REPORTAŽE

9. 10. 2013

Sweden Rock Festival 2013, 1. dan

Severni Havsbad, Sölvesborg, Švedska / 6. 6. 2013

Moj jubilejni deseti obisk Sweden Rock Festivala na Švedskem ni bil zgolj vprašanje zmožnosti, temveč tudi slave in časti. Iz sedanje perspektive se mi moj prvi obisk leta 2004 in pravzaprav tudi sama misel, da je kaj takega sploh realno in izvedljivo, zdi, kot da je bilo to 99, ne pa 9 let nazaj.
Ker imam že dolgoletne izkušnje s potovanjem na SRF, sem glede organiziranja tega podviga razvil določeno rutino. Sčasoma se je izkristaliziralo, da je najenostavnejša in najcenejša pot najprej do Budimpešte, potem pa z Wizz Airovim letalom do Malmöja. Ker je šel tokrat zopet z mano moj prijatelj Anto (njegov četrti obisk festivala), je bilo logično, da greva od tam dalje z rent-a-carjem. Sicer sem že prejšnja leta razmišljal, da bi avto najel na Švedskem, vendar je bila do zdaj cena na Danskem vedno vsaj dvakrat nižja, zato sem navkljub bolno dragi mostnini med omenjenima državama avto vseeno raje najel na Danskem, ponavadi v Kopenhagnu, kjer sem tedaj tudi pristajal z letalom. Letos pa mi je uspelo na letališču v Malmöju najti neverjetno poceni rent-a-car, tako da naju je celotna pot od Zagreba do SRF-a in nazaj stala manj kot 200 evrov po glavi.
SRF je za leto 2013 zelo hitro najavil prvega headlinerja, in sicer prog titane Rush. Vedno sem trdil, da SRF-u nihče ne more reči ne, kar še najbolj potrdi dejstvo, da so Rush nazadnje igrali na kakem festivalu davnega leta 1978. Zveni neverjetno, a res je.
V glavnem, z vsakim na novo potrjenim bandom so se mi bolj in bolj cedile sline. To je podoben občutek, kot ko ješ čokolado in je poješ ravno dovolj, potem pa ta še kar leži na mizi in vabi k nadaljnjemu mljaskanju. No, v tem smislu se tudi jaz obnašam kot otročiček, ko začnejo potrjevati prve, potem pa še vse ostale bande za SRF.
Delno zaradi obveznosti, delno pa zaradi manj atraktivnih nastopajočih (Threshold in Candlemass so sicer super, a samo zaradi njih ne bi šel en dan prej na Švedsko, pa četudi bi naslednji dan takoj začeli z največjimi imeni) sem izpustil t. i. ničti dan.
Odhod iz Budimpešte je imel eno slabost, in sicer to, da je let trajal od 10h do 11:55, potem pa naju je čakal še najem avtomobila in 160 km vožnje, zato nama ni uspelo ujeti samega začetka festivala. Zamuda je bila seveda vračunana v načrt potovanja, vprašanje je bilo le, koliko nastopov bom zaradi tega izpustil. Zaradi svoje »lakote« in strasti namreč ne maram zamuditi niti ene priljubljene skupine, če mi to ni resnično treba. Tokrat so mi ušli stari NWOBHM band Demon in Finci Sonata Arctica, ki sem jih celo uspel malo slišati, medtem ko sem si urejal akreditacijo.
Čeprav sem imel zadnji dve leti (reportaži iz let 2011 in 2012) težave z organizatorji glede brezplačnega vstopa na festival, so bili letos ti nesporazumi razrešeni, tako da sem dobil »press pass + free entrance to the festival«. Po domače rečeno: prišel sem noter zastonj. Vsa ta leta sem novinarske akreditacije in podobne zadeve reševal v edinem zidanem objektu na celem festivalskem območju oziroma v hišicah, ki spadajo pod ta objekt ter poleg tega služijo še kot menjalnice (tečaj za evre na Jadranu je kamilica proti tečajem, po katerih menjajo valute na SRF-u!) in to je odlično funkcioniralo, vedno je bilo vse rešeno ekspresno hitro. Letos pa so se organizatorji iz samo njim znanih razlogov odločili narediti le eno cono z enim priročnim objektom, v katerem so hkrati delili novinarske akreditacije in prepustnice za lokalne festivalske delavce. Naj omenim le to, da za čas festivala tam dela 4.200 ljudi! To je bila gneča, kakršne še nisem videl in zaradi katere sem v celoti zamudil Sonato Arctico.
Prvi nastop, ki sem si ga uspel ogledati, so bili Morgana Lefay, švedski power metal band, ki je bil sredi devetdesetih dokaj uspešen, potem pa so morali zaradi težav z založbo spremeniti ime v Lefay. Zatem je sledil premor od leta 2007 pa vse do 2012, ko so jih povabili na SRF Cruise ter nato še na SRF 2013. Njihove albume Sanctified in Malefacium (kot Morgana Lefay) ter The Seventh Seal (kot Lefay) imam tudi sam v svoji zbirki CD-jev. Gre za najbolj tipičen švedski power metal, ki me še najbolj spominja na Nevermore. Igrali so na Sweden Stageu, ki je bil tokrat pomaknjen bližje centru festivala, kar je omogočilo, da je nastopajoče na tem odru lahko gledalo veliko večje število ljudi. Zgodilo se je namreč že, da so organizatorji podcenili katerega od izvajalcev (spominjam se recimo Sebastiana Bacha, ki so ga leta 2005 postavili na ta oddaljeni oder ob treh popoldne, imel pa je tolikšno občinstvo, da bi lahko bil headliner!) in so bili ljudje v publiki stisnjeni kot sardine.
Morgana Lefay so se prekrivali s kultnim ameriškim AOR bandom Survivor. Mislim, da ni človeka, ki ne bi videl vsaj enega iz serije filmov o Rockyju in slišal enega najbolj znanih filmskih komadov, Eye of the Tiger. Tudi sam spadam v kategorijo ljudi, ki bi načeloma morali vedeti kaj več o dotični skupini, saj je ta igrala melodični rock/metal v 80-ih, a na žalost razen te pesmi ne poznam nobene druge. Posebnost letošnjega nastopa (in turneje) je ta, da sta se v zasedbo vrnila in skupaj nastopata oba pevca, ki sta definirala kariero banda – originalni Dave Bickler in njegov naslednik, enako uspešni Jimi Jamison. V glavnem, uspelo mi je ujeti zadnjih nekaj pesmi, vključno z Eye of the Tiger, s katero so zaključili svoj nastop. Moram priznati, da sem pričakoval več. Ta skladba mi je še dandanes fantastična, saj je odlično sproducirana in je za svojo melodično naravo dokaj ostra in udarna. Prav nasprotno pa mi je band s svojo izvedbo na koncertu deloval precej mehko. Skupinsko petje prav tako ni izpadlo najbolje, saj sem imel že tako ali tako občutek, da se skuša Dave Bickler le čim bolj izpostaviti, tisti del s komunikacijo z občinstvom pa je bil zares precej nespretno izveden, saj sta oba pevca skušala hkrati vsak po svoje animirati publiko.
Ker so bili Kiss prvi headlinerji na sporedu, sem odhitel do Festival Stagea pogledat, kako raste gigantski pajek – najnovejša odrska konstrukcija, ki jo je band prvič predstavil na začetku evropskega dela turneje Monster (na kateri so se ustavili tudi v Italiji; op. p.), 1. junija 2013 v Friends Areni v Stockholmu. Koncert na SRF-u naj bi bil šele njihov tretji nastop na tem (kakor so ga oglaševali) mega spektakularnem odru in res je bilo med gradnjo konstrukcije kaj videti! Odločil sem se, da bom še malo ostal pri Festival Stageu in preveril, kaj se pravzaprav skriva za imenom Rick Springfield, imenom, ki sem ga v življenju že mnogokrat srečal, a se ne spomnim, da bi kdaj slišal kakšno njegovo pesem. Gre za avstralskega pevca, ki je imel sicer dokaj uspešno kariero v deželi tam spodaj, a je pravi bum doživel šele, ko se je preselil v ZDA, kjer je v začetku 80-ih izdal kar štiri albume, ki so dosegli platinasto naklado. Imel je tudi hit št. 1 na ameriški in avstralski lestvici s komadom Jessie's Girl, poleg tega pa še dva hita na ameriški lestvici top 10. In poglejte, človek s takim pedigrejem (rojen je leta 1949) se je pojavil na odru gol do pasu in se začel obnašati kot kak najstnik. Po pravici povedano, me je pritegnil le na pol, pravzaprav ravno toliko, da lahko rečem, da sem tudi njega vpisal v svojo knjižico videnih bandov/izvajalcev.
Po Ricku Springfieldu sem se sprehodil do nekdanjega Zeppelin Stagea, zdaj zavoljo novega sponzorja preimenovanega v 4Sound Stage. Tam sem naletel na nek zelo zanimiv švedski band, za katerega prej še nisem slišal, Backdraft. Ko jih človek zagleda, takoj pomisli, da ga je nek časovni stroj vrgel na originalni festival Woodstock! Otroci cvetja, a taki, ki širijo sporočilo udarnega hard rocka. Težko bi jih primerjal s kom specifičnim, lahko rečem le, da so mi vlekli na southern rock bande iz zgodnjih 70-ih.
Odpravil sem se pogledat Status Quo in prišel do prizorišča ravno, ko so igrali edino svojo pesem, ki mi je všeč. Zanimivo, tudi Joakimu Brodenu iz Sabaton je najljubša In the Army in so jo zato objavili kot bonus skladbo na ameriški izdaji svojega zadnjega albuma Carolus Rex. Že tako mi je vsa ostala glasba Status Quo brez veze, potem pa je po In the Army prišel na vrsto bobnarski solo in še preden sem se zavedel še nek kvazi solo Francisa Rossija na kitari, zato sem odnesel šila in kopita čim dlje stran. Seveda moj osebni okus še ne pomeni, da je bil koncert slab. Treba je vendarle poudariti, da so bili koheadlinerji Rock Stagea in da je njihova zvesta publika več kot očitno uživala, saj je bila atmosfera nadvse vroča. Prepričan sem, da bi bili njihovi oboževalci še bolj veseli, če bi imeli možnost videti skupino v njeni t. i. Frantic Four postavi, torej tisti, ki se smatra za najuspešnejšo v zgodovini banda in je trajala od leta 1970 do 1976. Kot zanimivost naj namreč omenim, da je nekomu očitno dovolj vplivnemu uspelo zbrati postavo Frantic Four in jim letošnjo pomlad organizirati mega uspešno turnejo po Veliki Britaniji, na kateri so tudi po nekajkrat zapored razprodali tamkajšnje največje arene. Po tej turneji so Status Quo začeli znova koncertirati v postavi iz leta 1985 z dodatkom novega bobnarja.
Na sosednjem Sweden Stageu je istočasno igral Devin Townsend Project. Z imenom Devin Townsend sem se prvič srečal na albumu Stevea Vaia z naslovom Sex & Religion. Po fantastičnem Passion and Warfare je Vai izdal zame zelo težko prebavljiv album, na katerem se je Devin pojavil kot pevec. Kasneje je ta ustanovil skupino Strapping Young Lad, ki sem jo prebavljal še manj. Pravzaprav je edini trenutek njegove kariere, ki mi je všeč, njegova priredba skladbe Sinner zasedbe Judas Priest, objavljena na albumu A Tribute to Judas Priest: Legends of Metal Vol. I. Ker mi hudič ni dal miru, sem si moral v živo ogledati tudi njega. Najprej sem bil zaprepaden nad vizualnim delom nastopa – celoten band je bil oblečen enako, v neko verzijo (vsaj zdi se mi) kanadskega hokejskega dresa z logotipom Devin Townsend Projecta. Naj sem se še tako trudil, ta glasba nikakor ni prijala mojim ušesom, zato sem se hitro odpravil drugam, natančneje do prijateljev iz Nemčije, ki imajo stojnice s CD-ji tik ob Sweden Stageu.
En od največjih misterijev, ko sem videl letošnji razpored nastopajočih na SRF-u, je bila nenormalno visoka pozicija banda Five Finger Death Punch – bili so namreč koheadlinerji Festival Stagea! Kreh, kreh, kdo je tu nor?! Saj vem, da sem starokopiten veteran, ki ne spremlja več novih, modernih bandov in trendov, a kljub temu me je presenetilo, da je lahko skupina, o kateri ne vem popolnoma nič, tako visoko pozicionirana. No, prvi vtis je bil katastrofalen! Ob videnem in slišanem v prvi minuti nastopa Five Finger Death Punch sem z žalostjo pomislil, da je res neverjetno, koliko klonov Pantere (iz tistega kasnejšega, slabšega obdobja) obstaja na tem svetu. Prvi del koncerta je bil popolnoma brezvezen, a ker se v tistem času na festivalu ni dogajalo nič pametnejšega, sem si ga pač ogledal do konca. Koncert je sčasoma postajal vse boljši in na vrsto so prišli tudi komadi, ki so imeli manj bevskanja in več petja, tako da je zadeva takoj izpadla popolnoma drugače. En od trendov, ki je dominiral letošnjemu SRF-u, je bilo vlačenje ljudi, še bolj pa otrok, iz publike na oder. Tako je tudi pevec dotičnega banda privlekel na oder šest mulcev (in dva odrasla za spremstvo), ki so med nastopom igrali na air guitar, opletali z glavami in kazali rogove. Recimo, da je bil to vrhunec njihovega koncerta.
Uspelo mi je ujeti sam konec nastopa skupine Manilla Road, starodavnega ameriškega banda, katerega korenine segajo daleč v leto 1977 in ki se lahko po današnjih standardih opredeli kot old school metal band. Vse na njihovem koncertu je bilo »starošolsko«, le pevec je očitno padel z Marsa, saj sta bila njegov imidž in obnašanje na odru vse prej kot metalska (priporočam malo brskanja po YouTubeu). No, to ne pomeni, da koncert ni bil izvrsten; gre za pravi čistokrvni old school metal: dober riff, potem pa žganje na polno.
Amon Amarth očitno postajajo vse večji in večji band, zato jim je pripadlo častno mesto headlinerja na Rock Stageu, drugem največjem odru na festivalu. V najavi je bilo rečeno, da bodo pripeljali svoj »vikinški šov«, ki so ga do zdaj uporabili le dvakrat (na Wacknu in še nekem drugem festivalu). Tokratni nastop je bil svojevrstna promocija njihovega novega albuma Deceiver of the Gods, katerega izid je bil napovedan za 19. junij. Prihod banda na oder in uvod v koncert sta bila več kot spektakularna! Odru je dominirala vikinška ladja, za njo pa je stala palisada iz brun kot neke vrste utrdba. Tekom nastopa se je na odru izmenjalo cel kup statistov, oblečenih v vikinška oblačila. Glede na njihovo število, bi po tisoč letih zlahka ponovno napadli Anglijo :) Z osebnega stališča pa, ni važno kako vrhunska mi je glasba, spektakularna scenografija ali interesantna tematika, jaz nikakor ne morem prebaviti death metal vokala, pa četudi je ta na trenutke »normalen«.
Na žalost si koncerta nisem mogel ogledati do konca, ker se mi je mudilo na mojo prvo novinarsko konferenco tega dne – Kiss! Tega res nisem smel zamuditi. Ko sem skozi backstage stopal proti press šotoru, sem opazil napis, da je vstop dovoljen le akreditiranim novinarjem – kar sem na srečo tudi bil. Se je pa v ta šotor nagnetlo ogromno ljudi, od katerih so nekateri verjetno cel dan čakali, da bi zavzeli dobro pozicijo na tiskovki, in ko sem tudi jaz končno le prispel tja, sem se moral zadovoljiti s stanjem v zadnjih vrstah. Po nekoliko neprijetni, »akademski« zamudi je povezovalec konference napovedal »Kiiisssss!« in skozi šotorska vrata so vstopili člani zasedbe, popolnoma zamaskirani in pripravljeni na koncert (ki naj bi se začel pol ure kasneje, takoj po tiskovki). Kot je v navadi na takšnih konferencah, so večino vprašanj zastavili »padalci«, pošteni svet (torej jaz!) pa ni prišel do besede! :) Čeprav sem do neke mere privilegiran s strani obeh standardnih povezovalcev novinarskih konferenc, sem bil predaleč, da bi me sploh opazili. Na žalost so bila zastavljena vprašanja tako zelo standardna in klišejska, da je v nekem trenutku celo Paul Stanley izgubil živce in dejal, da je na eno od teh vprašanj odgovoril že 20.000-krat. Ko pa ga je povrhu vsega nekdo vprašal še nekaj glede »originalnih« članov (Acea Frehleyja in Petra Crissa), je popolnoma znorel, še bolj pa je pobesnel Eric Singer, Paulu vzel mikrofon in jezno zabrusil, da je Kiss to, kar vidimo pred sabo, in če bi morali čakati na omenjeno dvojico, bi bil band že davno mrtev, mi pa da smo lahko kvečjemu srečni, da imamo sploh možnost videti katerokoli verzijo zasedbe. Mislim, da je Gene odgovoril na naslednje vprašanje, ki se je nanašalo na turnejsko setlisto. Njegov odgovor je bil še bolj neumen kot nekatera novinarska vprašanja; govoril je nekaj o tem, kako so oni tu, da izpolnjujejo želje oboževalcev (in očitno hočejo taisti oboževalci vedno le petnajst enih in istih komadov plus dva ali tri z aktualnega albuma?). V glavnem, razen tega, da se mi je uspelo prebiti do le kak meter stran od Kiss (sicer ko so ti že odhajali iz šotora), se ni na konferenci zgodilo nič omembe vrednega.
Ena od stvari, ki se jih v življenju najbolj živo spominjam, je dogodek s festivala Monsters Of Rock 1988, ki se je odvijal v Schweinfurtu v tedanji Zahodni Nemčiji. Na njem so kot headlinerji v okviru turneje 7th Tour of a 7th Tour nastopili Iron Maiden, poleg njih pa še druga znana imena, kot so David Lee Roth, Kiss, Anthrax, Great White, Testament in Treat. Večer pred koncertom so imeli v nekem velikem šotoru postavljen improviziran oder, na katerem sta imela dva novinarja (mislim, da je bil eden od njiju Götz Kühnemund, aktualni urednik revije Rock Hard) nekakšno druženje z nastopajočimi, in to vse pred očmi nas srečnežev, ki smo prišli nekoliko bolj zgodaj in uspeli vstopiti v ta šotor. Vrhunec je bil kakopak, ko sta se prikazala Paul in Gene. Celoten dogodek vključno s koncertom Kiss si lahko ogledate na tej povezavi (ob 2:10 pa v levem kotu tudi vašega, tedaj komaj 19-letnega dopisnika, pripravljenega, da takoj po vrnitvi v Jugo odhiti gnit v JLA … no, vsaj baterije sem si napolnil na tem festivalu).
Takoj ko se je novinarska konferenca končala, sem urno krenil pred oder na svoje že dodobra utrjeno mesto, kjer je teren najvišji in razgled najboljši (sicer je travnik pred odrom raven, a kljub temu je nekaj točk, ki so kakih 10–15 cm višje, kar je ravno dovolj, da vidiš čez glave ljudi pred seboj). Kiss so bili vedno sinonim za spektakel, ko pa so naznanili, da pripravljajo nekaj najspektakularnejšega celo za svoje standarde, je to pomenilo, da nas čaka res zanimiv koncert. Ker mi hudič ni dal miru, sem seveda že prej na spletu poiskal setlisto iz Stockholma. Več ali manj je bilo vse standardno, sem bil pa zelo vesel, ko sem videl, da so igrali Heaven's on Fire z albuma Animalize iz leta 1984, ki je ena od mojih najljubših pesmi Kiss. Pravzaprav mi je celoten njihov opus iz 80-ih noro dober, čeprav ta v medijih, med kritiki in oboževalci ne kotira ravno najbolje kljub enako dobri, če ne celo boljši prodaji albumov iz te faze v primerjavi s tistimi iz 70-ih (ki so mi seveda tudi zelo všeč).
Koncert se je začel s posnetkom planeta Zemlja, ki se je predvajal na video ekranih, postavljenih na vsako stran odra. Kamera je začela Zemljo vedno bolj približevati, vse do Švedske, natančneje mesta Norje, kjer se je odvijal festival, zatem pa je sledil famozni: »You wanted the best, you've got the best, Sweden Rock: Kissss!« Padla je velika črna zavesa s Kiss logotipom, ki je zakrivala oder, in zagledali smo velikanskega mehaničnega pajka, na njem pa naše tri junake: Paula, Genea in Tommyja. Iz zvočnikov je udarila prva pesem, Psycho Circus z istoimenskega albuma iz leta 1998, t. i. reunion albuma, ki ga je posnela originalna postava. Celoten prizor je bil zares nadvse impresiven, pajek pa naravnost … ogromen! Bil je zelo gibčen s svojimi nogami, medtem ko se je počasi spuščal, dokler niso v nekem trenutku, ko so bili dovolj blizu tal, vsi trije skočili na oder, pajek pa se je dvignil nazaj pod strop, saj je bila nanj montirana osvetljava in cela gora pirotehnike. Ni kaj, Kiss so ponovno postavili nove standarde koncertne produkcije. V ozadju je dominiral velik ekran, na katerem so se izmenjevali kadri številnih kamer, ki so snemale koncert. Po uvodnem Psycho Circus so brez besed prešli na Shout It Out Loud z albuma Destroyer, sledila pa je ena od prazgodovinskih pesmi, morda celo edina z albuma Alive!, ki mi ni všeč, Let Me Go, Rock 'n' Roll. Tokrat po dolgem času Festival Stage ni imel podaljška, ki se razteza v publiko, a kot se je izkazalo, je bil koncert Kiss dovolj spektakularen tudi brez njega. Ker je bila I Love It Loud na sporedu že kot četrta skladba v repertoarju, sem pomislil, da je že čas za Geneovo solo točko The Demon, torej bljuvanje krvi, letenje do vrha odra med luči in bruhanje ognja. A nič od tega se ni zgodilo. Začel sem se že veseliti, da so ta del nastopa vrgli ven, a čas je pokazal, da je bilo za veselje prezgodaj. Hell or Hallelujah je bil prvi komad, ki so ga odigrali z novega albuma Monster. Priznam, da sem ta novi izdelek zaenkrat uspel šele bolj malo slišati. Skladba name niti ni naredila kakega vtisa, za razliko od Modern Day Delilah, prvega singla z albuma Sonic Boom, ki me je vrgla po tleh, čim sem jo prvič slišal. Na setlisti se je presenetljivo znašla tudi ena od mojih najljubših pesmi, nekoliko obskurna in udarna War Machine z albuma Creatures of the Night, ki je eden izmed njihovih najmetalnejših albumov. War Machine je zame ena najboljših skladb, ki jih poje Gene Simmons, in vedno sem imel občutek, da sem edini, ki mu je všeč, a poglej ga zlomka, našla je svoje mesto tudi na tej turneji. Sledilo je presenečenje v obliki komada Calling Dr. Love. Saj ne, da mi pesem ni všeč, a nikakor se je nisem mogel spomniti s stockholmske setliste. Potem pa mi je vendarle kapnilo, da so morda z njo zamenjali kak drug komad. Na mojo žalost in veliko nezadovoljstvo so zavoljo nje iz repertoarja izločili Heaven's on Fire! Tekom koncerta je postajalo vse bolj očitno, da ima Paul težave z glasom, pa so verjetno zato raje odigrali skladbo, ki jo poje Gene. Kolikor sem spremljal nadaljnji potek njihove turneje, so namreč na vseh ostalih koncertih odigrali Heaven's on Fire.
Komad, s katerim bi po mojem mnenju vedno morali začeti koncert, je Deuce z njihovega prvega albuma. To je izvrstna skladba, ki je zagotovo trdno zasidrana tudi v tej postavi banda, z Ericom na bobnih in Tommyjem na kitari, saj pred njenim koncem vsi trije kitaristi vedno izvedejo skupinsko koreografijo, kjer se v istem ritmu zibajo malo levo, malo desno. Izbor pesmi Say Yeah za setlisto je zelo diskutabilen. Rad bi videl tiste fane, o katerih je na novinarski konferenci nabijal Gene, ki bi radi slišali ravno ta komad. Kiss imajo sto boljših skladb od te, od tega vsaj pet na albumu Sonic Boom (Modern Day Delilah na primer je približno petstokrat boljša in koncertno atraktivnejša). Ker ima na koncertu Kiss vsak od članov skupine nekakšen solo šov, je napočil čas za Space Acea Frehleyja … ups, Spacemana Tommyja Thayerja. Začel je s pesmijo Shock Me, ki jo je (prvo kitico) odpel on kot inkarnacija Spacemana, potem pa nadaljeval z Outta This World z zadnjega albuma Monster, ki jo prav tako poje on. Sledil je neizogibni kitarski solo, ki niti ni bil pretirano dolg in dolgočasen, popestril pa ga je še zanimiv ognjemet iz kitare. Potem se mu je pridružil še Eric Singer in nekaj sta poklepetala o tem, da bi imel še on solo na bobnih, kar se je seveda tudi zgodilo. Treba je omeniti, da so se bobni med solom dvignili vse do razsvetljave. Njun šov se je končal tako, da je Eric od nekje potegnil bazuko in ustrelil proti Spacemanu Tommyju. Da nam solo nastopov ne bi primanjkovalo, je poskrbel Gene, čigar solaža na basu je vsebovala vse, kar sem pričakoval pri pesmi I Love It Loud. Čeprav sem to točko videl že več kot sedemkrat, ne morem reči, da ni atraktivna. Še bolj pa me je razveselila skladba God of Thunder, ki sem jo do onemoglosti preposlušal na njihovem live albumu iz leta 1977 Alive II. Epski komad! Čeprav je Lick It Up super komad, bi bil že čas, da ga postavijo malce na hladno in dajo priliko še katerim drugim pesmim z istoimenskega albuma. Na njem je namreč toliko dobrih skladb, ki jih nikoli ne igrajo, osebno pa bi najraje slišal Exciter in Not for the Innocent. Zanimivo, potem ko je Tommy Thayer postal član Kiss, so ga vprašali, katero skladbo bi rad igral na koncertih. Kot je sam nekoč rekel, je predlagal Paulu in Geneu, da bi igrali All Hell's Breakin' Loose z dotičnega albuma, a sta onadva ta predlog zatrla v kali. Od vseh njihovih številnih meni najljubših pesmi je Love Gun zagotovo ena od naj-najljubših. To je komad, pri katerem ima Paul svojo solo točko, ta pa vključuje tudi letenje preko publike od odra do mešalne mize s pomočjo kabla, kot smučarska vlečnica. Vedno se uspem namestiti tako, da mi prileti tik nad glavo. Medtem ko so ga ostali člani banda žgali na odru, je Paul pel in igral na platformi nad mešalko, na koncu komada pa odletel nazaj na oder. Obvezna Rock and Roll All Nite je bila zadnja skladba normalnega dela koncerta. Po krajšem premoru so se Kiss vrnili na oder in odigrali Detroit Rock City, mega dobro pesem, ki v živo vedno zveni fantastično in za katero mi je jasno, zakaj je favorit med oboževalci. Sledil je za svoje čase veliki evropski hit I Was Made for Lovin' You z meni njihovega najljubšega albuma Dynasty iz njihove semi-disko faze, konec pa je pripadel Ericu Singerju, ki je odpel Black Diamond. To je skladba, s katero že stoletja zaključujejo koncerte in spada med njihove najboljše komade v karieri. In zmeraj jo poje bobnar! No, treba je omeniti, da ima pred tem Paul sicer vedno še kratek uvod na kitari, preden preide na igranje dejanskega komada. Ponavadi se poigrava s takti Stairway to Heaven, tokrat pa se mi zdi, da je dodal še neko svojo verzijo The Zoo od Scorpions. Odlična izbira, ni kaj! Koncert Kiss je bil spektakularen, bombastičen, zabaven, čvrst in vizualno atraktiven. Ker so bile vstopnice na voljo tako za celoten festival kot tudi za posamične dneve, je najprej zmanjkalo enodnevnih kart za prvi dan, kar pomeni, da je bilo na koncertu okoli 33.000 obiskovalcev s plačano vstopnico. Okoli festivalskega območja je bilo pravo morje avtomobilov in dodaten razlog, zakaj sem zamudil prenekatero minuto festivala, je bilo tudi mukotrpno iskanje prostega parkirnega mesta. Kiss Army je okupirala Sweden Rock Festival!

Prevod: Gorjanec

Sweden Rock Festival 2013, 2. dan
Sweden Rock Festival 2013. 3. dan

SORODNE VSEBINE:
11. 10. 2013Sweden Rock Festival 2013, 3. dan / Reportaže
13. 10. 2005KISS / Novice
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
1. 10. 2000Sonata Arctica - Ecliptica / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana