Fates Warning / Headless

Uspelo mi je prelisičiti usodo! Ne spomnim se več vzrokov, a tekom mojega študija v Ljubljani so Fates Warning igrali vsaj dvakrat (prvič, drugič) in vedno mi je nekaj onemogočilo obisk koncerta. Prav nasmejal sem se, ko sem ugotovil, da nas bodo obiskali tu, v »zabačenem« Innsbrucku (po navadi gredo »ta veliki« raje igrati v malo več kot eno uro oddaljeni München). Prog dogodki so tukaj bolj redki, zato je bilo moje navdušenje toliko večje. Tisti, ki za Fates Warning slišite prvič: so ameriški progresivni metalci. Večkrat sem zaznal, da jih ljudje radi označujejo z »underground Dream Theater«. Najbrž zato, ker kljub hkratnemu začetku glasbene poti z njimi niso dosegli tolikšne komercialne prepoznavnosti. Podobno analogijo sem slišal tudi za Iron Maiden in Saxon. Underground oznaka je do neke mere umestna, meni osebno se zdi njihov zvok primerljiv z zgodnjimi izdajami Dream Theater (npr. Awake in Images Through Words).
Ko sem prišel v P.M.K, se mi je zdelo, kot da sem v časovni kapsuli; skoraj nobenega poznanega človeka nisem srečal (po navadi hodi istih petdeset ljudi na vse te dogodke in se na videz vsi poznamo), nasprotno: pri baru je pil pivo tipičen prog folk (težko opišem, a po videzu sodeč je bilo očitno, da so pristaši te zvrsti). Mladine ni bilo ravno veliko, prevladovali so starejši, nekako tisti, ki so bili mladi v osemdesetih in so rastli skupaj s progresivnim metalom. Predstava se je (spet) začela s štiridesetminutno zamudo. Posebni gostje so bili Headless. Nisem jih poznal, pustil sem se presenetiti. Pevec je v bledi odrski svetlobi izgledal kot Stannis Baratheon, kar mi je popestrilo predsatvo. Pozdravil je dvorano z »Welcome to the show!« in začeli so svojih nekaj pesmi dolg set, poudarek je bil na najnovejšem izdelku Growing Apart. Prvi dve pesmi me sploh nista prepričali, zveneli sta nekako preveč na prvo žogo. Mešanje glam in hard rock elementov me je pustilo mlačnega. Svoj pravi prog obraz so pokazali nekje na sredini seta, ko so preklopili na bolj tehnične pesmi. Takrat mi je postalo jasno, zakaj so bili prav oni predskupina (enim izmed) pionirjem prog metala. Samoumevno je bilo, da so vsi obvladali svoje inštrumente in všeč mi je bil občutek pripadnosti. Dvorana je bila sramežljivo prazna, a gospodov ni motilo, dali so vse od sebe. Dober nastop, a jaz osebno prej prisegam na Decapitated ali pa Beheaded.
Headless sem si štel kot dodaten bonus, danes sem prišel z namenom, da bi končno videl Fates Warning. Če Mohamed ne gre h gori, gre gora k Mohamedu, pravijo. Lepo, da so mi dali tretjo možnost. Dvorana je bila polna že na tonski vaji, čutiti je bilo, da so tu res, res le tisti pravi privrženci. V potrditev sem opazil, da je publika poznala vsa besedila in s petjem dodatno polepšala vzdušje in dvignila elan nastopajočih. Bil je res večer tipa »skrivno druženje izbranih povabljencev«. Slišali smo večino železnega repertoarja, torej (med drugim, ne spomnim se vseh na pamet) One Thousand Fires, Simple Human, Pale Fire, The Eleventh Hour, Point of View, Part of the Machine, I Am, Through Different Eyes, itd. Na žalost niso igrali ene izmed mojih osebnih top pesmi, Leave the Past Behind, a dobro, takšna malenkost mi ni pokvarila večera. Zvok je bil super, vzdušje tudi, pivo je bilo hladno, vse po protokolu!
Po koncertu sem se v hladni in jasni jesenski noči odpravil peš domov. Polna luna, zasnežene Alpe so že belo sijale in jaz sem se spomnil - hudiča, danes je petek, je treba v službo še enkrat pred naslednjim koncertom, ki bo v soboto. Ne boste presenečeni – spet se je obetal psychedelic/stoner/doom koncert … Gremo?