REPORTAŽE

7. 8. 2012

Def Leppard / Alice Cooper / Thin Lizzy

Odyssey Arena, Belfast, Združeno kraljestvo / 7. 6. 2011

Od našega hrvaškega dopisnika – 3. del

Noč sem preživel na lokalnem letališču Budimpešte, saj me je že navsezgodaj zjutraj čakal let do londonskega aerodroma Luton, ki mu je sledilo hitenje na avtobus, kajti mudilo se mi je do letališča Stansted in na letalo do Belfasta. Vsako srečanje z angleškimi cariniki je zgodba zase in na nek način predstavlja svojevrstno loterijo, ali te bodo gnjavili malo ali veliko. No, tokrat so me gnjavili veliiiko, a na koncu so me vendarle spustili v Združeno kraljestvo. Verjetno jim je bilo sumljivo, da sem napoten v Belfast. Morda jim je celo padlo na pamet, da so navijači Dinama, Bad Blue Boys, v zelo dobrih odnosih z navijači Celtica in posledično z Irci na splošno?
Sčasoma sem vendarle prispel v Belfast, kjer mi je dobrodošlico izrekel dež (za razliko od peklenske vročine doma v »Lijepoj našoj«). Presenetila me je izredna prijaznost voznika avtobusa, ki me je odložil v bližini hotela, čeprav to ni bilo njegovo uradno službeno postajališče. Po nekaj urah zasluženega spanca sem se odpravil proti Odyssey Areni, največji dvorani v Belfastu. Ker je bil moj hotel blizu, sem šel tja kar peš. Pričakoval sem, da bodo ulice izgledale kot Sarajevo leta 1995, vendar o posledicah stalnih nemirov, ki vladajo temu mestu, ni bilo niti sledu niti glasu. Preden končno začnem z dejanskim poročanjem o samem koncertu, bi se rad še zahvalil njegovemu promotorju, gospodu Jamesu Rollinsu, za press vstopnico, ki me je v ovojnici z mojim imenom pričakala na eni od blagajn.
Def Leppard je band, ki ga moja malenkost šteje med svojih pet najljubših izvajalcev v živo in čigar album Hysteria uvrščam med top 20 najboljših plošč vseh časov. Skupina je ravno na ta dan izdala svoj prvi live album Mirrorball, v okviru katerega so najavili promocijsko turnejo, ki je vsebovala le tri evropske koncerte (v Belfastu, v Dublinu in na Download Festivalu v Donningtonu), preostala večina datumov pa je bila namenjena zgolj ZDA. Čim so objavili koncert v Belfastu, sem vedel, da jih moram nekako ujeti, ko pa so najavili, da bodo z njimi nastopili še posebni gostje Thin Lizzy (s katerimi je v obdobju 2010–2011 koncertiral tudi Vivian Campbell, kitarist Def Leppard) in pa predvsem Alice Cooper, vprašanje sploh ni bilo več ali, temveč le še kako jih bom ujel.
V dvorani me je fasciniral zelo visok nivo reda in neverjetne mere varovanja, kakršnih še nisem doživel. Poleg »navadnih« redarjev je bilo namreč prisotnih še cel kup specialcev, ki so skrbeli za poostreno varnost. Strogo sta bila ločena tudi parter in tribuna, saj se obiskovalci na parterju ločevalni ogradi niso smeli približati za več kot en meter.
Ker so nastopale tri tako velike skupine, je bil začetek koncerta najavljen že ob 19h, ko so tudi v resnici na oder stopili prvonastopajoči Thin Lizzy. Priznam, da sem bil rahlo razočaran, ko sem videl, da je bila dvorana ob začetku njihovega nastopa zasedena le do kakih 20 % kapacitete, vendar jo je tekom koncerta hitro v celoti napolnila navdušena publika (koncert je bil namreč razprodan že dolgo vnaprej). Čeprav so kritike trenutne zasedbe Thin Lizzy, ki jo sestavljajo Brian Downey in Scott Gorham iz stare postave, Darren Wharton iz srednje faze, mladostna sila v obliki pevca Rickyja Warwicka (redki se ga boste spomnili kot pevca skupine The Almighty, še redkejši pa kot bivšega moža Vanesse Warwick, voditeljice oddaje Headbangers Ball na MTV), kitarist Richard Fortus iz trenutne verzije Guns N' Roses ter basist Marco Mendoza (za katerega bi bilo lažje našteti, kje ni igral, kot pa kje je), prepolne hvalospevov, sam ne morem ravno trditi, da je bila prejšnja postava z Johnom Sykesom in Tommyjem Aldridgeom slabša. Čeprav spadam med naključne poslušalce skupine, ne morem reči, da je bil koncert odličen. Oder je sicer imel kot dodano vrednost podaljšek, ki je segal globoko v publiko, skoraj do mešalke, vendar ga je uporabljal le Ricky Warwick, ki se je po njem sprva nekoliko sramežljivo sprehajal, na koncu pa že kar nesramno šopiril. Koncert se je končal pet minut pred 20h.
Setlista Thin Lizzy: Are You Ready, Waiting For An Alibi, Jailbreak, Don't Believe A Word, Whiskey In The Jar, Emerald, Sha La La, Cowboy Song, The Boys Are Back In Town (s Paulom Wilsonom), Rosalie (Bob Seger cover), Roisin Dubh (Black Rose): A Rock Legend.
Takoj po zaključku koncerta se je začel oder pripravljati na še eno veliko zvezdo, pravo ikono metala, Alicea Cooperja. Čeprav naj bi nastopil »le« kot posebni gost, mislim, da ni manjkalo prav nič od standardne ikonografske scenografije, ki krasi njegove koncerte. Dolga leta sem imel iz nepojasnjenega razloga zadržan odnos do njega, dokler ga nisem po skoraj dveh desetletjih zopet videl v živo nekaj let nazaj na Sweden Rock Festivalu, kjer sem ostal brez besed! To je bila neverjetna eksplozija energije, spektakel, kakršnega lahko človek le redko vidi, poleg tega pa je še njegov band, sestavljen predvsem iz anonimcev, deloval kot besno krdelo psov, spuščenih z verige. Na svoje veselje sem bil takšnega tretmaja deležen tudi tokrat. Če bi hotel opisati vsako podrobnost odra, vsako masko ali kreaturo, ki se je na njem pojavila tekom koncerta, bi trajalo v nedogled. Alice Cooper nudi tip koncerta, s katerim drži vašo pozornost stoodstotno osredotočeno na oder, saj nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo v tem ali onem kotičku. Sam Alice se je tekom nastopa, ki ga je skoraj v celoti preživel na prej omenjenem podaljšku odra, nekajkrat preoblekel, veliko gestikuliral, predvsem pa ob vsaki pesmi s pantomimo poskušal dodatno pričarati njeno vsebino. Nekje na sredini koncerta je najavil in s skupino odigral pesem I'll Bite Your Face Off z novega albuma Welcome 2 My Nightmare, kar me spomni, da moram kaj povedati tudi o sami setlisti. Ta je bila v večini sestavljena iz samih hitov, kar morda ne bi bilo po godu kakim »die hard« fanom, a jaz sem bil naravnost v ekstazi, saj so odigrali praktično vse skladbe, ki so mi najbolj pri srcu (in jih tudi znam na pamet). Kar se mene tiče, bi se lahko koncert po Feed My Frankenstein tudi končal. Nastop Alicea Cooperja je trajal od 20:30 do 21:35.
Po ponovni preureditvi odra so se luči ugasnile in točno ob 22h se je pričel glavni koncert. Reflektorji so začeli prečesavati dvorano in iz zvočnikov so udarili prvi takti pesmi Undefeated, ene od treh popolnoma novih studijskih skladb, ki se nahajajo na live albumu Mirrorball, in edina, za katero so tudi napovedali izvajanje v živo na turneji. Dotična pesem je postala številka ena v Ameriki po številu spletnih nakupov v obliki mp3 datoteke in tudi ko sem jo sam prvič slišal, mi je pri priči postala všeč. To je tisti pravi Def Leppard komad – melodičen, ritmičen, odlično sproduciran in s fantastičnim solom ter zasvojljivim refrenom, ki se mi je takoj usedel v uho. Ozračje v publiki se je v trenutku razplamtelo, ogenj pa je pod nadzor prevzel Joe Elliott, kajti skupina se ne igra kar tako s plameni že od leta 1983 in albuma Pyromania. Časi se menjajo, ljudje se starajo in tudi Def Leppard ne nosijo več pisanih oblačil, kakršna so včasih, a vseeno ne morem reči, da niso vizualno zanimivi: Joe ves v črnem, Vivian Campbell ves v usnju, najbolj občudovanja vreden pa je bil do pasu goli 50-letnik Phil Collen, ki je pokazal, zakaj se o njem poleg glasbenih rade razpišejo tudi nutricionistične revije (tip se namreč ukvarja tudi z zdravo prehrano).
Čeprav ne bi imel nič proti, če bi na skladbo Action pri sestavljanju svoje setliste pozabili in namesto nje odigrali kaj drugega, je težko zanemariti naklonjenost Joeja Elliotta do skupine Sweet, ki so avtorji izvirnika te pesmi. Pravi zbiratelji Def Leppard vedo, da se ta skladba v njihovi verziji nahaja na B-strani singla Make Love Like A Man iz leta 1992, potem pa so jo '93-ega na novo posneli za kompilacijo Retro Active. Po njej je skupina s svojim repertoarjem prešla na glavnino svojih pesmi, ki so nas opomnile, zakaj so Def Leppard tako velik in pomemben band ter zakaj spadajo v »Ligo petih«. Ne, ne govorim o nogometu, temveč o peterici bandov, ki so edini v ZDA prodali dva albuma v diamantni nakladi, torej preko 10 milijonov ploščkov. Ta peterica so Def Leppard, Van Halen, Led Zeppelin, Pink Floyd in The Beatles. Da nadaljujem, Def Leppard so streljali hit za hitom: Make Love Like A Man, Let's Get Rocked … Osebno naravnost obožujem pesem Rocket, še posebej pa uživam, kadar na koncertu odigrajo podaljšano verzijo. Enkrat tekom nastopa je Joe Elliott nagovoril publiko in dejal, da je Belfast poleg rodnega Sheffielda njihov najljubši kraj za koncerte (za kar sicer ni požel nekega mega aplavza), s tem pa na odru predstavil vélikega sina tega mesta, Viviana Campbella. To je bil na nek način uvod v pesem Love Bites, prekrasno power balado, s katero so v času njenega nastanka zasedli prvo mesto ameriške top liste singlov. Verzija, ki so jo odigrali tistega večera, je bila dolga najmanj deset minut in je vključevala ekstra dolg, a izjemno emotiven solo omenjenega Viviana Campbella. Razlika med tem solom in tistim mučenjem v režiji Jamesa Kottaka prejšnji dan je, da so ostali člani Def Leppard med njim še naprej igrali isto pesem, le solo je bil podaljšan (a je kljub temu obdržal isto melodijo in dinamiko), medtem ko je pri Scorpions ostala četverica odšla na pivo, Kottak pa se je izživljal nad nami.
Kot zanimivost naj omenim, da je bobnar Ricky Allen opustil svojo dolgoletno uporabo elektronskih bobnov, ki so postali stalnica po letu 1984, ko je ostal brez ene roke, in jih nadomestil s setom pravih bobnov, ki je kakopak prilagojen njegovim posebnim potrebam. Osupljiv občutek je gledati, česa je sposobna človeška volja in kaj vse lahko enoroki človek spravi iz bobnov ter s kako zavzetostjo in energijo to počne. Standardni repertoar se je končal z Rock Of Ages, v bisu pa so odigrali še When Love & Hate Collide ter pesem Wasted s prvenca On Through The Night. Začuda ni bilo na sporedu niti ene skladbe z njihove zadnje studijske plošče Songs From The Sparkle Lounge, ki je vsaj zame eden njihovih najboljših albumov, takoj za monumentalnima Hysteria in Pyromania. Pravzaprav razen uvodne Undefeated ter pesmi Rock On z albuma Yeah! (2006) ni bilo niti enega komada mlajšega od leta 1995, ko so izdali svojo »best of« kompilacijo Vault in z njo tudi prav tako odigrano skladbo When Love & Hate Collide.
Pisati o koncertu Def Leppard in pri tem izpustiti zvok bi bilo bogokletno! Mislim, da na svetu ni banda, ki bi imel tako dober zvok kot oni. Videl sem že vse male in velike relevantne metal skupine z vsega sveta, a v kvaliteti zvoka jim nobena ne pride niti blizu. Kar se scenografije tiče, so tudi tukaj odru dominirali ekrani, vendar so bili ti v primerjavi s koncertom Scorpions prejšnjega dne veliko bolj sofisticirano razporejeni. Animacije in povečani kadri dogajanja v živo so bili zelo dopadljivi. Čeprav se je ta spektakel odvijal v epicentru področja ideoloških trenj, se Def Leppard vseeno niso odrekli celosti svojega imidža, ki vključuje tudi animacijo britanske zastave Union Jack, ki je na zaslonih zaplapolala vsake toliko časa. In … ostali so živi! Ne vem, koliko skupin bi lahko takole mahalo z britansko zastavo sredi Belfasta (čeprav je ta del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske) in bi jim za nameček še vsi ploskali.
Do tega koncerta sem smatral Def Leppard za enega od top 5 najboljših bandov v živo, po njem pa so se definitivno prebili na prvo mesto! Prisežem, lahko bi jih gledal vsak dan! Ker so naslednji dan imeli koncert v le 80 km oddaljenem Dublinu, me je močno mikalo, da bi žrtvoval letalsko karto in koncert Iron Maiden na Nizozemskem ter šel še enkrat pogledat Def Leppard. A razlog, zakaj sem se že primarno odločil za koncert v Belfastu namesto v Dublinu, je bila povezava s preostalimi koncerti v mojem načrtu. Iz Dublina je bila namreč povezava do Švedske in Danske zelo slaba, posledično pa bi pošteno zamudil na prvi dan Sweden Rock Festivala, zato sem se skušnjavi s težkim srcem uprl.
Setlista Def Leppard: Undefeated, Action (Sweet cover), Let's Get Rocked, Let It Go, Foolin', Make Love Like A Man, Love Bites, Rock On (David Essex cover), Two Steps Behind (acoustic), Bringin' On The Heartbreak, (acoustic/electric), Switch 625 (instrumental), Rocket (extended version), Hysteria, Armageddon It, Animal, Photograph, Pour Some Sugar On Me, Rock Of Ages, When Love & Hate Collide (s Keithom Weirom), Wasted.

Prevod: Gorjanec

SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
11. 10. 2011Alice Cooper / Novice
20. 7. 2004Bang Your Head 2004 / Reportaže
15. 9. 2015Def Leppard / Novice
24. 3. 2005Alice Cooper / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
Reportaža
1. 8. 2018
Metaldays 2018, 1. dan
Reportaža
23. 7. 2018
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2018
Reportaža
13. 7. 2018
Iced Earth / Metalsteel / Eruption
KONCERTI & FESTIVALI
15. 8. 2018
Municipal Waste
Rock Town, Cordenons, Italija
17. 8. 2018
Metal On The Hill 2018
Schlossberg, Gradec, Avstrija
17. 8. 2018
Črna Šagra: Ater Era, Srd, Snøgg
Igrišče za zadružnim domom Pobegi - Čežarji, Koper
17. 8. 2018
The Canyon Observer, Inhibis
Bazen, Vrhnika
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana