Na današnji dan
2015
Grški ambientalni black metal projekt Spectral Lore izda EP Gnosis
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

9. 3. 2011

70000 Tons Of Metal 2011

/ 24. - 28. 1. 2011

Pred dobim letom sem prvič zasledil reklamo za festival 70.000 Tons Of Metal. Promocijski filmček je privabljal obiskovalce z vsebino, ki se je v prostem prevodu slišala nekako takole:
»70.000 Ton Metala! Predstavljaj si: januar. Kurčev mraz. Ampak ti, tvoji kolegi in 40 metal bandov se bo odpravilo na Karibe in ugrabilo potniško ladjo! 70.000 Ton Metala! 4 dnevi, 40 bandov, 1 ladja, samo 2000 vstopnic! Kot bi vsi imeli karto za backstage. Najboljši izlet v življenju!« , uvod pa je dopolnjeval tekst: »Največji plavajoči metal festival na svetu! 24. - 28. januar 2011, Miami Florida – Cozumel Mehika – Miami Florida«.
Sliši se v redu, kajne? A vedno, ko je debata z različnimi sogovorniki zašla na temo festivala, smo jo praviloma zaključili v dveh točkah: predrago in to bo huje kot Titanik. Bolj redka je bila tretja opcija (ni dovolj dobrih bandov), še bolj pa četrta (me zanima, imam denar, ampak nimam časa).
Trma mi ni dovolila, da bi se zadovoljil s temi odgovori in po dolgem iskanju sem našel tri enako nore somišljenike, s katerim smo sredi junija plačali križarjenje. Sledil je še nakup letalskih vozovnic do Miamija, ki je bil izhodiščna točka festivala/križarjenja do mehiškega otoka Cozumel. In nato dooooooooooooolgo čakanje na tisti januar in »kurčev« mraz iz oglasa. V tem času se je seznam nastopajočih precej podaljšal. Ko smo mi kupili karte, ni bila potrjena niti polovica bandov in z (skoraj) vsako potrditvijo se je pisani druščini pridružilo novo bolj ali manj legendarno ime. »Super, letalske vozovnice imamo, vstopnice za križarjenje prav tako«, smo si mislili, a nikomur od štirih ni bilo točno jasno, kako bo vse skupaj potekalo. Nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje. Za še večjo uganko so tik pred odhodom poskrbeli organizatorji, ko so napovedali, da bo vsaka izmed nastopajočih skupin nastopila dvakrat! Štiriinosemdeset koncertov na ladji! Da, prav ste izračunali, 84 deljeno z dva je 42. Res je, da so na začetku napovedovali nastop 40 skupin, a 42 je le odgovor na ultimativno vprašanje o življenju, vesolju in vsem. Šalo na stran, pogajanja z zadnjim bandom, ki ga je imel organizator v igri, so očitno padla v vodo (dobesedno :)) tik pred križarjenjem, zato so na hitro (teden pred odhodom) potrdili nastop treh manjših skupin.
Spletna stran je obljubljala pet dni (štiri noči) dogajanja na več odrih, bare, ki se ne zaprejo, druženje z bandi, in pozor – nobenih nemetalskih turistov na ladji! Ideja brez slednjega pogoja drugače ni nova – metal bandi nastopajo na manjših ladjah v Skandinaviji že nekaj let, a gre za manjše število bandov, nastopov in obiskovalcev.

Pa smo ga le dočakali... ta kurčev mraz in januar! Z manjšo spremembo v ekipi smo se slab teden pred dogodkom odpravili na ono stran Atlantika. Tako smo se izognili t.i. jetlagu na križarjenju, prav tako pa je bilo potrebno poskrbeti za primerno a(lko)klimatizacijo na floridsko podnebje. Raziskovanje južnega dela Floride je kar hitro minilo, vseeno pa smo našli čas, da smo obiskali Rock 'n' Roll Ribs, restavracijo, ki jo vodi Nicko McBrain, bobnar skupine Iron Maiden. Žal se je band v tem času že pripravljal na svetovno turnejo, tako da z Nickom nismo uspeli pokramljati... pa drugič!

Ponedeljek, 24.1.
Zadnji zajtrk na celini, »doublecheck«, kaj vse smo pozabili v motelu in odpravili smo se proti Miamiju. Po vračilu najetega avtomobila smo uspeli dobiti brezplačni prevoz do pristanišča. Woohoo, 50$ bonusa za pitje! Zaradi zapor cest v centru Miamija smo za dobrih deset kilometrov dolgo pot potrebovali dobro uro, a kljub temu med prvimi prišli na cilj. Že ob izstopu iz avtobusa je bilo vzdušje čisto drugače, kot nekaj minut prej – festivalsko, metalsko, »domače«. AKCIJA!
Napočil je dan D. No, nekaj podobnega, saj ni šlo za izkrcanje zaveznikov, temveč vkrcanje metalskega polka, ki ga je sestavljala metalska publika iz 48. držav (verjetno še kakšne več; na seznamu na primer manjka Brazilija).
Nosač nam je pred pristaniško zgradbo pobral kovčke in pest napitnine, mi pa smo se po spraznenju zadnjih steklenic in pločevink piva (konzumiranje alkohola na javnih površinah – breaking the law!) odpravili v poslopje. Rutinski pregled na carini pri vkrcanju je minil hitro in brez zapletov in kmalu smo stopili na Majesty Of The Seas. 270 metrov, štirinajst nadstropij visoko starejšo damo – gre za najmanjšo in najstarejšo ladjo v floti podjetja Royal Caribbean.
Že pri nalaganju denarja na ladijsko univerzalno kartico (plačilno sredstvo, osebna izkaznica in ključ kabine v isti osebi) sem izkoristil za kratek klepet z Destruction. Pogovor je bil ravno dovolj dolg, da sem dobil jasen namig, da nanje lahko računamo na letošnjem festivalu Metal Mania Open Air! Ker smo bili pridni in smo se vkrcali med prvimi, naša soba še ni bila pripravljena. Žalostno smo ugotovili, da ni druge rešitve, kot da nekaj časa prebijemo na palubi ob pitju prvega vedra piva in spremljamo pripravo zunanjega odra. Prej omenjena zapora cest, ki so jo povzročili policisti ob komemoraciji za dva kolega in je padla na dan našega prihoda, je bila glavni krivec, da sta bila na palubi v tem času še dva bazena. Enega bi namreč morali zagraditi z deskami, saj je ta površina tik pred odprtim odrom (ki pa takrat zaradi istega razloga še ni bil čisto dokončan). Ožamemo drugo vedro in med iskanjem nove zaloge najdemo še enega Slovenca. Povečanje ekipe je prineslo tudi večjo porabo alkohola na uro in pred izplutjem (z enourno zamudo) je vsebina osmih veder piva dobro osvežila grla. Enourna zamuda je menda (po besedah nemških TV poročevalev, ni preverjena informacija!) organizatorja stala 100.00$ (nova dovoljenja za izplutje).

Kmalu po izplutju so bandi začeli svoje nastope, mi pa smo se odpravili na raziskovanje ladje. Največje zanimanje je bilo v samopostrežni restavraciji, kjer smo se dobro okrepčali, nato pa nadaljevali popivanje. Večerja nas je stala ogleda koncerta Exodus in dela Nevermore, a prazna vreča ne stoji pokonci, noč pa je bila še mlada.
Kakšna večerja (ali pa manj alkohola) bi prav prišla tudi članom Gamma Ray, saj so bili videti malce »utrujeni«. Kljub temu so odigrali soliden set in vseeno bili manj »razštelani« kot Sonata Arctica, ki je bila prvi band, ki smo si ga ogledali na palubi. Bolj kot Sonata Arctica z nastopom je presenetil zvok, ki je bil na palubi kljub občasnemu vetru pri vseh skupinah dober, občasno celo odličen. Dober zvok pa še bolj poudari kikse ... škoda. No ja, Sonata Arctica nikoli niso sloveli po perfektni izvedbi v živo in tako je bilo tudi tokrat. Okus so popravili Blind Guardian, ki pa kljub energičnemu nastopu niso mogli preprečiti dremanja med publiko. Očitno je bila okoli polnoči mešanica izmučenosti in alkohola ravno prava, saj je več kot tretjina občinstva občasno malce »zakinkala«.
Na vseh treh odrih se je do četrte ure zjutraj zvrstilo še nekaj nastopov, ki sem jih v prid nadaljevanja raziskovanja ladje in poležavanja izpustil. Nekatere sem imel tako ali tako priložnost videti naslednjič, nekaterih pa ne bi predvajal niti najhujšemu sovražniku, kaj šele, da bi sam prostovoljno stal pod odrom. Če vas kdaj mika ogled skupine Finntrol, imejte v mislih to, kar sem imel jaz: »Kaj pa če se ladja potopi? Nočem, da so zadnji prizor, ki sem ga videl pred smrtjo, ravno oni.«. Da ne bi pregorel že po prvem dnevu, sem si že okoli treh privoščil počitek.

Torek, 25.1.
»Rana ura, koma opoldan,« pravi star pregovor. »Kateri kreten je navil uro ob osmih« pa smo se spraševali vsi prekmalu zbujeni. A čas je bil za t.i. uradni forum zajtrk, ki ga je pripravil eden izmed najbolj aktivnih uporabnikov na uradnem forumu festivala. Kanadčan Rob je ob peščici prisotnih kmalu ugotovil, da je popolnoma zgrešil uro srečanja (no shit, Sherlock!) a kljub temu se je dober ducat ljudi uspel spoznati v živo in ob zajtrku skupaj spiti pivo ali dve. Za daljše druženje in čakanje zaspancev tudi ni bilo časa, saj so ob 10. uri zjutraj oder že okupirali Nemci Cripper. Čeprav eden manj znanih bandov na križarjenju, so pokazali, da so si svoje mesto zaslužili z agresivnim, a uigranim nastopom. V njem je prav gotovo dominirala vokalistka Britta, ki je z brutalnim vokalom poskrbela za prijetno budnico.
Komaj smo se dobro prebudili in navadili na sončno svetlobo, že smo bili nazaj v temi, saj so na velikem odru nastop začeli AnnihilatorDuskmachine. Band sestavljajo trije bivši člani skupine Annihilator (vokalist Joe Comeau, basist Russ Bergquist in bobnar Randy Black), kitarist pa je Nikolai Wurk. Četverica je bila sicer uigrana, a nič posebnega. Njihovi komadi ne gredo hitro v uho, zato velikega odobravanja band ni požel. Kako bi ga, če ni izdali niti enega albuma in večina obiskovalcev ne pozna niti enega komada? Njihovo mesto bi mirno prepustili kakšnemu bandu, ki ima izdan vsaj en album.
Pa se vrnimo na svetlo stran. Pred nami je bil nastop, ki smo ga mnogi težko pričakovali (vsaj do začetka smo nekateri mislili, da bo tako). Vsi upi, da bomo slišali Agent Steel z vokalistom Johnom Cyriisom so se razblinili v trenutku, ko sta na oder, z listi z besedili v rokah, pritekla Rick Mythiasin (Steel Prophet) in Janez Rečnik a.k.a. James Rivera (Helstar in 300 drugih bandov). Ah ja, pa nič. Oba sta sicer konkretno opravila nalogo (kot sem izvedel kasneje v pogovoru z Jamesom, je Cyriis odpovedal nastop le nekaj dni pred odhodom in oba sta »vpadla« v zadnjem trenutku, da bi rešila nastop), a to ni bilo to. Škoda, da je band nasedel Cyriisu in pristal v reunion.
Težave z vokalistom imajo tudi Trouble. No, bolje rečeno, njihovi fani, ki se po odhodu Erica Wagnerja leta 2008 nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je nov vokalist Kory Clarke. In prav imajo, saj Kory niti pod razno ne zveni tako kot Eric. Nekaterih stvari se enostavno ne da zamenjati.
Da počasna psihadelija ne bi pustila preveč učinka, sem za popestritev skočil nadstropje višje in ujel delček nastopa floridskih melodeath metalcev The Absence. Band sicer ne prinaša nič takega, kar ne bi pred več kot ducatom let igrali na Švedskem, a to počne z dušo in brez pocukranih clean delov, ki so tako značilni za njihove rojake.
Pa ostanimo na Švedskem, saj od tam prihajajo Sabaton, ki so bili (vsaj zame) veliko presenečenje festivala. Prvič zato, ker so imeli na notranjem, glavnem odru eno izmed najštevilčnejših publik, drugič pa zaradi dejstva, da s klišejskim, pocukranim, neizvirnim power metalom vseeno naredijo dober vtis in kaj hitro se zalotiš pri prikimavanju v ritmu in še huje, prepevanju refrenov. Ne vem, kako jim to uspe, ampak nekako jim.
Sedem – toliko poslušanih koncertov je danes za mano, ura pa še ni tri popoldan. Dan bo še dolg. Po nekaj osvežilnih napitkih je bil čas za ogled Circle II Circle, ki so, po pričakovaju, v kratek repertoar vključili polovico komadov skupine Savatage. Po eni strani škoda, saj je band v desetletju delovanja posnel pet več kot solidnih albumov, a band točno ve, kaj publika želi slišati.
Rage očitno tudi z »novim« bobnarjem ne znajo odigrati slabega koncerta. Ne glede na to, kje so, koliko glav šteje občinstvo, ob kateri uri igrajo, trojica žge na polno in ruši vse pred seboj. In tak pristop se jim pošteno obrestuje, saj so na tem križarjenju dobili veliko novih fanov in band si počasi odpira vrata za nastope v ZDA.

Po nekaj urah je bil čas za vrnitev na palubo, saj se je bližal nastop Forbidden, ki so, podobno kot Rage pod njimi, odžgali tako kot se spodobi. Russ je v boljši formi kot je bil ob reunionu pred leti, zato so bile klasike bliže originalu, odlično pa so zveneli tudi komadi z novega albuma. Edina slaba stran njihovega nastopa je bil veter, ki je malce nosil zvok, a celotnega vtisa to ni pokvarilo.
Po thrashiranju se je prileglo pozno kosilo in krajša pavza do nastopa Iced Earth, ki so glavni oder zasedli ob sedmi uri popoldan. Hja, vem, da se ponavljam, ampak dobri nastopi so si sledili po vrsti cel dan!
Pričakovanja ob ponovnih združitvah skupin se lahko dokaj hitro sprevržejo v razočaranja. Zato po nepričakovani odsotnosti Johna Cyriisa pri Agent Steel raje nisem preveč pričakoval od Sanctuary. Vsi vemo, da Warrel ni v taki vokalni formi kot je bil pred dvajsetimi leti, a le malokdo si ne bi želel videti Sanctuary v živo. Kljub vodi, ki je pretekla od zadnjih turnej banda in alkoholu, ki ga je vase zlil Warrel Dane, so z nastopom pozitivno presenetili. Vokal je sicer vidno utrujen, a glede na to, da je Warrel na ladji moral odpeti štiri koncerte, obenem pa »pretrpeti« še petje karaok ob nemalo alkohola, je bil presenetljivo dober. Vsekakor boljši od pričakovanega. Taste Revenge!!!
Saj ne, da ni prijalo spočiti oči na Simoni Simons, a kaj, ko ni tiho ... Razen nekaj slinastih tipov v prvi vrsti in nekaj deklet, ki si želijo biti take kot Simone /Tarja / Sharon itd., Epice ni »jebal 5%« nihče. Tako, oči spočite, malce mirovanja pa je ugajalo tudi nogam, ušesom in želodcu.

Saxon sem videl že okoli desetkrat in bil le malokrat razočaran. Zanje smo že velikokrat zapisali, da so kot vino – starejši, boljši so. Ne vem, kje Biff pri svojih letih najde toliko energije za nastop, a jo. Ob nastopih, ko mu z enako dozo energije odgovori tudi publika, na odru dostikrat prekosi mladce, ki so 20, 30 in celo 40 let mlajši od njega. Tokrat ni bilo nič drugače kot ponavadi, izjema je bila le drugačna setlista – na prvem nastopu so v celoti odigrali album Wheels Of Steel. Poleg omenjenega albuma, ki z nagovori vred ni dolg tri četrt ure, so imeli čas za glasbene želje najbolj glasnih iz publike, tako da so na vrsto prišle še vse klasike, ki so stalnice njihovih nastopov.
Prav tako kot Saxon so se tudi Testament odločili, da bodo v celoti odigrali dva albuma, vsak nastop enega. S prvencem The Legacy so zadeli žebelj na glavico – nekako tako, kot je z glavo v enem izmed največjih mosh pitov na ladji zadel rob bazena eden izmed preveč razgretih mosherjev. Na tleh se je vse končalo brez resnejših poškodb, na odru pa so Testament odigrali enega izmed najboljših koncertov. Osmoljenci evropskih festivalov (leta 2004 so jim z utišanjem ozvočenja skrajšali na festivalih Gods Of Metal in Bang Your Head) so imeli tokrat dovolj časa, da so prvenec odigrali v celoti, še več; ostal jim je čas za še dva komada.
Dilema med kombinacijo pica/pivo VS Korpiklaani je bila brez bitke odločena v prid prehrambenoosvežilni kombinaciji, saj je bilo potrebno nabrati energijo za preostanek večera. Ura je šele 1.40, noč je še mlada, mi pa še bolj! Kljub mladosti se je čakanje na začetek nastopa Sodom kar malce vleklo, tudi prekladanje od bara do bara po ladji ni dosti pomagalo.
Monotonijo na morju so prekinile luči v daljavi ... bližali smo se obali Mehike. Veter v laseh, vonj po morju, tišina ... in čez nekaj trenutkov In Waaaaaar And Pieceeeeeees!!! ĐĐĐĐĐ, akcija! »Slišal sem, da je tukaj veliko ljudi iz Nemčije, je to res?« je vprašal Angelripper. Res je, maloštevilna publika je bila 90% »domača«, zato je bil v nemščini tudi velik del nagovorov. Ah ja, samo še kakšen komad Onkla Toma se manjka, pa smo tam. No, to se na srečo ni zgodilo – Sodom so od začetka nizali same udarne hite, kot se za tak nastop spodobi. Nad izbiro komadov ni pripomb, izvedba pa bi lahko bila boljša. Ali je bila kriva pozna ura, alkohol, zaspanost ali vse od naštetega, ne vem.

Torej, v daljavi je Mehika, kar pomeni, da bomo kmalu pristali in se izkrcali. To pomeni, da je je naslednja postaja postelja. EEEEEEE, WRONG! Raven so na sceni že toliko časa, da si prav gotovo zaslužijo ogled, ne glede na uro. Brata John in Mark Gallagher in bobnar Joe Hasselvander, ki igrajo skupaj od 1987, začetki Raven pa segajo v 1974, nekako spadajo v podobno kategorijo kot Anvil, preden jim je »uspelo«. Gre za podcenjen band, ki se že leta in leta drži v undergroundu, čeprav mu do velikih ne manjka veliko. Po drugi kategorizaciji pa bi jih uvrstil v isto skupino kot Voivod – le oni so še tako nori na odru. No, Raven norost Voivod celo presežejo. Ko omenjam aktivnost Biffa iz Saxon, vedite, da je to čisto druga stopnja aktivnosti/norosti. John in Mark namreč niti pet sekund nista na miru, sta pol koncerta v zraku; ko pa nista, imata »guitar fight« in podobne scene, na koncu pa razbijeta pol opreme.
Priznam, velikega finala-razbijanja tokrat nisem dočakal, po skoraj dvajsetih urah več ali manj aktivnega uživanja v nastopih, fotografiranja, pitja itd. me je zmanjkalo.

Sreda, 26.1.
Okoli osme ure zjutraj smo prispeli v Mehiko, točneje na otok Cozumel in se izkrcali. Z ladje se je »zlilo« 2000 zmačkanih metalcev. Domačini niso videli toliko črnine že od kar so v te konce pripeljali zadnje sužnje iz Afrike.
Končno dopust! S podrobnostmi kratkega izleta po otoku, ki je vseboval plavanje na privatni plaži, nekaj postankov v barih, obisku majevskih ruševin, vas ne bom dolgočasil. Omenim lahko le pivo, ki je stalo od 1.5 – 2$, cena tekile ni bila dosti višja. Ay caramba!
Po opustošenju barov ob pristanišču in drugje po otoku se je posadka popoldan, nič manj prepita kot ob vkrcanju, vrnila na ladjo. Super, ravno ob pravem času za večerjo, zaradi katere sem zamudi oba banda z ženskim vokalom. Ah, pa drugič.
Če je kdo mislil, da so bili Gamma Ray med prvim nastopom pod rahlim vplivom alkohola, je dobil potrditev, da so bili med drugim pod velikim. Zmagal je Kai Hansen, ki je pošteno fušal na kitari (pel je presenetljivo ok), da ga je Henjo Richter komaj lovil in ujel njegovo fušanje. Hej, če zafušaš enkrat, vsi opazijo ... če dvakrat, mislijo, da je to namenoma. Žal sem prekmalu obupal nad bandom, saj sem zamudil Ride The Sky in I Want Out, a nisem popolnoma prepričan, če bi hotel slišati ta dva komada v tako »mimo« izvedbi. Raje ne.
»Agenti« z dvema vokalistoma s plonk listki ali Fear Factory? Eh, do nastopa Exodus je še skoraj 40 minut časa, dovolj za en »powernap«. Dobra stran festivala na ladji je v tem, da od kabine do kateregakoli izmed treh odrov prideš hitreje kot v desetih minutah. In ja, ta čas vključuje postanek na šanku!

Ogledal sem si le dobro polovico nastopa Exodus, saj so igrali istočasno kot Rage. Moram priznati, da se je Rob Dukes z leti popravil in ni več tako moteč faktor. Publika je bila totalno v elementu in bandu jedla iz rok. Med Strike Of The Beast smo celo videli wall of death. Zaradi odličnega nastopa Exodus bi skoraj zamudil Rage, tako da sem ujel le konec, ko so odigrali skladbo Highway To Hell (priredbo AC/DC), pri kateri se jim je pridružil Steve Smyth (Forbidden).
Saxon so se vrnili na kraj zločina ob istem času kot dan prej in odigrali album Strong Arm Of The Law v celoti, plus dodatek klasik. Težko je reči, kateri izmed nastopov je bil boljši. Oba sta bila odlična in če imate možnost videti Saxon v živo, jo le izkoristite (Kino Šiška, hint, hint ;)).
Ker sem prvi koncert Unleashed izpustil, sem se odločil, da pogledam drugega. Žal je band nastopil kot trio. Basist/vokalist Johnny Hedlund se je zaradi zapletov s sinom odločil, da ostane doma. Njegov sin bi namreč dopolnil starost šest mesecev nekaj dni po koncu križarjenja, stroga pravila pa ne dovoljujejo potovanja mlajšim dojenčkom. Podjetje Royal Caribbean, lastnik ladje, ni dovolilo izjeme, saj naj bi bile kazni za kršitev previsoke. »Propisi su propisi, jebiga,« bi rekli naši južni sosedje in tako sta Johhny in »Johnny Jr.« ostala doma. Zato je bas in vokal prevzel Tomas Olsson, pri nekaj komadih pa mu je pomagal Nemtheanga (Primordial). Verjetno ni potrebno omeniti, da je bila izvedba slabša od pričakovanj, a band je vsaj izpeljal nastop od začetka do konca.
Med sprehodom do picerije sem si ogledal še del nastopa Iced Earth in iz daljave slišal trilogijo Something Wicked, Watching Over Me in Iced Earth. Sledilo je skoraj dve uri dolgo čakanje na Destruction. Izkoristili smo ga za kratek ogled Marduk in popivanje v Viking Crown Lounge, barom z najboljšim pogledom na ladjo. Po podatkih na ekranu sodeč smo bili v tem trenutku nekje blizu obale Kube, dobra 2 kilometra nad morskim dnom, premikali pa smo se s hitrostjo tik pod 15 vozlov. Vsekakor podatek, ki ga bom pogrešal na drugih festivalih.
Utrujenost ob 3.15, ko so na oder stopili Destruction, se je bolj poznala publiki kot bandu. Hitro, hitreje, Destruction! Kot ponavadi so tudi tokrat nastopili brezkompromisno in »na polno«. Kakšen kiks tu ali tam se je pojavil, a ni bil tako opazen kot pri njihovih bratih Sodom.
Kljub agresivnosti in energiji na odru je pod njim zmagala utrujenost in publika se je pred koncem koncerta precej razredčila. Med tistimi, ki niso dočakali konca koncerta, sem bil tudi sam. Po kratkem obisku karaok sem namreč omagal.

Četrtek, 27.1.
Zadnji festivalski dan so otvorili Circle II Circle, ki so tudi tokrat nastop popestrili s skladbami Savatage. Ogledal sem si le del nastopa, saj je bila lakota prehuda. Po obilnem zajtrku je bil čas za Sanctuary, ki so tokrat razgrajali na zunanjem odru, in osvežilne napitke.
Ne vem točno zakaj, a glasbe skupine Voivod nikoli nisem uspel preposlušati v celoti. Vseeno sem se odločil, da grem pogledat, kako vse skupaj izpade na odru – in ostal tam od začetka do konca nastopa. Toliko energije, kot jo izžareva hiperaktivna četverica, ne vidimo vsak dan (no ja, nazadnje smo jo v torek na prej omenjenih Raven) in ob takem dogajanju na odru te glasba hitro prevzame. Definitivno vredno ponovnega ogleda!
Od enega najbolj odpiljenih bandov na ladji do najbolj umirjenega. Gospod Uli Jon Roth s svojim bandom je bil najbolj »soft« na celem festivalu, a je kljub temu pod oder privabil dokaj številno publiko. Bolj kot njegov nastop je bila zanimiva njegova kitarska klinika, na kateri so se zbrali kitaristi skoraj vseh nastopajočih bandov, od heavy do death metalcev. Kup brutalcev je učitelja poslušal kot razred nadobudnih osnovnošolcev, ki se jim oči kar svetijo od želje po znanju in po zgodbicah, ki jih pripoveduje učitelj. Ko eden izmed njih dvigne roko in prosi Ulija, če lahko za dve minuti prekine predavanje, saj mora na WC, postane spomin na ta moment res neprecenljiv.
Ko je mojster končal nastop na zunanjem odru, je na glavni oder v teatru stopil eden izmed nadobudnih učencev, kitarist skupine Obituary. Klasičen nastop, v katerem imata vedno glavno vlogo Johnova bujna pričeska in njegov unikaten growl, je potekal brez presenečenj, brez nihanj v kvaliteti in brez posebnosti.

V bazenu se je odvijalo tekmovanje v skakanju v vodo, t.i. belly flop contest, na zunanjem odru pa so se nekaj minut kasneje Twilight Of The Gods poklanjali Tomasu Forsbergu. Sam sem se ta čas odločil, da preverim tokratno ponudbo v samopostrežni restavraciji. Pridobljene kalorije sem pokuril med naporno igro namiznega tenisa, po katerem je bilo potrebno nadomestiti izgubljeno tekočino, sledil pa je nastop Death Angel. Na novo postavo se bo potrebno še privaditi, saj je izostanek dveh »Filipinosov« hitro opazen, a band na srečo razen unificirane identitete zaradi menjave ritem sekcije ni nič izgubil. Odličen nastop je kljub hladni sapi na krov privabil lepo število ljud, ki so se pričakovano najbolje odzvali na stare klasike. Band je poskrbel za lepo presenečenje v obliki komada Bored, v katerega so vključili priredbo klasike Heaven And Hell.
Dark Tranquillity se po navadi najbolje odrežejo v majhnih klubih tipa Gala Hala, tako da je bil veliki oder v Chorus Line Theater za njih kar malce prevelik, a so vseeno odigrali soliden nastop.
Čeprav je bil prvi nastop skupine Testament odličen, je bil drug še boljši. The New Order (skoraj) v celoti, izpustili so priredbo in instrumentalni outro, so pa dodali D.N.R in 3 Days In Darkness. Porajalo se je le vprašanje, zakaj so od dodeljenih 75 minut igrali le dobrih 45. No ja, bilo je kratko, a sladko. Nič hudega, je pa ostalo več časa za popivanje pred Blind Guardian, ki so bili na sporedu tri ure kasneje. Ali je bila ponovno kriva pozna ura, ali preveč alkohola, splošna utrujenost od celega festivala, ne vem, ampak tudi tokrat nisem zdržal do konca koncerta. Žal, saj sem zamudil obisk dveh precej alkoholiziranih gostov – bandu se je na odru najprej pridružil Kai Hansen, kasneje pa še Jon Schaffer. Hansi je sicer imel v planu, da bi z Jonom odigrala komad ali dva od skupnega projekta Iced Guardian, Blind Earth Demons & Wizards, a Jon ni bil v primernem stanju za igranje kitare.
Tehtanje med ogledom Nevermore ali zaključkom se je med sprehodom po ladji in poslušanju karaok premaknilo na stran zaključka, saj band tako ali tako kmalu pride v naše kraje v okviru turneje Power Of Metal.
Na blagajni sem zaprl račun, kjer sem pobral 11$, kolikor jih je še ostalo na univerzalni kartici. Odstopanje od predvidene in dejanske porabe: ~3%, ni slabo!
Ko sem se vračal proti naši kabini, so bili hodniki že polni prtljage, saj sta bili dve možnosti za izkrcanje. Prtljago, ki je bila nastavljena Dedku Mrazuosebju do 3. ure zjutraj, so pospravili in izkrcali po 9. uri. Kdor se je želel izkrcati prej, je moral za prenos poskrbeti sam.

Petek, 28.1.
Ker smo se odločili za drugo opcijo, smo se prebudili okoli sedme ure, na hitro spakirali in se odpravili z ladje. Sledil je še dan potepanja po Floridi za »dealkoklimatizacijo«, nato pa smo se vrnili domov. V tisti januarski, »kurčev« mraz, ki so ga omenjali v promo videu.

Pa se vrnimo na začetek. V povprečju smo za deset dni trajajoč izlet zapravili 2500 €. Ta cena vključuje prevoz do letališča, lete, najem dveh avtomobilov na Floridi (1x 4 dni, 1x 1 dan), bencin, pet nočitev na Floridi, obisk festivala, vso hrano in pijačo. Če odmislimo lete in pred/popotovalni del, bi privarčevali kakšnega tisočaka. Tako pridemo do številke, ki jo zlahka dosežemo z obiskom treh ali štirih festivalov v Evropi, sploh če ne gledamo na vsak evro, kar na tem potovanju prav gotovo nismo. Čeprav se skupna številka na prvi pogled zdi visoka, si upam po primerjavi cen z evropskimi festivali in potrošnjo na njih reči »myth busted«.
Da se zna 2000 in več metalcev vesti grobo in uničevalno, sem se bal tudi sam, saj sem v dobrem desetletju potikanja po evropskih festivalih videl marsikaj. Kot lahko prebiramo po blogih in slišimo v intervjujih, so se podobnega bali tudi bandi, ko jih je organizator vabil na križarjenje. Na presenečenje vseh se na ladji ni zgodili nič takega, kar bi lahko metalo slabo luč na metalsko publiko. Nič! In to kljub temu, da je dnevna konzumacija piva vsak dan presegla povprečno tedensko na isti ladji. Od ponedeljka popoldan do petka zjutraj smo skupaj spraznili toliko piva, kot ga na Majesty Of The Seas prodajo v enem mesecu!
Na obnašanje je vplivalo več dejavnikov, med katerimi je gotovo cena (na festival ni prišel ravno vsak, ki nekako nabere 50€ za vstopnico in nato šverca pijačo na prizorišče ali pa zanjo »žica« 1000 ostalih). Drugo dejstvo je to, da je vseh 2000 ljudi imelo isti cilj – se imeti najbolje kar je možno in od festivala odnesti največ. Tako se ni zgodil niti T od Titanika in celotno osebje ladje je zatrjevalo, da smo metalci manj problematični kot tipični upokojenci, ki se ponavadi odpravljajo na križarjenja.

O tem, da na festivalu ni dovolj dobrih bandov, je stvar osebnega (ne)okusa in se v to podrobneje ne bom spuščal ...
Pisanje te reportaže je dolgo trajalo, saj sem imel ob pisanju občutek, da sem še preveč pod vplivom dogajanja in da vidim samo pozitivne stvari. Če me vprašate danes, ta občutek še vedno traja!
Ker nisem bil na vseh metal festivalih na svetu, nikoli ne bom mogel trditi, da gre za absolutno najboljši festival. A od okoli trideset različno velikih, kolikor sem jih uspel obiskati do sedaj, 70.000 Tons Of Metal z veliiiiiiiiiiiiko prednostjo zaseda prvo mesto v vseh kategorijah! Prvo metalsko križarjenje, ki ga po dosežkih za človeštvo lahko mirno primerjamo s prvim pristankom na Luni, je uspelo na celi črti!
Seveda ostaja nekaj maneverskega prostora za izboljšave, med katerimi sta najglasnejša predloga za podaljšanje potovanja in s tem zmanjšanje dnevnega števila nastopajočih, a dodaten dan ali dva tudi nista zanemarljiva.
Močno upam, da nam prihodnje leto ponovno uspe beg pred januarjem, »kurčevim« mrazom in da 2000 metalcev ugrabi ladjo! Kam plujemo, pravzaprav ni pomembno!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
14. 1. 201570000 Tons Of Metal / Novice
24. 12. 201470000 Tons Of Metal / Novice
26. 11. 201470000 Tons Of Metal / Novice
24. 12. 201070000 Tons Of Metal / Novice
2. 2. 201170000 Tons Of Metal 2011 part I / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
4. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 3. dan
Reportaža
3. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 2. dan
Reportaža
2. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 1. dan
Reportaža
25. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor / Mette Rasmussen
Reportaža
25. 11. 2019
Svarunova noč XIX
Reportaža
21. 11. 2019
Moonspell / Rotting Christ
Reportaža
19. 11. 2019
Sacred Reich / Night Demon
Reportaža
18. 11. 2019
Mayhem / Gaahls Wyrd / Gost
KONCERTI & FESTIVALI
6. 12. 2019
Vulvathrone, Morywa, VxPxOxAxAxWxAxMxCx
Mladinski center Gornja Radgona
6. 12. 2019
Seitanik Ritval: Obnounce, Dark Sphere
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
7. 12. 2019
Leaves' Eyes, Sirenia, Forever Still, Lost In Grey, Asphodelia
Orto Bar, Ljubljana
7. 12. 2019
Unforgiven 4 (Metallica tribute)
Orto Bar, Ljubljana
7. 12. 2019
Iamdisease, Human Host Body, HakAttak
Mostovna, Nova Gorica
7. 12. 2019
Fest 2006: The Canyon Observer, Kyru, Relentless Youth, Marjana Trench
Stara šola, Rovte