Iron Maiden / Rise To Remain

Od našega hrvaškega dopisnika – 4. del

Če bi mi pred enaindvajsetimi leti nekdo dejal, da bom kdaj pripravljen žrtvovati koncert Iron Maiden za koncert Def Leppard (ali katerekoli druge skupine), bi mu v obraz zabrusil, da je nor, in mu bil to pripravljen tudi dokazati na dosti bolj grob način. No, časi se spreminjajo in ljudje prav tako (s tem mislim predvsem Stevea Harrisa in slabe albume, ki jih dela od leta 1990 dalje).
Od vseh delov mojega potovanja je bil ta najbolj kritičen, saj sem imel let iz Belfasta šele popoldne, pristanku na amsterdamskem letališču Schiphol pa je sledil tek na vlak. Ta je namreč odpeljal že borih petnajst minut po pristanku letala, na naslednjega pa bi moral čakati še eno uro. Po dvourni vožnji čez slikovito Nizozemsko sem prispel v Arnheim, kjer me je presenetila organiziranost – na kolodvoru so namreč čakali posebni avtobusi, ki so vozili naravnost do stadiona/dvorane. Namenoma sem napisal tako, kajti gre za stadion nogometnega kluba Vitesse, ki se lahko pohvali s premično streho in pogosto služi kot koncertna dvorana. Na železniški postaji so bile na voljo omarice, kjer sem pustil svojo prtljago, saj je bila dvorana na srečo blizu, oddaljena le kakih deset minut vožnje z avtobusom. Čeprav ima prizorišče kapaciteto 30.000 ljudi, je bil koncert skoraj zagotovo razprodan in na svojo žalost sem se tudi jaz moral zadovoljiti s sedežem na tribuni daleč od odra. No, vseeno se je vse dobro videlo, o tem, kako se je slišalo, pa malo kasneje.
Potem, ko je Steve Harris dolga leta naokoli vlačil svojo hčer in jo rinil na turneje kot predskupino, si je zdaj tudi Bruce Dickinson izboril priložnost za svojega sina in tako so oder prvi zavzeli Rise To Remain. Glede na to, da mi njihova glasba nikakor ni bila po okusu, se raje ne bom razpisal o tem.
Dotični dogodek je zame predstavljal šestnajsti koncert Iron Maiden v okviru desetih turnej (če štejem prvi del in drugi del kot eno turnejo) v desetih državah. Sčasoma so mi stvari, kot je usklajevanje koncertov, publike in držav, postale bolj zanimive od koncertov samih, še posebej če sem izvajalca videl že tolikokrat. Iron Maiden so s tem, drugim delom turneje, nadaljevali promocijo svojega najnovejšega albuma The Final Frontier, ki je naletel na pozitivne odzive tako pri publiki kot tudi pri kritikih. Leto poprej so imeli turnejo, na kateri so igrali le en komad z nove plošče, single El Dorado, večji del repertoarja pa so poleg preizkušenih starih favoritov sestavljale pesmi iz obdobja po letu 2000. Takrat smo imeli tudi priložnost videti povsem nov oder, ki je tematsko spremljal naslovno skladbo novega albuma, spominjal pa je na neke vrste vesoljsko postajo. Vsakršna podobnost z albumom in turnejo Somewhere In Time je seveda zgolj naključje.
To leto so setlisto malce premešali in nanjo uvrstili pet novih pesmi. Koncert so začeli s prvo pesmijo z naslovnega albuma turneje, Satellite 15… The Final Frontier. Moram priznati, da mi ni povsem jasno, čemu inštrumentalni del, ki zavzema skoraj polovico pesmi. Zakaj ni ta uvod skladba zase, namesto da je združen z drugim delom, kjer se dejansko začneta prava glasba in petje? V glavnem … Po standardni napovedi koncerta v obliki skladbe Doctor Doctor Harrisovega priljubljenega banda UFO so spustili posnetek omenjenega inštrumentalnega dela, medtem pa z reflektorji prečesavali dvorano. Pogled na morje ljudi, ki je preplavljalo tribune in parter, je v kombinaciji z igro luči jemalo dih. Kot vedno so tudi tokrat Iron Maiden ob začetku koncerta polni energije simultano pritekli na oder, kar je nekaj, kar nastop vedno naredi bolj atraktiven. Spominjam se koncerta Deep Purple v zagrebškem Domu sportova leta 1990, ko se je band leno privlekel na oder in počasi v roke jemal svoje inštrumente, medtem ko so bile v dvorani prižgane še vse luči. Kot da so člani nekega folklornega društva in ne band, ki je desetletja nazaj praktično izumil hard rock/metal šov.
Eden od minusov, ki na koncertih redno spremlja Iron Maiden, pa je zvok. Ni mi jasno, kako ima lahko eden največjih svetovnih bandov vseh žanrov vedno tako usran zvok, saj imajo vendar proračuna in opreme kot Vatikan in bi si lahko privoščili najboljše ozvočenje, kar obstaja. Od vseh videnih koncertov te skupine si jih več kot polovica na tem področju zasluži kvečjemu zadostno oceno. Edina prava sonično vrhunska koncerta Iron Maiden sem doživel leta 2005 v avstrijskem Gradcu (v dvorani) in španski Lorci (na prostem). Pogovarjal sem se s prijatelji, ki so šli gledat skupino v Nemčijo, v Frankfurt in Stuttgart, in prvi komentarji iz njihovih ust so bile pritožbe čez zvok. Če kdaj srečam bandovega menedžerja Roda Smallwooda, bo to prvo vprašanje, ki mu ga bom zastavil.
Drugo vprašanje pa bo: Katere halucinogene snovi konzumira Janick Gers? Drugače si namreč ne znam razložiti tako idiotskega obnašanja na odru. Težko je dojeti, da lahko v tako resnem bandu igra tak bebec, kot je on. Ne vem, morda je v zasebnem življenju prava duša od človeka in nedvomno je tudi dober glasbenik, saj je Maidnom prispeval veliko dobrih skladb, a na odru simbolizira nekaj najbolj odvratnega, kar si lahko človek zamisli. Moja domišljija je pravzaprav precej omejena, zato se vsakič znova zgrozim, ko vidim, kako se ta tip obnaša na odru. Da o skrunjenju starih komadov, natančneje Smithovih solov, ki so bili po neki čudni logiki dodeljeni Gersu, sploh ne govorim.
Vseh 28 ali 29 let, kolikor poslušam Iron Maiden, sem si mislil le vse najboljše o vseh članih skupine (z izjemo Gersa, ki mi gre na živce že, odkar se je pojavil na prvem Bruceovem solo albumu Tattooed Millionaire), vendar bom tokrat vseeno moral okrcati še enega. Vsaka čast velikanu, za veliko smo mu lahko hvaležni, vendar če misli še naprej nastopati s tako odrsko prezenco kot na tej turneji, potem Daveu Murrayu svetujem, da v prihodnje namesto na heavy metal koncertih igra na porokah. Še huje vse skupaj izpade, ker igra ob boku zvezd kova Harris in Dickinson, kjer njegove pomanjkljivosti pridejo še bolj do izraza. Edini, ki jima s svojo »kulsko« pojavo še nekako uspe parirati, je Adrian Smith. Se opravičujem za svoj strog nivo kritičnosti, a vendarle je tu govora o največjem heavy metal bandu vseh časov, zato človek od njih pričakuje, da bodo vsakič odlični.
Po vsem kritiziranju je že skrajni čas, da namenim nekaj kratkih besed še koncertu. Novi komadi, tu v prvi vrsti mislim Talisman (ki je imel lastno scenografijo – jadrnico v razburkanem morju) in When The Wild Wind Blows (osebni favorit z novega albuma), so bili naravnost fantastična avdiovizualna izkušnja, vredna primerjave Maidnov v najboljših letih. Tudi Coming Home je nadvse prijal.
Koncertu je sledilo ponovno hitenje do železniške postaje na vlak proti Amsterdamu, kjer me je že ob 6h zjutraj čakal let v Kopenhagen. Po nekaj urah spanja na mrzlih, trdih tleh amsterdamskega letališča ter uri in pol letenja sem se znašel v danski prestolnici, kjer sem najel rent-a-car in se odpravil na pot proti Švedski. Sicer sem se najprej mostnini, ki znaša 38 € za enosmerno vožnjo čez most med Dansko in Švedsko, nameraval izogniti tako, da bi se z vlakom odpeljal preko mostu v Malmö in tam najel avto, vendar sem ta načrt opustil, saj je rent-a-car v Malmöju več kot dvakrat dražji.

Prevod: Gorjanec