ki so se bohotili čez celotne prsi pevca in tako potencirali gnev in bedo, o kateri prepevajo. Ob takšnem opisu se marsikateremu pripadniku scene naježijo dlake in videti je bilo, da so na nekaj obiskovalcev naredili odličen vtis, vendar pa gre z glasbenega stališča za zelo slabo dodelano snov, ki je morda bližje starošolskemu punku kot pa metalu, ki ga štejem za visoko razvito glasbeno vejo. Ritmi so bili nepovezani in pogosto surovo pretrgani, aranžmajev zelo malo, zvok kitare in basa nerazločen, vokal pa tuljenje vsepovprek. Tako tudi priredba najbolj znanih rojakov ni napravila boljšega vtisa, saj je zvenela podobno nedovršeno kot avtorske skladbe. Malo po nastopu sem videl enega izmed članov izvreči svoj jedilnik v neposredni bližini dogodka, tako da jim gre morda za izvedbo očitati le prekomerno pijanost. To pa ob prvem obisku tega mesta ne bi smelo biti opravičilo.
Publiko je band uspešno razdelil na tiste, ki radi slišijo kaj več od šuma in tiste, ki jim ob kaotičnosti najbolj igra srce, k sreči pa smo se prvi potolažili z nastopom domačega banda Uroš. Kljub temu, da gre na nek način za parodijo mešanja stilov, so death metalski riffi in solaže vrhunske, vokal pa razgiban, lepo obarvan in nasploh paše zraven. Prvih nekaj trenutkov sem bil skeptičen, saj je uvodna špica z reggae ska ritmom dala misliti, da se band giblje po smernicah Elvis Jackson. Vendar pa je nemetalski del komadov kmalu prešel na drugačne ritme in melodije, pevec pa je posegal po jezikih Južne Amerike. Ko se je humornost banda Dickless Tracy nekoliko iztrošila, smo dobili več kot solidno nadomestilo, katerega nastop je gotovo vreden ogleda, saj klub vsemu postrežejo z zares dobro izvedbo, neverjetno sproščenostjo, sekundo in pol dolgimi solo točkami in garantiram, da bodo tudi na prihodnjih koncertih načarali obiskovalcem nasmeh na obraz.

Aleš