Blues Pills / The Vintage Caravan

Tudi tokrat me je premagal zli duh in sem med trdim delom v laboratoriju do poznih večernih ur in hippie koncertom izbral slednje. So pa vsaj sodelavci poslušali Dobri glas … Že nekaj časa me je zanimalo, kaj stoji za imenom Blues Pills. Po spletnem raziskovanju sem zasledil, da so, hudiča, zelo mlad band. Svoj prvenec so izdali letos, glede na imidž in glasbo pa poznavalec psihedelične hippie scene takoj ugotovi, da hočejo prišleki postati novi Jefferson Airplane. Za spremembo se je koncert odvijal v klubu Weekender, kar me je še bolj pritegnilo, saj tega objekta še nisem obiskal. Po srečnem naključju se mi je na koncertu pridružil prijatelj Bertl.
Dejal mi je, naj lepo v miru spijeva kakšno tirolsko pivo pri meni doma, saj se zagotovo ne bo začelo pred deveto uro zvečer (uradni začetek je bil sicer napovedan ob sedmih). »Poleg tega,« je pripomnil, »je boljši občutek, če prideš na dogodek, ko že mrgoli ljudi in začutiš gnečo.« Okej, pivo je vedno dobra ideja, pravim jaz, zato sva lepo taktično zabila čas do pol devetih. Ko sva prispela, je bila Bertlova hipoteza potrjena – mrgolelo je obiskovalcev, ki so v večini izgledali zelo mladi. Publika je bila zanimiv miks »hipijev« in »metalcev«. Navednice uporabljam zato, ker pravega hipija že celo večnost nisem srečal, le kvazi pametnjakoviče, ki ne vedo nič o stvareh, v katere verjamejo. S tem mislim na modno muho, ki je obveza vsem hipijem – prvič: marihuana je naravna, zato je zdrava in boljša od sinteznih snovi. Drugič: obvezno vsaj vegetarijanec, a še bolj priporočljivo je biti vegan. Tretjič: proti nuklearkam, in četrtič: bojkotiranje multinacionalk (nekdo je začel težiti, da ne smemo jesti izdelkov Nestle, ker s tem pripomoremo k uničenju amazonskega pragozda). Bistvo kvazi hipijev je v tem, da se nisem mogel znebiti občutka, da je celotnemu dogodku manjkalo pristnosti in da je vse le marketinška poteza. A o tem več v naslednjih vrsticah.
»Prvi« band, ki sva ga ujela (občutek imam, da sva dejanski prvi band zamudila, a tega nisem preverjal), so bili The Vintage Caravan. Prvič sem jih videl in drugič slišal (pred koncertom sem poslušal njihovo glasbo, všeč mi je bila pesem Kings Voyage). Trojica plavolasih fantov, ki prisegajo na psihedelični rock. Zelo me je pritegnil njihov nastop, saj so bili res s srcem pri stvari. Komunikacija s publiko je bila odlična, miganje na odru pa zelo dinamično in iskreno. Kitarist me je spominjal na zelo mladega Jeffa Loomisa, kar mi je celoten nastop še bolj popestrilo. Dobro uro je trajala ta zanimiva izkušnja, a se mi je po peti pesmi že zdelo, da se glasba venomer vrača k istim strukturnim elementom. Ta monotonost je sprožila dogodek, da sem šel raje do šanka po pivo. Kljub temu sem ujel še zaključek koncerta, kjer sta »Jeff« in bobnar zamenjala inštrumenta in popestrila epilog. Metalski delež publike je celo izvedel mosh pit v prvih vrstah, kar je neprijetno presenetilo miroljubne hipije. Bil je zanimiv prizor. In dober nastop!
Sledila je klasična migracija publike na sveži zrak (brez sarkazma, povezanega s cigareti, dejansko je bil v prostoru zelo slab zrak!). Blues Pills so očitno zelo popularni, saj se je že skoraj pol ure pred začetkom koncerta gnetla množica ljudi pred odrom. Morda so bili za tolikšno evforijo krivi Black Sabbath, ki so brneli iz zvočnikov? Vrtela se je pesem Into the Void. Vse je bilo pripravljeno za nastop, tudi scena je bila v pravih halucinogenih barvah in pravem fontu (Black Sabbath Vol. 4). Nabito dvorano so v krik spravile prve doze tablet; začeli so lepo sistematično, kot na albumu, s pesmijo High Class Woman. Mladci so res izgledali kot nekakšni Jefferson Airplane, moram priznati. Pevka je imela dober glas, nekako sem jo povezal z Janis Joplin. A manjkalo ji(m) je nekaj. Šaljivci bi rekli, da heroin. Jaz pravim, da pristnost. V primerjavi z The Vintage Caravan so zvezde večera delovale, kot da so v službi, manjkala je tista strast do glasbe (ne razumite narobe, tehnično so igrali zelo dovršeno; morda je umestna primerjava njihovega nastopa (ne glasbe!) z nastopi Dream Theater, ki odigrajo vsak ton brez napake, a človek občasno dobi občutek, da so na odru roboti in ne ljudje). Nastop je bil zelo statičen, komunikacije s publike ni bilo toliko kot pri predhodnikih, skratka, dobil sem občutek tiste lažne pripadnosti subkulturi. Nekako ne gre skupaj s hippie filozofijo, da med komadi opozoriš na svoj merch, kajne? Včasih je najbolj zdravo, da določene stvari enostavno ignoriraš. In pomaga! Moram reči, da sva se oba z Bertlom strinjala, da je bil soliden koncert, zadovoljni izrazi na obrazih drugih obiskovalcev pa so to le še potrdili.
»Mešani občutki« bi bil najkrajši opis dogodka. Glasbeno gledano je bilo super, a nisem mogel mimo občutka, da je bilo tu veliko ljudi bolj zaradi scene kot zaradi glasbe. Ko scena postane pomembnejša od glasbe, potem se vsem slabo piše. Tudi v metalu na žalost ni nič drugače. Na srečo sem opazil tudi take, ki so prišli uživat ob glasbi, četudi jim občasno zapaše svinjska pečenka.