Helloween / Gamma Ray / Shadowside

»Bučke« so spet prišle raztrosit semena, zopet v zimskem terminu (kot nazadnje, leta 2011, le da so nas takrat obiskali januarja, tokrat pa so »uradno«, torej t. i. koledarsko zimo ujeli za bore tri dni). Vse je padlo v sneg in dež, vreme je povzročilo kaos in vnaprej odvzelo par procentov odličnih občutkov, a skupine, ki že 30 let razveseljuje metalce (no, zadnja leta niti ne več toliko), se pač ne sme zamuditi. Setlista ni obetala kaj veliko, a vendar smo Kino Šiška obiskali z upanjem na spremembe. Helloween so tokrat na drugi ediciji turneje Hellish Rock (enako kot leta 2007) spremljali bratski Gamma Ray z legendarnim Kaiem Hansnom na čelu in prav to je vzbujalo dodatno upanje na odličen večer, kljub vsem spremenljivkam.
Večer so odprli mladi Brazilci Shadowside, band, ki je na turnejo prišel po naključju. Helloweenom so težili po e-mailih toliko časa, da so ti obupali in rekli: »Prav, pridite z nami na turnejo,« (verjetno pa so poleg tega tudi mastno plačali, tipična praksa). Basist in kitarist levičarja, pevka, kombinacija več zvrsti, celo death metal growl je bil vključen. Band ni nič kaj prepričljivo pokazal svojih sposobnosti, s precej povprečno predstavo pa obiskovalcev (teh je bilo tedaj v dvorani približno 200–300) niso kaj prida navdušili.
Po dvajsetih minutah premora so odrski delavci pripravili podlago za naslednje nastopajoče, metal mojstre Gamma Ray. Dvorana se je takoj zadovoljivo napolnila, Kai Hansen pa je z ekipo prišel na svoj račun že na začetku, ko so udarili s klasiko Anywhere In The Galaxy. Dosti ljudi je poznalo komad do potankosti, sodelovanje je bilo zgledno, band pa je dejansko prvič nastopil v Sloveniji (po 24 letih obstoja) in lepo doživel ognjeni krst, ki ga tudi obilno sneženje ni pogasilo zlahka. Udarili so v naslednjo klasiko, Men, Martians And Machines. The Spirit je pokazal, zakaj Kai Hansen uteleša metalskega duha že celih 30 let, sledila pa je skladba, po kateri nosi skupina ime, v originalu sicer komad zasedbe Birth Control. Gamma Ray so pred kratkim izdali nov studijski izdelek, EP Master Of Confusion, s katerega so udarili dva »napadalca«, Empire Of The Undead in naslovno Master Of Confusion, dva odlična komada, ki nakazujeta naslednjo studijsko ploščo, napovedano za začetek leta 2014. Vstali smo z Rise, nato pa je prišel eden izmed vrhuncev večera. Kai Hansen je prste na kitari zapeljal v intro enega svojih najznamenitejših, Future World, komad z legendarne Keeper Of The Seven Keys Part I, plošče Helloween iz leta 1987. Odlična izvedba in nastop sta vzdignila celotno dvorano. Nato smo zapeli hvalnico metalu s To The Metal in s Send Me A Sign poslali znamenje, da Gamma Ray ne odhajajo nikamor. Zvok je šepal, bas kitare ni bilo nikjer (le manj slišno bobnenje v nizkih legah), prav tako ne bas bobna. Tonski mojster bi bandu moral omogočiti bolj optimalen zvok, Gamma Ray si to zaslužijo. Kakorkoli, nastop jim bo zagotovo ostal v lepem spominu, saj prvega ponavadi ne pozabiš nikoli.
Oder je bil za Helloween pripravljen že vnaprej, kljub temu pa so roadieji porabili pol ure, da so ga sfiniširali. Veliki set s štirimi bas bobni (nepotrebno pretiravanje) je prekril desetino odra. AC/DC, zavesa, intro z napol live izvedbo Wanna Be God, band pa je zatem udaril komad Nabatea, prvi singel z nove plošče Straight Out Of Hell. Prva klasika, Eagle Fly Free, je vzdignila občinstvo in prvič s(m)o čisto vsi zapeli refren. Tri stvaritve, ki so sledile, so predstavljale novo šolo Helloween: naslovni komad novega albuma Straight Out Of Hell, Where The Sinners Go in Waiting For The Thunder. Prišel je čas za Steel Tormentor, klasika. Nepotrebni (slabi) bobnarski solo je uničil momentum banda, ki ga je Weiki z vstavitvijo I'm Alive v set načrtno vrnil že, ko je pisal setlisto za to turnejo. Odlična izvedba. Pri Live Now in obupni baladi Hold Me In Your Arms sem posedel in se vrnil za Falling Higher s podcenjene plošče Better Than Raw iz leta 1998. Sledil je Hell Was Made In Heaven, ki je dopolnil 10 let, ter Weikathova Power iz 1996. Helloween so zapustili oder ter se vrnili ob intru naslovnega komada s predzadnje plošče 7 Sinners, Are You Metal?. Dr. Stein je zaključil set, nato pa je sledil ultimativni vrhunec, ko je na oder prišel Kai Hansen s kitaro.
Trojček Helloween, How Many Tears in Heavy Metal (Is The Law) je vzdignil stopnjo koncerta za tri stopničke samo zaradi tega. Na dele razdeljena izvedba posameznih kosov prej omenjenih komadov je zenit dosegla ob delu Heavy Metal (Is The Law), ko je Kai Hansen spodbujal metalce s »heaaaavy metaaaal«, le-ti pa so mu vračali, prav tako kot na legendarni originalni live izvedbi komada iz leta 1986. Nor občutek in nadvse dobrodošel plus.
Pri zadnjem komadu, I Want Out (ki ga je Kai Hansen, ironično, napisal o tem, kako hoče ven iz Helloween, kar se je leto po izdanem komadu tudi zgodilo, skladba sama pa je eden največjih »hitov« banda še danes in je odigrana na vsakem koncertu), so se »bučkam« na odru pridružili Gamma Ray (z izjemo bobnarja Michaela) in ga družno odigrali.
Leta 2011 je obupen zvok pokvaril koncert, tokrat teh težav ni bilo. Zvok sam je bil sicer zadovoljiv, a kaj ko je bila glasnost zares pretiha. Metal se igra glasno, to je rokenrol, kar vprašajte Lemmyja, če ne verjamete. Nedopustno. Škoda, da niso headlinerji Helloween v set vključili kakšne (raritetne) klasike več in zmanjšali baladnega občutka. Prav dober koncert. Gamma Ray so doživeli odličen krst v Sloveniji, Helloween so se izkazali v prvi in zadnji tretjini koncerta, lahko pa bi se še veliko bolj.
V mojih šestih ogledih banda se je ta že večkrat odrezal veliko bolje kot letos v Kinu Šiška, a vendar, prav dobro je še vedno zelo v redu, kajne? Naslednjič bomo Helloween v Sloveniji zopet pozdravili z veseljem. Markus Grosskopf mi je v intervjuju (v kratkem na www.paranoid-zine.com) dejal, da je nova plošča v planu. Helloween ne odhajajo nikamor. Edino pravilno.