REPORTAŽE

10. 8. 2012

Sweden Rock Festival 2011, 2. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 10. 6. 2011

(Od našega hrvaškega dopisnika – 6. del)

Eden izmed najbolj pričakovanih bandov tega festivala so bili definitivno Steelheart. Nekoliko starejša generacija se bo spomnila, kako so izdali dva mojstrska albuma – Steelheart (1990) in Tangled In Reins (1992) –, potem pa jih je z drugimi melodičnimi metal bandi vred odplaknil grunge cunami. Tu pa tam so se še pojavili tekom zadnjih dvajset let, a z materialom, ki ni omembe vreden. Kakopak je bilo nosilcu kockastega hrvaškega dresa (torej meni), skrajno pomembno dejstvo, da je pevec skupine Miljenko Matijević Hrvat iz Zagreba. Kljub vsem pretegom je moje mahanje s hrvaško zastavo in drugimi rekviziti v prvi vrsti ostalo precej neopaženo, začuda pa je na svoj račun prišla skupinica bosanskih Švedov, ki so prav tako mahali s hrvaško (!) zastavo; njih je v nekem trenutku celo počastil s pogledom. Če postavimo politiko na stran, je bil koncert Steelheart kriminalno slab! Občasno sem že skoraj mislil, da je na odru hiphop duet Kriss Kross, ne pa taka metal veličina. Skladbe, ki jih je skupina delala zadnja leta so namreč navadne smeti. Le z zelo redkimi pesmimi s prvih dveh albumov nam je bilo dano vedeti, kakšno kapaciteto je nekdaj premogel ta band, še posebej Matijević kot pevec. Razočaranje stoletja! In za njih bi bil pripravljen iti na kraj sveta, če bi vedel, da tam igrajo?! Najhuje pa je, da sem zaradi tega koncerta žrtvoval nastop Agent Steel, češ njih sem že videl, Steelheart pa še nikoli nisem imel priložnosti vknjižiti. Za dodaten šok je poskrbela novica, da je bil koncert Agent Steel prava svetovna senzacija, saj se je z vedrega neba prikazal originalni pevec John Cyriis, ki je še dober mesec nazaj zavrnil nastop z njimi na nemškem festivalu Keep It True (čeprav je bil napovedan). No, Sweden Rock je vendarle Sweden Rock, mar ne?
Sledili so Mr. Big, skupina vrhunskih glasbenikov, ki je proti vsem pravilom postala tudi komercialno uspešna. V praksi se namreč ponavadi izkaže, da skupina virtuozov ne more narediti komercialno popularnega banda, medtem ko so Mr. Big zahvaljujoč svojim mainstreamovskim hard rock pesmim konec osemdesetih in v začetku devetdesetih netili in požigali po sceni, vrhunec pa doživeli leta 1991, ko je njihova akustična To Be With You divjala po top listah celega sveta. Koncert je bil vrhunsko odigran, zabaven in uravnotežen (z ravno toliko soliranja, da so lahko upravičili svoj status virtuozov).
Za njimi so na Rock Stageu igrali Iced Earth. Brez zamere, a za ogled tega banda nimam več niti volje niti želje. Pri njih res ne veš več, kdo pije in kdo plača, češ »veste, imamo novega pevca po imenu Ripper Owens, kajti Matt Barlow ni več vreden počenega groša,« potem pa se čez noč vrne Barlow, Ripper pa izpari v zrak. Kar naenkrat pa tudi Barlow ni več pevec skupine, temveč dobijo nekoga novega, a ta novi še ne bo začel peti, dokler Barlow ne opravi s poletnimi festivali. Da o menjavah glasbenikov v bandu sploh ne govorim! Kot sem že rekel: hvala, a ne hvala. Dovolj imam, pa čeprav sem nekdaj prepotoval na stotine kilometrov širom Evrope samo zaradi njihovih koncertov.
Novinarske konference so mi že tako ali tako v veselje, ko pa mi povrhu uspe ujeti še kakšno od enega mojih najljubših bandov sreči ni kraja, zato sem bil na tiskovki skupine Stryper kakopak v prvi vrsti. Večjega christian metal (z velikim M) banda preprosto ni. Edino vprašanje, ki sem jim ga zastavil, se je nanašalo na kontroverznost okoli njihovega albuma To Hell With The Devil, ki je dvignil veliko prahu. Ta je namreč z originalno naslovnico, na kateri se angeli iz nebes borijo z angeli iz pekla, izšel samo na Japonskem, povsod drugod pa sta jo zamenjala zgolj logotip in naslov albuma na črni podlagi. Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da so jih zaradi naslovnice napadali predvsem ogorčenci iz verskih krogov (kakšen paradoks!) in da so se zaradi grožnje z bojkotom albuma (sicer verjetno najboljšega in vsekakor najbolj komercialno uspešnega christian metal albuma vseh časov) raje odločili, da jo spremenijo.
Kmalu po tiskovki je skupina že nastopila na Sweden Stageu. Vedno znova me preseneča, kako uspe takemu medijsko nepriznanemu bandu potegniti za sabo tako veliko in številno publiko. Stryper spadajo med tiste skupine, ki so v živo še desetkrat udarnejše kot na albumih. Na tej turneji so promovirali novi album The Covering, na katerem so obdelali skladbe svojih vzornikov (Iron Maiden, Black Sabbath, KISS, Judas Priest, Scorpions …), ki so, kdo bi si mislil, tudi moji idoli. Na hitro sem vrgel še pogled na Festival Stage, kjer sem s kotičkom očesa ujel koncert Roba Zombieja in ugotovil, da to nikakor ni zame.
Do prvega velikega prekrivanja bandov (kar se na festivalih z več odri pač dogaja) je prišlo v terminu, ki je rezerviran za headlinerje Rock Stagea in Sweden Stagea. Tokrat je šlo za Helloween in Overkill. Ker sem Helloween videl niti ne tako dolgo nazaj v Zagrebu, sem se odločil za slednje – in ni mi bilo žal! Nekoč je bil v nemškem Rock Hardu objavljen članek o Overkill, ki je imel eno samo glavno poanto – ta band nikoli ne odigra slabega koncerta! In z vsakim novim ogledom njihovega nastopa lahko zgolj potrdim to tezo. Kakšno žaganje, kakšna energija! Sicer zelo pogosto uporabljam izraz »spuščen z verige«, a za koncert Overkill to velja kot pribito. Pred bisom sem se vseeno odpravil še malo povohat nastop Helloween in kar sem videl, me ni ravno navdušilo. Za razliko od Overkill so Helloween sinonim za nekonstantnost, kajti gledam jih že dvajset let in nikoli ne vem, kaj bom dobil.
Ko se je pred meseci še ugibalo, kdo vse bo igral na letošnjem Sweden Rock Festivalu, je malokdo verjel, da bodo eni od headlinerjev Whitesnake, celo po tem, ko so bili že uradno potrjeni. Njihovo ime se je sramežljivo pojavilo le nekaj dni, preden je bilo objavljeno, da bodo nastopili v vlogi enega od glavnih nastopajočih. Nekoliko sem bil presenečen, saj so to vlogo prevzeli že n-tič v zadnjih nekaj letih, a očitno je na področju velikih zvezd suša, pa so zato spet vskočili oni. Čeprav sem bil skeptičen lahko rečem, da je bil to eden njihovih najboljših koncertov, kar sem jih videl. David Coverdale je bil izjemno dobro razpoložen, o ostalih pa mi ni treba trošiti besed, saj sta, če ne drugega, že samo Reb Beach in Doug Aldrich vedno v formi in željna igranja. Kot presenečenje je Coverdale kot posebnega gosta najavil starega člana Bernieja Marsdna. Na naše začudenje in navdušenje se je na odru pojavil neki stari človečnjak z velikim vampom in v staromodnih oblačilih, ki je bolj spominjal na kakega točaja v pubu kot pa na kitarista, vendar ga je navkljub izgledu izdajala njegova kitara. Skupaj so odigrali Ain't No Love In The Heart Of The City in Fool For Your Loving. Da pa bi bilo presenečenje še večje, je Coverdale na oder povabil še enega bivšega člana, Adriana Vandenberga, ki je skupaj z ostalimi odigral zaključni komad Here I Go Again, kot bis pa še Still Of The Night. Če bi pripeljali še Johna Sykesa, bi bila to zares prvorazredna senzacija, a čudeži se pač ne dogajajo vsak dan. Od navdušenja sem pozabil omeniti, da so Whitesnake promovirali svoj novi album Forevermore, s katerega so odigrali skladbe Love Will Set You Free, My Evil Ways, Steal Your Heart Away ter seveda naslovni komad. Edino, kar je temu koncertu preprečilo vrhunskost vseh vrhuncev, so bile neskončne solaže. Ker sem vedel, kako zelo so nagnjeni k tovrstnemu početju, sem se za hec odločil, da bom štopal, koliko časa bodo vrgli stran zanje. Skupaj so solaže znašale neverjetnih 22 minut.

Prevod: Gorjanec


Sweden Rock Festival 2011, 1. dan
Sweden Rock Festival 2011, 3. dan

Kako je Sweden Rock Festival 2011 doživel naš dopisnik Alen, pa lahko preberete tukaj!

SORODNE VSEBINE:
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
20. 7. 2006Bang Your Head 2006 / Reportaže
9. 6. 2006Gods Of Metal 2006 / Reportaže
8. 2. 2012Sweden Rock Festival 2011 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
13. 12. 2018
Sear Bliss
Reportaža
5. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 3. dan
Reportaža
4. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 2. dan
Reportaža
3. 12. 2018
Winter Days of Metal 2018.2, 1. dan
Reportaža
22. 11. 2018
Official Winter Days of Metal warm up 18.2
Reportaža
22. 11. 2018
Extreme Massacre Vol. 1: Smrt / Carnifliate / Vulvatrone
Reportaža
16. 11. 2018
Zeal and Ardor / Nyos
Reportaža
29. 10. 2018
Primal Fear / Riot V / Existance
KONCERTI & FESTIVALI
20. 12. 2018
KoD: Necrotik, Sweet Sorrow, Edge of Sins
Orto Bar, Ljubljana
21. 12. 2018
Within Destruction, Morbid Creation, Dethrone the Corrupted
MC Pekarna, Maribor
21. 12. 2018
Crucifixions, Kaoz, Anprofešnl
Mladinski center Gornja Radgona
21. 12. 2018
Big Bad Wolf
200 bar, Ljubljana
22. 12. 2018
Distoržn: Penitenziagite, Hangar 55*, Glista
TrainStation SubArt, Kranj
22. 12. 2018
Black Xmas: Dead Corcoras, S.O.S., A.S., Inkubator Bukator
Mladinski center Krško