REPORTAŽE

12. 3. 2012

70000 Tons Of Metal 2012

Miami - Cayman Islands, ZDA / 23. - 27- 1. 2012

Vstopnica za festival – 1000$
Letalska karta – 1000$
Alkohol – 300$
V živo poslušati, kako Frank The Tank na karaokah ubija klasike (med njimi New York, New York ter Somewhere Over The Rainbow) – neprecenljivo!
Tako nekako bi se glasila reklama za festival 70000 Tons Of Metal, če bi bil sponzor MasterCard.

Po navdušenju nad prvo izvedbo festivala 70.000 Tons Of Metal smo se že aprila odločili, da obisk ponovimo tudi drugič. Ekipa je že v začetku spet narasla na osem, na koncu pa celo na deset članov in tako kot lani smo tudi tokrat nekaj dni pred križarjenjem izkoristili za aklimatizacijo na toplejše floridsko podnebje. In če nas ne bi Air France v Miami pripeljal s tako zamudo (jebemti Air France!), bi tokrat uspeli ujeti samega gospoda McBraina v njegovi restavraciji Rock N Roll Ribs, ki je seveda Meka za vse metalce. Tako je srečanje z enim izmed največjih metalskih bobnarjev še vedno na seznamu »to do«, kar pa niti ni tako slabo, saj pomeni še dodaten argument za ponoven obisk.
Šest dni trajajoče potepanje po Floridi, ki je poleg popivanja vključevalo tudi ogled Kennedy Space Centra in ogled izstrelitve komunikacijskega satelita, Universal Studios v Orlandu in nastop stand-up komika Pabla Francisca, je minilo kot bi mignil in prišel je čas, da se poslovimo od kopnega.

Čakanje na vkrcanje skupaj z nastopajočimi letos ni bilo več presenečenje, vseeno pa je bilo zanimivo videti, kako se legende, ki jih spremljaš na velikih odrih že mnogo let, »gužvajo« v vrsti za vkrcanje »z navadnimi smrtniki«. Samo vkrcanje je tudi letos potekalo po načrtih, izgradnja odra in zunanjega prizorišča pa ponovno ne. Letos so se organizatorji odločili, da bodo bazen na glavni palubi pokrili na drugačen način od lanskega in postavitev drugačne (veliko bolj varne in kvalitetno grajene) konstrukcije je prinesla nemalo težav. Tudi sam oder je bil letos večji od lanskega in dejstvo, da je bil na voljo žerjav, ki ima pol manjšo zmogljivost od tistega, ki so ga naročili, ni ravno pripomoglo pri hitrosti izgradnje. Zamuda in kaos na »gradbišču« sta kazala na to, da bo zunaj prišlo do spremembe urnika in kasneje se je izkazalo, da so bila predvidevanja pravilna. Urnik nastopov je bil tudi letos naporen in natrpan. Po vkrcanju sem imel ravno dovolj časa, da sem odnesel kovček v kabino, spil nekaj piv, pripravil fotoaparat in že je prišel na vrsto prvi band. Koncertno dogajanje so sicer začeli Alestorm v mali dvorani, a sem se raje odločil za Grave Digger, ki so bili prvi nastopajoči v veliki dvorani. Kot vedno so poskrbeli za pravo dozo solidnega nemškega heavy metala, a brez presenečenj in superlativov. »Iz z hevi met'l brejkdaun ooooooOOOoooo!«
Kruljenje v želodcu je vabilo v samopostrežno restavracijo, saj je bil čas za večerjo, zunaj pa še vedno nič novega – bazen še vedno ni bil v celoti pokrit. Da kdo ne bi padel vanj, so varnostniki zaprli večji del palube in s tem izzvali nemalo negodovanja posameznikov, ki so na vsak način želeli čisto od blizu gledati, kako napreduje priprava terena. Za pomiritev je kasneje poskrbel Bobby, vokalist skupine Overkill, ki bi morala biti na odru že nekaj minut. V imenu organizatorjev se je opravičil za zamudo in napovedal, da bodo Overkill nastopili dvakrat na poti nazaj (vsaka skupina je tudi letos, tako kot lani, nastopila dvakrat). Delavci so medtem žagali, brusili, varili nosilce, s katerimi so kasneje (ko bi morali biti Candlemass že zdavnaj na odru) končno uspeli v celoti pokriti bazen in do konca pripraviti prizorišče.
V mali dvorani so tačas nastopili Tristania in Moonsorrow, oder velike dvorane pa so zasedli Coroner in občinstvo poslali na potovanje v preteklost, saj so v dobre tričetrt ure predstavili material skoraj vseh albumov, izpustili so le prvenec R.I.P. Trojica (in session klaviaturist/ »efektmajster") je prikazala sproščen odnos in tehnično dovršen nastop – »progthrash at it's finest!«
Po kratkem premoru se je notranja dvorana prvič letos bolj konkretno napolnila, saj je občinstvo že komaj čakalo nastop skupine Nightwish. Res ne vem, zakaj; nastop je bil namreč obupen. Nikoli nisem bil fan bandov z opernim petjem in Tarje, a treba je odkrito priznati, da so Nightwish krepko zajebali, ko so se odločili za pop pevko Anette. Orkestracije gor ali dol, nič ti ne pomaga ves vložen trud ostalih, če za mikrofon postaviš antipatično pevko, ki raje skaklja po odru, namesto da bi se osredotočala na kvaliteto izvedbe. Vem, stvar osebnega (ne)okusa, ampak kar je preveč, je preveč. Seveda nikomur ne morem kratiti pravice do igranja, a naj to delajo Over The Hills And Far Away.
Ob pol enih zvečer so končno pripravili zunanje prizorišče in brez obrazložitve so oder namesto Candlemass zasedli Cannibal Corpse. Očitno je bilo to najbolje za sproščanje jeze, ki se je nabrala med čakanjem, saj je bil odziv publike za to uro neverjeten. Ta nastop je bil tudi zadnja priložnost videti Corpsegrinderja v kolikor toliko treznem stanju – po nastopu je namreč vrgel sidro za šank in tam vztrajal do srede zjutraj.
Manj brutalnosti, a nič manj z energijo nabit nastop, so istočasno prikazali stari znanci Vicious Rumors, prvi band, ki me je tokrat privabil v malo dvorano. Tudi letos je bila mala dvorana najšibkejši člen festivala. Verjamem, da na navadnih potovanjih nudi prijeten prostor za sprostitev, a za koncerte ni primerna, saj je zaradi nizkega stropa in ovalne oblike akustika precej slaba, prav tako tudi osvetlitev ni bila najboljša. Kljub minusom pa dvorana nudi en plus – koncerti so bolj »intimni« za prave fane nastopajočih, saj kar tako mimogrede nihče ne zaide na nastop neznanega banda.
Edguy v veliki notranji dvorani so, kot se je kasneje izkazalo, prikazali boljšega izmed obeh nastopov, a vseeno tudi ta ni zaslužil več od ocene dobro (3). Verjetno je bila za to kriva pozna ura in (ali pa) količina alkohola v krvi nastopajočih. Band je sicer izbral super setlisto z nekaj starejšimi hiti, a fušanja je bilo žal preveč.
Počasi, počasneje, Candlemass! Candlemass so za festival napovedali poseben nastop – bandu naj bi se za to priložnost pridružil vokalist Johan Längqvist in to pomeni le eno: Epicus Doomicus Metallicus! Ko je na oder stopil Robert Lowe, je bilo jasno, da prvi nastop ne bo tisti posebni. Nič hudega, tudi v trenutni zasedbi Candlemass niso ravno band, ki ga vidiš kjerkoli, če pa jih že uspeš slišati v živo, nikoli ne razočarajo in tako je bilo tudi tokrat. Osem komadov je lepo pokrivalo njihovo celotno kariero, zadnji, deveti (Solitude) pa je nakazoval, kaj lahko pričakujemo na naslednjem nastopu.
Malce po tretji uri je bila utrujenost vse močnejša in klic postelje je bil preglasen – prvi dan se je tako zame že končal.

Nekaj minut kasneje (vsaj tako se je meni zdelo, res!) je prišlo torkovo jutro. Tuš, zajtrk, pivo in prvi nastopi so se začeli, prav tako pa so ob tej nemetalski zgodnji uri odprli tudi prodajalno s festivalsko robo.
Whiplash so na sonce zvabili prve prepite glave in se z vso močjo trudili, da jih prebudijo. To jim je z energičnim nastopom tudi uspelo, saj je bila sicer maloštevilna publika kmalu dobro ogreta. To so lepo izkoristili God Dethroned, ki so nadaljevali v udarni maniri in v večjem delu preigravali komade z zadnjih dveh albumov. Na prvega izmed svojih zadnjih koncertov so zvabili že večje število ljudi – poslovilni koncert banda, ki je za seboj pustil devet albumov, ni ravno vsakodnevni dogodek. Album več imajo »pod pasom« kanadski speederji Exciter, a kvantiteta albumov ni v sorazmerju s kvantiteto publike, ki se je med njihovim nastopom dobro razredčila. Škoda, saj gre za odličen, a podcenjen band.
Norenje na zunanjem odru so umirili Orphaned Land, odrska akcija pa se je pomaknila v podpalubje. Tankard so še eden izmed bandov, ki očitno »laufajo« na baterije Duracell, saj jim nikoli ne zmanjka energije. Ni kaj, očitno je pivo iz vesolja tudi energijski napitek!
»Mi smo tu, da vas brutaliziramo,« so pred napol polno veliko dvorano prepevali Suffocation, na palubi pa je bil čas za enega izmed »najmehkejših« bandov na ladji, Pretty Maids. Slednji so pod oder zvabili za mnoge nepričakovano veliko število obiskovalcev. Zakaj nepričakovano? Ob najavi njihovega nastopa so namreč uradni forum festivala in Facebook stran preplavile številne objave z vprašanji tipa »Kaj je to za en lev band, ga sploh kdo pozna?!« Kot drugi festivali se tudi 70.000 Tons Of Metal ne more izogniti pametnjakovičem na internetu in nepotrebnim komentarjem ...
V mali dvorani so Atheist predstavili dva nova člana, basista in kitarista, v veliki pa so prišli na svoj račun vsi ljubitelji power/prog metala, saj so bili na vrsti Kamelot, pri katerih trenutno vokalne dolžnosti opravlja Fabio Lione (Rhapsody). Ali je on razlog za največjo koncentracijo obiskovalk v prvi vrsti, ni znano. Power metaliziranje so na palubi nadaljevali Stratovarius, sam pa sem opazil, da v sedmih urah skakanja od prizorišča do prizorišča in fotografiranja nastopajočih nisem uspel nobenega nastopa pogledati v celoti. Čeprav je bilo število nastopajočih prvo leto enako, sem imel občutek, da je bil program manj naporen.
V dveh urah premora sem uspel v miru povečerjati in se malce spočiti, nato pa naprej, akcija! Ne vem kako, a Jeffu Watersu vedno uspe najti nove in nove člane za skupino Annihilator. Vokalist/kitarist je že pravi veteran, saj je v bandu od leta 2003, veteranskemu stažu pa se, če se malce pošalimo, bliža tudi basist Alberto Campuzano, ki je v bandu od leta 2010. Za novega bobnarja je bil namreč ta nastop tretja vaja z bandom. Kljub temu band deluje uigrano, energično, udarno. Setlista sama ni bila nič posebnega (dve skladbi z aktualnega albuma in osem klasik), kakšen »bombonček« bi bil pika na i.
Mala dvorana je tačas gostila nekaj, kar v Evropi nismo videli že zeloooooo dolgo: Virgin Steele v polni zasedbi. Ja, vokal, kitara, bas kitara, bobni in klaviature! To redko priložnost si je ogledala le peščica ljudi, saj Virgin Steele kljub dvanajstim albumom v ZDA veljajo za dokaj nepoznan band. Žal ob slabi izbiri komadov tudi polna zasedba ne uspe pričarati čudežev in nastop je izpadel bled in Bohinj dolgočasen.
Children Of Bodom na palubi sem le fotografiral, pred enim izmed najbolj pričakovanih nastopov sem si privoščil krajši odmor, ki sem ga izkoristil za redčenje krvi v alkoholu. Riot sem pričakoval z mešanimi občutki. Immortal Soul, lanski comeback album, posnet v »the« zasedbi (Tony Moore – vokal, Mark Reale in Mike Flyntz na kitarah, Don Van Stavern – bas kitara in Bobby Jarzombek – bobni) je obetal veliko, žal pa je Mark Reale v začetku leta zbolel in se festivala ni mogel udeležiti. Kako bo vse skupaj zvenelo z eno kitaro? Odgovor smo dobili po prvih taktih inštrumentalne skladbe Narita, ki je služila za uvod v koncert. Ne bo problema. Ko so nadaljevali s komadom Fight Or Fall in je Tony odprl usta, ni bilo dvoma – tole bo zakon! In res, Riot so se predstavili v najboljši luči, vokalno in inštrumentalno. Setlista je bila zanimivo razgibana, saj so vanjo poleg skladb, ki jih v originalu poje Tony, vključili tudi prastare komade, kot so Fire Down Under, Swords And Tequilla, Road Racin' in Warrior. Vrhunec je bil vseeno zadnji komad, Thundersteel in verjetno je fanom skupine jasno, kako lahko popolna izvedba te klasike dvigne kocine po vsem telesu.
Zaradi Riot sem skoraj v celoti zamudil koncert drugih legend, Venom, a mi ni prav nič žal. Tako sem se odpravil na palubo, da vidim, kaj so novega pripravili Hammerfall. Prav nič. Kot da ni že samo po sebi ob treh ponoči dovolj črno, so koncerte na palubi zaključili švedski black metalci Dark Funeral, ki so odigrali enega izmed prvih koncertov, odkar se je v skupino vrnil bobnar Dominator, bandu pa sta se pridružila basist Zornheym in vokalist Nachtgarm. Ker nisem ravno domač v black metalu, sem se raje odločil za »midnight snack« in kratek ogled dogajanja na karaokah, okoli četrte ure pa zaključil drugi dan festivala.

Za bujenje v sredo, namenjeno za krajši počitek, je poskrbel kapitan z obvestilom, da zamujamo in da se bomo pred Kajmanskimi otoki zasidrali kakšno uro kasneje. Zaradi obvestila smo zmotno mislili, da nam morda uspe hitro izkrcanje, če bomo dovolj zgodnji, a je bila gneča prevelika. Ker se nam ni ljubilo čakati v vrsti, smo se izkrcali med zadnjimi in tako za kakšen resnejši ogled otoka in izlet ni ostalo dovolj časa. Bilo ga je dovolj za hiter skok v Karibsko morje, nato pa smo se vrnili na ladjo.
Kmalu po vrnitvi in še pred izplutjem je varnostna služba okrepila svoje vrste pod odrom – končno je prišel čas za Overkill! Zakaj bi izgubljali besede, koncert je bil kot vedno popoln. Edini omembe vredni dejstvi sta, da je zaradi Ronove poškodbe za bobni sedel roadie/tonski mojster Eddy Garcia (ex- Pissing Razors) in da se je v setlisti poleg klasik znašla tudi Dirty Deeds Done Dirt Cheap, priredba AC/DC. Med njihovim nastopom sem na hitro skočil do male dvorane na koncert Pestilence, ki so v tej zasedbi odigrali enega izmed zadnjih koncertov, a mi je uspelo ujeti pravi moment za dvig sredinca. We don't care what you say... fuck you! Sledil je kratek ogled Crowbar, po hitri menjavi na palubi so na oder ponovno stopili Annihilator, žal s setlisto, ki je bila preveč podobno prvi. Tudi drugi bandi z redkimi izjemami so več ali manj igrali iste komade na obeh nastopih, nekateri so imeli celo dva identična nastopa. Kje je smisel tega, vedo le oni ...
Nightwish na palubi sem se izognil v velikem loku, zato sem za trenutek obstal pri nastopu skupine Massacre, prazen želodec pa me je usmeril proti piceriji. Dobro okrepčan sem se nekaj minut dolgočasil ob My Dying Bride na palubi, a se hitro spomnil, da v mali dvorani igrajo Vicious Rumors. Dobri dve uri kasneje so Samael odigrali setlisto, v kateri so se najbolj osredotočili na album Passage, malce čez četrto uro ponoči (zjutraj) pa so na palubni oder stopili Tankard. Stanja, v katerem je bil pevec Gerre, verjetno ni potrebno posebej omenjati. To, da ga je basist Frank minuto pred koncertom živčno iskal po celi palubi, tudi ne, ne moremo pa mimo oprave, ki jo je Gerre nosil na odru – primajal se je napravljen v bel »kapitanski« suknjič in koncert začel z besedami: »I'm the captain of this ship, I'm from Italy ... I'm so drunk and I've lost my voice, but fuck it, that's thrash! Hit It!« In utrujenost je v trenutku izginila, čupe so zaplapolale, publika je s pivom v roki nazdravljala bandu in žur se je nadaljeval še kakšno šolsko uro. Nastop, ki ga je spremljala presenetljivo velika publika, je Gerre popestril še s plesom, saj je na oder povabil naključno oboževalko in jo nekajkrat zavrtel okoli sebe.
Po koncertu energija kar ni popustila in tako sem idejo po spanju zamenjal za obisk karaok. Te se sicer začnejo ob polnoči, a pravo dogajanje (bandi in dovolj pijan folk) se začne zbirati po četrti uri. Tako je bilo tudi tokrat, ko je oder okupiral Frank »The Tank« Mullen, vokalist skupine Suffocation. Vtipkajte njegovo ime v YouTube in se prepričajte, da mu ni para!

Ponočevanje (se temu še reče tako, če greš spat podnevi?) je pustilo posledice in tako sem zamudil Atheist. Tega si nikdar ne bom odpustil – Kelly je namreč nastopil v majici Paranoid Open Air, ki jo je dobil v Ljubečni (foto: Chris A.). Ah ja, ni je nosil prvič in verjetno ne zadnjič.
Belly Flop Contest, tekmovanje s ciljem, da pri skoku v bazen izrineš največ vode, je bil na sporedu istočasno z nastopom Virgin Steele (odločil sem se, da jim dam še eno možnost) in dilema je bila težka. Odločitev, da najprej poskušam ujeti koncert, nato pa fotografiram skoke v vodo, se je izkazala za napačno, saj se ob mojem prihodu na odru še nič ni dogajalo. Pravzaprav se je, band je iskal bobnarja in po dveh minutah je ta (ves moker, zavit v brisačo) pritekel, se usedel za bobne in koncert se je lahko začel. Ja, tudi Frank je tekmoval in s tem povzročil zamudo. Tega mu nihče ni zameril, važno je, da se vsi zabavajo in čar 70.000 Tons Of Metal je ravno v tem, da pri vseh »bedarijah« brez zadržkov sodelujejo tudi člani bandov.
Setlista drugega nastopa je bila boljša, v veliki dvorani je bilo tudi več odziva (spet ne ravno številčne) publike, do perfekcije pa je manjkalo še nekaj. Ne vem točno kaj, a imam občutek, da je band sposoben še več.
Četrtkov urnik vsaj z mojega vidika ni bil tako naporen kot prvi trije dnevi (večino bandov s »to do« seznama sem že videl/fotografiral), zato sem na hitro skočil na nastop skupin Tristania in Eluveitie. Slednji so imeli eno od najbolj številčnih občinstev v notranji dvorani med dnevnimi koncerti (z Annihilator, Venom in podobnimi se le ne morejo primerjati). Verjetno je večina prišla pogledat, kako za vraga se igra na mlinček za poper (ja, vem, kaj je hurdy gurdy!).
Oder na palubi so ob pol petih zvečer dodobra napolnili Therion in ob poslušanju mi je postalo žal, da nisem uspel ujeti njihovega prvega nastopa. Če je bil pol toliko dober kot drugi, je bil odličen. Sploh vokalni nastop vseh štirih akterjev (Thomas Vikström, Lori Lewis, Snowy Shaw in Linnéa Vikström, Thomasova hči) je dokazal, da jim ni para. Še bolj mi je bilo žal, ko sem videl, da se nastop pokriva s koncertom Riot, a Therion so bolj pogosti obiskovalci naših krajev.
Tudi Riot niso veliko spremenili setliste, so pa tik pred koncem nastopa, ko sem že tekel na drugi konec ladje, izdali žalostno novico, ki so jo izvedeli v sredo na Kajmanskih otokih – umrl je kitarist Mark Reale. Njemu v čast je skladbo Flight Of The Warrior odpel Joacim Cans (Hammerfall).
V prostoru, kjer se od polnoči do jutra odvijajo karaoke, je imel Jeff Waters kitarsko kliniko, ki to nekako ni bila. Vsi prisotni kitaristi so bili namreč zelo razočarani, saj o samem igranju in tehniki sploh ni bilo govora. Za splošno publiko sama stvar niti ni bila tako neposrečena, a ko se event imenuje klinika, ponavadi privabi razne »stručkote« in igranje svojih komadov ob podlagi matrice in pripovedovanje šal njih ne zadovolji.
Ura je bila pet popoldan, do konca pa sem želel videti le še en nastop. Skoraj pet ur dolgo čakanje je v družbi odlične slovenske ekipe minilo kot bi trenil. Prvič na festivalu smo večerjali v bolj »fancy« restavraciji (ne samopostrežni), kasneje pa smo trpljenje krajšali s cigarami in koktejli (ja, vem, viski bolje paše zraven, a ga v koktejl baru niso imeli) in kmalu so na oder stopili Venom. V teh petih urah se je vreme prvič na festivalu močno poslabšalo in veter je krepko tresel streho na odru in njene nosilne stebre. Na trenutke se je cela konstrukcija močno majala in vse skupaj ni bilo videti najbolj varno. Pred nastopom se je veter malce umiril, vseeno pa je poskrbel za slabši zvok in vizualne efekte (Cronosova prečka), po Venom pa spet okrepil, tako da so pred Edguy sneli streho in se izognili možnosti, da bi postala jadro.
Ob pol dveh sem končno dočakal nastop, ki sem ga čakal celo popoldne in večer. Epicus Doomicus Metallicus od začetka do konca, na vokalu pa sam Johan Längquist, ki se je na odru obnašal, kot da ne bi minilo več kot petindvajset let, odkar je zapustil skupino. Energija banda je poskrbela za ukrivljanje časa, saj so komadi minili mnogo hitreje kot bi glede na dolžino morali in šest komadov je kar prehitro zbežalo mimo.
Za Candlemass so svoj zadnji koncert žagali God Dethroned, a sem se raje odločil za še eno dozo karaok. Žal kakšnega asa kalibra The Tank tokrat ni bilo, a drugih pogumnežev z veseljem do posluha ni manjkalo.

Po še eni kratki noči je sledilo pakiranje. Hitro smo se poslovili od »celice«, ki je bila naš dom zadnje štiri noči (torej kakšnih deset, dvanajst ur) in ponovno gužvanje v vrsti za izkrcanje. Festival je minil prehitro, a ob takem tempu mnogi (ljudje, njihovi organi in denarnice) ne bi prenesli dodatnega dneva, kaj šele dveh ali več. Čuden občutek na kopnem, ko se nič več ne majejo tla, je bil znak vrnitve v kruto realnost. In na oko nam je pritekla solzica, ko smo se spomnili, kaj nas čaka doma – januar, kurčev mraz in praskanje stekel na avtu vsak dan pred odhodom v službo. Verjetno nisem bil edini izmed 2051 potnikov, ki bi najraje takoj obrnil in se vrnil na ladjo.
Letošnji festival je bil glede na številke bolj impresiven: 2051 potnikov iz 55 držav (2038 iz 49 lani), 51% potnikov je »povratnikov«, starostni razpon 13 – 63 let (če ne štejemo leto in pol starega otroka Anette Olzon), slovenska ekipa je tokrat štela 10 (lani 5) osebkov. Vseeno pa moram priznati, da je bil prvi festival za odtenek boljši. Verjetno je krivo to, da na drugem festivalu ni bilo prvinskosti, ki smo jo občutili prvič. Ko se prvič v življenju vkrcaš na tako veliko ladjo, ko prvič vidiš toliko bandov na kupu, a pomešanih med »navadne smrtnike«, ko se dobrih 74.000 ton težka ladja začne premikati, ko se nenehno zibljejo tla pod nogami, ko se čudiš ponudbi v samopostrežni restavraciji … vse to je bilo letos nekaj samoumevnega.
Kljub vsemu še vedno trdim, da gre za enega izmed najboljših festivalov v trenutni ponudbi in če bodo razmere dopuščale, se tretje ponovitve udeležim brez pomisleka. Še kdo? Roke gor!

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
2. 7. 201570000 Tons Of Metal / Novice
14. 1. 201570000 Tons Of Metal / Novice
24. 12. 201470000 Tons Of Metal / Novice
26. 11. 201470000 Tons Of Metal / Novice
24. 12. 201070000 Tons Of Metal / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
KONCERTI & FESTIVALI
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija
14. 8. 2020
Trnovfest: Motörheadriders
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje