REPORTAŽE

8. 2. 2012

Sweden Rock Festival 2011

Sölvesborg, Švedska / 8. - 12. 6. 2011
Avtor: Alen Horvat

Junija 2011 se je odvila že dvajseta zaporedna izdaja švedskega festivala, ki je po ponudbi skupin iz ere hard rocka eden najimenitnejših na svetu. Veselica, posvečena temu žanru namreč nikjer drugje ni na takem nivoju, kot ga zagotavljajo tamkajšnji organizatorji leto za letom, začenši z naborom izvajalcev, spremljevalno infrastrukturo, natančno dorečenim obsegom obiskovalcev, itd. Posledične so tudi višje cene vstopnic, ki so v preteklosti odvrnile že marsikaterega potencialnega slovenskega udeleženca. Tisti, ki je kdaj doživel sladkosti Sweden Rock Festivala (SRF) in zna ob tem razumno pretehtati razmerje ponudba : cena, ve, da je slednja povsem realna. Leto pred vstopom v tretje desetletje tradicionalnega festivalskega cirkusa se nas je tokrat zbralo pravljično število – sedem vernikov se je 6. 6. 2011 podalo na 2.000 km oddaljeni severni konec Evrope, natančneje v Norje na Švedskem. Na poti nas je čakala neobhodna ovira, v katero smo morali trčiti – Iron Maiden so namreč na The Final Frontier turneji s svojim terminom v Stuttgartu kot magnet privlekli oba avtomobila slovenskih registrskih oznak. Po koncertnem postanku, ekstremno dolgi poti in skoraj 48-urnem potovanju smo le ugledali obcestni pano, ki je označeval naš končni cilj.

1. dan (sreda, 8. 6. 2011)
Krog za ogrevanje na SRF-u pripada sredam. Na ta dan so v pogonu tri od petih aren: odri Sweden, Zeppelin in Rockklassiker. Postavljanje začasnega slovenskega oporišča in polnjenje prebavnega sistema nam bi skoraj odneslo prvi načrtovani nastop.


Crashdïet (18:30-19:30, Sweden Stage)
Švedski sleaze heroji so nastopili na Sweden rock odru, kjer je bilo zbranih že zavidljivo število radovednežev. Najbrž mladi zvezdniki lokalne sleaze metal scene nimajo prav pogosto priložnosti nastopati pred desettisočglavo publiko, a že ob prvem pogledu proti odru se je videlo, da jih masa ni prav nič zmedla. Presenetljivo dobro se je znašel frontman Simon Cruz, ki se je originalni ekipi pridružil leto poprej in močno upam, da je tokratni poskus zamenjave preminulega vokalista Davea Leparda dokončen, saj kemija na odru deluje naravnost odlično. Simon je s solidnimi vokalnimi sposobnostmi in veščim odrskim komuniciranjem vzbujal pozornost prisotnih, ustanovni člani Martin, Peter in Eric, ki zasedajo instrumentalne položaje, pa so ustvarili enostavno, a točno odigrano zvočno sliko in melodika Crashdïet se ob nadpovprečni kakovosti ozvočenja ni nikoli izgubila, spektakularnost pa je bila nadgrajena še s pravimi ognjenimi efekti. Glavnino repertoarja so posvetili svojemu najnovejšemu, že tretjemu studijskemu izdelku Generation Wild, ki je izšel lansko leto (2010). Popolnoma upravičeno. Gre namreč za njihov najboljši album po Daveovi smrti, kar je dokazal tudi odziv publike. Hita Armageddon in Generation Wild sta ustvarila bučno pankovsko norijo pred odrom. Ni v navadi, da se novitete izvajajo tudi v dodatkih, vendar Crashdïet tudi niso običajen band.
Setlista: Breakin' the Chainz, Down With the Dust, So Alive, Riot in Everyone, Native Nature, Queen Obscene/69 Shots, It's a Miracle, Chemical, Armageddon, Rebel, Generation Wild

Five Horse Johnson (21:00-22:15, Sweden Stage)
Blues žanr daje Sweden Rock Festivalu pomembno noto, saj je navsezadnje hard rock zrasel na temeljih bluesa iz šestdesetih let. Tokrat so kot del blues paketa s severnega dela ZDA prišli Five Horse Johnson. Kvintet se v Evropi pojavlja razmeroma redko, vendar je ravno eden od motivov, ki delajo Sweden rock tako velikega, pripeljati čim več redko videnih biserov. Zanimiva formacija je s svojo glasbo jadrala prek širokega spektra ameriškega blues in rock izročila, obteženega z metalskimi kitarskimi efekti in prepoznavnim simbolom – orglicami. Žal je na trenutke zateženi stonerski zvok kar nekaj ljudi pregnal proti šanku. Čutiti je bilo razliko oziroma prepad med ameriško in evropsko kulturo dojemanja rokenrola – kot da ne bi govorili istega jezika. Pa da ne bo nesporazuma, Five Horse Johnson so ponudili zanimivo in redko izkušnjo, ki pa žal ni pokazala nobenega presežka, ki bi se ga spominjali še leta in leta.

Hardcore Superstar (24:00-02:00, Sweden Stage)
Navkljub popolni izmučenosti od dolgega dneva in neprespanih avtocestnih noči nam je nekaterim le uspelo zdržati pokonci do polnoči. Zvezde večera so bili izkušeni göteborški razgrajači, še eni od predstavnikov švedske sleaze metal scene. Na pogled že precej zdelani rokerji v svojem poslu neizmerno uživajo. V polnih dveh urah so nam na zelo slikovit način nakazali, okoli česa se bo letošnji Sweden Rock Festival vrtel. Okoli rokenrola seveda! V vseh njegovih oblikah, različicah, moralnih in legalnih vidikih. Setliste na tem festivalu so pogosto posebne in neponovljive. Za prvo take vrste so poskrbeli prav Hardcore Superstar in v celoti odigrali samonaslovljeni album iz leta 2005, s katerim jim je uspelo pridobiti mednarodno prepoznavnost in priznanje. Pankovsko enostavni in udarni komadi so razvneli predvsem mlajšo populacijo, ki še vedno trdno verjame v rokenrol, alkohol in razvrat. Drugi del repertoarja je skoraj v celoti predstavljal zadnji studijski izdelek Split Your Lip (2010), za preostali opus diskografije Hardcore Superstar pa ta večer ni bilo prostora. Osebno bi vsekakor stavil na prvi del koncerta, ki je predstavljal enostaven, umazan, skratka čistokrvni rokenrol. Novejše stvaritve so imele preveč moderen pridih; nižja uglašenost in uporaba vokalnih sintetizatorjev se jim definitivno ni najbolje podala. Poleg tega tudi ozvočenje ni dalo toliko od sebe, kot pri njihovih mlajših predhodnikih.
Setlista: Kick On The Upperclass, Bag On Your Head, Last Forever, She's Offbeat, We Don't Celebrate Sundays, Hateful, Wild Boys, My Good Reputation, Cry Your Eyes Out, Simple Man, Blood On Me, Standin' On The Verge, Sadistic Girls, Split Your Lip, Bully, Guestlist, Last Call for Alcohol, Here Comes That Sick Bitch, Moonshine

Ostali nastopajoči prvega dne: Seventribe, Rhino Bucket, Mason Ruffner, Black Veil Brides, Necronaut, The Dead and Living, Bob Log III in Roffe Wikström.
Za uvodni trening dan so bile izbrane kar pravšnje zasedbe, tokrat z močno švedsko noto, ki je ponovno dokazala, da je Švedska evropski hram glam rocka. Bombonček tega dne je bila prisotnost na tiskovni konferenci Joan Jett and the Blackhearts, kjer se nam je uspelo stlačiti praktično pod njene noge.

2. dan

V prvi polnovredni dan SRF-a 2011 smo zakorakali z ogromnimi pričakovanji, ki so nam jih obljubljala imena na programu. Če vas zanima, kako so se nekatera izmed njih odrezala, vabljeni k branju naslednjih odstavkov.

Joan Jett and the Blackhearts (15:00-16:15, Rock Stage)
Diamanti, ki veljajo za redke in dragocene kamne, se v prenesenem pomenu redno pojavljajo v vasici Norje na prvi vikend meseca junija. Sweden Rock Festival je že drugi dan ob nesramno zgodnji uri navrgel enega takih – Joan Jett and the Blackhearts. Verjamem, da je kar nekaj bralcev, ki se jim na prvo žogo še sanja ne, kaj to ime pomeni, stavim pa, da ni Paranoidovca, ki ne bi poznal mega hita osemdesetih I Love Rock 'n' Roll. Mimogrede, za izvirnik je odgovorna britanska skupina The Arrows iz desetletja poprej. Čeprav je Joan Jett tekom zadnjih nekaj dekad ostala glasbeno še kako aktivna, se je mnogim že preselila nekam nazaj v male možgane. Petintridesetletna neprekinjena ustvarjalna aktivnost je še posebej za lepši spol častivredna doba. V zadnjih desetih letih se je pretežno gibala po ZDA z redkimi izleti na otoški in skandinavski del Evrope. Zaradi tega dejstva smo bili fantje z Balkana še toliko bolj našpičeni ob najavi njenega koncerta, povrhu vsega pa svoja leta (53) spretno skriva in izgleda, kot bi jo prekopiral iz videospotov zgodnjih osemdesetih. Dan poprej smo, kot že omenjeno, obiskali njeno tiskovno konferenco, kjer sta jo spremljala originalna Blackhearts soborca Ricky Byrd (kitara) in Lee Crystal (tolkala). Prizemljena Joan je povečini odgovarjala na vprašanja iz svoje pikantne zgodovine, ko je bila še članica dekliške zasedbe The Runaways. Prejšnje leto je bil namreč izdan istoimenski film, ki v nekaterih pogledih razkriva, v drugih pa zapleta resnice okrog Joan. Rock Stage, drugi po velikosti, je za 80% nastopajočih na SRF pravzaprav idealen oder. Glavni, Festival Stage, je za nekatere pogosto prevelik in se na nek način izgubijo na njem, Rock Stage pa ponuja veliko bolj oseben stik s publiko, kar je ugajalo tudi Joan Jett. Tradicionalno vrhunski zvok je dodal še smetano na torto in veselica se je lahko pričela. Tokratni repertoar je bil v večjem delu sestavljen iz predelav; avtorske kompozicije so bile razporejene preko celotne diskografske zbirke. Joan je uporabila preverjeno formulo in brez eksperimentiranja odigrala predvsem najbolj prepoznavne skladbe svoje dolgoletne diskografske poti. Uvodni punk rock drive s komadoma Bad Reputation in Cherry Bomb je pognal po žilah tisti pravi hormon, ki smo ga potrebovali za dolg dan. Največje pričakovanje je mesto našlo šele na koncu njenega programa. Všečno, skoraj sramežljivo se je lotila I Love Rock 'n' Roll in brez kakršnegakoli spektakla ali zavlačevanja zadevo rutinsko spravila pod streho. Tudi biser hard rock ere I Hate Myself for Loving You je v publiki definitivno zbudil najlepše občutke ter potrdil vrednost njenega nastopa. Kapitalna klasika je ogrela roke in glasilke, kar je bila odlična priprava za sledeče veselje s FM, ki so že ogrevali strune na sosednjem Zeppelin Stageu.
Setlista: Bad Reputation, Cherry Bomb, Do You Wanna Touch Me, Change The World, You Drive Me Wild, Fetish, The French Song, Love Is Pain, School Days, Fake Friends, I Wanna Be Your Dog, I Love Rock 'N' Roll, Crimson And Clover, I Hate Myself For Loving You, AC/DC

FM (16:00-17:00, Zeppelin Stage)
FM so nepoznavalcem manj znani britanski predstavniki AOR okolja, a zato nič manj pomembni od ameriških velikanov te vrste. Po petnajstih letih so se vrnili z novim albumom Metropolis, ki predstavlja rahel odmik od njihove prepoznavne produkcije. Priznam, da me je bilo tega dejstva nekoliko strah, a ta občutek ni trajal dolgo, saj toliko dobre volje in nasmejane sproščenosti na odru ne vidiš vsak dan. Po uvodni skladbi Wildside so FM nanizali same vrhunske komade iz obdobja 1986-93. Magija med člani skupine in nami na drugi strani odra ne bi mogla biti boljša. Do ušes nasmejani Londončani so ustvarili nadvse prijetno vzdušje in lahkotno muziciranje ni dajalo vtisa, da je bila ekipa prej že 15 let praktično v pokoju. Pevec Steve Overland, srce FM, je obdržal vse prvinske kvalitete žametnega vokala, ostala četverica pa mu je izdatno pomagala pri nalezljivo spevnih refrenih. Zeppelin Stage, čeprav znatno manjši od velikih dveh, ni ponudil nič manj koncertnega užitka. Ob bandu, ki zna to majhnost obrniti v svojo prednost, je poslušalčeva izkušnja pristna, spontana, skratka enkratna. FM gospodom je to stoodstotno uspelo, za kar se jim v imenu naše ekipe najlepše zahvaljujem.
Setlista: Wildside, I Belong to the Night, Face to Face, That Girl, Don't Stop, Only the Strong Survive, All Or Nothing, Guitar solo, Over You, Burning My Heart, Bad Luck, I Heard It Through the Grapevine

Queensrÿche (16:30-18:00, Festival Stage)
Kar cmok v grlu in otrdele prste dobim, ko je potrebno na papir zliti vtise žalosti Queensrÿche. Ob 30-letnici obstoja so se progresivni metalci iz Seattla podali na obsežno turnejo, ki je obenem pospremila njihovo trinajsto studijsko izdajo, Dedicated to Chaos. Ni jih malo, ki so nad skupino obupali že v drugi polovici devetdesetih. Obsežno bazo oboževalcev so Geoff Tate in druščina zadržali ob sebi zgolj s koncertnimi izvedbami briljantnih kompozicij, ki so jih nekdaj bili zmožni le Queensrÿche, in v minulem desetletju so to genialnost prvih šestih albumov uspeli na zadovoljivi ravni predstavljati na odru, medtem ko so časi presežnega glasbenega ustvarjalnega navdiha že dolgo le zgodovina. Po slišanem s Festival Stagea sem z veliko žalostjo ugotovil, da jim močno peša tudi odrska kondicija. Ne vem, koliko »tribute to Queensrÿche« skupin obstaja, bi si pa upal staviti, da jih je vsaj tri četrtine sposobnih bolje izvesti repertoar, zapisan na koncu tega odstavka. Muziciranje pod vsemi pričakovanji: površno kitarsko riffanje potencirajo izginuli slavni dueli, ki so nekdaj čarali magijo Queensrÿche, živalsko bobnarsko energijo pa je Scott Rockenfield očitno pozabil doma. In če na koncu stopimo še do prvega protagonista celotne zgodbe, Geoffa Tatea, odidemo domov z dolgim nosom. Sprehajanje po pisti je bila edina vrlina, za katero bi si zaslužil pozitivno oceno. Resda je že lep čas znano, da gospod Tate ne dosega več vokalne moči izpred 15 let, vendar kljub temu tako slabe interpretacije nisem pričakoval. Vsako drugo besedo je dobesedno izpustil, zato je bil slišati kot počasna pokvarjena policijska sirena. Ob višjih vokalnih legah je večkrat zvenelo, kot da drži spremljevalne vokale spremljevalnim vokalom. Edino pozitivno presenečenje je prišlo s skladbo Real World, pa še to zgolj zaradi redkosti njene koncertne izvedbe. Queensrÿche letos Festival Stageu nikakor niso bili dorasli. Sama pojava še zdaleč ne zadostuje, še posebej pa ne pred publiko z najvišjimi standardi.
Setlista: Get Started, Damaged, I Don't Believe In Love, A Dead Man's Words, Hit the Black, The Hands, At 30,000 Ft, NM 156, Screaming In Digital, Real World, The Lady Wore Black, Around the World, Walk In The Shadows, Silent Lucidity, Jet City Woman, Empire

Accept (18:15-19:45, Rock Stage)
Legendarni Nemci, eni tistih, ki so na koncu sedemdesetih soustvarjali kult heavy metala, slišijo na ime Accept. Wolfu Hoffmannu je po letu 2005 ponovno uspelo okoli sebe zbrati vse takrat sodelujoče. No, skoraj vse. Edinemu še originalnemu Acceptovcu je hrbet obrnil vokalist Udo Dirkschneider, ki že dobri dve desetletji bolj ali manj uspešno vodi solo kariero. Hm, nerodna reč, ko ostaneš brez najbolj prepoznavne figure v polju. Anekdota pravi, da je zagato rešil kar Wolfov sosed iz ZDA Mark Tornillo in plod tega sodelovanja je prvi sveži studijski izdelek po štirinajstih letih, Blood of the Nations (2010). Česa tako dobrega Accept niso ustvarili že vsaj od Eat The Heat (1989). Res je, da so v vokalu iskali nekakšen približek legendarnemu Udu in ga tudi našli, a Mark Tornillo ponuja še mnogo več. Iz vseh vidikov je bila njegova rekrutacija zadetek v polno. Med nastopom je deloval že popolnoma udomačeno na svoji poziciji in povsem brez težav prevzel vlogo vodilne figure. S stilsko pojavo je poosebljal mačističen in neustrašen lik, svoj vizualni efekt pa je odlično nadgradil z vokalnimi sposobnostmi. Vsej hvali navkljub je Acceptom na Rock Stageu vseeno nekaj manjkalo, saj je bil kitarist Herman Frank poškodovan in posledično odsoten. Vseeno sta iz zvočnikov pilili dve kitari, kar je ustvarjalo sum o posneti kitarski podlagi. No, izvedeli smo, da je v zaodrju neznanec igral drugo kitaro. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nekatere skupine »skrivajo« session glasbenike. Kakorkoli, važno je, da smo poslušalci dobili tisto, kar smo pričakovali. Ubrali so natanko tiste najboljše dele diskografije, vključujoč nove prvokategorne rušilce. Če bi dodali še kaj z Russian Roulette, bi delovalo že prav kičasto. Elan, ki ga Accept izkazujejo po več kot tridesetih letih koncertiranja, je občudovanja vreden. Čeprav tokrat brez legendarnega Uda, so definirali vse prvine, s katerimi so zaznamovali svet heavy metala. V upanju, da njihov povratek ni le muha enodnevnica, se že veselim naslednjega snidenja.
Setlista: Teutonic Terror, Bucket Full of Hate, Starlight, Breaker, New World Comin', Restless and Wild, Metal Heart, Bulletproof, Losers and Winners, Princess of the Dawn, Up to the Limit, No Shelter, Fast as a Shark, Pandemic, Balls to the Wall

Saxon (21:45-23:15, Rock Stage)
Kjerkoli se najavijo Biff Byford in ostali večni mladeniči, zaigrajo srca vsem heavy metalcem daleč naokrog. Saxon so definitivno na vrhu, ko govorimo o turnejskih aktivnostih, saj jih verjetno prekašajo le neuničljivi Motörhead. Na dvajsetem Sweden Rock Festivalu so nam pripravili darilo ob trideseti obletnici izida albuma Denim and Leather. Odigrali so prav vseh devet komadov s te heavy metal klasike – še ena v vrsti neponovljivih Sweden Rock Festival setlist. Veličastnost šova je bila podprta z legendarnim orlom, območjem somraka in vedno vrhunskim Rock Stage zvokom. Udarili so z uvodno Hammer of the Gods s svojega devetnajstega albuma Call to Arms (2011), ki je luč sveta ugledal le nekaj dni pred festivalom (mimogrede, na YouTube lahko najdete zelo kvaliteten posnetek izvedbe tega komada). Z obveznimi hiti se je začetna otrdelost razblinila in na vrsto je prišla Denim and Leather serija. Večino tega albuma Saxon sicer konstantno preigravajo med številnimi turnejami, a Fire in the Sky, Midnight Rider in Rough and Ready so bili tisti zamrznjeni dragulji, na katere smo čakali vsi redni obiskovalci njihovih koncertov. Za morebitne napake pri besedilu se je Biff sicer že vnaprej opravičil, a le-teh ni bilo zaznati. 60-letnemu Biffu je treba priznati dobro kondicijo glasilk, saj so te v odlični studijski formi, niti višje vokalne lege jih niso strle. Če me spomin ne vara, se je že pred desetimi leti zdelo, da mu pevske sposobnosti pojenjajo, a Biff vedno znova dokazuje, da temu ni tako. Ob najstarejšem zabavljaču je bil tu še najmlajši član skupine, Nibbs Carter, ki je kot vedno oddajal divjo haedbangersko energijo. Navzoče starejše glave je vseskozi spodbujal, da naj sprostijo divjo zver, ki je zaspala kmalu po dopolnjenem tridesetem letu starosti. Festivalom posvečena And the Bands Played On je dokončno ogrela desettisočglavo množico in bučna zabava se je začela. Med streljanjem brezčasnih hitov smo na vrsto prišli še romantiki, saj je magična Eagle Has Landed vedno nekaj posebnega. Najbrž zato, ker po vseh karakteristikah ne sodi med klasične Saxon kompozicije. Prvič nas zaslepijo lučke ogromnega pločevinastega orla, simbola Saxon, ki ga obudijo samo za posebne ali unikatne dogodke. Setlista se je vse do Wheels of Steel odvila mnogo prehitro. Medtem ko je Biff primerjal naša grla s finsko publiko prejšnjega dne, je še zadnjič zletel med nas, tehnično gledano, kup pločevine opremljene s stotino lučk. Držim pesti, da bo tehnika kmalu omogočala, da s takim orlom priletijo tudi na oder. Saxon so izkoristili dodeljeni čas v celoti in nam v dobri uri in pol nasuli dvajset heavy metal himen, kot znajo to le oni. Enkratno!
Setlista: Hammer of the Gods, Heavy Metal Thunder, Motorcycle Man, Back in '79, Never Surrender, Fire in the Sky, Midnight Rider, And the Bands Played On, Call to Arms, Rock 'n' Roll Gypsy, The Eagle Has Landed, Play It Loud, Rough and Ready, Out of Control, Denim and Leather, Princess of the Night, 747 (Strangers in the Night), Crusader, Strong Arm of the Law, Wheels of Steel

Ostali nastopajoči drugega dne: Judas Priest, Duff McKagan's Loaded, Buckcherry, The Cult, The Haunted, OZ, Clutch, Moonspell, Morbid Angel, Perry & The Travellers, Dan Reed Band, Groundhogs, Gwar, The Damned, Summoned Tide, Ninnuam, Dawn Of Silence, Spitchic, Frantic Amber, Absorbing The Pain, Mean Streak.
Drugi dan je dal pestro žanrsko ponudbo, enako velja za nivo odrskih performansov. Če bi ocenjevali z osnovnošolskimi ocenami, bi se pojavile vse ocene od 1 do 5. Kakšno si je kdo zaslužil lahko glede na prebrano presodite tudi sami. Poleg vseh zabav se je tega dne odvil tudi dogodek, ki po mojem mnenju za ta festival sploh ni bil primeren. V okviru Epitaph turneje so se nam namreč predstavili izdihajoči Judas Priest, za katere lahko rečem le: »Hvala za vse, kar ste nam dali, vendar je skrajni čas, da vas židovski duhovnik pospremi k večnemu počitku.«

3. dan
Petkovo jutro je ob pogledu na festivalski program govorilo o pravem hard rock napadu. Čeprav so ta dan vabili tudi divjaki iz sorodnih žanrov, obotavljanja ni bilo, saj smo si prišli napolnit glave s hard rock glasbo oziroma »Fill Your Head With Rock«, v kar obiskovalce nagovarja transparent na enem od prizorišč. Niti jutranjega piva nismo uspeli spustiti po grlu, že smo hiteli preveriti nekaj velikega.

Mr. Big (13:30-14:45, Festival Stage)
Štirje veliki gospodje in veliki glasbeniki, zbrani pod imenom Mr. Big, so bili več kot dober razlog, da smo preskočili kosilo in se odpravili pred Festival Stage. Po dobrem desetletju mrtvila so leta 2009 iz tabora »Velikih« pricurljale imenitne novice; ponovna združitev in novi album What if … v letu 2010 sta mnogim nostalgičnim ljubiteljem osemdesetih pospešila srčni utrip. Skromnih dva tisoč zbranih so Mr. Big pozdravili s skladbo Daddy, Brother, Lover, Little Boy. Vrhunska hard rock kompozicija začinjena s solažo, odigrano z vrtalnim strojem. Iz razigranosti so s Take Cover potegnili v sentimentalnost. V setlisti so se pričakovano izognili vsakršnemu vonju po Richieju Kotzenu, nekdanji zamenjavi Paula Gilberta, izdaten del pa so namenili najnovejšim izdajam. Všečni prvi singel Undertow, kot tudi celoten album z istim imenom, je rahel odmik od dosedanje prakse, ne glede na to pa združuje vse odlike Mr. Big z boogie in funky niansami. Ob kopici izvenserijskih klasik so bile novitete, kot so American Beauty, As Far as I Can See in Around the World zelo nazoren presek Mr. Big v letu 2010. V kvartetu ostajajo razmerja nespremenjena; jasno je, da se vse vrti okrog Paula Gilberta in Billyja Sheehana. Izrazito kitarsko naravnani glasbi dajeta omenjena genija praktično vse; melodika, ritmika in tempo so v njuni domeni. Tu ne obstajata vodeča in spremljevalna kitara, oba pokrivata vse elemente skladb. Kitarski dvoboji, ki sta jih nenehno uprizarjala, so bili naravnost fascinantni, ob tem pa sta se neizmerno zabavala in norčevala, tako da je vse skupaj izpadlo otročje lahko. Vokalno je celotna ekipa zelo močna. Niti za trenutek se niso poslužili posnetih vokalnih matric iz ozadja, kar se, mimogrede, danes dogaja pri 90% živih nastopov, žal pa so višje vokalne linije frontmanu Ericu Martinu očitno vse manj dosegljive. Ta manko so spretno zamaskirali ob izdatni pomoči ostale trojice. Pozabiti ne smemo bobnarja Pata Torpeya, ki pa s svojim osnovnim Tama kompletom ni izvajal nikakršnih vragolij, temveč je držal enostaven rokenrol ritem z milisekundno natančnostjo. Torej, Mr. Big so predstavili vso dodano vrednost po kateri slovijo – izredni Sheehan-Gilbert dueli, večglasne vokalne harmonije in ušesom prijazne melodije. Ostajajo superskupina, kjer ima sicer vsak veliko individualne svobode, vendar na koncu iz zvočnikov vseeno dobimo kompakten in vrhunsko zaigran hard rock. Mr. Big so se vrnili in tu ostajajo, kar nam je Eric Martin tudi obljubil.
Setlista: Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song), Take Cover, Green-Tinted Sixties, Mind, Undertow, Alive And Kickin', American Beauty, Just Take My Heart, Merciless, Still Ain't Enough for Me, Road To Ruin, Price You Gotta Pay, Colorado Bulldog, Around the World, As Far as I Can See, Addicted To That Rush, To Be With You

Stryper (18:15-19:45, Sweden Stage)
Evropa je teh kalifornijskih heavy metalcev redno deležna zgolj na Pirenejskem polotoku, saj se najraje gibljejo po obeh ameriških celinah. Zliti vtise z ogleda Stryper je predstavljalo najtežjo nalogo v tem poročilu. Rumeno-črni »Trakci« so namreč ime prenesli iz biblije in veljajo za prve krščanske heavy metalce, ki jim je to idejo uspelo spraviti v popularni tok glasbene industrije. Sporočilnost Stryper je mnogokrat pogovorna tema med bralci Paranoida. V podajanju odrešenja Jezusa Kristusa so neposredni in poskušajo širiti krščanstvo tako, da so orožje zamenjali z inštrumenti rokenrola. Nespremenjeno članstvo (z izjemo kratke zamenjave na mestu basista) vztraja skupaj že neverjetnih 28 let. Uvodna Sing-Along Song je odvrgla prve projektile. Medtem ko je Oz Fox prevzel vokale in solažo, se je Michael Sweet, natovorjen z biblijami, obrnil proti nam. Deževanje aleluje v papirnati obliki se je s tem šele začelo in tekom koncerta je kakih 100 izvodov končalo v rokah ali pod nogami prisotnih. To na stran, dejstvo je, da so Stryper odličen odrski performans z izrazito heavy metal držo in uigranostjo. Aktualna turneja The Covering Tour 2011 je na setlisto uvrstila tri izjemne priredbe, ki, zanimivo, nimajo kaj dosti skupnega s poslanstvom rumeno-črnih. Poleg frontmana vokalna dopolnila vrhunsko izvajata še oba kitarista, medtem ko bobnar razbija svoje lonce v stilu Mickeya Deeja. Posebnost nastopa Roberta Sweeta pa je bila njegova pravokotna postavitev kompleta bobnov. Druge razlage, kot da je to povezano z neko od božjih sugestij, nisem našel. Misijo so zaključili z neobhodnima To Hell With the Devil in Soldiers Under Command, kjer smo še zadnjič uživali v strupenih kitarskih melodijah, večglasju in na koncu še obvezni molitvi, ki jo je Michael Sweet zrecitiral Gospodu v čast. Ni dvoma, Stryper so nekaj posebnega na hard & heavy poligonu. Tisti, ki ga ne motijo Kristusovi dodatki, lahko od njih srka prvorazredne glasbene užitke.
Setlista: Sing-Along Song, Murder by Pride, Loud 'n' Clear, Over the Mountain, The Rock That Makes Me Roll, Reach Out, Calling on You, Free, More Than a Man, Breaking the Law, Heaven and Hell, Surrender, All for One, The Way, Abyss, To Hell With the Devil, Soldiers Under Command

Helloween (21:45-23:15, Rock Stage)
V šali, ki niti ni daleč od resnice, naj bi bili Helloween edini predstavniki »happy metal« šole. Tudi prav. Njihove plošče so po glasbeni in sporočilni plati od nekdaj izžarevale svetlo in veselo sevanje, da o koncertnih vibracijah niti ne govorimo. Da to neizpodbitno drži, smo se prepričali tudi tokrat, čeprav uvodne minute z najnovejšim singlom Are You Metal? Niso ravno navdušile. Na vsakem studijskem albumu Helloween poskusijo s kakšnim eksperimentom, ki predstavlja odmik od standardne formule. Sprejemanje takih mimostrelov je v »happy metal« javnosti zelo različno. Všečen uvod ali ne, zagotovo so v nadaljevanju dečki iz Hamburga ponudili mnogo več – tisto pravo pevsko naravnano popotovanje med samimi odličneži 25-letne diskografije. Edini minus koncerta je bila popolna ignoranca albumov Master of the Rings (1994), Better Than Raw (1998), Dark Ride (2000) in Gambling With the Devil (2007). Po drugi strani pa je presenetil komad Steel Tormentor in nekako potešil apetit tistih, ki so si želeli zgodnjih del Helloween z Andijem Derisom. Na sredino setliste so umestili 15-minutni venček treh težkokategornih mojstrovin, kar je nadvse primerna rešitev za festivalske nastope, ko je razpoložljivi čas omejen, začenši s Keeper of the Seven Keys, ki po solaži preide v The King for a 1000 Years in se konča s Halloween. Andi Deris je imel tudi ta večer veliko povedati. Ponovno je dokazal, da je eden najboljših zabavljačev in dirigentov občinstva v metal sceni. Manipulacija množic je zanj kot nam vrteti žlico v krožniku, pravo trganje naših glasilk pa je sprovociral proti koncu s Future World. Daniela Löbleja je predstavil kot gluhega bobnarja, ki smo ga morali z živalskim kričanjem zdramiti. Deris se je ob tem spomnil genialne promocijske poteze – ob izgubi glasu naslednji dan naj bi vsi s prstom pokazali na nemško petorico. Šesto leto teče, odkar je trenutna zasedba nespremenjena. Tokrat je bilo prvič začutiti, da sta se novinca popolnoma zlila s filozofijo Helloween; postala sta Helloween. Najvišjo oceno so jim odnesli preglašeni natrigani bobni, ki so prevečkrat zakrili druge zvočne elemente. Za konec pa še manjša kritika, ki jo lahko mirne duše razumete zgolj kot stvar okusa. Glede na to, da je glasbena zbirka Helloween z Andyjem Derisom na čelu vse obsežnejša, njena kvaliteta pa je na nivoju, kakršnega v svojem zgodnjem obdobju skupina niti ni zmogla, sem mnenja, da se pri sestavljanju setlist preveč oklepajo »Keeper dvojčka«. Naj raje dajo prostor skladbam, ki izžarevajo njihovo esenco v post-Kiske obdobju in s katerimi se lahko bolje in kvalitetneje predstavijo.
Setlista: Are You Metal?, Eagle Fly Free, March of Time, Where the Sinners Go, I'm Alive, Keeper of the Seven Keys / The King for a 1000 Years / Halloween, Steel Tormentor, World of Fantasy, Future World, I Want Out, Dr. Stein

Whitesnake (23:30-02:00, Festival Stage):
25. marca 2011 je ta legendarna skupina izdala svoj enajsti studijski plošček z naslovom Forevermore. Je David Coverdale z njim naredil korak naprej ali korak nazaj? Ne vem, stvar interpretacije. Vsekakor pa korak v pravo smer. Superzvezdnik, ki je v času festivala že skoraj dopolnil 60 let, je le dojel in sprejel to realnost. Okrog sebe zbira vedno mlajše fante, ki pa jim fizično ne more več parirati. Posledica tega neskladja je bil 2008. leta izdani Good To Be Bad, ki predstavlja najbolj instantno posiljeno tvorbo v kolekciji Whitesnake, kar so izdatno potrjevali tudi turnejski nastopi. S Forevermore je zavel novi/stari veter, ki Davida in kolege vrača v obdobje med Lovehunter (1979) in Saints and Sinners (1982), v čase Mickyja Moodyja in Bernieja Marsdena, ki sta skrbela za bluesovsko obarvan melos te tedaj še britanske zasedbe. Četrto gostovanje na SRF-u v zadnjih osmih letih jih uvršča med t. i. hišne bande. Čeprav je uvodni del pripadel zimzelenim megauspešnicam, je postalo jasno, da se je celostna podoba Whitesnake zelo spremenila, saj je dvojica Doug Aldrich/Reb Beach kitarske aranžmaje dodobra predelala. Eksplozivno odrsko gibanje, s katerim so se lahko postavljali še pet let nazaj, je nadomestilo statično prestopanje. Po valu negativnih kritik pretekle turneje je David Coverdale le našel dovolj poguma in si priznal, da mu grlo pač ne služi več tako dobro. Tekstov se je lotil vokalno še vedno korektno, vendar v nižjem tonu in s počasnejšim tempom, nehal pa se je tudi skrivati za pretiranimi nasnetimi podlagami. Osebno mu spremembo štejem v plus, saj je s tem dokazal, da ni več zaletavi egocentrik, temveč premore zadosti samokritike, da se je sposoben prilagoditi. Razmeroma mlečni bobnar Brian Tichy, basist Michael Devin in klaviaturist Brian Ruedy so v zadnjem letu zamenjali same prekaljene mačke, ki pa jim tako glasbeno kot tudi karizmatično niso dorasli. Omenjena trojica je v novi formaciji »Bele kače« največji minus, saj je bilo navkljub korektni odigranosti na njihovih mestih čutiti neke vrste energetsko praznino. Sredinski del nastopa je z zelo solidnim Forevermore materialom še najbolj sedel v ušesa. Kot v studiu posneto, tako v živo slišano. Mučna solistična mašila programa so večinsko ostarelemu občinstvu prišla kot nalašč prav, da se je pred zaključnim delom okrepčalo z bližnjim kebabom. Obljubljeno unikatno presenečenje je stopilo na sceno s priredbo Ain't No Love In The Heart Of The City in prihodom Bernieja Marsdena, ki je v skupini deloval med letoma '78 in '82, popolno kitarsko obleganje Festival Stagea pa je zaključil Adrian Vandenberg, dejaven med letoma '85 in '97. Bolj kot sama prisotnost dolgoletnih Davidovih soborcev je zbodla v oči ignoranca Douga Aldricha, ki se je vedel, kot da je še vedno eden in edini, najboljši in najlepši kitarist na celi površini Festival Stagea. Whitesnake so še vedno povsem dobra odrska atrakcija, ki pa obenem stoji na realnih tleh. Da pevcu le glas in stas ne poideta prekmalu.
Setlista: Best Years, Give Me All Your Love, Love Ain't No Stranger,.Is This Love, Steal Your Heart Away, Forevermore, Love Will Set You Free, My Evil Ways, Ain't No Love In The Heart Of The City, Fool For Your Loving, Here I Go Again, Still Of The Night

Ostali nastopajoči tretjega dne: Down, Rob Zombie, Steelheart, Iced Earth, Mustasch, Agent Steel, Evergrey, Overkill, Houston, The Brew, Jason & The Scorchers, Electric Wizard, Doc Holliday, Ghost, Slidin Slim', Alien, Mats Ronander, Chips & Kent.

4. dan Velika zaključna pogostitev! Pričakal nas je čudovit sončen dan, kot naročen za toplotno vzdrževanje že načetih glav, nog in jeter. Že polni prvorazrednih koncertnih izkušenj, umazanih majic in opraskanih nog smo z žarečimi očmi strmeli proti kapitalnim ulovom zadnjega dne. Nikomur se ta dan pred tretjo popoldne ni pretirano mudilo zavzeti svojega položaja pred odrom, zato smo še zadnje krone pognali v obsežni stojnični ponudbi, kjer se denarja ne da privarčevati. Nizki štart in že smo pred Sweden Stageom.

Molly Hatchet (15:00-16:15, Sweden Stage)
Molly Hatchet so bili več kot spodobno povabilo v festivalsko areno. Floridske legende ameriškega južnjaškega rocka Evropo praviloma samo oplazijo, zato jih ob teh redkih pojavljanjih ni dobro zamuditi. Na prvi pogled poosebljajo vse, kar bi našli v slovarski definiciji pod terminom »redneck«, vendar gre za priznano skupino, ki je v sedemdesetih soustvarjala mozaik južnjaškega roka ob rojakih The Allman Brothers, Canned Heat, Lynyrd Skynyrd, ki so bili v tistem času odgovorni za komercialni razcvet te glasbene usmeritve. Zvočno so svoj koncept našli v niansi težjega roka, prepoznavnost pa so si ustvarili s slovitimi bojevniškimi naslovnicami, ki marsikaterega nevedneža popolnoma zavedejo. Molly Hatchet so ena tistih ekip, ki nimajo nespornega vodje, ki bi brezpogojno vztrajal od samih začetkov v sedemdesetih letih. A ne glede na to, kdo je v trenutni zasedbi, trdno verjamejo v svoje delo, kar se je več kot očitno izkazalo že na samem začetku nastopa. Uvertura Whiskey Man je takoj poskrbela za dobro vzdušje med navzočimi. Pospešeni takti so napovedovali obilico trdega rokenrola na zmetalizirani kitarski podlagi, saj je kitarski dvojec Dave Hlubek/Bobby Ingram aranžmajem svojih inštrumentov dodal več distorzirane ostrine. Pristno blues melanholijo je z orglicami prispeval frontman Phil McCormack, John Galvin pa je na klaviaturah skrbel za razigrano poskočnost, ki nas ni pustila stati pri miru. Poleg pričakovanih komadov iz obdobja razcveta smo lahko uživali tudi v novitetah. Lanskega leta obelodanjeni trinajsti studijski produkt z naslovom Justice (2010) namreč vsebuje kar nekaj skladb v pristnem slogu Molly Hatchet, kot sta Been To Heaven Been To Hell in I'm Gonna Live 'Til I Die. Dvomljivcev ni več. Tudi po 35 letih Molly Hatchet stojijo za svojimi koreninami in ne odstopajo od davno začrtane poti. Majhna kritika leti le na repertoar, pri katerem so pozabili na ploščo Take No Prisoners (1981). Po debeli uri so se floridski težkokategorniki poslovili z železno Flirtin' With Disaster in obljubili, da se kmalu vrnejo. »Hell yeah, Sweden!«
Setlista: Whiskey Man, Bounty Hunter, Gator Country, Been to Heaven - Been to Hell, Fall of the Peacemakers, Justice, Beatin' The Odds, I'm Gonna Live 'Til I Die, In the Darkness of the Light, Jukin' City, Dreams I'll Never See, The Journey, Flirtin' With Disaster

Styx (16:30-18:00, Festival Stage)
Spominjam se, kako sem zasledil potrditev Styx na SRF-u 2011. Sprva sem se za brado pocukal in nato še v jezik ugriznil, saj sem moral preveriti, da to niso le nesramno lepe sanje. Ni mi uspelo natanko izslediti, kdaj so se Styx nazadnje potikali po evropski celini. V zadnjih 25 letih so se dvakrat pojavili na Britanskem otočju in potrdili enomestno število celinskih nastopov v letu 2005. Z zapostavljanjem evropskega trga so si sicer omejili bleščeč komercialni uspeh, a kljub temu prodaja njihovih plošč v ZDA, ki se meri v desetinah milijonov, ni zaostajala za nam bolj poznanimi Foreigner, Roe Speedwagon, Journey, Kansas. Kakovost obširne zakladnice njihovih del ni bila nikoli sporna. Albumi tipa The Grand Illusion (1977), Pieces of Eight (1978) in Paradise Theater (1981) so nesporno vrhunska dela generacije AOR. Ti albumi so sestavljali tudi glavnino setliste in upoštevajoč vse zgoraj povedano se je obetal eden vrhuncev SRF-a 2011. Ameriške zvezde so na sobotno popoldne najprej udarile s hitom The Grand Illusion in ko se je občinstvo še konsolidiralo, so že oddrveli v Too Much Time on My Hands in tako naprej skozi »best of« presek vse do konca. Nobena skrivnost ni, da so Styx v vsej svoji genialnosti veliko pozornosti posvečali poslušljivosti, saj je pop produkcija v ospredje postavljala večglasno petje. Upal bi si celo trditi, da so v tem elementu popolnejši od ostalih prvakov AOR. Ta prvina jih je izdatno krasila tudi na odru; na vodilnem vokalu so se izmenjevali originalni vokalist James Young, enkratni Tommy Shaw in fantastični Lawrence Gowan. Prav slednji je z letom 1999 več kot uspešno prevzel naloge obolelega frontmana Dennisa DeYounga, saj je rojen odrski interpret. Svoje vrteče se srebrne klaviature je izkoriščal kot nivojski dodatek odra, njegova dinamika gibanja pa je spominjala na črnega panterja, ki se smuka po južnoameriških pragozdovih. Glasbenemu delu nastopa tako dodaja karizmatično začimbo, ki v gledalcu vzbudi občutke občudovanja. James Young in hitmaker Tommy Shaw sta z zabavljaškim norčevanjem vnašala igrivost in lahkotnost v areno. Kot presenečenje se je na oder dvakrat prizibal originali basist Chuck Panozzo. Njegova tragična zgodba s hivom in popolna stilska neskladnost sta spominjali na milostno vključevanje nekoga, ki so mu dnevi šteti. Ne znam si razložiti, zakaj na turneji redno ignorirajo svoj avtorski ultrahit Boat on the River, ki so ga, mimogrede, slovenski Chateau predelali v lokalno uspešnico Mlinar na Muri. Veliki festivalski oder so si Styx podredili kot velika imena vajena velikih množic. Kvintetu iz Chicaga je treba priznati visoko profesionalnost, uigranost in doslednost, saj imajo vsako noto rutinirano pod nadzorom. Žal razpoložljive ure in pol niso v celoti zapolnili, kajti časovnica bi jim z lahkoto dopustila še kako žlahtno skladbo tipa Crystal Ball, Snowblind ali The Best of Times. Nič zato, le naj se v bodoče kmalu spet odlepijo od ZDA, vrnejo na našo celino in primaknejo še to piko na i. P. S.: Če je med vami kak AOR zanesenjak, ki Styx še ne pozna (med njimi sem bil do nedavnega tudi sam), mu jih priporočam z opombo: »Nujno!«
Setlista: The Grand Illusion, Too Much Time On My Hands, Lady, I Am the Walrus, Lorelei, Suite Madame Blue, I'm O.K., Queen of Spades, Fooling Yourself (The Angry Young Man), Miss America, Come Sail Away, Blue Collar Man (Long Nights), Renegade

Kansas (18:00-19:30, Rock Stage)
Kansas prihajajo iz Kansasa, kvadratne države sredi ZDA (presenečenje, kajne?). So eni tistih umetnikov, ki nikakor več ne najdejo navdiha za skladanje in snemanje novega materiala. Kljub temu je koncertna aktivnost teh šestdesetletnikov zadnjih nekaj let impresivna, vendar evropski prog-rock navdušenci od tega nimajo prav veliko, zato je bilo letošnje poletje še prav posebej plodno, saj so Kansas prekrižarili dobršen del evropskega prostora. Po odzivu sodeč jih je masa tudi že nestrpno pričakovala. V predodrski prostor se je nagnetlo okoli 15.000 ljudi in z odprtimi usti spremljalo dogajanje nad sabo. Vse pohvale gredo sestavi setliste, ki je zajela praktično celoten opus, progresivno rock eksplozijo pa so temu primerno najavili s komadom Magnus Opus. S to prog mojstrovino so nas brez ovinkarjenja povabili na zvrhano dozo Kansas prestiža – v živo! Ne glede na izjemna dela ni skrivnost, da nas je veliko nestrpno pričakovalo ultra hit Dust In The Wind, ki se je v naslovu skladal z vetrovnim oblačnim vremenom. Poezija, ki govori o minljivosti, nas je opomnila, kako neprecenljivo izkušnjo doživljamo vsi prisotni na SRF-u 2011. Pozabili niso niti na bolj zahtevne oboževalce in nas z dolgim epom Song For America popeljali nazaj v čase, ko so v prog-rock svetu podobne umetnine rasle kot gobe po dežju. Očitno opešan glas Stevea Walsha so uspeli nadvse spretno zapakirati v zelo poslušljive aranžmaje. Čeprav so bile vse kompozicije glede na originale razmeroma predelane, jim ne moremo očitati polovičarstva ali nekorektnosti. S svojo virtuoznostjo je največ spremljajočih pogledov pritegnil mož v ozadju, Phil Ehart, ki je na bobnarskem stolčku nezgrešljivo vrtel palčke. Progresivno zakomplicirane skladbe je opremil z lahkotnostjo, ki je v ospredje izpostavila melodiko. Violina je prepoznaven element, ki Kansas spremlja skozi večji del aktivnega obdobja in ob večkratnih prekinitvah sodelovanja z originalnim godcem Robbyjem Steinhardtom je zaigral »drugo violino« David Ragsdale. Čutni violinist se je v dodatku izkazal tudi kot kitarist, ko je bil zadolžen za ritmično podlago melodičnemu riffanju Richa Williamsa. Kansas so s prikazanim vsekakor zadovoljili, nekatere morda celo navdušili. Dejstvo pa je, da so pričakovanja vokalne kvalitete v tej branži na razmeroma visokem nivoju in prav na tem področju ti sicer izvenserijski Američani niso več najbolj prepričljivi.
Setlista: Magnum Opus, Musicatto, Belexes, Point of Know Return, Song For America, On The Other Side, Hold On/Peaceful & Warm, Dust In The Wind, The Wall, Cheyenne Anthem, Miracles Out Of Nowhere, Icarus - Borne on the Wings of Steel, Portrait (He Knew), Fight Fire With Fire, Carry On Wayward Son

Ozzy Osbourne (23:00-02:00, Festival Stage)
Za blagoslov dvajsetega SRF-a bi težko našli primernejšega izvajalca. Na veliko presenečenje je ob spremljavi uvodne skladbe iz opere Carmina Burana točno ob 23h v svojem slogu priracal Ozzy. »Naj se norost začne!« so bile prve motivacijske besede iz ust legendarnega Angleža. Uvodne minute so dale slutiti starošolski Ozzy večer in po Suicide Solution si je legendarni pevec brez zavor privoščil penasto mokrenje natlačenih prvih vrst s snemalci in fotoreporterji vred. Z gasilsko brizgalko je pobelil vse v dosegu 30 metrov, kjer ni varčeval niti pri tehničnem osebju z drago snemalno opremo, potem pa je s »pena partyjem« nadaljeval še po šokiranih varnostnikih, ki jih je ujel na koncu podaljšane piste. Ozzyevo spremljevalno zasedbo sestavljajo kitarist Gus G., basist Rob Nicholson, bobnar Tommy Clufetus in klaviaturist Adam Wakeman, sin legendarnega Ricka Wakemana, znanega po delovanju v zasedbi Yes, pa tudi sodelovanju z Ozzyjem. Tako je, nekateri še mlečni po letih, pa vendarle že s kar nekaj prevoženimi kilometri v tem cirkusu. Osebno sem mišljenja, da bo Gus G. potreboval še nekaj časa, da bo uspel zadihati Ozzyjev duh, saj je odigral objektivno pravilno, ni pa ga še objela Ozzyjeva aura. No, navsezadnje je stopil v velike čevlje Zakka Wyldea. O vokalnih sposobnostih Ozzyja tu nimam veliko za povedati. Dejstvo je, da nikoli ni znal peti, je pa zato z drugimi aduti spretno nadomeščal ta manko. Ozzy se je v celoti izognil sveži plošči Scream (2010), pravzaprav dlje od No More Tears sploh ni pogledal. Eno za drugo nam je serviral uspešnice, kot so Mr. Crowley, Bark at the Moon, Road to Nowhere in Shot in the Dark. Venček bolj in manj ljubljenih zimzelenih rim s Paranoida (1970) pa bi lahko imel skrito sporočilo. Kot bi šlo za kakšna navihana namigovanja, smo bili ta večer deležni nadpovprečno veliko skladb iz njegovega obdobja v zasedbi Black Sabbath. No, v času objave te reportaže že tudi uradno vemo vse o aktivnem Black Sabbath poletju 2012. V dodatku je Ozzy hotel iz izmučene raje potegniti še zadnje ostanke energije, ki pa je do tedaj praktično ni bilo več. »Bolj se boste drli, dlje bom igral!« in »Nič vas ne slišim!« je vpil. Od nas ta večer res ni več veliko ostalo, kar je uvidel tudi princ teme in po uri in 15 minut kot zadnji nastopajoči pomahal v slovo. Setlista, ki jo je ponudil neuničljivi Anglež, je bila medeno sladka in ekspresno kratka. Vseeno utrujeni in potešeni smo se razšli, medtem pa so se nam po glavah že podile misli o SRF-u 2012.
Setlista: I Don't Know, Suicide Solution, Mr. Crowley, Goodbye to Romance, Bark at the Moon, Road to Nowhere, Shot in the Dark, Rat Salad, Iron Man, Fairies Wear Boots, Don't Want to Change the World, Crazy Train, Mama, I'm Coming Home, Paranoid

Ostali nastopajoči četrtega dne: Lee Aaron, The Hooters, Black Label Society, Destruction, Spock's Beard, Thin Lizzy, Raubtier, Rhapsody of Fire, Hawkwind, Goda Grannar, Fläsket Brinner, Angel Witch, Nifelheim, Walter Trout, Claes Yngström, Nicke Borg, Rage.

Labodji spev – SRF 2011
Marsikomu se bo po prebrani reportaži zdelo, da bi se v njej moralo pojaviti še marsikatero ime s spiska odličnih nastopajočih. In verjetno bi imel prav. A sam sem se odločil skrbno izbrati in obiskati manjše število izvajalcev, sem si jih pa zato v celoti in kvalitetno ogledal. Vsega enostavno ni moč dohajati in rek »od viška glava ne boli« se tu postavi na glavo. Za konec naj navedem še nekaj dejstev o festivalu, s katerimi vas hočem spodbuditi, da se v prihodnje namenite na »sosednjo« Švedsko v čim večjem številu:
1. Vseh pet odrov se lahko pohvali z nadpovprečno kvaliteto izhodnega zvoka. Teren festivalske arene je valovit, kar fizično preprečuje mešanje zvoka, tudi ko se nastopi odvijajo na dveh odrih hkrati.
2. Na Festival Stageu vsi izvajalci odigrajo polne setliste ne glede na termin v dnevu.
3. Voda je pri vseh odrih v času dogajanja brezplačna! Dragi lokalni organizatorji, učite se!
4. Kontrolorji festivalskih zapestnic so 14-letniki iz lokalne osnovne šole. Ostali festivalski delavci z odrskimi varnostniki na čelu delajo na dogodku prostovoljno. Delajo za srce in dušo.
5. Število vstopnic je omejeno na 33.000, kar pomeni, da se lahko dokoplješ do prvih vrst kadarkoli, prizorišče pa je iz kampov dosegljivo v največ 10 minutah hoje.
6. Festival SRF je ostal zaklenjen v 70-ih in 80-ih letih hard & heavy filma, saj 80% nastopajočih imen prihaja iz tistih časov. Karkoli iz tistega časa še miga, se prej ali slej pojavi tu. Romarsko središče za vse, ki se klanjajo Gibsonu. Posebno vlogo na festivalu igra Rockklassiker Stage, saj se na njem odvijajo izključno unplugged šovi. Dogaja se tudi, da se kak band po svojem električnem nastopu naslednji dan dokaže še v akustični različici.
Vstopnice za SRF 2012 so že v spletni prodaji po ceni cca. 260 evrov za vse 4 dni. Na voljo so tudi tridnevne (brez ogrevalnega dne) in enodnevne. Obiščite www.swedenrock.com in se sami prepričajte, kaj vse se obeta na SRF-u 2012, kajti prva zanimiva imena so že na ogled! Dragi Paranoidovci, zagotavljam vam, da bo vaša udeležba ena najboljših odločitev, kar jih boste v svojem rokerskem življenju sprejeli. Toda, pozor: to lahko preraste v kronično bolezensko stanje, ki izbruhne vsak junij, edina terapija zanj pa je pot v Sölvesborg, Norje!

Kako je Sweden Rock Festival 2011 doživel naš hrvaški dopisnik Saša, pa lahko preberete tukaj!

SORODNE VSEBINE:
10. 8. 2012Sweden Rock Festival 2011, 2. dan / Reportaže
11. 10. 2013Sweden Rock Festival 2013, 3. dan / Reportaže
4. 7. 2013Sweden Rock Festival 2012, 3. dan / Reportaže
1. 7. 2013Sweden Rock Festival 2012, 0. dan / Reportaže
10. 10. 2013Sweden Rock Festival 2013, 2. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
21. 5. 2018
Rotting Christ / Infest / Nature / Kholn
Reportaža
18. 5. 2018
Jex Thoth
Reportaža
9. 5. 2018
Marduk / Ragnarok / Infernal War
Reportaža
30. 4. 2018
Fuck Off Commercial Festival (30. obletnica)
Reportaža
19. 4. 2018
Dark Tranquillity / Equilibrium / Vinegar Hill / Ghidrah
Reportaža
10. 4. 2018
Trivium / Power Trip / Venom Prison
Reportaža
4. 4. 2018
Insomnium / Tribulation
Reportaža
21. 3. 2018
Satyricon / Suicidal Angels
KONCERTI & FESTIVALI
23. 5. 2018
Manilla Road, Küenring, Mathan
Viper Room, Dunaj, Avstrija
23. 5. 2018
Noctiferia: 20. obletnica albuma Baptism at Savica fall
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
25. 5. 2018
Count Raven, Jack Frost, Sarcasm Syndrome, Angor
Viper Room, Dunaj, Avstrija
25. 5. 2018
Tomcat, Charlie Butter Fly
Rock Bar Down Town, Kranj
25. 5. 2018
The Cruel Intentions, Speed Stroke, The Lethal Idols
Grind House, Padova, Italija
25. 5. 2018
Kramp Fest
Bajer, Godovič